Čas počitnic. Čas sprehodov. Čas raziskovanja. Čas preživlanja v naravi v dopoldnevih oz. bolje zgodnjih popoldnevih.
Po visenju na računalniku. Po nekaj prebranih (poslušanih) poglavjih in "zajtrku" nekje ob dvanajstih, ki je vseboval celo jaboko ob poskakovanju na pesem Alenke Godec - Vsak je sam, sem se po naloženih melodijah na mobitel, z vso potrebno opremo (kar vsebuje batarije, robčke, vazaline in podobne zadeve) odpravila na pot.
Nič kaj neobičajnega. Zaenkrat.
Namesto, da bi šla po poti, po kateri grem zelo pogosto oz. skoraj vedno, zavijem na prvo možno pot v gozd. Tam s tisto otroško radovednostjo opazujem svet okoli sebe. Sicer sama pokrajina deluje dokaj turobno in nič kaj barvito, ampak se vseeno oziram za vsako stvarjo, ki mi pride na pot.
Nenadno se obrnem, saj začutim, da se je med drevesi v daljavi nekaj premaknilo. Kot pribita obstojim na mestu in opazujem 3 srne. Dve odrasli in eno malce manjšo. Nekaj sekund je trajalo, preden sem se zavedala, da ubistvu držim v rokah fotoaparat z, nažalost, malim objektivom. Akcija oz. menjava objektiva. Srne pa še kar stojijo tam in gledajo v mojo smer. Ko končno zamenjam se pripravim, da bi fotografirala in ostrim pa zbežijo naprej.
Verjetno so imele občutek, kot da bi jim rada škodovala.
Tudi jaz se premaknem v njihovi smeri. Ko se zopet ustavim, izginejo naprej. Tako sem jim sledila kakšne pol ure ali pa mogoče malce manj po gozdu in po poteh, po katerih sploh nisem še nikdar hodila.
Na žalost teh srnic nisem dobila v objektiv ampak sem odkila nove kotičke in nove prostore, kamor sem hotela iti. Samo še nisem našla poti do tja. Mogoče pa jutri.
Anahi y Kuno - Juntos
Ni komentarjev:
Objavite komentar