Delno končano

mood: auuua

Ja kar konec počitnic je. Saj se ne branim tega, da grem spet Ljubljano. Tisto, kar mi ne diši kaj preveč je seveda pouk. S samo šolo kot stavbo ni nič narobe. Je čisto fino posedati, ali pa zunaj se sončkati na dvorišču. Ali pa na klopcah pred NUKom.
Važno, da nas vedno, ko gremo tako v Ljubljano pot zanese pred šolo posedat.

Ok, dejansko sploh nisem imela namen nič napisati ampak očitno mi to ne uspeva :P
Ja vi ste na boljšem ane, ker imate potem kaj za prebrati :P

Uglavnem ja, kaj sem hotela še napisati. Aja samo še to:

Vseved ni tisti, ki vse ve, ampak tisti, ki zna najti, česar ne ve.

Raul Malo - Dance The Night Away

Žiga hvala za komad, ful je hud pa glih fajn je k nism vedla ka nej objavm...

Tetris terapija

mood: razmišljajoče

Ne ne vem kaj mi je, ker je tole že druga objava danes. Pač veselje do pisanja. Ampak slogana pa še vedno ni.

In potem se spravim igrati tetris. Moja mala obsedenost. To je pomoje edina igrica, ki jo sploh še igram. Ne pasijansa, tetris.


No uglavnem, ker če se Kaja spravi igrat tetris in začne z stopnjo 10, ker gre 1 občutno prepočasi, potem zraven gleda film (beri: serijo) ali pa razmišlja. Tudi vse troje.

In tako je današnja ugotovitev, ki je nastajala še ob poslušanju DMP je sledelča, prvič:
Pač glede stvari, ki se jih veselimo oz. jih pričakujemo, da se bodo zgodile.
Mislim, če se neke stvari veselimo in potem se nekako ne izteče tako kot si želimo smo zradi tega nato razočarani.
In to se mi včasih velikokrat zgodi. Pa ne, da bi preveč pričakovala. Ali pač?

Najbolje je takrat, ko narediš stvar, ne veš kako se jo lotiti, zakaj to sploh storiti ali podobno. Žene te neka notranja sila in sploh ne veš zakaj. Samo potem, ko prideš do "cilja" ugotoviš, da je bilo čudovito, prelepo, vredno vsega. Ker nisi imel sploh nobenih pričakovanj glede tega, sploh nobenih misli in nič. Kar zgodilo se je. In zato je bilo to lepo.
Če se nam stvari ne uresničijo tako kot si želimo, smo potem razočarani. Če pa nimamo nobenega občutka o tem, kaj bi sploh radi in o čem se sploh gre smo pa na koncu največkrat prijetno presenečeni.


Drugič:
Dandanes je težko biti unikaten. In dejansko ni več vse o tem, kako dobro idejo podaš. Dejansko je postalo bistvo, kako dobro idejo prodaš.
Ni važno koliko se mučiš z neko stvarjo in da je res najboljša in vse, ko pa potem po vsej vrjetnosti pride nekdo se polasti ideje in jo proda naprej ter je pri tem nekako bolj uspešen. In naenkrat postane sam avtor ideje in je spoštovan in vse, ti pa si potem nič.
Pa tudi mislim, da sem slišala da se to ne dogaja samo sedaj v tem času. To je bilo že včasih. Pri nevemkaterem znanstveniku. Ko, se dejansko on sploh ni spomnil tega, samo podpisal se je pod idejo in pod tem ga sedaj vsi poznamo. Pa še v nekem filmu je bilo to. 21?
Tako, da dejansko ni bistvo kako dobro idelaš stvar, bisto je v tem kako dobro jo potem znaš prodati.


In tretjič:
Ubistvu sploh ne vem več, kaj sem hotela povedati pod tretjič. Pa saj si delam zapiske in opombe in vse ampak je še vedno preveč vseh misli in občutno prehitro švigajo gor in dol po možganih in potem, ko hočeš eno ujeti, ti spolzi kakor pesek med prsti.
Aja no ravno v tem, ko sem pisala sem se spomnila. Dnevniki in blogi.
Kot sem brala danes mislim, da neko kolumno sem prišla do ugotovitev.
Včasih so se pisali dnevniki in zaklepali s ključavnico. Skrivali na dnu omare, v najglobjih predalih in tam, kjer ni možnosti, da jih kdo najde.
Ampak v dobi, ko se tehnika razvija in intrnet dobiva vedno večji pomen pa nastajajo blogi. Ubistvu neke vrste javni dnevniki. Sicer se jih, da zakleniti s kodami ampak ni isto.
In pa kljub bloganju in vsemu, se še vedno najde zveščič, kamor zapišeš svoje misli, ko jih je preveč. In kadar ni možnosti računalnika.
Ja...

Društvo mrtvih pesnikov - Ti in jaz

Potico za sladico

mood: zmatrano

Mene branje knjig čisto preveč uspava. Če pa me ne to potem pa vmes med branjem zaplavam z mislimi na kakšne dogodke ob katerih se mi nasmeh nariše na obrazu.
Kaj "čmo" če pa živimo v dobi vizualizacije. Joj, ko pa ni podnapisov....


Am, ja.
Danes je pač prvi november. Dan spomina na mrtve. Ali nekaj takega. Pač tisti dan, ko se odpraviš na pokopališče in prižigaš svečke in se spominjaš mrtvih, ki jih ubistvu sploh nikoli nisi poznal ali pa so umrli, ko si bil še otrok. Tako, da nekako nima pravega smisla.
In potem to nekako postane, ko se srečaš s sorodniki, s katerimi se skoraj dejansko vsako leto srečaš samo na pokopališču razen, če kje ne naletiš na njih.
In potem se razvije debata o avtomobilih, potovanjih, otrocih in podobnih rečeh, ki sploh nimajo pomena.
Ja in zanimivo je, ko prideš tja "ja ko si pa ti zrasla", super ja. Čeprav tega niti ni bilo toliko letos.
Je Maša (mislim, da je to moja tamala sestrična ali kako je že to) nas letos "zabavala" in bila središče pozornosti :P


Ja in potem seveda še obisk na Planini pri starih starših. In ugotovitev, da so že po vseh teh reklamnih revijah za razne trgovine pretežno vse stvari za božič in novo leto. Mavrična kokoška v nekem pomojem starem Žurnalu :P


In potem še potica. Recite, da ni že čisto božično vzdušje. Pred tem sem seveda doma vrtela spet božične pesmi, ker je imel moj očka včeraj pripombe glede Zablujene, ker "to ni muska za zvečer", ja.
Sedaj bom dobila takoj komentar glede tega, ker nekako občasno bere blog in me potem "zjbava", že vidim ja.

Dubrovački Trubaduri - Marijana

Klapa

mood: plesno

Ja včerajšni nočni skupni klepet. AT klapa. Matko's Girl :P

Ne morte verjeti ampak Kaja je bila v Avstriji v šopingu. In bil je več kot uspešen.
Tako, da bo sedaj omare ne samo polna ampak do vrha nabasna (skoraj dobesedno). Ubistvu se bom morala lotiti "jesenskega čiščenja" omare.

(ja tabla na kater je pisal Celovec/ Klagenfurt ne morš da vrjamš)

Današnja ugotovitev je, da so avstrijski najstniki čisto preveč "fensi". Vse punce so namazane (upoštevajte, da so stare nekje od 13 do 17 lahko tudi več) v nulo. Napudrane, barvica, senčilo, lipglos. In ne samo to. Oblečene so po zadnji modi. V gležnarjih, s fensi velikimi torbicami in ne vem čem.
In pozor. Pazite, tipi tudi nekaj dajo na svoj videz. Ker so v srajčkah, v bundah z mucko po možnosti svetlečih, vsi imajo tono želeja na laseh in podobno. In ko se srečajo s punco sledi tisti italijanski pozdrav. Lupček na en liček, lupček na drug liček. Obup.
In kje ste že videli 3 tipe stare okoli 13 ali 14, da se skupaj odpravijo v trgovino in imajo neko debato pred polico kavbojk. In tam gledajo kako zgledajo. In vsak z eno ali dvema vrečkama v roki. Kam gre ta svet?

(jaz in moje navdušenje nad Nici igračkami)

Aja in važno, da se na mojem blogu znajde komentar nekega portugalca v polomljeni slovenščini. Interesantno :D

(za kar navdušim tudi mami :P)

Neisha - Le kaj se skriva

Navaden, tih in zaspan dan

mood: za preživet z rahlim glavobolom

Imam knjigo. Sedaj pa jo bo potrebno še prebrat. Tolstoj. Vojna in mir.
Sicer sem si hotla pogledati film ampak kaj, ko je skoraj nemogoče gledati ruski film z angleškimi podnapisi, ker slovenskih tako ali tako itak ni.
Tako, da sem to opcijo nekako upostila. Če je pa kdo pripravljen prevajati in narediti slovenske podnapise za Voyna i mir iz leta 1968 se pa toplo priporočam.

Drugače pa včeraj sem imela izpad, ko sem ugotavljala, da me Cascada čisto preveč spominja na osnovno šolo. Ne me vprašat, kje sem to staknila ampak ok.

Zanimivo je kako en "čustven" izliv stvari potem čisto drugače, na bolje obrne. Ja 10 min bo čisto vredu.
In jaz sem "najbolj prijazen človek", ko "navse zgodaj" zjutraj budim ljudi. Ubistvu se to na koncu izkaže za koristno stvar, bujenje pač, ampak prvi odziv ni ravno tak. In važno, da sem skoraj umrla od smeha.

Načrti za moje dokončanje seminarskih so propadli. Ne da se mi. Res ne.
Mi je pa včeraj uspelo dokončat mojo "umetnino". Ja no naloga je le narejena.


In ja dejansko fotografiranje pozitivno name vpliva. Vedno.
Čeprav se tega nekako sploh nisem zavedala. Šele zdaj sem ugotovila to, na podlagi komentarčka :P

Black Eyed Peas - Where Is The Love

Sprehod v dežju

mood: sesuto


Sicer je bil prekrasen dan, prekrasen sprehod ampak kaj, ko potem dobiš sms, ki ti sesuje vsa pričakovanja in sploh vse. In priletiš na tla in se bo potrebno pobrat.


Ne drugače sem se pa po dolgem času odpravila ven. Na moj sprehod s fotoaparatom in slušalkami v ušesih.


Sicer sem hotela klepetati, samo me je Helena takoj skenslala, ker je imela delo. Potem pa nič ane in sem nadaljevala s poslušanjem Big Foot Mama - Lovro, stoprvič.


Vmes sem veselo pritiskala na sprožilec.
Vstavila sem se v gozdu, ko sem pofotkala pač par fotk listja. In naenkrat zapiha veter in se usuje stotine barvnih listkov z dreves. Obstojim na mestu, razprem roke, se ozrem v nebo in si pričaram nasmeh na usta. Svet je bil v tistem tretnutku čudovit :P
Prav tist čaroben trenutek, ko stojiš tam okoli tebe pa se veter poigrava z listki in tudi tvojimi lasmi.


In potem nadaljujem pot in se odločim za tisto, ki gre čez Ilovko (uglavnem daljša pot). In kot zadnjič (ubistvu predzadnjič, ker nazadnje sem šla do tja ob 5ih zjutraj) začne nekje na tistem mostu rositi. Ampak se nisem dosti menila zato, saj je kmalu nehalo. Ko pa pridem po hribu navzgor pa začne zopet močno rositi. Ampak pozor, Kaja ima tokrat sabo dežnik in še torbo v katero lahko pospravi fotoaparat, da ga ni treba skrivati pod majico :P
Ampak problem, da je svet okoli tako interesanten in lep, da bi bilo škoda nefotografirati vse te lepote.


Ja mavrico sem videla. V celoti. Nad Brdom. Prelepo, resnično. In še dvakrat pred celotno, samo po delčkih in še potem enkrat ali dvakrat. Tako, da sem dejansko v pol ure videla 5 različnih mavric.


In tam sem stala prikovana na sredi ceste, sredi polj in opazovala svet okoli sebe.


Potem pa z dežnikom nadaljujem pot. Ravno, ko ga odprem neha deževati, ampak ko ga zaprem zopet začne. In pred mano jasno nebo ter za mano jasno nebo. Na desni mavrica, na levi pa tisti sij od sončnih žarkov, ki se prebija skozi oblake. Nad mano pa temno sivkast oblak, ki je spustil dežne kapljice od sebe.


Jaz pa z velikim nasmehom na ustnicah in si v mislih prepevam pesem "I'm Singing In The Rain".

Šank Rock - Pravljica o mavričnih ljudeh

Ta pesemca me spomne pa na Irenco (Žužo) in posledično na najin skutni pogovor sredi noči.

Zvok kraguljčkov

mood: božično

Okoli skačem v kratki majici, paleto in čopičom v rokah in poslušam božične pesmi.
Res ne vem kako to, ampak mene ponavadi konec oktobra ali pa v novembru napade nekaj, da bi poslušala božične pesmi.
In danes je tak dan. Pomoje, če bi mi dal lučke in smrekco bi bila čisto srečna. In še snežiti naj začne :P

Saj, ko bo pa prišel december bom pa že vsega naveličana in podobno. Ampak, dejansko komaj čakam na tisto čarobnost lučk, vse tiste stojnice ob Ljubljanici (čeprav nimam niti najmanjšega veselja kaj kupovati in podobno) in jutra, ko si čisto zmrznjen in še napol ponoči hodiš po centru Ljubljane, ko ti nebo razsvetljujejo lučke.

Ja in ne morte verjeti ampak ustvarjam. Za risanje - impresioniste. Ubistvu svoj motiv na način impresionistov. Pogled skozi okno. Mogoče objavim, ko končam. Ja no.

Mariah Carey - All I Want For Christmas Is You

Boleč palec in poraz

mood: nasmejano po dolgem času

Ravno sem končala s pitjem čajčka in pogovorom.

Ja ko se nakupovanje peciva sprevrže v enourno igro bowlinga.


Danes je bil kar zanimiv dan ja.
Učenje raznih jezikov in naročanje Coca Cole v različnih jezikih:

• Ali imate Coca Colo?
• Do you have Coca Cola?
• Avete la Coca Cola?
• Haben Sie Coca Cola?
• Tens Coca-Cola?
• У вас есть Кока Кола?
• ¿Tiene Coca cola?

Ja smeh, veliko smeha. In po vsej vrejetnosti grem 14. in 15. na Viscom v Milano. Super ane?Ja, itak...

In obnavlanje znanja iz Photoshopa in ugotavlanje osnov HTML jezika. Oboje je bilo obnovljeno izredno hitro že med zaganjanjem programa. In tako je moja stran doživela majčkeno posodobitev - naložila sem samo linke vodičev za Photoshop, tekst pa upam, da mi uspe tudi v kratkem spisati.
In ugotovitev, da je 14 min občutno predaleč za Hostel :P

Ja in potem se pozno popoldan z mami odpraviva po nakupih - "fasnga". Na hitro greva v Qlandijo po jogurte, sir in ostale stvari. Potem pa se odločiva, da greva še v Tuš po pecivo, ki je bilo zadnjič tako dobro.
Opraviva se pogledat kako izgleda tisti del, kjer imajo bowling, biljard in kino. V kino sem hotela iti gledati The House Bunny (ne vem kakšen je slovenski naslov), ampak še ni bil na sporedu. Tako greva "na hitro" pogledat kako izgleda pa tukaj bowling, kar ne nakoncu zavleče v 4 igre oz. 1urno igranje. Ne bom izgubljala besed, saj sem nekako zgubila v kar precejšnem zaostanku. In ugotovitev, da nikakor ne morem podreti čisto levega keglja, saj krogla vedno zavije desno. In zanimivo je, da se čez celo progo vozi po robu ampak čisto nakoncu zavije na desno. Ja talent sem :P
Ugotoviva, da če prineseš stari zaprašeni sesalnik, lahko dobiš novega nekoliko ceneje in mislim, da bova to tudi izvedli. Jutri.
Tako sva še hitro skočili po pecivo in k atu in mami na obisk.

Tako, da tole je nekako bilo danes. In ali si predstavljate čefurskega kitajca (ne obremenjujte se... to je nastalo iz debate z mojim bratcom, ko sva ležala na njegovi postelji)?

Atomik Harmonik - Kdo Trka?

Ne se obremenjevet z glasbenim izborom in si poglejte desni meni. Dodana je nova funkcija.

Z medvedkom v naročju

mood: plesno

Mislim, da je The Notebook moj naljubši film. Pogledala sem ga, še enkrat. In je še vedno prečudovit, prelep, romantičen.
Če že ne morem tega doživljati, lahko saj "uživam" ob gledanju in se uživim notri.

In Rachel McAdams ima luškane obleke in čevlje, ki bi jih tudi jaz imela. Ja nad tem sem se tudi navduševala pol filma.

In konce. Resnično si sploh ne bi želel lepšega, kot "zaspati" z roko v roki ob tvoji ljubljeni osebi. Pa kaj če sta umrla, ker bi prej ali slej in sta vsaj srečna in skupaj umrla.

Pazi to - The Notebook MTV Best Kiss Award

Drugače sem pa pridna in pospravljam (kuhinjo sem danes že 2-krat in pol v celoti pospravila), kuham in perem. Sicer sem se prej spravljala prepisat do konca bivalno, samo mi še ni uspelo.

In poskakujem po sobi z medvedkom v naročju (drugače bi vseeno nekoga, da bi se z mano zavrtel ampak, če ni mogoče potem pa kaj "čmo") in skačem po bajti v mojih totalno ogulenih plesnih čevljih. Resnično so bogi.

19.19 - nekomu si všeč, pa tega ne opaziš

Tyler Hilton - Missing You

Aja hvala za spodbudne komentarčke, sem se naspala in danes je boljši dan kot včeraj, čeprav idej še vedno primankuje ampak pustimo to...
Sedaj si grem pa čajček narest, planinski.

Črtaste žabe

mood: brez energije

Ne da se mi čisto nič. Pa bi nekaj počela.
Ustvarjala bi. Pa nimam ideje.
Sploh ne vem kaj naj sama s sabo, prav nič se mi ne da. Sem kot cunja tukaj. Čisto brez energije. Brez volje. Zdolgočasena. Ne vem kaj naj počenem. Pojma nimam...

Anika Horvat - Belo nebo