Čakam

A obstaja kaj takšenga, da oseba, ki jo sanjaš v istem trenutku sanja prav enake sanje?
Verjetno ne.
Še vedno čakam, da me mine. Premočan vtis imam.

Danes pa sem izredno naveličana čakanja.
Neučakana. Naveličana. Izčrpana.

Potem pa si vseno na koncu rečem, da še vedno čakam. Kam to pelje?

Hodila sem po poteh, po katerih še nisem. Šla sem po ulicah po katerih ne hodim. Danes sem imela tak mali izziv. Kaj pa naj človek počne ob 3 urni pavzi, sam.
Vsi so tako hitro izginili iz mojega vidnega polja, da sem si rekla - ja potem pa nič. In šla sama v skozi vrata v sončen dan.

Skratka dvakrat sem bila v Tivoliju. Šla sem po poti ob Ljubljanici, kamor me sedaj še ni zaneslo pa pogosto hodim mimo. Poiskala sem flomastre. Pojedla sem celo škatlo češenj, ki sem jih vzela seboj. Snedla hruško. Zadnje čase prav uživam v sadju. Če je le na voljo.
Na pol sem brala knjigo. Na pol sem preigrala igro na telefonu.
Skratka, krajšala sem si čas kolikor se ga je le dalo.
Še hiperaktivne veveričke sem opazovala. In naštela štiri. No, mogoče je bila kakšna ista, ampak mislim, da so pa bile tri različne. Prav prikupen način premikanja po tleh imajo. Malo v galopu.

Naučila sem se novo igro s kartami, ki spominja na žandarja. Eucre. Skratka največja težav je bila pretvoriti navodila v tujem jeziku v potek igre pred menoj. Nisem vedela kako se lotiti. Pa je steklo in kaj hitro sva zmagali. Čeprav se bom še naučila pike in križe po angleško. Za rdeče barve vem. Za črne pa ne.

Mislim, da sem našla pesem. Še sama nad seboj sem presenečena, kako se mi je v glavo zabila misel, da sem jo slišala v neki risanki. Ampak pod Looney Tunes ničesar nisem našla. In zazdelo se mi je, da sem v prav isti risani seriji slišala 'The Shoop Shoop Song'. Kar me je pripeljalo do rezultata. Tiny Toon Adventures so bili. In natanko se spomnim tega dela. Obeh. Vključno z walkmanom. 'Respect' je pa naslov te pesmi.
To je samo zato, ker se mi je zasidrala v glavo, ko so jo punce začele prepevati danes.

Aretha Franklin - Respect

Pol slona

Polna luna je danes močna.
Vsa iz sebe sem. Že cel dan. Zgolj zaradi sanj. Nikoli mi ni jasno, kako podzavestno in potiho se prikradejo. Dajo lažno podobo resničnosti in izginejo v trenutku, ko odprem oči. Z globoko impresijo in še večjim vtisom. Ker je to eno z drugim in eno z istim, ampak ravno tako kot je, je poudarjeno.
Hakeljc je v tem, da niso bile grozne, srhljive ali kaj takšnega. Čisto nič od tega. Normalen človek bi jih jemal kot še ene izmed sanj. Mogoče nekaj lepega in čudovitega. A v meni so pustile tako nenavadno živo podobo - ki me spravlja ob pamet. Resnično me spravlja ob pamet.
Mogoče bo jutri boljše, mogoče ne. Moram si dati čas in pozabiti. Pozabiti, kako nepomembno veliko so pomenile. Povzročile hud nemir, napenjanje možganov in odšle kot blisk.
Grozno dolga dolžina. Nekateri ponavljajoči deli. In ena sama podoba, ki je ostala. Vse drugo je preprosto izpuhelo z jutrom.
Malce se mi že blede.
Poleg tega pa pojma nimam, zakaj sanje tako močno vplivajo. Name.


Vzhodi in zahodi. Ne le sončni tudi lunini. Tudi ti so nekaj posebnega in nekako čudoviti.
Ko se velik svetel krog počasi pomika proti vrhu neba, takrat ustvari malo čarovnije.
Obarva se rdečkasto. Oranžkasto. Rumenkasto. V tople tone. In je velika še bolj takrat, ko nagajivo sije skozi nezastrto okno. Ob vzhodu je optično veliko večja, kot takrat, ko jo običajno vidimo.
Ta luna, ki vse noči visi na nebu. Ta luna, ki posluša vsa naša vprašanja. Vse naše dvome in tegobe. Luna, ki je navdih vsem in vsakemu.
In potem se počasi skrije v svojo mračno senco.

Ok. Skratka, sedaj me je že malce zaneslo.
Mogoče bi krivila velike količine sadja. Lonec češenj.
Ali pa sebe.
Ali pa vse konce sezon, ki te naredijo radovedne.

Ruche. Lookbook 2011. Unending Love. A Southern Romance.
Fotošuting na temo The Notebook.
Ostala sem čisto in popolnoma brez besed. Stermela sem v vsako stran. In na koncu šla še enkrat od začetka.
Zdi se mi, da je tako dobro in preprosto ujet trenutek.

Prinesla sem pol slona. Ga ponosno obesila vsem na vpogled. Na steno.
Meni se zdi čudovit- Lahko bom ždela pred njim ure in ure.

Girl Named Toby - Holding A Heart

Luster

Barve.
Bela. Slepeča polna luna.
Modra. Luč rešilca, ki jo je moteče zaznati ponoči.
Roza. Napis v moji beležki za bodoče mogoče načrte v času vikenda.
Rumena. Naslov spodnje pesmi.
Zelena. Deloma zamolkla barva drevesa, osvetljenega s strani obcestne svetilke.
Črna. Zaznava, ko zaprem oči in opazujem različne svetlosti.

Coca-Cola.
Rabim H.

Človek je z 45-literskim tankom prevozil 2000 kilometrov. Impresivno.
Jaz jih komaj kaj več kot petino.

Coldplay - Yellow

Azerbajdžan

Azerbajdžan. Verjetno je bila to včeraj najbolj iskana država na zemljevidih.

Precej presenetljivo so zmagali. Ker kot sem že rekla včeraj: "Nista najboljša. Pesem je v redu. Onadva ne. Ali pa backvokali vse pokvarijo. Nekaj je. Nista za v živo."

Tako, da pojma nimam kako sta prilezla na vrh. Ampak priznam, pesem sem imela že pred prvim finalnim večerom nastavljeno v avtu. Pesem mi je simpatična, njuno petje na Evroviziji pa ne. Največji polom je bil, ko sta morala še enkrat zapeti. V ženski je problem.
Sumim, da je Evropa letos veliko preposlušala posnetke pesmi še pred izborom ali pa res noben ni slišal.
Kot drugo se pa še bolj čudim, kako je Azerbajdžan na Evrosongu. Tako kot se vsako leto znova čudim Izraelu, pa je odnesel že tri zmage. Ter Gruziji. Še nekaj let pa bo sodelovalo pol Azije in pol Afrike. Potem pa bomo iz tega naredili svetovno tekmovanje.
Sem pa veliko bolj navdušena nad Azerbajdžanom, kot nad Švedsko ali Italijo. Res.
Prav presenečena sem, kako so se vse tiste skladbe, ki mi niso najboljše - ravno te so se borile za najboljša mesta na vrhu.

Pevka pa spominja na pokojno Brittany Murphy z bljižnevzhodnimi koreninami.
Poleg tega pa je bolj kot sama pesem zmagala politika. Predvidevam, da rabimo dobre odnose - zaradi nafte.
Oh, ta Evrovizija je res kuhna in dvanajst točk je bilo v večini primerov predvidljivih. Največji problem pa je, ko se tega nikakor ne da preprečiti. In naših 12 točk od Hrvatov smo bili v tistem trenutku veseli.

Ampak konec koncev smo mi največji zmagovlaci letos. Zame je Maja zmagala in pika.
Čeprav je končala točno tam kjer je začela v polfinalu in vmes prilezla na tretje mesto.

Danska bi morala zmagati.
No, to je za letos vse o Evroviziji. Sedaj pa lahko... uživam v dežju.

Našla sem rumeno palerino.
Ki je trikrat prevelika in ugotavljam, kako bi jo privezala.

Šla sem ven n mraz in dež. Na sprehod po dežju. Delno je bil "kriv" pes, delno sem sama hotela ven in sva se sprehodila po zapuščenih ulicah do prve gozdne poti.
S prozornim dežnikom in rdečim trenečem.

Ugotovila sem, da mi ljudje z največjim veseljem ne vračajo stvari. Ali pa me kljub neprestanemu opominjanju prezirajo. Resno!

Ell & Nikki - Running Scared

Finale dvajset-enajst

Postregla sem si z jagodami na polka dot prtičku. Ki je v resnici smo zanimiva podlaga.

Res. Še nikoli se nisem tako pripravljala na Evrovizijo kot se nanjo pripravljam letos. To je tako neverjetno in nepričakovano.

Saj posvečam pozornost tisti teden, ampak ne toliko. Ko bi le vedela zakaj...

Finska. Dararam. Korenček. Slab začetek, dober konec za današnjo Evroviijo? Že nekaj trenutkov po nastopu sem pozabila, zakaj se je šlo.

Bosna & Hercegovina. Wooo ooo. Še vedno mi je začetek všeč. Potem pa se izgubim v poskušanju razumeti besede in jih razločiti. Res da je Dino Merlin najstarejši, ampak mislim da mu angleščina ne pristoji ravno najbolje.

Danska. Jeej. Navijam. Močno. Fina pesmica, ki gre hitro v ušesa.

Litva. Lahko prezrem.

Madžarska. Štanca.

Irska. Zvenita blazno razglašeno. Madona, imata veliko besedila. Mwahaha. Če bi bili v srednjem veku, bi ju precej verjetno sprejeli za dvorna norčka. Drugega tako nista. Pesem se pa precej nadležno zasidra v možgane.

Švedska. Švedski Denis iz Game Over. Skratka - prst navzdol. Besedilo mi ne gre v glavo. Je ravno tako bizarno kot belorusko. Zakaj bi človek pel - popularen bom. Zakaj? In zakaj bi kdo poleg njega želel to naglas prepevati?

Estonija. Ta pesem pa se mi danes posluša kar naprej.Izgleda kot lutkica. In še vedno ne vem, kako iz tiste rutke dobi palico. Res pa veliko bolje zveni na posnetku. Po vokalnih sposobnosti na današnji Evroviziji popolnom izzveni.

Grčija. Mrazi me. Ne v pozitivnem ali prijetnem smislu. Čeprav se ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje vključeno rapanje. Težek nastop. Proti lahkotnosti prejšnje pevke.

Rusija. Nikoli nisem bila navdušena nad Rusijo. Še nad zmgovalcem pred tremi leti ne. Vedno ga izpustim, ko naštevam, ker mi nikakor ni bil všeč. In še vedno ne spreminjam mnenja. Ta pa ni kaj bolj prepričljiv. Ne gojim navdušenja. Izgleda kot bi ušel iz Briljantine. Leta prepozno.

Francija. Ne vem ali je Evropa pripravljen na operno skladbo. Čeprav v ozadju je res bolero.

Italija. Ob njem si lahko predstavljaš prefinjene dame, kako v svojih rokavičkah srkajo fino pijačo. Ampak ne, ni v redu. Ko spusti popolnoma nepričakovan, ušesom neprijeten zvok. Kombinacija italijanščine in angleščine je prav simpatična.

Švica. Še ena moja favoritinja danes. Všeč mi je spremljava kontrabasa in kitre. Čeprav ima čisto nenavaden glas. Nekaj samosvojega.

Velika Britanija. Glede na to, da so Blue, so blazno razglešeni. Slišano že marsikaj boljšega. Ne razumem vsesplošne evforije.

Moldavija. Za te pa nikoli ne bom razumela, zakaj so prišli naprej. Ostala bo nerazrešena uganka. Poleg tega mi ozadje deluje srhljivo.

Nemčija. Po tihem malo navijam zanjo. Njena pesem mi je blazno simpatična, svojevrstna in neevrovizijska. Še vedno sem presenečena, kako drugačna je kot lani. Dvorana pa nori.

Romunija. Poslušna. Kot Déjà vu.

Avstrija. Kakšen vokal. Ko sem videla, da je v finalu sem vedela, da imamo tudi mi možnosti. Simpatično.

Azerbajdžan. Nista najboljša. Pesem je v redu. Onedva ne. Ali pa backvokali vse pokvarijo. Nekaj je. Nista za v živo.

Slovenija. Čuti utrip srca. Kapo dol. Vsakič bolj obožujem pesem. Vsakič znova. Ponosno gledam, kako Maja dobro predstavlja našo malo državico. In vi bi poslali April?

Mislim, da nam je vsem zaostal dih za trenutek. Ne prav za celo pesem. Meni je. Čisto zares je.

Islandija. Za njih tudi navijam. Nostalgična pesem. Za vožnjo v avtu. Za piknik. Za lep sončen dan. Za deževen dan z nalivom. Prav za vse.

Španija. Prvič slišim. Pomojem edina. Raze refrena. Kako čudno je poslušati špansko španščino. Španci pa vedno ostajajo zvesti svoji kulturi. Kar je prav.

Ukrajina. Najbolj zanimiv del nastopa je risanje po pesku. Drugemu se ne posvečam.

Srbija. Čaroban. Glasba je igriva. Kostumografija je super. Koreografija pa prisrčna.

Gruzija. Spustim. Ušesom neprijazen zaključek. Dobesedno je zbudila vse speče prebivalstvo.

In to je to. Sedaj pa sledi televoting.

Vse je videno in slišano. Držim pesti. In še enkrat.

Gremo Maja! Gremo Slovenija!

Kdo bo zmagal. Pojma nimam. Res.
Začuti utrip srca. S tem bomo sklenili vse.

Anna Rossinelli - In Love For a While

Čačke na roki

Skratka mislim, da smo se vsi blogerji danes malce razburjali čez blogger.
Vsakič, ko sem šla pogledat in hotela kaj novega vnesti mi je tako "prijazno" izpisal: "Blogger trenutno ni na voljo. Opravičujemo se za moteno storitev."
Skratka blazno nadležno. Pa še cela zmešnjava je nastala z zadnjimi objavami, saj je eno izbrisal, druge pa ni objavil. Ampak čudežno sem ta problem nemudoma rešila.
Tako, da upam, da sedaj je vse napisano in naloženo.


Petek trinajsti. Tega se niti ne bi zavedala, če ne bi po nesreči naletela na naslov članka, ki je namigoval na to. Šele takrat, mi je pogled naneslo na datum.
Niti ne vem, zakaj ljudje zganjajo tak cirkus okoli tega.


Skratka Slovenija je vsaj malo in navidezno stopila skupaj. Zlobni jezki so za nekaj trenutkov molčali. In čestitke Maji so mrgolele.
Opravičeno smo ponosni. Res ponosni.
Jaz bom s še večjim navdušenjem spremljala celotno Evrovizijo vključno s televotingom, ker tokrat bo šlo zares. Tokrat bomo tudi mi dobivali točke. Slišite vsi! Torkat gremo do konca!


Danes sem še dvakrat pogledala del, ko so razglasili Slovenijo kot državo v finalu. Toliko, da sem se prepričala.



Gardelin je uprizoril Truth Story. Resnična zgodba. Sami so zapisali: "Komedija, ki bo v času recesije, tajkunov in vsesplošne politične ter gospodarske zmede, še kako aktualna!"
Pa še kako res je. Kako težko je najti resnico.


Končala sem počečkana po rokah. Zavezala sem jagode. Poslikala vse rožice. In pripeljala šajtrgo. Potem pa skoraj razsula vrt z "mojstrskim" metanjem frizbija.
Skratka čisto super sončno popoldne. Z veliko kihanja.

Levi Kreis - I Should Go

La Slovénie

Šokirana sem.
In če sem zbudila pol vasi, ko se je na zaslonu prikazala slovenska zastava, se močno opravičujem. Ampak to je nekaj nepopisnega. Toliko trepetanja. Toliko pričakovanja. In ljudje dejansko izpolnijo tvoja pričakovanja. Postavili so nas nazaj v finale. Vrnili so nas.
Vse čestitke Maji in celotni ekipi. Slovenija, uspeli smo. Slovenija, vračamo se! V velikem slogu. Z odločno pevko.

Res je imela odločen nastop. Od trenutka, ko je odprla usta do trenutka, ko je z pozdravom Evropi odšla.
Rekli smo si, to je to.
Vsi, ki niste verjeli, se lahko samo obrišete pod nosam. Uspelo nam je. Ne glede na vse stavnice. In numerološke in preroške sposobnosti. Pojma nimate!
Lahko uspemo, če nam bo tako dano. In nobene številke, nam tega ne bodo odvzele.

vir: Alain Douit - Slovenia; First rehearsal

Sama sicer nisem bila povsem prepričana, do trenutka, ko je stopila na oder. Verjela sem, pa vseeno. Zaželela sem si samo z vsem srcem verjeti, da nam tokrat lahko uspe. Da bomo mogoče kaj spremenili.
Saj veste, kaj se naokoli govori - Ljubljana 2012.

Evforija, ki je zavladala v enem samem trenutku je bila nepopisna. Obrnjena zastava in izgovorjeno ime je privedlo do brezglavega skakanja po stanovanju. Do veselja. Do navdušenja. Na to sem čakala že dober mesec.

Vseh mojih 5 favoritov iz polfinalnih predizborov je v finalu. Slovenija. Danska. Srbija. Švica. Islandija. Po tihem bom navijala še za Nemčijo.

Čutim utrip srca. Feel your heart beat.

Maja Keuc - Vanilija

Naš polfinale

Tako vneto se še nisem nikoli pripravljala na Evrovizijo. Letos sem preposlušala vse pesmi. Izbrala svoje najljubše in bila v prvem polfinalnem večeru prijetno presenečena, saj so vsi moji favoriti prišli naprej.
Za drugega pa bomo videli danes.
Še nikoli nisem tako vneto odštevala, ker danes me res zanima, res res, ali bo naši uspel preboj v polfinale. Jaz bom najmočnjeje držala pesti in skakala ter prepevala pred televizijskim sprejemnikom in čakala, da končno po vseh teh letih izrečejo naše države.
Danes navijam za Dansko in Slovenijo. Sem bolj skromna.
Samo še eno uro in pol. Ja, meša se mi. In znam že nekaj pesmi, no refenov.

No, če ve cela vas, bo pa vedela še cela Slovenija/svet. Teč sem šla.
En glasen vzklik sedaj. Jeeej!
To so vsi tako z veseljam razglašali, vsakemu, ki je bil pripravljen poslušati. Ali pa je imel minuto odveč.
Skratka, to samo zato, ker sem dobila "ganc" novo tekaško majico. Turkizno.
Zsport. Oblačila za vsak šport. Pa še moje ime se je znašlo na njej.

Kaj pa je takšnega, če sem šla teči? Ja no.... jaz sem pač tista oseba, ki jo zadnjo prepričate, da se odpravi ven migat z ostalimi ljudmi. Jaz sem največji antišportnik.
Kdor me pozna, bo že vedel.

Gremo Maja, gremo Maja! Slovenija!
Zame je Evrovizija še vedno šov. Jaz bom še vedno zvesti gledalec.

Maja Keuc - No One

Ena izmed sred

Vedno končam na istem. S super natlačeno mizo. Ki je bila pred tem skrbno pospravljena.
Z namočeno posodo. Čeprav sem pospravila vse skupaj kakšen dan pred tem.
Ne glede na to kaj naredim, pride trenutek, ko se vse obrne na isto.
Lahko sem super pridna. Pa na koncu ne bo imelo učinka, ker bodo vsi vedno samo čez nekaj minut oprzili velik nered, ki je nastal.

Nič. Pripravljam se že na jutrišni večer in študiram, kdo vse nastopa in kaj bodo prepevali. In polušam stare evrovizijske uspešnice.
Ne vem, če je bil kdaj namen Evrovizije, da bi zmagovalcu prinesla slavo, denar in svetovno prepoznavnost. Je samo tekmovanje, ki se je prevesil v šov, katerega smo pripravljeni gledati. Je mala tradicija. Mogoče res ne bomo nikoli zmagali, ampak kaj. Važno je tisto trepetanje, ko čakaš ali bodo poklicali tvojo državo ali ne. Čeprav ni nikakršne možnosti.
Včasih so bile to največje sanje. Včasih so se ti zasvetile oči, ko si prebral ime svoje države. Danes je samo še en šov več. Ampak jaz še vedno sanjam, da so to takšni spektakli kot so bili včasih in ne samo izgovor za brezplačen ogled države.

Včerajšna debata mi je dala mislit. Ampak nekako ničesar, ničesar zares nisem hotela reči.
Res kdo obstaja, ki bi bil pripravljen spustiti vse iz rok in si vzeti čas? Je res kdo, ki bi slišal kaj drugega kot svoj lasten glas? In obstaja kdo na katerega bi se lahko obrnila in ga poklicala kadarkoli.
Ker moj odgovor, v tem trenutku, je nikalen.
V ljubezen že dolgo dvomim, sedaj sem začela še v prijateljstvo. Kaj mi potem sploh še ostane?

Birdy - Skinny Love

Story of the Soul

Zgodba duše. Mogoče je to prevod. Nekako se niti nisem trudila prevajati. Story of the Soul.

Najti parkirišče v Ljubljani je prava loterija. Kar možnosti še toliko bolj skrči, če se naj bi se parkirišče nahajalo v bližini centra. Na koncu sem bila tako raztresena, da je bočno uspelo šele po parih poskusih.

Bar Corso. Vsi so bili že zbrani, saj pravim - parkirišča, in bili precej zgovorni. Notri je bilo grozno vroče. Ampak se je dalo preživet.
Toliko zbranih in tudi nekaj znanih obrazov.
Vzdušje, ki je nastalo je bilo malo v pričakovanju, veliko klepetavo.

Predstavitev smo spravili kar na veliki zaslon. O temi prijateljstva. S pomočjo audio-video sredstev.
Pesem. Odlomek iz filma. Odlomek iz knjige. Ter nekakšen povzetek.

I'll Be There For You. Pesem. Iz Prijateljev. Ampak, ali je prijateljstvo res tako idealno, da bo vsak zate tam, ko ga boš rabil?

Gospodar prstanov: Bratovščina prstana. Odlomek iz filma. Konec.

Frodo: Go back, Sam. I'm going to Mordor alone.
Sam: Of course you are. And I'm coming with.

Čeprav, kdaj bi dali za res roko v ogenj za prijatelja? Kdaj bi ga rešili iz vode, čeprav ne znamo plavati. Kdaj bi skočili za njim z mostu?
Ali je to samo definicija prijateljstva, ki komaj obstaja ali pa ga ni.

The Four Loves. C. S. Lewis. Odlomek.

Friendship is unnecessary, like philosophy, like art... It has no survival value; rather it is one of those things that give value to survival.

Je res, da nima nobene vrednosti preživetja, ampak preživetju daje vrednost? Je mogoče res živeti brez prijateljev?

Zaključek. Povzetek. Laurin navdihajoč govor. V povezavi z Biblijo. Ko ona pripoveduje ti kar malo sapo vzame, saj dobesedno pade notri.

Vožnja domov je bila... zabavna. Res. Skoraj na vsakem rdečem semaforju sva se nasmejali. Ampak sva imeli večinoma zeleni val.
Na prvem se je začel tresti avto poleg naja na vso moč, ker sta tisti dve začeli po avtu skakat na semaforju. In ko sta opazili, da se jim smejima sta se začela nama smejati.
Potem pa sva midve prepevale na vso moč z vsem kriljenjem rok na naslednji rdeči luči. In naja je stric na levi čudno gledal.
Ampak veselo sem prepevala vse današnje favorite. In islansko pesem znava že po treh poslušanjih.
Zakon.

In danes sem naštela šest reševalnih vozil na nujni vožnji. Dva od teh sta se srečala ravno na križišču, vozeča v nasprotni smeri. Enega sem morala počakati. Enega sem samo slišala. Peti je bil netipičen saj je bil bolj navaden avto, ampak ne tista truga. In šestega sem ugledala le za hip preden je izgini.
Pa pol lune je bilo. Ni bil ne mlaj ali pa cela. Pol lune! Kje je vzrok za toliko nesreč na slovenskih cestah?

Ne morem verjeti. Vse za katere sem navijala so prišle v finale. Še nikoli se ni zgodilo kaj takšnega. Vedno navijam za takšne, ki že takoj padejo ven.
Ampak ne. Poklicali so Srbijo. Prvo. Poklicalo so Švico. Nekje vmes. In poklicali so Islandijo. Kot zadnjo.
Neverjetno. In Hrvatje niso prišli naprej pa tako so v zvezde kovali pesem. Vsi po vrsti. Ha.
In sedaj močno navijam za Islandijo v finalu. Poleg naše. :)
Prav nostalgična pesem je.

Za zaključek pa je še komet preletel nebo nad mojo glavo.

Sjonni's Friends - Coming Home