Potop

Povsod se usuvajo novice iz različnih koncev Slovenije, ki so pod vodo. Močne padavine bodo komaj danes pojenjale, škoda pa je že narejena.
Naša mala državica se je znašla pod vodo.


V seriji Ugly Betty pa sem zasledila en zelo zanimiv citat:

I've had to say good-bye more times than I would have liked. But everyone can say that. And no matter how many times we do it, even when it's for the greater good, it always stinks.
And though we'll never forget what we've given up, we owe it to ourselves to keep moving forward. What we can't do is live our lives always afraid of the next good-bye, because chances are they're not going to stop.
The trick is to recognize when a good-bye can be a good thing. When it's a chance to start again.

Spakirano in pripravljeno. Za Češko. Z Naj 10 Praga. S kronami.
Džabaron naš mali. In gremo na nočni vlak, dogodivščinam naproti.

The New Pornographers - Adventures In Solitude

Prazna črnina z avtomobilskimi žarometi

Bilo je prijetno popoldne. Pri Lari. Izkoriščala sem še zadnje trenutke, ker ne vem, kdaj se naslednjič vidiva.
Pazili in zabavali sva Jakoba in on je zabaval naju. Pravi mali kljukec, ki ima smeh, da ne moreš ostati resen.
Iskali sva čevlje, ki pa niso bile pete.

Dokler ni prišel čas, ko sem šla domov. Zataknilo se mi je že pri besedah, ki jih nisem mogla več izreči naglas.
V avto sem se usedla v solzah, ki sem jih s težavo zadrževala in se odpeljala proč, ozirajoč se nazaj. Prvi zvoki, ki so prišli iz radia je bila pesem Metulja skupine Tabu. Nisem premikala, nisem se ukvarjala s tem, samo pustila da mi nežno odzvanja v ozadju, medtem, ko sem v solzah vozila.
Dobro, da mi je ta pot že tako poznana, ker drugače ne vem, kako bi prišla do doma. Videla nisem nič. Prvi del zaradi solz, drugi del pa zaradi dežja in nasproti vozečih avtomobilov.

Saj sva o vsem lepo razpravljali, ampak nisem mogla zadržati in pogrešala bom.
Na trenutke se mi zazdi kot konec nečesa, čeprav je samo leto ali pa še to ne nekje drugje. Ampak kaj vse se lahko zgodi v letu dni. Kaj vse se lahko spremeni.
In grozno mi je, ker sem se spet tako blazno navadila na konstatne klice in sms-e. In jih ne bo več.
Upam, da me šola zaposli.

Ne morem verjeti, da me je tako močno razsulo. Cel dan sem lahko držala, cel dan sem bila kul in pač izkoriščala še zadnje trenutke. Ampak sedaj se pa sploh ne morem sestavit. Občutek je tak, kot takrat, ko priletiš na hrbet in sploh ne moreš zadihati. Močno se trudiš, ampak nobena sapica ne pride v pljuča.
In nočem, da te ti zapisi ganejo, samo resnično rabim to napisat. Sori.

Post je patetičen. Ampak rabim biti, hočem biti patetična. Vsaj zdaj.
Nadvse sem navdušena in držim moralno podporo, ker bom vedno postavljala druge pred sebe. Ampak moja občutja pa so čisto takšna kot so.
Bom preživela.

Tabu - Metulja

Prijazna

Izgledam kot mali Nemo, ko samo odpiram in zapiram usta, od mene pa nobenega zvoka. Ubistvu kot tista njegova prijateljica Dory. Waaaw.
Resnično, čisto zares nimam komentarja.

Poskušala sem ustvarjati, pa ne gre. Nabrala sem si gradivo. Pripravila potrebščine, prinesla razsvetljava. Pa nič od mene. Vse poteze so ostala zradirane.

Sanjala sem o polaroidu. Gledala Ugly Betty. Odkrila novo serijo - Hellcats. Se zaposlovala s stvarmi, ki so šle mimo mene. Pekla lazanjo in vonjala roke, ki so imele zopet vonj po pomarančah. Mmmm.
Skratka, samo preživela sem še en dan in spoznala, da bo sobota tu prekmalu, in da bom na poti v Prago. Vsak čas.

Perpetuum Jazzile - Killing Me Softly

Alergen

Vonj pomaranč na rokah, ki je ostal od luplenja. Tako prijeten.
Sveže stisnjen sok in zmešnjava na pultu.

Zadnje čase sem vse dni v šopingu. Obupno.
Ampak imam male malenkosti. Takšne, ki se ujemajo z ostalimi stvarmi. Zopet sem se vrnila k številki 37.
Počasi bom morala zaključiti s tem. Samo še čevlje iz Humanica bi.
Preveč se obsesiram z blogi, ki so povezani z modo in potem nastane to - zapravljanje časa in denarja po trgovinah. Vprašanje pa ostaja nerazjasneno.
In povsod je bilo strašljivo prazno. Kot, da bi bil čuden dan in bi bilo vse napol zaprto. Pa ni bilo. Ne vem, ali vsi ljudje sedaj hodijo po nakupih ob torkih, ker skoraj ni ljudi nikjer.

Še pol mesca. Nočem verjeti, da tako hitro mineva to. Nočem še.

Včasih si želim, da bi se na polno razpisala. Ampak me vsi ti komentarji, ki se začnejo "sem zadnjič bral/a tvoj blog..." odvračajo od tega. Rada bi razpravljala sama s sabo, ampak je bolje če ostane v moji glavi. Rada bi spustila stvari na dan, pa ne zmorem.
In v tistem trenutku se vprašam - kaj me sploh žene, da pišem blog. Da govorim širnemu svetu, ali pa vsaj tistim, ki berejo, o svoji interpretaciji sveta. Ampak na to vprašanje še nikoli nisem znala odgovoriti in tudi ne poznam odgovora. Lahko bi rekla intuicija. Mogoče je za nekaj dobro, ampak po drugi strani pa se sploh ne zdi. Lahko bi pisala dnevnik, pa me nekako ne mika.
Ostajam pri blogu in razveseljevanju ljudi z drobnimi malenkostmi. Vsaj mislim, da to tako poteka.

Odpiram klepet na Facebooku in ga zapiram. Odpiram msn in ga zapiram. Hočem komu kaj napisati, ampak črtica utripa in se nič ne zgodi. Okno zaprem.
Niti ne vem kaj naj napišem. Zakaj.
V rokah držim mobitel in se sprehajam po imeniku. Nič. Odprem novo sporočilo in strmim v mali zaslon. Nič.
Rada bi slišala koga. Rada bi poslušala koga. Samo, da se ne bi počutila tako samo. Pa ne zmorem nič... In še vedno sem tu pred zaslonom in razpravljam s seboj.

Tyler Ward - Teenage Dream

Fluorescentna čudežna krpica

Začela sem z velikime entuziazmom kar se pospravlanja tiče. Sesala in brisala prah na kotičkih, s kateri se mi ne da nikoli ukvarjati. Končalo se je nekje tam, ko sem začela gledati sveže epizode novih sezon.
Gossip Girl se je preselila v Pariz. Kar cenim, ampak me ne navduši. Pušča me puščobno. Zdi se mi, da vse te serije nimajo enakega učinka, kot so ga imele nekoč.
90210 je tudi postregel z novim delom, ki pa tudi ni pustil vtisa. Precej čudno je vse skupaj. Občutek sem dobila, kot da se jim je blazno mudilo s pisanjem scenarija in niso imeli več idej. Čisto preveč stvari za en del. Ker to pomeni, da bodo ostali deli precej dolgočasni.

Drugače pa nisem počela popolnoma nič. Res nič. Sploh ne vem kako to počneš, ampak izgleda nekako tako, kot da si zombi in se brezciljno premikaš po hiši gor in dol. In na vsak korak, ki ga slišiš reagiraš ter se začneš premikati v tisti smeri. Pojma nimaš kaj počneš in o čem razmišlaš. Misli potujejo brezciljno skozi možgane in jim ne posvečaš pozornosti.

Sem pa ostala presenečena v šokatnem smislu. Če že nisem v pomoč, znam biti vsaj moralna podpora in verjeti v ljudi. Če že vase ne verjamem, lahko vsaj v druge. To mi gre bolje od rok.
Kot mi gre bolje sanjariti in obstajati nekje v domišliji.

Že večkrat sem hotela omeniti video s poroke Coco Rocha and Jamesa Conrana, ampak vedno pozabim. Pa tako veličastno deluje. Vsi ti posnetki so tako hudi. Še obleka morske deklice izgleda na njej super, ker drugače nisem navdušena nad tem. Ampak ona naredi takšne poze, da samo gledaš. In glasba v ozadju povečuje napetost. Hudo.
Čeprav še vedno ne vem, kdo sploh sta. Smeh.

Omar Naber - Proti soncu

Ledeno mrzla

Celovec. Izlet, ki je dejansko nič drugega kot vlačenje po nakupovalnem centru iz katerega ves dan ne pomolimo nosu. Tako je.
Pozabila sem že koliko ovinkov je do tja. Če sediš na zadnjih sedežih. Grozno. In preliman popek ni v nikakršno pomoč.
Obredle smo vse trgovine. Videle videno. Probale ne veliko stvari, ampak takšne vredne nakupa. Ni šlo za šoping, kot ga poznam jaz, ampak za nakupovanje. Tisto, ko si nekaj zamisliš in rabiš.
Sama sem bogatejša za dvoje jeans hlače in rožaste čevlje. Ne vem kako natančno bi jih poimenovala. Imam pa ogledane še ene, ampak nisem prepričana za vremenske pogoje. Bom prespala in si jih ogledovala v Ljubljani, če jih bodo seveda imeli.
Čevlji so dejansko številka 39 in so mi prav. Včasih sem imela par čevljev s to številko, ampak sem, kdo bi vedel kako, prišla na manjše številke - 37 in 38. Prisrčni.
S kavbojkami je pa tako, da slišiš tisti znani stavek - "a takih že nimaš?"


Gossip Girl je danes predvajana v Ameriki. Kot tudi 90210. Novi deli. Patetična sem.
Pri nas pa se je vrtel Supermodel Slovenije. Moram reči, da zanimivo. Čeprav bi rada videla še kaj delov in zanima me naslednji. Ni super fantastično, ni pa totalno zanič. Nekaj je, da se spraviš gledati, ker te zanima kaj bodo dekleta ušpičila, kakšne naloge bodo dobila in kdaj bo mejkover.

Alex Gaudino feat. Crystal Waters - Destination Calabria

Prvaki

Dolg dan je bil. Poln vožnje in prevažnja po Sloveniji.



Velenje. Da sem Klari izpolnila veliko uslugo in ji dostavila potrebno. Seveda mi mora sedaj vrniti obisk in se osebno nalimati pri meni.



Celje. Celjski sejem. Polno vsega. Ujeta med vrati, okni in roletami. Pod strešnimi kritinami. Ob pogledu na celo kolekcijo starodobnih vozil, kakor sedaj imenujejo fičote. Ja raznobarvni fičoti so se bohotili v eni izmed dvoran. In z veseljem bi kakšnega odpeljala. Kdaj, za res, so nehali delati avtomobile tako zanimivih oblik. Ugotovila sem, da preprosto obožujem tisto, kar sedaj imenujemo retro. Ker so bile oblike stvari bolj prikupne. Zaobljene. Prisrčne. Sedaj pa je vse tako grozno hladno in ostro.
Dobila sem nihalo. Kamena strela. Ha, pa imam delo in zabavo. Ampak resnično se nisem mogla upreti. Pa še intuicija me je vodila na stojnico, kot se je izrazil gospod na štantu.
Dolgo čakanje na naročeno. Še lačna sem postala vmes. In se je prileglo. Puranji zrezek, pečen na žaru z malce lepinje. Pa še vzdušje so naredili.



Ptuj. Atletsko tekmovanje. Državno prvenstvo za pionirje. Pot na stadion je sicer zavita, kot polžja hišica. Smo našli. Pogledali. Poslikali. Navijali.
Imela sem nekaj tehničnih težav, saj mi je uspelo pozabiti baterijo doma. Zaradi prelaganja iz torbice v torbico. Tudi meni to uspe. Ampak se je izšlo sprejemljivo. Še boljše so se pa odrezali naši atleti. Postali so državni prvaki v štafeti na 300 metrov.
Evforija in navijanje ob progi je bilo resnično na vrhuncu. Tako smo notri padli, da smo še sami čisto utrujeno končali po tem, ko so odtekli v cilj v vodstvu. Za malo. Ampak je bilo. Neverjetno.
Takšnega navijanja pa še ne. Še sama sem postala popolnoma evforična.



Trojane. Postanek na krofih. Vročih in sveže pečenih, ki so teknili prehitro. En po poti. En doma.


Kranj. Sedaj pa počit in nabrat moči za nov dan.

Queen - I Want It All

Faktografski podatki

Pa je spet aktualen enajsti september. Dogodek, ki je zaznamoval Ameriko, New York. In cel svet. Pustil nas je šokiran in spominjam se tega, ko smo bili vsi priklenjeni na televizijske zaslone in čakali kaj se bo zgodilo. Vsem dobro znani posnetki so krožili na vseh programih.
Vse skupaj je še vedno sumljivo. Teorija zarote je v zraku, ampak verjetno nikoli ne bo razjasneno.
Ker tisto letalo, ki se je zaletelo v Pentagon je za lase privlečeno. Kje dejansko so ostanki letala?

Na vrat na nos. Nora, ampak res nora predstava. Avtorska.
Pač vaško gledališko društvo Gardelin nas je zopet razveselilo z novo premiero, ki pa je bila enkratna predstava, ena in edina.
Umrli smo od smeha. Ploskali in izkazovali navdušenje že med samo predstavo. To sicer ni v gledališkem bontonu, ampak resnično je bilo vredno aplavza.
Končali smo stoje z ritmičnim bučnim aplavzom. Celo dvorano je pognalo na noge. Dvakrat.
Bila je namenjena bivšemu sosošolcu, iz paralelke je preveč zakomplicirano za reči, ki je bil sprejet na AGRFT. Tip ima talent in podpiram odločitev tamkajšne komisije.
Vse skupaj pa je počastila tudi "celebrity" večera in sicer Sabina Kogovšek Zrnec, mogoče tudi znana kot "boljša" polovica od Zrneca. Čeprav je sama uspešna na igralski poti.
Danes delam same reklame, jej.
Pač hočem povedati, da so se poslovili od, po pravici povedano, najbolj zabavnega komika v društvu, ki je v smeh spravljal zvesto občinstvo. In če mene vprašate ga bomo gledali na odrih ali platnih.
Zakaj bi hodili na nevemkakšneznaneinslavne predstave, če pa imamo te na dosegu roke in popolnoma zastonj.
Bilo so trenutki, ki so pri celotni dvorani vzpodbudili tisti del, ko ti zastane dih. O, smeh. Poljub. Upoštevano dejstvo, da so bili samo tipi na odru skozi celo predstavo. In da je bilo predvidljivo pa vseeno. Zabavno.
In princip slovenskega filma je še boljši. Čeprav ne veš zakaj se gre, je point v tem, da govoriš o njem in se sprašuješ.
Za samo vzdušje pa so poskrbeli še dobri komadi. Sploh Lovro, katerega vedno čakam na koncertih BFM, ampak ga ne dočakam.
Skratka, nepopisljivo.

Big Foot Mama - Lovro

Agnes

Ritem mladosti. Tretji po vrsti. Zame. Tista stvar pred Kolosejem. Z ognejemetom, radiam Anteno in Mondialom.
Prav pridna sem, kar se tiče udeležbe.

Pred tem smo imele še krajši postanek in dostavo v Župančičevi jami. Ker pač smo bile občutko prezgodaj, še vseeno, smo opravile "krajši" šoping. Dva dni zapored že visim v BTC-ju v istih trgovinah.
Iskale smo torbo, našle pa pikčast suknjič zame in torbo v zadnji trgovini, ko smo že vse obupale.

Zamudile smo Petra Vodeta. O joj. Pa tako zabavno bi bilo izriniti 13-letnice iz prve vrste. Pomojem bi me pojedle, mi pa bi se z največjim veseljem delali norca. In ne dvomim, da se kdo ni.
Zadržane smo bile na parkirišču pred Atlantisom s katerega so nas z največjim veseljem vrgli. Ja skupine ljudi naj se ne bi zadrževale na njej. Kako zanimive izgovore imajo tej varnostniki. Samo, da ti lahko težijo pa so srečni.

Maja Keuc. Tangels. Billysi. April. Omar. Trkaj. Dan D. Agnes. In Big Foot Mama.
Carsko. No, ne vse našteto pač pa nekateri. Definitivno Omar in Trkaj. Modela sta carja. Potem pa še Dan D in BFM. Kako kul so te bendi in kako kul je, ko se ti iz nekega dela možganov na plano prikradejo besedila pesmi, ki si jih že pred časom pozabil in jih že celo večnost nisi slišal.
Uživala sem v nastopih. V ritmu glasbe. Skakanju. Ploskanju. Resnično me nič ni vrglo iz tira. Še na BFM sem se pridno borila spredaj, z nekakšnim nasmehom na ustih, ki je bil na trenutke res malce skremžen.
Ampak zanimivo je, kako vedno naletiš na iste sorte ljudi. Takšne, ki prvo vrsto vzdržujejo že od začetka in preživijo vse hudo, da dočakajo svoj naj bend. Takšne, ki so tako močno pijani, da ne veš ali se rajši odmakneš par metrov, ker izgledajo kot da bodo vsak čas bruhali, a v naslednjem trenutku so polni energije in skačejo naokoli kot zmešani in nimajo niti najmanjšega pojma kaj se okoli njih dogaja. Na ljudi s trpečim pogledom s katerimi pridno sočustvuješ. Na tipe, ki so tako pijani in tako grozno pogumni, da se kar kadi in se obnašajo kot največji kreteni, kar verjetno tudi so. In na ljudi, ki se vztrajno komolcamo in naslanjamo in trpimo, ko drugi nonstop rinejo naprej.
To pa se seveda vedno najde med najbolj zanimivo in ogleda vredno skupino. V tem primeru BFM. Grozno.
Ampak nakoncu nisem čutila nič. Vse me je tako grozno bolelo, da mi je neprestano butanje zmanjševalo bolečine v hrbtu.

Zvezdnica večera pa sploh ni omembe vredna.
In tisto kar je bilo zmenjeno je postalo prevoz. Tisto kar pa je bilo naključno pa je postalo stalno. Kako neverjetno je, da vedno ne glede na vse - pristaneva skupaj.

Ognjemet je bil pa zanimiv samo iz tega stališča, da se je dogajal za velikim reklamnim balonom in je vse skupaj izgledalo precej zanimivo. Drugače pa se je iz spredaj bolj slabo videl.
In sedeža v avtu sem bila precej vesela, čeprav bo sproščujoče spanje po tem še kako prav prišlo. Jeej.
Piska mi.

Uživala sem in se imela super. Ne glede na vse. Zadnje čase se že vmes med vsem dogajanjem ustavim in poskušam zajeti trenutek, ki se zgodi "tukaj in zdaj". Sedanjost, ki jo je tako težko ujeti. Vedno smo drugje. Pri spominjanju. Ali sanjarjenju. Pri preteklosti. Ali prihodnosti.
Zato so takšni trenutki - ključni.

Big Foot Mama - Rola se

Rdeče cedilo

Ležim. Jem. Kuham. Strmim v zaslon. Razkuham. Se osvežujem. Jem. Gledam. Opazujem. Poslušam.

Skratka počnem nič koristnega. Razen kuhanja. Pa še to ni kaj nič prida, ker sem makarone razkuhala.
September je prinesel nov val epizod posameznih serij. Ameriški top model se ponosno predstavlja že z 15 sezono in za dekleta zelo mamljivimi nagradami. Novi top model bo krasil italijanski Vouge. Zanimivo. Izbor pa pester kot vedno.
Tudi vampirji so se vrnili. The Vampire Diaries z novim delom. Zelo temačen. Mislim tako scensko in vse. Ne skačem od navdušenja, le vesela sem da lahko zopet opazujem grimase enega izmed bratov, Damona.

Nova prenovljena stran tetrisa mi pa čisto nič ni všeč. Joj.

Agnes - Release Me