Skajp

Skype pogovori pozno v noč. Ko postanejo oblika komuniciranja.

Neprestano se mi v glavi vrti prizor iz Coco Chanel, ko jo Boy pokliče na božični večer in si izpovesta ljubezen in se odpravi na pot nekje vmes pa se smrtno ponesreči. Zdi se mi, da sem to že videla. Pred tem filmom. Pa ne vem kje.
Tisti lično oblikovani telefon in ta igralka. Božično vzdušje. Tako blazno znano mi je. Že, ko sem gledala mi je bilo.

Ujeta sem v božično vzdušje. Ko smrečica gori v kotu in jaz z računalnikom na kolenih tipkam te stavke. Skrita pod toploto odeje. Z mislimi drugje.

Če povem, da je ta faks polom, se zdi kot da se je moja plošča pokvarila. Ampak danes sem bila sama na fiziki. Vaje so postale inštrukcije in niti najmanjšega interesa nimam za to.
Pa sem zapravljala čas in sem obsedela na klopi. Čakala kemijo, ki jo ni bilo. Ni bilo nobene žive duše. Samo jaz. Prepuščena sama sebi. Ker nisem vedela. Ni se mi niti sanjalo, da je ni. Čeprav se mi je zdelo čudno vse skupaj.

Po drugi strani se je pa ravno sešlo. Za čaj. Dvakrat. Marelica tokrat.
Ko je čakal tam na sredi vsega.

Kakav. Ker čaja niso imeli. In odpravljali sva žulje, ki so nastali. Razpravljali sva o vsem, kar nama je padlo na pamet. In čisto počasi odšli na kosilo.
Lazanja danes. In sladice so vedno bolj bizarne.
Rada se potikam v knjigarnah, knjižnicah in antikvarijatih. Ker rada pišem. Blazno.
Ampak tega sploh ne vem in ne upam priznati na glas. Samo potiho in zase. Samo napisano. In v tujem jeziku.
Res da ni popolno in pravilno, je pa moje. In to šteje.

Znam flancati zgodbe. Še predobro. Tiste skrite. Tukaj naštevam zgolj še podatke. Se izživljam. Ampak sproščam se drugje. Skrita pred radovednimi očmi. Skrita pred mnenjem in obsojanjem. Drugih.
S skrivnostjo noči in spancem dneva. V samoti, brez motenj.
Z razgibavanjem prstov po tipkovnici. Tam in takrat oživim. Tako zares.

Tukaj pa sem zgolj deklič, ki piše blog.

Bruno Mars - Grenade

Šanel

Kuharca Tonček. Pekle so se tončki.
Jaz sem naredila sneg. Dvakrat. In ja to je bil moj največji dosežek v današnjem dnevu.
In to, da sem potem vase spravila kar par tončk. Aja, tončke so piškoti/pecivo iz orehov, ki so najboljši v paru s smetano. Mmm.


Muha mi visi na zidu. Pardon Mucha. Tisti praški.

In cel maraton Coco Chanel je bil danes. No, v teh dneh. Včeraj je bil prvi del, danes drugi za vmes pa še Coco avant Chanel.
In zanimivo je, kako predstavljajo isto zgodbo, ki se v marsikateri podrobnosti razlikuje. In potem ostaneš zmeden, kaj je res in kaj ne. Mala črna oblekica. N°5. Je bolj realno, ker tista zgodba je bolj filmska in efektna.


Zjutraj pa nas je zabaval Eddie Murphy v filmu Imagine That.
Kaj bo jutri pa raje slišati nočem. Juhej - čisti sarkazem.

Beverley Craven – Promise Me

Prvi prvi

Zdi se mi, da so se vsa sporočila začela pisati v dvojini. Ker je očitno trend, da sta spodaj podpisana dva.
Nekako ne bi napisala novoletnih zaobljub, ampak bi se jih lotila samo zato, da bi jih drugo leto brala. Samo zato. Ker se mi zdi vedno fascinatno, ko odkriješ "stare" zapise.
Napisala sem jih samo zardi tega užitka. Branja drugo leto. Ha.
In ja, jaz sem bila tako pridna, da nisem poslala niti enega samega sms-a z verzi, ki se zdijo popolnoma nesmiselni. Ni mi do novoletnih voščil.


Ugotovila, sem da imamo novoletno tradicijo. Oziroma to, za prvi dan leta, ki pride. Vedno se znajdemo nekje pred televizijo in gledamo smučarske skoke. Ampak res vedno. Pa lahko smo doma ali pa kje na obisku, kosilu, vedno gledamo novoletno turnejo. Ha.
In vedno gremo na obisk k mami in atu, da se malce posladkamo in udarimo eno našo remi igro.
Sedaj je prišlo novo leto in drugačni rezultati.


Vse, kar smo si lansko leto prislužili ali izgubili je šlo ponovno na ničlo in gremo jovo na novo. Z novim zvezčičom.


Hoteli smo narediti sprehod to tja, pa nam ni uspelo. Saj bi bil problem priti nazaj. V največjem mrazu.
In Tabuji so imeli konecert v Ljubljani. Žalujem. Močno. Letos še nisem bila na njihovem koncertu. Hihi.


Zato smo izvedli en sprehod v sončnem dnevu. Tak družinski. Če odštejemo doma spečo klado. Pa smo hodili malce naokoli. Po gozdovih. Jaz sem se močno izživljala s svetlobo, ki jo je oddajalo zahajajoče sonce. Kot vedno. In smo korakali po zamrznjenih tleh. Gor in dol. Po poteh, kjer sama še nisem hodila. In smo priši vse do konjev. Kjer je bil tudi osel. Oh, kako nadvse prikupno bitje. Kar domov bi ga vzela.
Resnično. Če sva si zrla v oči kar nekaj časa. In lahko sem ga čohala, on pa je čisto užaljeno gledal, ko je moral iti notri. Prav zares je bil prikupen osliček. In še oglašal se je najbolj na daleč, da je pritegnil našo pozornost. In je delovalo, saj sem bila že na pol poti proti njemu.


Kulisa je bila naravnost prečudovita. Obarvane gore. Zamrznjena polja. Zamrznjene veje in meglice. Zadaj pa sonce, ki je kazalo še zadnje izdihljaje svoje moči. Lahko rečem samo - lepo.


Coco Chanel me blazno impresionira. Njena zgodba. Njeni začetki. Njena odločnost in samosvojost. Ker na enki je bil predvajan prvi del koprodukcijske mini serije. No, tako je označeno. Če ima pa neverjetno ozadje. Jutri je na vrsti še drugi del.

Leighton Meester - Summer Girl

Dva nič enajst

Kako kul preživet prestop iz starega v novo leto. Vem sicer samo, da sem se odpeljala v starem in pripeljala v novega nazaj. Vmes pa sem brez vednosti opazovala okoliške ognjemete z dvignjene ravnine. Velk hrib.
Verjetno je bila to zadnja najboljša odločitev v letu 2010, ker je bil razgled prečudovit.
Naslonjena na havbo avtomobila z dekco spodaj in čajem v roki sem z odprtimi usti s pogledom iskala kje bo razneslo naslednjo raketo. Prav tako romantično vzdušje je bilo. In nisem pogrešala ničesar.
Bum. Bum. Buuuum. Je pokalo. In ko je prišlo do najvišje točke, sem si začela mrmrati pesem Silvesterskega poljuba.
Predvidevala sem, da se je začelo leto 2011 in z veliki očmi zrla v nebo. Pod zveznatim nebom so se izskrile razne barvne sheme izstreljenih raket.
Lahko rečem, da je bilo preprosto super in preprosto enostavno.


Sem ugotovila, da nekako nisem najboljši talent za slikanje ognjemetov in sem rajši uživala v pogledu nanje. Pa še stojalo se mi je sesedlo v hipu, ko sem ga prijela v roke.


Doma pa me je šampanjec, kos potice in narodnozabavna glasba odzibala do spanca. V toplo zavetje odej in vzglavnikov, me je popeljalo v svet sanj. In v leto z enajstico na koncu.
Srečnga pa zdravga.

Mladi Dolenci - Nocoj je druga rekla mi

Silvestrovo

Epilog. Leto 2 nič 10.
Prebrala sem tisti seznam želja, ki sem ga lani napisal in spet prišla do sklepa, da se je komaj kaj izpolnilo. Vsaj maturo sem naredila, če ne drugega.
Za drugo leto sploh ne vem, če bi se ga lotila pisati.
Ampak sedaj je tudi moj avto preživel rojstni dan in je ponovno registriran in pripravljen na novo leto dogodivščin.


Noč se počasi spušča in tako se še zadnji dan tega leta končuje. Nastopila bo noč. Najbolj vihrava noč v letu. Najdaljša je bila 21. decembra, ko se je uradno začela zima.

In ker se naši blogerji gredo najboljših 10 tega leta, se bom šla tudi sama. Tukaj je mojih 10:

1. AMERIČANI
Verjetno je najboljša stvar, ki se mi je zgodila v tem letu, da sem spoznala moje ameriške prijatelje. In vse kar je prišlo zraven - od torkovih srečanj, do druženja z vsemi za katere prej ni bilo rednega srečevanja.
Treniranja angleščine. Dobre hrane. Najboljših sladic. Deljenih običajev.
In dan, ko sta pristopila Amy in Jared do mene je

2. PRAGA
Ne vem zakaj, ampak ko pomislim na najboljše stvari se mi prikrade Praga v misli. Mogoče, ker je bila že tako dolgo v mojih mislih in ker sem jo imela željo obiskati. In ker smo s puncami, razen vožnje, preživele nekaj lepih trenutkov skupaj. Ker je bilo čisto preprosto in spontano. Nobenih velikih načrtov in lutanje po mestu.

3. IZLETI
Ne vem, vsi enodnevni izleti, kamorkoli s komerkoli so mi vedno pri srcu. Pa če tudi samo do Preddvora, Zbilj ali pa v Italijo. Vedno se je fino potepati naokoli in dopolnjevati ogromno zalogo fotografij. Mučiti fotoaparat do neskončnosti in se smehljati.
Potepanje po Sloveniji. Izlet na češko. V Nemčijo. Italijo. Nakupovanje v Avstriji. Morje na Hrvaškem. Važni so bili deljeni trenutki.
In to je tudi pogojeno z vsemi osebai s katerimi so bili deljeni.

4. ČAJ
Letos sem ga popila toliko, da je tekel v potokih. In vedno ostanem presenečena, ko naročim sadni čaj, saj nikoli ne vem kater okus bom dobila. In je pijača, ki pozimi greje in poleti hladi. Posledično. Oziroma naj teoretično bi.
In koliko pogovorov se je razvilo okoli tega, ko smo srkali čaj. Oziroma, ko smo pili karkoli-že-so-ker-jaz-sem-čaj.

5. ZADNJI LETNIK
Ja, bil je še zadnji letnik. Četrti. Z maturo, maturancem in vsemi odločitvami. Vrata so se dokončno odprla in videl se je prostran svet, mi pa smo ostali popolnoma izgubljeni. Z vsemi nasveti in vsemi (ne)potrebnim smo zapustili srednjo šolo in odšli dalje. Vsak po svoje.
Doživeli pa smo maturanski ples. In nakupovali ter razpravljali kaj bomo oblekli. Zabavali smo se na vajah in podirali rekord na paradi ter se z največjim navdušenjem sprehodili po Slovenski cesti, ki se je zaprla samo za nas. In počastili dež, ki je padal.
Poleg tega pa smo zgubili živce z maturo in vsem cirkusom okoli. Ampak sedaj je tudi to za nami in ves svet nam leži pod nogami. Ali pa mi njemu.

6. ANTIVKARIAT
Ne vem, ampak letos sem jih obiskovala kar precej. Verjetno se pred tem še nikoli nisem znašla znotraj njih. Prav fino mi je brskati med vsemi starimi knjigami, ki v sebi nosijo ne samo napisano zgodbo, ampak tudi zgodbo tistega, ki jo je imel pred tem. In ker vsakič poskočim od veselja, ko vidim kakšno zanimivo knjigo in se z velikim nasmeškom sprehodim po ulici z novo "staro" pridobitvijo v rokah. In tako nastajajo novi načrti in izpolnjene želje.
In pri tem sem se še veliko potepala so starem mestem jedru Ljubljane, ki mi je res blazno simpatičen. In mi je krajšal čas, pred predavanji. In je njegova barvitost v jasnih dneh še posebno poudarjena z kuliso gradu v ozadju.

7. PREDSTAVE
Gledališke, baletne kot filmske. Domači gledališki klub kot velike pojave na filmskih platnih. In elegantni gibi baletnih plesalcev na različnih lokacijah. V Mariboru, na Prešernovem trgu kot v Cankarjevem domu.

8. LOGO
Naredila sem CGP in skoraj zamudila z vsem, za povrh pa zmagala in dobla vikend paket z veveričko Muki. Definitivno nova izkušnja in preživljanje v toplicah, kjer se namakajo upokojenci. Nikoli več.

9. DOLGE POČITNICE
Bil je preskok iz srednje šole na faks. In počitnice vmes so bile dolge in polne raznoraznih stvari. In najboljši je bil september, ko smo še viseli doma medtem, ko so vsi že hodili v šolo. Ampak tudi to se je končalo. In naše študentsko življenje se je začelo.

10. ŠTUDENTSKO ŽIVLJENJE
Čeprav je bolj kot ne v pogonu, sem sedaj študentka. Na faksu. Z izpiti, kolokviji in prespanimi predavanji. Z vsem tem. In nekaterimi res kul osebami.

Lahko rečem, da je težko sestaviti seznam in tak je v tem trenutku. Včeraj bi bil lahko drugačen kot bo jutri, ampak to je skočilo iz glave in še veliko je vsega.

Igrala sem se s Scrabblom.
Novo letno/slivestersko kosilo pri mami. Z jajcem filani goveji zrezki in pire krompir. S čokoladno nadevano potico za sladico. Mmm.


Začenja se silvesterski večer in pijača bo tekla v potokih, jedlo se bo sladko in odštevalo.
Začnite lepo v naslednje leto.

Abba - Happy New Year

Čaj za pomiritev

Njuna družina. Najbolj kul film. No ne najbolj kul, ampak za danes je bil čisto odličen. Teoretično včeraj, ker danes je že zadnji dan v letu. Sem zgodnja.
Uporaba samih besed in besednih zvez je prav posrečena. Joj. In igralska zasedba je zabavna.
Ampak Tuš se je očitno omejil na dva predfilma in celo vrsto reklam, ki so bile podvojene. Za hotel Creina - pazi to - v Kranju. Za cel paket s smučanjem na Krvavcu. Oglaševalci so celi carji, vam rečem. Kao.

In ne boste verjeli - v Kranju ni na četrtkov večer nobene stvari, ki bi bila odprta dalj kot do polnoči. Razen Manjane. To odštejemo.
Še najbolj patetična izbira, kavarne na bencinski črpalki, nam je bila zapahnjena pred nosom.
Pa nič potem.

In ja videla sem del okraskov v starem mestnem jedru. Nič za dol past. Zgolj enakoličje preteklih let. "Brez" pretirane barvnosti. Samo štiri naenkrat.

Pa smo končale na naši veliki oranžni odeji, ki se razteza na sedežni in srkale čaj. Ob božični različici Domačic in zlato ovitih pregrehah.
No, sedaj jima je vsaj jasno za kaj se gre in kaj jima hočem povedati. Nekdo, ki razume.

In potem sem psa prepričevala, da se spravi notri. Juhej.

Duck Sauce - Barbra Streisand

Kokršpanjel

Kukr korkšanjel sm. Beri: Kakor koker španjel izgledam. Ne, pudelj. Kakorkoli.
Danes sem se izživljala med gledanjem filma in sedaj so lasje lepo nakodrani. Ha.


Sedaj pa ne vem. Ali res že tako dolgo nisem jedla v zlato zavitih okusnih čokoladnih bonbonov z imenom Ferrero Rocher ali pa je pakiranje vedno bolj zakomplicirano.
In vonj po njih, ki ti udari v nosnice, ko odpreš škatlo. Mmmm.

V Radovljici sem se zgubila 3-krat. Za menoj na avtocesti se je vozil policaj, ki je najbolj učinkovita omejitev hitrosti. In desno ogledalo sem pozabila popraviti, ko sem ga z nasilnim odmrzovanjem avta malce premaknila.
Poleg tega sem pa ugotovila, ponovno, da je najbolj učinkovita stvar, katere te naučijo v avtošoli - obračanje vozila na (ne)primernem mestu. In naokoli sem lomastila s palico, ki je bila skoraj da večja od mene. Kakšen centimeter ali dva je manjkalo. Zgolj.

In hvala za SSKJ - daleč najbolj koristna in zabavna knjiga. Ko se zmišljuješ "nove" besede.


In Miss Pettigrew Lives for a Day je tako blazno dober film. Presenečena sem bila. In Amy Adams mi je blazno pri srcu. Oh, pa ta stil v času druge svetovne vojne. In izgledala je kot Fleur v četrtem delu Potterja. Ampak res, blazno simpatičen film. Z vsem bliščem in bedo.
Pri tem sem se zraven izživljala in si nakodrala lase.

Carter Twins - Pray

Obširno znanje

Štefan je razkazoval svoje 6 packe, medtem ko ga je bilo potrebno sestaviti in obleči. Bogi Štef.
Ampak potem smo lahko vsaj zganjali norčije okoli njega.

Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja
sta se skrila k zvezdam za en 'ljubim te'
še polna pesmi z brucovanja
vsa v napevu vzemi me
sklonil se bo k njej, ubogal jo molče

Danes so se na moji playlisti znašli Glee, Bon Jovi in Nina Pušlar. Plus Bilbi z vijolicami.
Ker se mi je blazno prepevala nekje med sanjami in budnim stanjem in je bila prva stvar, ki je odmevala po glavi.

Kjer trnovskih vrb se preja k zemlji sklanja
sta se skrila k zvezdam za en 'ljubim te'
še polna pesmi z brucovanja
vsa v napevu vzemi me
sklonil se bo k njej, ubogal jo molče.

Scott Pilgrim vs. the World je en tak blazno zanimiv film. Vsekakor ne za vsakogar, ampak meni se je zdel blazno zanimiv. Ker je narejen na način stripa ali računalniške igrice, kdo bi vedel. In Michael Cera je kul. In najboljši stavek v filmu je:
"Knives Chau: I've never even kissed a guy before.
Scott Pilgrim: Hey... me neither. "
...in potem pokam od smeha.

Noč trnovskih vrb bila je krst ognjeni
sploh verjela ni, ko več ga ni bilo
zdaj v prazno vsi večeri njeni v Zlati ladjici teko
sklene, da v srce verjela več ne bo.

Ostalo pa puščam zapisano drugje. In na moji desni še vedno visi moja najljubša ilustracija, ki me sili v nasmeh, ko mi pogled pade nanjo.

Dekle iz Zlate ladjice, mladost, le kam bežiš
zakaj srce spet dati se bojiš
dekle iz Zlate ladjice, če jaz še enkrat bi igral
prav vse za noč trnovskih vrb bi dal.

Kmalu bol je svojo v stare vrbe skrila
saj je v Ladjici veselo vsak večer
ko bo prvič brez srca ljubila
našla bo pozabe vir
srečna, ker ljubezni prave ni nikjer.

Nina Pušlar - Dekle iz zlate ladjice

Sneguljčica

Dragi dedek mraz! Ugotovila sem, kaj si želim da prineseš. Naštrikan trak za v lase z rožico/mašnico. Ali pa kakšen obroček za v lase, ker imam samo še enega in še ta je doživel težje poškodbe in je na rehabilitaciji.

Sedaj, po skupni ugotovitvi, izgledam in se skoraj da počutim kot Sneguljčica. Irena pa skače od navdušenja.
Komaj verjamem, da sem lahko samo sedela na postelji in razlagala. Ravno to sem potrebovala.
Potrebovala sem daljšo nočno vožnjo s super ciljom. Kljub začetnemu neuspehu in zamrznjenemu avtomobilu. Rabila sem iti stran. Zgolj samo za trenutek.
In čutiti objem prijateljstva.
Ter dober film za sprostitev. Easy A. Je tako blazno kul film. Kako hitro in napačno se širijo govorice in kaj prinesejo laži. Ampak vsak ameriški film ima seveda srečen konec.

V kapljici se je lomila svetloba nasproti hitečih avtomobilov. Mene pa je neslo po cesti. Tja, neznanemu naproti. Po znanih poteh.

Sweet Thing - Change Of Seasons

Krasen dan

In en tak velik sarkazem v naslovu.
Saj bi bilo "po pravilih" vse krasno in super in lepo. Ampak jaz ne funkcioniram po pričakovanem. Jaz funkcioniram ravno obratno. Mogoče je napaka v sistemi, ampak svet se podira, ko bi moral žareti od sreče.
Je to normalno?


Bila sem kot zgodba iz zadnjega Shreka, ko se je postavila na glavo.
Sončece je sijalo, dan je bil popoln in zimski. Jaz pa nič. Komaj kaj življenja.
Preveč sreče ne znam absurbirati in nastane to. En velik odboj vsega.


Imam glavo lažjo.
Jutri bo drugače.
Močno upam.


Če Michael Cera igra v filmu, to zna biti blazno kul. Moram gledati. Preprosto moram.

Abba - Super Trouper