Prišita pentlja

Marley in jaz. Naletela sem samo na konec in se zjokala zraven. Resnično učinkovit konec. Kjer se zamisliš. In s pogledom odtavaš na svojega ljubljenčka, ki nič hudega sluteč spi ali pa se igra.

"Pes ne rabi dragih avtomobilov, velikega stanovanja ali oblačil oblikovalcev. Naplavljena palica bo čisto dovolj.
Ni mu važno, če ste bogati ali revni, živahni ali dolgočasni, pametni ali neumni. Dajte mu srce in on vam bo dal svojega.
Kolikim ljudem lahko to rečete? S koliko ljudmi se lahko počutite redki in čisti in posebni? S koliko ljudmi se lahko počutite... izredni?"
(iz filma Marley in jaz; zadnja scena)

Čeprav sem bila ignorirana s strani lastnega psa. Razumljivo.

In pojma nimam, kako sem prišla skozi dan. Sploh ne vem, kaj sem počela. Vem samo, da sem prišila mašnico na neko srebrno verižico in sem zašila strgan ročaj torbice. In da sem videla, kri na prstu, ker sem bila malenkost prenasilna.

Westlife - What Makes a Man

Bela Ljubljana

Obožujem Ljubljano. Resnično. No, center. V nedeljo dopoldan. Ob lepem sončnem vremenu in čudovitem dnevu.
Sicer je iskanje parkirišča popolnoma druga zgodba, ki povzroča živčni zlom in dvajsetminutno vožnjo gor in dol.


Nostalgija. Mislim obujanje spominov in sedenje v senci Križank. Kako čudovite so. Kako čudno je, ko septembra ne bomo več tu. Ko ne bo pot vodila več tja, ampak malce naprej.
Ampak Križanke ostajajo naše. Še dolgo.
Ker vzdušje je neopisljivo. Drugačno. Naše.


Pozabila sem že kako prikupen je center Ljubljane ob sončnem dnevu. Ob čudovitem dopoldnevu. Vse nabrežje je polno ljudi. Pretežno turistov. Vsi se po malem martinčkajo in po malem senčijo ob hladni pijači lokalov. Izkoriščajo novo pot ob Ljubljanici in kukajo na vse stojnice ob poti.
Nedeljski bolšjak je bil polno obiskan. Še vedno se kupičijo starine, ki jih je prijetno videti. Kaj vse so imeli. In vse skupaj je odmaknjeno v prijetno senco. Lepše že ne bi moglo biti.
Potem pa art market naprej. Vsi ti prekrasni izdelki. Male drobnarije, ki polepšajo dan in zbudijo radovednost ob paleti živih barv.


Najboljši pa je bil štant na katerem je bila miselna pastirska igra. Tip je bil zabaven in se je z vsakim pogovarjal v svojem jeziku. Slovenščina. Angleščina. Španščina. Nemščina.
Šest delov. Pet enakih, en drugačen. Ha, zdaj pa razstavi. Razstavila sem, a ne sama. S skupnimi močmi sva uspeli.

Zvok kitare. Kako to pri meni učinkuje in mi pričara širok nasmeh ter ustvari neverjetno vzdušje. Tip, ki je pel Use Somebody. In ne slabo. Noro.
Sploh, če se mi pesem že cel teden ali pa še več prepeva. Resnično, boljše že skoraj ne bi moglo biti.

Mesarski most. Ključavnice, ki se pojavijo sem in tja. Z ljubezenskimi sporočili. Zaklenjenimi na jekleno žico. Zanimiv ritual. Podpiram ga.


Včasih je zanimivo izreči željo na glas, ker nikoli ne veš kaj te čaka za naslednjim ovinkom. In te preseneti hiter odziv. Cvetlice ujete v ogrlico.

Tivoli. Travniški Tivoli. V senci pod drevesom, ko sva se naveličali fotografij. Kar je bilo skoraj takoj. Tam v travi, med cvetlicami sva se znašli. Midve, ki sva skupaj preživeli krasna, naporna in zanimiva štiri leta. Ampak sva se znašli v trenutku. Tukaj in zdaj, v parku v Tivoliju.
Še vedno ne morem verjeti, kako leti čas. Kako hitro je nevidno švignil mimo. In potem bo pet let, deset in dvajset.
Ampak jaz sem tu. In zdaj.

Na Nebotičnik moram. Da vidim belo Ljubljano pod seboj. Pomanjšano.


The Sorcerer's Apprentice. Film o čarovniji, fiziki in Merlinu. Američani rešujejo svet in jim ob pomoči ljubezni uspe. Ampak najbolj zanimiv del filma so komični elementi. To je očitno že z glavnim igralcem. Ne ni Nicholas Cage, ampak Jay Baruchel. Dejansko igra tudi Monica Bellucci. Kdo bi si mislil. Vse skupaj pa je zapakirano v eno pustolovščino. In Cage ne bi bil Cage, če ne bi za trenutiek vozil prehitrih avtomobilov po velikem jabolku. Oh, pa 60 sekund. Kulj je no.

Pixie Lott - Use Somebody

Moram si jo privoščiti. Sicer v ženski izvedbi, ampak moram priznati, da je bila danjašnja ob Ljubljanici boljša. Ob celotnem fantastičnem dopoldnevu.

Stara zgodba

Danes.


Še zadnji preživeti dan na Rogli.
Ampak vseeno smo morali izzvati srečo in poskusiti tretjič. Priti do Lovrenških jezer.
Kar je tudi uspelo. Celo meni, brez pomoči.
Ostali so si opomogli ob okusu borovnic, jaz pa sem se čisto počasi potikala naokoli.


Delala sem se francoza in ignorirala ljudi. Vsi so bili tako grozno nadležni. Vsiljivi in osladni. Zmrazi me. Ne maram tega gorskega/planinskega bontona, ko moraš vsakega pozdraviti. Vsaj danes ne. Rajši imam Ljubljano, kjer noben ne pozna nobenega, četudi ga in gredo mirno eden mimo drugega. Brez vsiljivega pozdravljanja in narejenega nasmeha.
Ne da se mi narejati nasmeha in strmim v prazno. Nekateri so se trudili, a sem komaj odprla usta in izdahnila nekaj v odzdrav. Čisto tiho.



Lovrenška jezera pa so letos razočarala. Od prenatrpanosti. Preglasnih Štajercev. Kislega neba.
Čakala sem vse, ko so nabirali borovnice. Sedela sem pod krošnjo osamljenega drevesa sredi pašnika in čakala na ostale. Opazovala sem veter. In sedela v tišini. Kolikor sem lahko.



Vedno pride neizbežno pakiranje in živčno stanje. Kako sovražim to. Ko je en bolj tečen od drugega in vedno vzbujajo vsi slabo vest, če se za trenutek usedeš na kavč.



Polžanska vas. Sploh ni polžeuska. Tam, kjer smo dobili našega najljubšega štirinožnega črnega dlakavega prijatelja. Rona. Pogledat smo šli in se "pobahat" z našim prečudovitim lepotcem, ki ga vsi obožujejo. On pa se je počutil kot doma. Koliko psov. Koliko zabave. Mama in oče. Ari. Miša. Bivši vzreditelj, ki ga je Ron naravnost oboževal.
Kako smo pa prišli do tja pa je druga zgodba. Kaja je peljala. Velik avto. Zelen. In enoprostorec v katerem si visoko, proti mojem v katerem imaš občutek, da z ritjo drsaš po tleh. Veliko ovinkov. Velika makina za majhno cesto.


Slaba volja in pot domov. Kako vesela sem doma. Znanega in domačega. Šampon in fen. Božansko.


Imela sem vse. Fotoaparat in računalnik. Samo možnosti objave ne. Drugače ne bi bilo vse naenkrat. Pa vseeno.

Christina Aguilera - You Lost Me

Sonček v zraku

6.8.10



Meglice so se valile povsod in to cel dan. Vse skupaj pa se je mešalo z nekaj modrine in dežjem. Prav pestro, nepričakovano vreme je bilo. Mislim nepričakovano v tem smislu, da niti za 2 minuti vnaprej nisi mogel točno napovedati kaj lahko ugledaš.
Na Lovrenška jezera smo se odpravili dvakrat, ampak nikoli prišli niti blizu. Prvič je bil dež in drugič je bil dež. Sicer nikoli zares.
Pot nas je vodila tudi na razgledni stolp. Megla levo. Desno. Spredaj in dol. Bilo je vse prej kot razgledni stolp. Mislim, da sem imela nekaj problemov s premagovanjem takšne višine ob tem, ko sem se povzpela po krožnih stopnicah do vrha. Nek strah pred višino ostaja.




Sadje z vanilijevo kremo. Božansko. Maline. Borovnice. Jagode.



Harry Potter. Kako pogrešam te zgodbe. Kako so me vsi čudno gledali, ko sem se sama sebi noro smejala ob vseh izjavah. Živo sem si predstavljala vse prizore in sočustovala z junaki. Teoretično poznam vse zgodbe, ampak praktično... praktično pa je to čisto nek drugačen svet, vsakič ko prebereš knjigo. Zame ostajajo neverjetne in magične. V njih je čar in definitivno so vredne večkratnega branja. Ne ravno za vsakogar, zame pa.

Dumbledore se je moral nasmehniti, ko je zagledal Harryjev osupli obraz.
"Prepričan sem, da se to takemu mladeniču zdi neverjetno. A za Nicolasa in Pernelle bo to kot trdo zaslužen počitek po zelo, zelo dolgem dnevu. Navsezadnje ni za človeka, ki ve, kaj hoče, smrt nič drugega kot še ena velika pustolovščina. Veš, kamen ni bil tako čudovita stvar. Vsak človek si seveda najbolj želi bogastva in dolgega življenja. Ampak žal imajo ljudje nezdravo navado, da pogosto hrepenijo po tistem, kar je zanje najslabše."
(J.K. Rowling: Harry Potter: Kamen modrosti; str. 145)

Gora Zlomljen hrbet. Mislim Brokeback. Nepopisljiva zgodba. In neverjetno zgražanje mojega brata. Ne vem zakaj, ampak ta film moškim res ni v veselje.

"Resnico," je zavzdihnil profesor, ko je Harry obmolknil. "Resnica je vedno lepa in strašna obenem, zato moramo biti z njo previdni. Vseeno pa ti bom odgovoril, razen če za to ne bom imel dobrega razloga. V tem primeru mi moraš oprostiti, kajti lagal seveda ne bom."
(J.K. Rowling: Harry Potter: Kamen modrosti; str. 146)

Des'ree – Kissing You

Pravila transcendence

5.8.10


V sanjah me že nekaj časa preganja podoba enega in istega osebka v različnih situacijah. Tisti, katerega ime sem ponesreči izgovorila in bila deležna posmeha celotnega razreda. Auč.
Ne to ne bo šlo nikoli iz moje glave in imam še pridne pristaše, ki me na to spomnijo, ko že skoraj pozabim. Čeprav sem mi tudi taki oddaljeni spomini včasih zdijo samo sanje.
Ne razumem zakaj je tako, da te more neka stvar izočiti in jo ne počneš več. Kot polaganje roke na štedilnik. Ampak po drugi strani so pa stvari, ki te ne smejo izočiti, pa čeprav te razočarajo že večkrat. Pri teh vsi pravijo, da moraš upati in vztrajati. Zakaj že, če te je izočil. Čudno je to.


Zanimivo je kako se mišlenje spreminja. Nekaj čisto drugega je v ležečem položaju, v tišini, ko te ne moti skoraj popolnoma nič. Kot pa je ko imaš glavo vzdvignjeno v zrak in zavedno tavaš naokoli. Stvari, ki si jih mislil pet minut nazaj se zdijo daleč in popolnoma nepomembne ali izmišljene. Pa če vzamem menjavo v katerikoli smeri.

“Ležala sem tam, visoko nad svetom, in bila sem čisto sama. Zdrsnila sem v meditacijo in čakala, da mi bo povedano, kaj naj naredim. Ne vem, koliko minut ali ur je minilo, preden sem vedela, kaj naj naredim. Spoznala sem, da sem o vsem premišljevala preveč dobesedno. Hotela sem govoriti z bivšim možem? Torej govori z njim. Govori z njim prav zdaj. Čakala sem, da mi bo ponujeno odpuščanje? Potem ga ponudi osebno. Prav zdaj. Pomislila sem, koliko ljudi gre v grob, ne da bi jim bilo odpuščeno in ne da bi odpustili. Pomislila sem, koliko ljudi ima sorojence ali prijatelje ali otroke ali ljubimce, ki izginejo iz njihovega življenja, preden so predane dragocene besede dobrotljivosti ali odveze. Kako preživeli tako končanih razmerij prenesejo bolečino nedokončanega? Iz te meditacije sem našla odgovor – zadevo lahko zaključiš sama, od znotraj. Ni le možno, nujno je.”
(Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi; str.: 209)

Elle. Cosmopolitan. Vse kar ne vidim na modnih blogih. Da se tolažim in vzdihujem ob "poceni" kombinacijah. Od šoka nad cenami. Za velike barvite reklame, ki zasedajo cele strani. Prebra


Frida. Kako barvit. Kako umetniški. Kakšna zgodba. Ampak umetniki imajo vedno takšne ekstravagantne, nenavadne zgodbe, kar jih resnično dela drugačne.

Beyonce – Broken-Hearted Girl

Transport malih mravelj

4.8.10


Kaj naj povem? Da sem imela histeričen napad triletnega otroka ali da sem skoraj izdihnila, ko se je sprehod do trgovine spremenil v lazanje po hribih.
Bom raje najprej nekaj citirala:

Če bi bila vera razumna, potem ne bi bila – po definiciji – vera. Vera je verjetje v nekaj, česar ne moreš videti ali dokazati ali se dotakniti. Vera je to, da zdrviš z vso hitrostjo z obrazom naprej v temo. Če bi res vnaprej poznali vse odgovore o tem, kaj je smisel življenja, kakšna je narava Boga in kakšna je usoda naših duš, naše verovanje ne bi bilo slepo in ne bi bilo herojsko dejanje človeštva, bilo bi le... preudarna zavarovalna polica.
(Elizabeth Gilbert: Jej, moli, ljubi; str. 198)

Kako so nadležne reklame za vedeževanje. Halo. Če ti bo pa sedaj kdo povedal, da mogoče boš v roku enega meseca srečal nekoga posebnega, potem bo to predstavljalo bistvo tvojega življenja ali kako? In kakšne neumnosti imajo: “nama bodo odobrili kredit?”. Če že to sprašujete, zakaj ga potem rabite, če lahko plačujete draga sporočila za vedeževanje.


Dolg sprehod do trgovine. To se zgodi, če se zmeniš, da gremo na preprost 5-minutni sprehod, potem pa zavijemo v popolnoma drugo smer in iščemo tablo. Za pohodniške poti.
In dejansko naletimo nanjo. Ampak premami nas in gremo pogledat. Vidimo, da je nekje slab in dve uri hoje. Brat in oče se gresta spotoma rekreirati, midve pa slediva skupaj z našim komatim prijateljem. Vse skupaj je po eni uro šlo po lepem ravnem terenu z občudovanja vredno pokrajino.
Nekaj ukradenimi borovnicami spotoma ob poti. Sledili so roji mravelj, ki so se prevažale na mojih živo zelenih štumfih, ki so sevali zaradi balerink. Niti slučajno nisem pohodniški tip človeka, in najbolj podobna stvar opremi za v hribe me je užulila. Pa še na sprehod do trgovine smo šli prvotno. Kako naj vem. Transport malih mravelj sem bila. No na vsak način sem se jih poskušala otresti, ampak v tistem trenutku, ko sem stala na miru sem jih samo še več dobila nase.
Po uri pa se je začela strma pot navzodl. Pa če smo bili že ravno na pol, zakaj bi odnehali. Pa sem šla s hitrostjo želve navzdol. In s hitrostjo polža navzgor. S koraka v korak je bila moja slaba volja okrepljena. Ni bilo videti konca, jaz pa totalno izmučena. Prešvicana in naveličana.
Ko sem tja dejansko prilezla ni bilo nobenega vzhdihljaja navdušenja ali česarkoli podobnega, samo želja po bližini apartmaja.
In še nikoli v življenju nisem bila tako vesela, ko sem zagledala krave, ki sem jih skoraj da začela častiti tam na travniku. Ter cerkve. Ker sem vedela, da smo že “doma”.
In res smo končali v trgovini. Po treh urah.

Pohan sir in grozdje za okras.


Čas za naše običajne družabne večere. Zmaga in zmaga. Potem pa še ena igra pri kateri sem ob koncu začela zganjati histerijo, ker nisem dobila možnosti, da bi dosegla enako število točk in bi bila druga in ker brat ni pospravil, čeprav je on vedno trdil, da mora zadnji pospraviti. Kaj ti potem to pomaga, če se ne držiš lastnih pravil.
Pa je vse skupaj pripeljalo do prepira in odhoda v posteljo z dolgim ksihtom.

Jaz in triletni otrok v meni, ki ni dobil svoje igrače. Obupno.

Jason Mraz - Plane

Zavita v bombažno oranžno neskončnost

3.8.10


Svet gre resnično, ampak res resnično v k. Poplave. Požari. Suša. Toča. Vse v enih poročilih. Vse v tem dnevu. Sedaj. Množično odpuščanje, ampak podražitve povsod. Ne vem, ali še noben ni dojel, da v tem ni logike. Drhal pa vsi tolažijo, da ni popolnoma nič narobe. Kot da ne vidimo, kaj se dogaja. Kje bo počilo.
Jaz pa berem knjige o notranjem miru, iskanju jaza in življenju. Popolno nasprotje svetu, kakršen je in kakršen postaja. Poln neravnovesja. Porušen in razmajan na temeljih.
Niti hišca iz kart ne bo stala na slabih temeljih. V nemiru.

Zavita v oranžno bombažno odejo, sem sedela na stopnicah, katere vodijo na teraso in opazovala počitniške hiške naokoli. Kako čuden način uživanja imajo ljudje. Vidijo lepoto in zgradijo počitniško naselje.
Pes pa je lajal. Bevskal in lajav. Na svoj odmev. Na nikogar.

Klici znajo biti včasih problem. Sploh, če ne veš kaj govoriš. Joj.
Ampak me veseli, da vsaj nekateri uživajo, medtem ko se sama utapljam v bolečinah.
Preveč sem občutljiva na vse. Tako in drugače.

Družabne igre so postale enolične. Spravlja me ob živce, ker neglede na to, kako se naselim, kaj naredim, vedno zmaga brat. Lahko se postavim na glavo pa ne bo pomagalo. Lahko ga kopiram, pa nikoli ne bom imela toliko sreče kot jo ima on. Nisem ustvarjena za srečo. Resnično ne. Na nobenem področju.

Moram tudi jaz imeti vse pod nazorom. Že cel dan se mučim s tem vprašanjem, ampak sem razdvojena glede odgovora. Ker se glasi kot ja in ne. Odvisno kdaj. Odvisno kako. Ampak imam pa velike probleme z zaupanjem. Prepustiti se toku. Preveč sem zategnjena. Verjetno je to problem. A?

Juanes - Me Enamora

Opečena kot Indijanec

2.8.10



Sem opečena in v roke izgledam kot kakšen rdečekožec. Dobesedno.
Poleg tega sem ožuljena in sem bosa prehodila celotno pot od Koče na Pesku do Rogle, kjer je apartma. Sicer sploh ni bil takšen problem, ker je vse skozi travnata podlaga po kamniti pa so se mi stopala že malce utrdila. Butasti zasledovalni čevli, ki me ožulijo na vsake toliko časa. Ravno takrat, ko mislim, da so te dnevi že mimo.
Ampak kar se tiče mojega počutja in bolečine, pa najhuje še pride. Super dopust. Res.



Nisem ravno pohodniški tip človeka. Očitno.


Družabne igre pa so naše priljubljeno razvedlilo in druženje. Remi. Pikado. Catan.
In še tečaj za varno vožnjo bom očitno morala opravit. Res super. Halo! Nočem tega. Nočem nekoga, da mi spet pridiga kako naj vozim.

Faraoni - Kar je res, je res

Kratek nasmeh

1.8.10


Imam neverjetno potrebo po branju Harry Potter knjig, ker so izvrstne. Na svoj čaroben način.
Ampak nimam prevodov in originale je lažje dobiti. Poleg tega pa sem se založila z avdioknjigami, ki so mi krajšale pot proti Rogli.
Neverjeten je sam občutek, ko slišiš prebrane stvari še enkrat. Ko nekje v ozadju obnavljaš celotno zgodbo, ampak slediš tej, ki jo ravnokar bereš/poslušaš. Ganjena sem ostala precejšen del prvega poglavja prve knjige. Saj sedaj poznam celotno zgodbo in vem kaj se bo zgodilo.
In spominjam se na to, da sem s temi knjigami nekako odraščala. Da so bile nekako prve knjige, ki sem jih dejansko brala. Brala zase. Da so vnesle v moje življenje magično zgodbo. O čarovniji, prijateljstvu in tudi ljubezni. Da sem potihem vedno upala na to, da bi tudi sama dobila pismo iz Bradavičarke. Da sem upala, da bom kdaj srečala kakšnega takšnega človeka.
Knjiga, ki jo pozna svet. Knjiga, ki je na meni pustila vtis.
Zabavam se ob branju tega angleža, ki tako dobro oponaša vse ljudi. Natanko si predstavljam ljudi, ki so podobni podobam izpred nekaj let, ne junakom v filmu. Zdi se mi, kot da sem jaz tista, ki se nahajam nekje v tistem prostoru, ki ga Rowlingova tako zanimivo opiše. Oh, kako dobro je brati original. Ampak naš prevod s Kendo ni nič slabši. Prav edinstven je in to moram prebrati.




Palačinke s čokolado v Slovenskih Konjicah.


Višinski zrak in že poznani apartma. Fanta sta počila medtem, ko sva punci z našim psom odšli malce naokoli. To se je razvleklo v nekaj ur, pa nič za to. Ob lepem in dokaj toplem vremenu to sploh ni problem.
Na Rogli pa se je trlo obiskovalcev na sončno nedeljo. Z živo glasbo. Jedačo in pijačo. Vožnjo z žičnico ter sprehodi gor in dol, sem ter tja. S psom ali brez. Z otrokom ali ne. Vse naokoli je mrgolelo ljudi pa tudi štirinožcev. Naš pes je imel precej dela. Pozdravit tega, pozdravit onega, se poigrat s tistim. Labradorka Simba. Bela. Oh, kako sta bila prisrčna, ko sta se lovila po travi naokoli.


Kravja ruleta. Stavila sem 48, padla je 57. Kako pa deluje, nočete vedeti.



Kako lahko v istem trenutku občutiš popolno navdušenje in srečo za nekoga. Obenem pa popolno razočaranje nad seboj. Drugo zanemarjam in zmagam remi. Oh. Ni važno.

Halo - Anita ni nikoli

Tradicionalna kranjska noč

Mini črna. Končno sem zapolnila omaro s tem kosom oblačila. In dejansko ima kratka rokava. Povdarek na rokava. Ker večinoma imajo samo naramnice, trakove in podobno. Nobena oblekica v moji omari nima rokav, vse do sedaj. Obožujem jo. In še rdečo s pentljo imam ogledano. Samo lepo po vrsti. Eno in eno. Ne vsega naekrat, ker ni zanimivo. In poleg volančkastih čevljev, ki jih nisem ugledala imam v mislih še rdeč pas, ki mi ni bil prav, ker je bil malce prevelik. Oops.
Postala sem totalno nora na medaljonaste ogrlice. Tiste, ki visijo skoraj do popka. Ki so dolge in ogromne. In ponosno sem pridobila novo. Zgolj samo zaradi same ketnice, ampak ne pristaja.
Z mojo najljubško broško/obeskom sem rešila težave tako, da sem ročno namontirala črn trak in dodala stvar, ki se zapenja. Vse skupaj izgleda bolj kot ne češko, ampak je pa moje delo in precej ponosna sem na to.

V Ljubljani sem se potepala, ker sva z materjo iskali mrežo za psa. Saj gre naš najljubši kuža z nami na potovanje. Dopust.
In mora biti zavarovan in v skladu z zakonom.


Nekateri nimajo pojma o parkiranju. Saj problem ni v tistih, ki znajo. Največji problem pri garažnih hiša je v tistih, ki pojma nimajo in potem nastane popraskan avto in pobeg na mestu.
Ženske. Čudno, da so takšni stereotipi. Avto pusti tako, kot bi ji na mestu ugasnil. Postrani. Preblizu avtomobila, ki nedolžno počiva na desni. Levi, kakorkoli gledaš. Vzemimo desno.
In potem ženska. S postrani majico, no majicami, ker očitno se ne zna niti obleči in nima samo avtomobila postrani. Prav pametno zapelje ven. Ne pogleda ne levo ne desno, samo zapelje vzrato. In buum se avto premakne. Ne tisti z zmešano žensko, tisti na desni. Nočem niti vedeti, kakšno prasko je pustila ubogemu tujcu, ki je nevedno taval po nakupovalnem centru, nevedoč, da mu stereotipna ženska razbija črnega avdija. Nobenega alarma za silovit trk. Ženska pa meni nič tebi nič zapelje ven iz garažne hiše.
Kakšnim ljudem dajejo izpit? Podn.

Pot do vode. Iskanje sence. Mož v vodi, ki je prestrašil mojega psa in ga pripravil do bevskanja in pobega iz vode. Potem pa še pes, ki ga je na smrt prestrašil in jo je skupaj z mano za petami ucvrl proti domu.

Tradicionalna kranjska noč.
Kdor jo je tako poimenoval, ta sploh ne ve kaj je včasih bila.
Nanjo sedaj spominja samo vonj po odojku in giricah. Čez del, da lahko dihaš svoj del zraka in se bolj svobodno premikaš, se nekako ne pritužujem, ampak to je delalo kranjsko noč, kransko. Znani bendi, zabava do ognjemeta in vrtiljaki, na parkirišču so samo še preteklost.
Parkirišče so pozidali, ognjemet je ukinila recesija, bendi pa so iz leta v leto samo bolj bedni. Mesto so zavzele generacije za nami, mi pa smo postali razpeti nekje nad počitnicami na morju in preživljanjem z boljšimi polovicami. Balerinke so obvezno obuvalo in prodajalci utripajočih lučk so bolj nadležni. Irska glasba je samo vzdušje popravila, pa vseeno. To ni več to.
Gmota v miniču in petkah. Zmrazi te ob pogledu na take stvari. Samo, eni si pa drznejo.

Z otroško radovednostjo sem zrla v skoraj polkrožno mavrico na nebu. Le kdo ne bi?
Ni me. Grem na Roglo. Po vsej verjetnosti odrezana od možnosti, da pošiljam svoje objave v svet.

Gipsy Kings - Bamboleo