To je verjetno še zadnja objava na blogu letos, ker ko se naslednič oglasim bomo že vstopili v leto 2009.
Včeraj je bilo noro lepo. Dejansko se mi je uresničila moja celopoletna želja, da bi šla na morje. In sva šli z Laro z nekaj mesečno zamudo. Ona s kopalkami, jaz pa v škornjih.
Že samo jutro, ubistvu je bila zunaj še "trdna" noč, se je začelo pestro. Preverjanje, če smo vsi budni. Oblačenje. Pakiranje. Pot. Klici. Vse skupaj se je šlo na minute. Resnično. Vlak je bil 5.53, midve pa sva pol minute pred tem še kupovali karte (sicer že za naslednji vlak, ker za tega je bilo realnih možnosti, da ga ujameva zelo zelo malo). Potem pa sva tekli v upanju, da ga mogoče vseeno še ujameva. Brez uspeha. Odpeljal nama je dobesedno pred nosom. Naslednji je bil 9.32, fantastinčno ne.
Kakav s smetano in vroča čokolada. Minute so se vlekle. Hoteli sva zaželeti najinim sošolkam dobro jutro in vesele božične praznike, samo je bil problem, da se nobena sploh ni javlala.
Mrzla Ljubljana ob pol sedmih zjutraj. Že tolikokrat prehodena poznana pot. Tema še vedno.
Lučke.
Vse je bilo čisto prazno. Kakšen izgubljen primerek ali dva sta se mogoče našla, drugače pa nič. Saj se ne čudim glede na to, da je bilo to vse skupaj ob tako zgodnji uri pričakovano. Fotošuting ob ljubljanskih znamenitostih in spomenikih. Robbov vodnjak. Mestna hiša. Džungla. Nora ideja, da bi šle na grad, ki jo tudi uresničiva. Klopca in žurnal. Ob pol osmih, jutranja telovadba bi se temu reklo.
Nekaj novih fotogrfij. Sms za Tjašo. Pot v neznano. Tip s prenosnikom na oknu. In nato se znajdeva kar naenkrat na poznani lokaciji. Krofek.
Počasi se spraviva nazaj proti glavni, kjer potem ob branju revije zapraiva še preostali čas.
Tiri. Zunanjost. Peron. Mraz. Vlak je imel "nepričakovano" zamudo in tako sva morali ponovno nekaj časa zunaj na mrazu stati. Bogi zmrznen telefon.
Kupeji. Stara gospa s križanko. Pot v tišini vsaka s svojo musko na telefonu/MP3-ju.
Potem pa se zunaj razjasni, nekje v Divači. Sonček. Prime naju in začneva s fotošutingom na vlaku. Moja očala, njena očala, šal in podobno. Nato se kar naenkrat znajdeva na postaji pred Koprom. Morje. Resnično se vidi skozi okno vlaka morje, skoraj neverjetno. Že sva na postaji v Kopru.
Podava se na pot v neznano. Nekako se znajdeva v nakupovalnem centru. Skoraj nepričakovano ane? Po ugotovitvi, da pač v Kopru nimajo take zaloge mobilnih telefonov, kot v Ljubljani se odpraviva proti centru. Za cilj in orientacijo nama je najvišji zvonik, ker tam je v primorskem svetu ponavadi center mesta.
Pride do rahlih konfliktov glede smeri in podobno. Seveda se pozanimva, preden bi se skregali ali šli v čisto napačno smer. Najdeva pot do morja. Vidi se luka Koper. Ampak midve pa bi radi obalo - plažo, zato se pri drugi gospe pozanimava in ugotoviva da sva na pravi poti.
Banana. Klici in pošiljanje sms-ov. Posedanje. Probavanje škornjev in stanje v morju. Sproščanje...
Ja samo sedenje na hladnih kamnih z Žurnalom za podlago in opazovanje valovov. Zvok morja.
Sicer je Lara začela malce zmrzovati zrven, ampak ni nič rekla, ker se "sproščala".
Otoška igrala. Fotošuting. Ladijska lina. Koperska hiška, tivolijska je boljša. Neuspli srčki. Konj in motor.
Nadaljevanje poti. Turistična točka. Mobitelov center in Larin nov telefon za 1 cent. Posedanje ob obali na klopci. Horizont morja. Sončni zahod. Romantika, ja (smeh). Ugibanje pesmi. Šele po zemljevidu, ki sva ga dobili prej v turistični agenciji, ugotovili koliko sva dejansko prehodili in kako naokol sva šli.
Garmin Lara navigacija. Fafnerjeva ulica. Uspešna misija. Lidl. Prezgoden prihod na železniško postajo.
Opremili sva se z raznimi revijami in križankami in tam čakali kar dosti časa.
Impresioniral me je uvodnik revija Eva. Res mi je dobro napisan in je pustil močan vtis. Aja Evo sem pa kupila iz razloga, ker je notri Anja Korošec - letošnji supermodel Slovenije in je Helena delala reklamo za to že ne vem koliko časa, ampak sem na koncu skoraj pozabila.
Ampak koliko horoskopov sva pa ta dan prebrali je pa skoraj neverjetno.
Moj mali malček.
Končno se je zaslišala objava, da je vlak iz Ljubljane pripeljal, ampak še ni bil odprt, ker so ga mogli očitit, tako da sva malo zunaj zmrzovali, malce bili notri in se igrali s ključi na tamkajšnih omaricah, potem bili spet zunaj in tako.
Končno sva potem odšli na toplo, na vlak, ker naju je čakla še vožnja nazaj do Ljubljane, ki sicer mislim da traja 2 uri in pol ali nekaj takšnega.
Branje revij. Poslušanje glasbe. Fotošuting. Vse to nama je spet preganjalo dolgčas na poti.
V Ljubljani pa smo bili z mojo mami zmenjeni na prešercu, kjer je nastopal Petar Grašo, pa še lignje s stojnice sem si zaželela. Ja v Ljubljano sem prišla na lignje in glasbo, ki spominja na morje. Že na Miklošičevi sva zaslišali znano melodijo in po hitrem postopku odhiteli do nepregledne množice. Zjutraj pa je bila Ljubljana tako prazna.
Po nekaj klicih "Ke si že ti?" smo se končno našle. Lignji. Poskakovanje v ritmu. Kuhano vino.
Cel koncert sem hotela slišati samo eno pesem, tisto, ki smo jo sedaj že nekaj let nazaj prepevale mislim, da na noč čarovnic, ko smo šle v Kranj z Urško in Barbi. Še vedno ne vem naslova.
In bila je. Zadnja, ko smo drugače že hoteli oditi. Tako, da sem potem tam skakala, predvsem pa prepevala. Ja tako, da je Lara slišala mene peti, ker drugače nikoli ne pojem, vedno vsi drugi.
Naredili smo ovinek v Domžale, kjer sva Laro odložili. Kolo je bilo še tam. Potem pa mi je od vsega skupaj tako dogajalo, da sem celotno pot od Domžal pa do Kokrice razlagala o dogodivščinah tega dneva.
Doma pa me je čakalo presenečenje. Dedek mraz nas je obiskal in pod smrečico pustil tudi škatlo z mojim imenom. Odprem in notri najdem škatlo na kateri piše Acer. Postane mi jasno, da me notri čaka moje darilo, ki sem si ga zaželela. Ostanem brez besed, v šoku, ko odprem škatlo in je notri čisto pravi mali prenosnik. Čisto šokirano ga držim v rokah. Izgleda kot malo debelejši zvezek.
Resnično sem bila presenečena, ubistvu sem še zdaj in sem se morala parkrat "ornk" uščipniti, da sem dojela, da se to resnično dogaja.
Bolj kot samo dejstvo, da sem dobila prenosnik sem bila šokirana nad dejstvom, da se je moja želja izpolnila.
Ubistvu sta se mi v enem samem dnevu izpolnili dve veliki želji. Tretja, tista od utrinkov in vsega tega pa še vedno ostaja neizpolnjena. Mogoče pa drugo leto :P
Kako bo zgledalo moje preživlanje novega leta pojma nimam. Trenutno sem ujeta v lastni bajti s 4 tipi (pač od tamauga frendi) in imajo razne nore ideje, probleme in podobno.
Sicer imam 3 opcije. Sama zavita pod odejo skozi okno opazujem razsvetljeno nebo in v roki držim topel kakav.
Sama s prižgano glasbo skačem po stanovanju si naredim koktajl in nekako uživam in z balkona ali plate potem opazujem ognjemet.
Se spravim dol k mami in skupaj počakava do novega leta potem pa se spravim fotografirati ognjemet.
Ne bom šla ob enajstih spat in dejstvo je, da sem res sama doma (če ne štejem mame v nadstropju nižje).
Sicer jutri ne bo nič drugače, mogoče se bo nekaterih lotil maček, na steno pa bomo obesili nov koledar, ki bo imel zadnjo številko 9 ostalo pa se po večini niti ne bo spremenilo. Pa, če pogledaš vsa ta voščila, vse te želje, ki se izrečejo, se res uresničijo?
Vseno vam želim prijetno praznovanje in vstop v leto 2009, kako si ga boste pa krojili je pa od vas odvisno.
Alfi Nipič - Silvesterski poljub
PS: Tole je sedaj objavljeno iz mojega baby-ja (beri: Acer Aspire One)