Eden izmed prostih petkov, preživet v Ljubljani.
Toliko sem govorila o tem, da se ne maram dobivati na pijači in podobno pa se bom zdaj ugriznila v jezik, ker se vsak dan s kom zmenim za prijetno družbo. Ubistvu zadnje čase samo še čajčam.
Pač že takoj zgodaj se je pokazal čudovit sončen dan. Takšen, ki nas bo grel in navdajal z upanjem, ko bo zunaj depresivno in vreme za nikamor.
Čeprav se takrat zdi, kot da sonce ne bo posijalo nikoli več.
Dobila sem odgovor, da še nekje imajo tiste copataste in tople čevlje, ki sem jih nekoč probala. Hvala za trud. Mogoče si bodo pa na podjetju Humanica shranili moj naslov, če jim bom še pisarila. Ampak kaj, sedaj vem da se lahko spravim v Šiško.
Ja ljudi iz Amerike v Ljubljani ni težko srečati, ko jih enkrat spoznaš. Tako očitno izpadejo iz povprečja s svojo ameriško angleščino. In mi je všeč. In ko me zagledajo me vsi pozdravlajo in veselo izgovarjajo moje ime, sama pa ne vem, komu bi odgovarjala nazaj. Jutri jih lahko srečate v Tivoliju. Težko jih je zgrešiti, resno.
No pač z Amy sva bile zmenjene za v Čajno hišo, ker jo obožujejo. Jaz tudi. Zdi se mi tak prečudovit prostor s kul 'balkončkom' in vzdušjem. Imajo cupcakes, ampak mi niso zadišale. Medina. Irski čaj.
In pravo debato sva razvile, jaz pa sem padla notri v angleščini. V pogovor, čeprav je kakšna beseda včasih zmanjkala ampak preživim.
Kako lahko skombiniraš reinkrnacijo in vero skupaj? In še vedno mi je teorija naše profesorice iz osnovne šole najbolj pri srcu. Zdi se mi super razlaga.
To pa je vse, kar je ostalo v spominu iz ur slovenščine. Njene razlage o stvareh katere sem poslušala z velikim zanimanjem, čeprav so bile te teme takrat tako 'velike' za nas osnovnošolce.
Z trolo do Fužin na fužinski grad. Kjer še zadnje dni poteka
bio22. Bienale industrijskega oblikovanja. Dvaindvajseto po vrsti. In veselilo me je, da sem našla družbo, ker drugače bi se sama potikala med vsemi. Ampak tudi ona je bila čisto navdušena in vesela, da sem jo vzela s seboj.
Človek sploh ne more verjeti, koliko različnih projektov vsako leto naredijo mladi oblikovalci in oblikovalci na splošno - vseh vrst. Kakšni patenti so narejeni in kakšni modeli so predstavljeni. Nekatere idejo so tako dobre. Nekatere stvari izgledajo super, medtem ko se pri drugih sprašuješ - kaj je to.
Eni se gredo eko in prijazno okolju, medtem ko drugi hočejo samo nekaj uporabnega. Vsak bi hotel predstaviti nekaj unikatnega.
Všeč so mi bile celostne grafične podobe. Ena še posebej. Tista z rumenimi listki kot puščicami. Ta ideja mi je nora. Res tako blazno simpatična. In rabim rjav papirnat selotejp. V Prometeju ga niso imeli.
Zanimive so se mi zdele tablice z napisi, da je dotikanje dovoljeno. Kdo bi si mislil, da lahko tudi to vidiš. Pa sva prešnofali vse. Podolgem in počez.
Pač dejstvo je, da je ta grad prav prijetna lokacija. Gradovi na splošno so že nekaj posebnega in veličastnega. Ko pa se to spremeni v razstavni prostor s kulj razstavo pa dobi stvar še en plus zrven. Velik plus.
Poleg tistega, ko pogledaš skozi okno in občuduješ čudovit razgled. Kako voda dere in kako čudoviti odtenki vodnate se bahajo v sončnih žarkih, kar jih je še ostalo.
Znočilo pa se je tudi precej hitro.
Kako različni ljudje dojemajo barve. Hh. Kakšen zanimiv projekt.
Fascinirana sem bila s lonci rož, ki so bile obrnjene na glavo. Fascinirana sem bila z grafično podobo rumenega akcenta. In navdušena sem bila nad lončki za tople napitke. To.
Pianaste lučke ni za pozabit. Ah, vse je bilo super. Še sreča, da sem se spravila, ker je bilo res vredno ogleda.
