Včeraj na koncertu Big Foot Mame je bilo noro. Res noooro.
Sicer je dejstvo, da smo bili samo zunaj, ker nismo imeli kart, pa vseeno.
Ker sem skakala, pela, plesala, skratka dogajalo je na ful.
Skoraj sem prišla na VIP, samo me je varnostnih zalotil pri tihotaplenju notri in me poslal ven.
Tako, da resnično upam, da bodo to še kdaj ponovili. V bližnji prihodnosti.
Danes je bil pa čuden dan.
Zjutraj je bilo še vse super in fino, ko smo izmenjavale izkušnje od včeraj.
Potem pa je bil vmes nek nenavaden zaplet. Še vedno mi ni čisto jasno, kako je sedaj s tem?
Potem pa četvorka.
Ne razumem, zakaj moram biti jaz vedno kriva in odgovorna za vse. In kako so nekateri egoistični. To je prav neverjetno.
Po malici smo šle na Slovensko cesto, kjer so bili letošnji maturantje že v pripravljenosti na podiranje novega rekorda.
Vzdušje je bilo tako kot vsako leto zakon.
Ko smo našle vse in spremljale vajo in vse, smo si našle plac in tam ob 12ih spremljale četvorko.
Iz zvočnikov so prihrumeli zvoki Straussovega Radetzkya Marcha.
Prva slika. Druga slika. Priklon plesalke. Priklon plesalca. Prikon parov. Angleška veriga in tako naprej. Tretja slika z dežniki. Sicer so le-ti povzročali kar precej težav. In še zadnja četrta slika.
Sicer pa maturanti niso bili edini, ki so plesali. Tudi jaz in Rebči sva si privoščili nekaj plesnih korakov med četvorko in potem še pri vseh ostalih plesih.
Cancan. Sirtaki. Tango. Polka.
Dobili pa smo tudi največji ignor.
Za vsem tem pa so se maturantje prestavili na Gospodarsko razstavišče, kjer so nadaljevali z žurom, me pa smo morale iti nazaj k pouku.
Za vsem pa je ostalo razdejanje. Polomljeni dežniki. Prazne pločevinke. Počeni baloni. Razbite steklenice.
Tisti, ki se niso odpravili naprej na žur so si svojega naredili, kar na še nezagrejenem delu kongresca.
Španščina. Notri so vleteli maturantje s tistim neprijetnim piskanjem, ki je bil vse prej kot pa balzam za ušesa.
Ne vem kaj si naš profesor predstavlja? Resnično, koga zanima restavratorstvo v petek zadnjo uro? Ali pa tudi na splošno... Kako se naredi pergament. Kako morajo poznati drevesa in vse. Kako lahko stavek, da bomo v smislu "da bomo hitro zaključili" poveš na najpočasnejši način. Kako se lahko naguziš sredi vsega in govoriš vseskozi "aha".
Sedaj pa gledam Pearl Harbor, ker ga še sploh nisem gledala nikoli. Pa čeprav imamo DVD doma.
Prej sem ugotavljala, kako da se vedno dogaja, da imamo rajši starejše pesmi neke skupine kot pa tiste nove. Ker do novih imamo vedno neke predsodke in nekako ne dosežejo tistim najbolšim iz prejšnih albumov ali nekaj podobnega.
Johann Strauss - Radetzky March
Ni komentarjev:
Objavite komentar