Američani

Popoldne preživeto v Tivoliju. S posebnim namenom. Druženje in spoznavanje z Američani, ki prebivajo v Ljubljani. Po tistem, ko sem nazadnje spoznala Amy in Jareda, sem sedaj spoznala še njune prijatelje, cimre. Preveč imen za zapomnit naenkrat. In nekajkrat sem bila v tisti zagati - ja, a lahko še enkrat poveš tvoje ime.


In precej preprosto jih je bilo najti. Težko zgrešiš gručo ljudi, ki se podijo za frizbijem čez travnik Tivolija. Čeprav sem sprva mislila, da bom obredla celoten park.


Do tega pa je prišlo, da sem dobila sporočilo ravno tisit dan, ko sem ji sama hotela poslati mail. Prav zanimivo naklučje. In ja bila sem za akcijo. Bila sem za sproščeno popoldne v Ljubljani. Čeprav sem se v nekem trenutku zbala. Ampak se je to v trenutku razblinilo.


Vsi so bili tako družabni in prijazni in so me sprejeli takoj. Moram reči, da so prav posrečeni. Vsak se je hitel predstavljati in tako sem se znašla med množico imen. In z vsakim smo zapadli v debato. O tem in onem. O njih in meni. Kaj jaz počem, kaj so oni počeli.


Tako da so tukaj, do konca poletja in verjetno to sploh ne bo naše zadnje srečanje. Upam, da bomo še kam šli. Nekako smo delali osnutek za kakšen izlet. Prav prijetno bi bilo.


In bile so vraglije. Bil je fotošuting. Iz njih je izburhnil ponos na univerzo in v trenutku so bili postavljeni v čast njej. To pa je ameriški duh, ki ga pri nas ne poznamo.


Vse skupaj se je začelo oziroma sem sama vletela sredi ultimate frizbi igre. Na prvi pogled izgleda kot veliko ljudi, ena frizbi in ena zmešnjava. Ampak vse skupaj je precej preprosto. Na mestu moraš podati leteči krožnik igralcu svoje ekipe, za osvojitev točk pa mora ta stati v polju v katerem dobi točko. Ampak ja, zanimivo za videti.


In nastal je petminutni odmor. Igra pa se ni nikoli nadaljevala. Okrepčali smo se s piškoti. Čajem. Vročo čokolado. Športne aktivnosti so se sprevrgle v mali piknik. In potem je sledil naval smeha. Nindža. O, umirali smo. Vsi okoliški sprehajalci so v nas gledali z radovednostjo, mi pa smo umirali od smeha, ko smo opazovali 'slovmovšn' različico te igre. Cilj - dotakni se roke nekoga in ta bo izpadel. Kdor ostane zmaga. Pri tem imaš samo en gib in en obrambni refleks. Nastanejo prav zanimive poze in gibi. Neverjetno super za opazovat.


Krogi pod mostičkom, ki so bili izkoriščeni za fotošuting. Listje, ki je ležalo na tleh. Otroški duh, ki je izbruhnil na dan, ko smo se gugali. Veliki otroci na malih igralih.


In shladilo se je. Počasi in zahrbtno. In tako smo en za drugim odhajali vsak na svojo stran. Počasi smo se razšli in bili strašno navdušeni, da smo naleteli en na drugega. Ni mi bilo žal, da sem prišla. Kako priložnost in neverjetno druženje bi zamudila in ne bi vedela. Definitivno vredno ponovitve.


Izkaže se, da imamo z ljudmi iz drugega konca sveta tako podobne interese. Tako podobne poglede in dejanja. In potem nastane fino druženje. Tako preprosto. Blazno preprosto. Oh ja. Super sem se imela.


Potepanje po Ljubljani. Galerija Emporium je bila prehojena na hitro in me ni impresionirala. No samo kot stavba, kar me vedno. Kot trgovina pa ne. Vse je preveč neprijazno. Kot sam Emproium. Kjer te vsi tako grdo gledajo, da imaš željo se čimprej pobrati ven. Čutiš poglede ljudi na hrbtu in je nadležno.


Čajna hiša je bila zaprta. Makaroni v pasaži Maximarketa. Testeninka pred jutrišnim tradiconalnim maratonom. Tam bom. Ampak ne tekla.

Neisha - Tiste lepe dni

Spopad generacij

Bonus objava. Ker sem ravno v elementu in ker smo iz leta v leto prej doma, če kam gremo. Preveč utrujene in zaspane se ob mrazu, ki se zareže čez vse plasti oblačil do kože, hitro spokamo v avto. In uživamo v gretju.

Dogovorjene za impro ligo. Kud kiks. Bazen.
Zajček na roki. Kako blazno kulj štempilkica. Kar smo pogruntale šele pri svetlobi.


Sicer smo prvi del malce zamudle, ker smo prišle kasneje, kot se je začelo. Ampak je bilo vredno ogleda. Za ves smeh.
Surrealistični francoski film iz 60ih. Slovenski film. Dietni dokumentarec. Mesto dogajanja - rovi pod Kranjem. Škratek. Prijatelj. Poltergajst.
Prvi zmenek v Tržiču. V slačilnici. Rezervni igralec. Bergle. Tič v kletki.
Srakovlje. Vsevedni vaški posebnež. Poplavljena klet.
Ljubezen v cerkvi. Otroško sovražtvo. Vse se je razpletlo v gej scene. Zlomljena Kranjska.
Izločanje. Popravljalnica traktorjev. Šef. Vajenec. Bik. Smeh. Ta je bila definitivno ena boljših. Sploh s tem izločanjem, ko so mogli nadomestiti osebe in pri zadnji sem se že krohotala.
Ugani kdo. Luzer. In se ju ni slišalo, zadnjih scen.
Drugače pa sta bila potem Slon in Sadež. Eden od njiju je povezoval. Ampak lažje je poslušati njune šale kot njuno glasbo, zato smo se po hitrem postopku pobrale.

Lutanje po Kranju. Mrtvo praznem. Samo avto se je peljal, kateremu smo se umaknile za stebre in škarpe, ker pač vožnja ni prilagojena, kadar štirje tipi sedijo v njem. Predstavljajte si.
Prvotno smo hotele iti pogledat, če imajo kostanj pa smo s temo zašle na študentske bone. In ne vem kako nam je uspelo, a pristale smo v McDonaldsu na pozni večerji in izkoriščale bone. Ker jih lahko. Pa čeprav sem rekla, da imam hrane za danes čez glavo. Že parkrat.
Po zajetnem zalogaju hrane, ki je vseboval vse nezdravo in neprimerno, smo končale doma. V toplem zavetju hiš.

Owl City - Vanilla Twilight

Zbilje

Vsi imajo tako blazno potrebo po glasnem razpravljanju kaj bodo delali med počitnicami. Jaz pa samo - kaj!? Počitnice? Kakšne počitnice?
Medtem, ko bodo vsi poležavlai in seštevali preostanke dni, ki jih lahko še uživajo, bom jaz pridno obiskovala predavanja. In uživala v zmanjšani gneči povsod. Vsaj predidevam lahko v tej smeri.


V pižami sem hodila po hiši, saj sem imela namen še malce spati. Oznaka sedem spredaj je čisto prezgodaj, čeprav se je nagibala na osem. Kaj, vsaj lahko izkoriščam prost petek. In sem ga. Dokler ni začel zvoniti telefon.


Izlet v Zbilje.
Na sončen jesenski dan. Tako preprosto je uživati zadnje dni v tem prijetnem jesenskem soncu. Čisto preprosto.
Uživati v čarobnosti, ki jo povzorča padajoče listo. In v dihjemajočih barvah. Sreča je sila preprosta.


Čaj. Črni ribez. Nekaj sadnega. Palačinke s nutello, kokosom in mandeljni. Nekaj sivnega.


Pike pikice. Spet sem bila v pikicah. Letos sem povsem nora nanje. Resnično nora. Blazno so mi simpatične.

Labod pri labodu. Med racami. Gosko. In črnimi na vodi lebdečimi bitji. Črne kokoške, za katere sicer pojma nimam kako se jim dejansko reče. To so tiste, ki jih najdete tudi na Bledu in kar naenkrat izginejo iz vidnega polja, ko se potopijo. Potem pa čakaš in čakaš in čakaš in ugotoviš, da so prišle na površje popolnoma suha nekaj metrov od tam, kjer so se potopile.


Lahko rečem, da so labodi prav svilnati. Danes sem imela priložnost enega malce počohati, ki se je pasel na travniku ob dodatkih koruze. Kruze ja.


Sinhrono Labodje jezero. To pa je tudi nekaj za videti. Kako usklajeno, kako naenkrat premikajo svoje glave. Kako z neverjetno eleganco drsijo po gladini vode.


In kakšna borba nastane, ko pride do hrane. Pravi boj. Vsi se nekaj kljuvajo. Vsi se podijo proč. Vsi se potaplajo. En sam pljusk nastane. In kako žvobodra, ko jejo travo, ki ostane na površju.


Ja, res lahko sediš ure in ure ter opazuješ vsa ta plavajoča bitja, medtem ko te greje sonček. Prav prijeten izlet na petek je bil. Čeprav se na petek ne začenja potovanj. Kje sem to slišala?


Spopad generacij. Pa grem firbcati impro ligo.


Aja, kako je bilo včeraj. Pa v redu. Pila sem en osupljiv koktejl imenovan Jagermaister Fresh. Drugače pa ljudi veliko. Pijače veliko. Muske veliko. Pa tudi plesalo se je precej. Ampak DJ-ju je uspelo naresti čudne remixe že zmiksanih pesmi. Am, ja? Res čudne. Bilo je kul.
To naše študentsko življenje.

Flo Rida feat. David Guetta - Club Can't Handle Me

Liniatura

Trenutno? V popolnem zanosu. Maniji. Skakljam naokoli vsa srečna in z butastim nasmehom, ki se mi riše čez obraz.
Tako fino se je voziti čez pisano jesensko pokrajino. Šele soncu uspe pokazati prave barve. Tisto pristno čarobnost jeseni. In javorovi listi so tako čudovite rdeče obarvani. Okoli njih pa rumeni in oranžni odtenki. S kančkom zelene in modro podlago. Sonček blazno dvigne razpoloženje. Razveseljuje ljudi. In hodimo s širokim smehljajom na obrazu naokoli.
Veter pa zamaje veje in se znajdeš v plesu listov, ki počasi en za drugim letijo iz neba. Iz drevesa, pa vseeno. V tistem trenutku se lahko samo zavrtiš okoli svoje osi in z nasmehom pokažeš vse zobe. Včasih je tako preprosto ujeti srečo za nekaj drobnih trenutkov. In danes jo lovim. Na veliko.
Na vlaku. Na poti. Ko grem z njega in se potem skrito nasmiham na poti do avta. Aaa.

Danes uživam.
Danes izžarevam srečo.
Danes poskakujem naokoli in se vrtim na mestu.
Stanje je prav preveč pomladno. Ampak jesen in pomlad sta si podobna in različna hkrati.

Nasmihala sem se komičnemu delu zgodbe na vlaku, a ni noben opazil, ker so bili vsi zatopljeni v svoje knjige in revije. In ugotovila sem, koliko ljudi bere na vlaku. Revije. Knjige. Časopise. Zapiske.
In koliko različnih načinov se lahko najde za branje knjige. Lahko je v vezani obliki. Klasična. Lahko je elektronska. E-knjiga. Lahko pa je zvočna. Audio knjiga. To vse me je obkrožalo. In eno poglavje traja ravno vožnjo od Ljubljane do Kranja. Kako priročno.

Nisem vedela, da zna biti fizika tudi zanimiva. Čeprav je čisto preveč podatkov. Ampak streljanje z zračno puško. In z improviziranim topom, katerega izstrelek skoraj odnese v profesorja, ko ta obrne hrbet. Kulj.
Poleg tega sem pa prišla do spoznanja da logaritme rabiš v tisku. Vsaj pri teoriji, ki jo znajo ljudje tako hitro zakomplicirati.

Padli bodo koktejli. In večer v bivši Manjani, ker imam podaljšan vikend in ker je četrtkanje kul. No šla se bom prepričat, če je še.

Našla sem .pdf datoteko z naslovom: "Frazemi s pomenom 'piti' in 'biti pijan' v slovenskem in ruskem jeziku". Ha?
Človek sploh ne more verjeti, koliko izrazov imamo Slovenci za to. In se ne bom spraševala, le zakaj...

In bila sem v rožicah. V rožasti oblekici in rožastih čevljih. S pikicami na torbi, očala pa sem pozabila doma. Jejhata. Blazno zanimiva in zabavna beseda, ki mi je skočila na misel. Ni padla, danes vse poskakuje.

Elvis Presley - Love Me Tender

Eno uč

Becke.


Človek bi pričakoval, da bi bila danes sesuta. Pa nisem. Daleč od tega. Uživala sem v sončnem popoldnevu. V barvastih odtenkov, ki jih je pod sončnimi žarki žarelo na tisoče. Vse te jesenske barve, ki prikažejo svojo dejansko barvo šele, ko skoznje posveti sončni žarek. Nebo je bilo modro. Trava zelene barve. Listi pa so ponudili celo paleto, cel spekter barv. Rdeče. Oranžne. Rumene. Rumeno-zelene. Rjave. Potem pa se je svetila še belina, ki je krasila vrhove gora.


Pred tem pa je deževalo v sivi Ljubljani. Potikala sem se naokoli z žarečo, svetlečo modro in prikupno marelico, ki jo krasi prav prikupen vzorček.


Zadnje čase se mi preveč pozna, da sem že predolgo v Ljubljani in se kljub mojemu vsesplošnemu upiranju trolam vozim z njimi. Če pa izkoriščam mesečno. Pa še prehitro je bilo mraz. Nenormalno. Jaz bi jesen. Sončkasto jesen, ki ima čudovite pisane dneve. Ne pa takšno aprilsko jesen, ki je za povrhu še mrzla.


Kemija. Z dvigalom gor. Oddam. In z dvigalom dol. Še vedno se prepričujem, da sem vrgla pod pravi okenček in da ni toliko napak. Lahko se je tolažit.


Ugotovila sem, da vaje za IT delujejo še najbolj zanimiva stvar od vsega. Vsaj po načinu predavanja in po stalnem gladnju filmčkov. Moč desetice.


Leteča sem bila. Komaj sem parkirala, že sem bila na poti. Po domače štruklje, ki so bili -mmm. Na preprost obisk, da zvem kaj novega. Da naučim kaj novega. Sploh pa na nekaj okusnega.
Moj koledarček pa se iz dneva v dan polni.

Res pa da me ljudje, ki navsezgodaj zjutraj cvilijo in zganjajo vik in krik in glasno komentirajo fante na levi strani, rahlo spravlajo ob živce. Ni prijetno. Sploh pa ne za ušesa. Taka jakost in taki visoki toni. In nekateri imajo prav prisiljen smeh, samo da bi ugajali ljudem okoli sebe.


Ne morem verjeti, da sem blazno zaposlena. Kulj.
Začela sem ustvarjati. Počasi. Toliko stvari imam za zapisat. Počasi se daleč pride.

Martin Jondo - Just the other day