Pobeljeno nabrežje

Privoščila sem si malo ekskurzijo po Ljubljani. S fotoapratom.
Ker tega nisem izvedla nikoli v štirih letih in ker je Ljubljana tako blazno fotogenična. Resnično mi je pri srcu pa rečite karkoli želite.
Meni se zdi potepanje po centru in starem delu vedno super ideja. Ali je sonce ali sneg. Tudi v dežju z luštnim dežničkom gre.


Čeprav sem se dvakrat izognila nevarnosti, ki jo prinese sneg, ko se tali, je ostalo šlo kot po maslu.
Ni hujšega, ko ti zastane dih, ko se pred teboj usuje cela plast snega iz strehe in si hvaležen, da si se pred 10m ustavil za trenutek.


Toliko stvari bi se morala učiti, ampak jaz nimam nobene želje po tem. In vsi se tako blazno obremenjujejo jaz pa samo skomignem z rameni in se podam na "veliko" ekspedicijo.
Po poteh, ki so tekle kot serpetinasta cesta na Vršič.


Ja no, december se vztrajno priblužuje in lučke so že povsod postavljene. Slavnostni prižig pa bo potekal v petek, ampak me verjetno ne bo v Ljubljani, ker se bom potepala drugje. Mogoče mi je končno uspelo dobiti kakšen odziv od Italijanov. Čeprav mi je njigova angleščina blazno zabavno.


In vsa vesela sem srečala veliko tablo z vprašanjem pred filofaksom in moje najljubše - Američane. Ta teden ljudi sprašujejo, kaj je njihova največja potreba v življenju. In po dolgem razmišlanju in razpravlanju in klepetu ter držanju fotoaparata v rokah, sem napisala kar fotografija. Ker umetnost je bila že navedena.


In na našem torkovem srečanju smo začeli z vprašanjem, kaj je bilo naše najlepše darilo in zakaj. In tudi tukaj sem prišla do dejstva, da je bil to fotoaparat. Ker mi omogoča ujeti trenutke, ki ne bodo nikoli pozabljeni. Ki mi omogoča ujeti poze ob katerih se nasmejim. In ki mi omogoča poslikati ljudi, katerih ne bom pozabila. Ker ujeti trenutek v nekaj edinstvenega je preprosto neverjetno.

Oh Land - Rainbow

Razredčitev

Govori se, da bodo drug teden možje v modrem oskubili Gorenjce. In po možnosti povzročali vsaj zastoje, če ne nesreč na Torovem.
Postavil se bo nov mobilni radar, ki bo meril prevelike hitrosti. Ker tabla za razveljavitev je že skoraj v Ljubljani. Nori so!
Čeprav se sedaj med prebivalci tre boj o tem, ali do tja velja hitrost 40 ali 60. Ker talna oznaka kaže 40, ampak ni kjer pa ni dejanskega znaka, ki bi to potrdil. Zadnji je 60.
Teoretično bi se lahko ob zasneženem vozišču skozi peljal 60km/h.
In če dobite kazen domov pol leta po dejanskem prekršku, se ne čudit. In če se boste peljali do znaka s hitrostjo 80km/h, ne boste samo ob izpit, še 1200€ kazni boste dobili. Tako da, živeli zastoji!

Napada iz zasede. Moji zapisi pa so tako blazno zasanjani včasih. Saj me je ob tistih mislih spet nekam zaneslo. Tako daleč proč.
Sicer res nimam namena o tem govoriti, samo zapiske si delam. In pustim stvarem, da na toku misli dobijo krila in poletijo proč. Več kot to ne bo.

Sicer pa ne vem kam so izginili vsi ljudje na katere si se včasih lahko zanesel. Ki ti niso spodmaknili rame, ko si se naslonil nanjo. Čeprav se istočasno vprašam, če so sploh kdaj obstajali. Večkrat sem bila jaz rama. In spužba, ki je vsrkavala vse kar jih je trlo.
Tako težko se je zanašati na ljudi.

Ste vedeli, da ima Paris Hilton naravno rjave oči. Zanimivo dejstvo. Tako mimogrede.

Kar se tiče vremenskih pogojev, sem danes doživela vse naenkrat. Jasno. Oblačno. Sončno. Deževno. Snežilo je. Snežilo in deževalo je hkrati. Vremenski pogoji so se spreminjali na dve minuti. In vedno bolj mraz postaja. Pa še z novembrom nismo končali. Kaj šele bo.
In noben mi ne verjame, da je Ljubljana neprijazno okolje, ko se sneg topi. Da je bolje če z odprtim dežnikom hodiš naokoli, ker se nekako nisem uspela izogniti vsem plahtam snega, ki so letele v bližini mene, ali pa name. Ampak ne v tako velikih količinah.

Čaj pri Semaforju. Kosilo v tisti prijetni mali restavraciji. La Storia. Obožujem ravnopravšnje količine in prikupne male sladice. Mmm.
In profesorice je bilo videti povsod. Samo nobena se ni trudila pozdraviti. Pa takšen rompompom smo nekoč slišali o tem. No, toliko sedaj.
V centru se že bahata jelki in prižig lučk je ta petek.

Na splošno pa je pokrajina postala ena takšna pravljična dežela. Pobeljena. Skrita. Dokler ne vidiš tistih groznih rjavih spluženih kupov snega, ki vse pokvarijo. In danes sem naletela na prav zanimiv citat:

When I close a book I open life.
(Pablo Neruda)

Čeprav sem posrkana v čarobni svet, ki ga je veliko lažje prenašati.

Gwen Stefani - Early Winter

Rumena palerina

Rumena palerina kot tista ribiška v filmih. Prav taka. Samo še gumjasti škornji so mi manjkali.


Sneži. Že cel dan padajo drobne bele pikice z neba in vse je pobeljeno. Veje so se sklonile pod težo beline. Strehe so postale velike odeje bele plasti in vsi avti so sedaj ene barve.
Pogled skozi okno me opominja, da bi bil lahko v tem trenuku december ali pa februar. In potem pogledam na koledar in vidim, da še nismo prišli niti v enega od naštetih. Zdi se mi, da se je letos začelo vse skupaj rahlo prezgodaj. In kako lahko govorijo, da imamo globalno segrevanje, če je iz leta v leto več snega.


Kaj imam še za povedati. Danes nič.
Vse moje misli je zamedlo. Kot pokrajino zunaj.


Ostra zima nam je že pokazala svoje zobe. In še dolgo jih bo kazala.
Naš pes ni vlečne sorte, saj se rajši uleže poleg sank, kot da bi jih vlekel. Pokrajina je sicer skrajno fotogenična, ampak razmere niso nič kaj prijazne. In kidanje ter pucanje avtomobilov nima nobenega smisla, da je vse belo že po nekaj sekundah. In barva asfalta še je že davno izgubila.


Če ga ni zapadlo vsaj četrt metra, potem sploh še ni začelo snežiti.
In zbudili se bomo v popolnoma belo jutro.


Snežne radosti.

Iron & Wine - Passing Afternoon

Svetinje smrti

Sončen dan. Pokrajina še vedno prekirta s snegom. Beli oblački so se podili po nebu in meni so odzvanjale še zadnje besede predzadnje knjige. Tisto o smrti in beli grobnici. Kako se je končalo življenje najbolj mogočnega čarovnika vseh časov. V zgodbi pisateljice Rowlingove.


Harry Potter in Svetinje smrti. Še predzadnjič.
Film je pustil močan vtis in še bi ga lahko gledala, če bi še dalj trajal. Ker sta dve uri in pol minili v trenutku. Resnično je dober film.
In ko sem se uzrla po dvorani, si nisem mogla da ne bi izjavila. Bila je polna staršev s svojimi otroci, pod 13 letom. Kako to? Ker oni niso odraščali z njim. Ker oni niso bili tako strašno navezani na knjige in junake. Ni so se jokali in smejali z njimi. Pri enajstih letih niso pričakovali, da jih povabijo na kakšno čarovniško šolo. Sploh niso vedeli, da takšen fantazijski svet v naših glavah obstaja. Niso tako nestrpno čakali, da bi izvedeli kako se konča film. Naša generacija je. Nekaj generacij pred nami in kakšna za nami. Potem pa se je že končalo.
In kako magične so knjige. Čeprav moram priznati, ta zadnji film je prav odličen. Res. Z vso akcijo, dramo in malce komičnosti, predvsem s strani Rona, ki je dvigoval vso napetost.
Ampak pred menoj se je razprostrlo veliko platno. Pred menoj so se pojavili najljubši liki. Kot bi stala poleg njih. S tretje vrste so se zdeli mogočni.
Mogoče sem si vse skupaj predstavljala predvsem drugače. Ampak nisem imela kaj dosti proti njihovemu načinu. Saj se moji junaki vedno znova pojavijo, ko začnem brati.
Ampak že začetek je pustil pečat, ko so se vsi pripravljali na tisto ko jih čaka. Ko je Hermiona svojim staršem zbrisala spomin, da bi jih zaščitila. Posnetki in scene pa so bili nasplošno neverjetni. Resnično neverjetni. Kako dobro grafiko in vse so spravili skupaj.
In Ginny, kako je zrasla. Čeprav Ginny se ni nikoli skladala s tisto v moji predstavi.
Tisti trenutki, ko je vsa dvorana ali skočila ali obsedela prestrašeno, mene sploh niso ganili. Zrla sem predvsem pričakovano v zaslon, kot da bi vedela.
Ronald. Oh.


Blazno mi je všeč, ker niso ameriški filmi. Sicer so skrivanje po Angliji predvsem izrabili za zajetje neverjetne pokrajine. Simpatično. Obožujem njihovo igro. Njihove šale, ki se nanšajo na posamezne like in Rona. Pa Dobbyja, pardon Trapesta, ki mu bolj pristoji originalno ime, saj se slovenska različica pri njem sliši trapasto.


In tukaj je prišel moj najljubši prizor iz knjige, ki se je močno vtisnil vame. In zdi, se mi da je bil Trapest v tem delu še posebno simpatično ustvarjen. Tako malo prikupno bitjece, ki se bori za svoje pravice in se prav nerodno znajde ob vseh komplimentih.
In že odkar so ujeli naše tri junake in jih zvlekli v Malfroyev dvorec, sem držala roke in skrivala obraz. Ker sem vedela kater del prihaja. In ko je mali Trapest stal na ograji se, uprl gospodarjem in potem... se je končalo njegovo življenje. To je prizor, ki me je najbolj ganil. Ko je umrl v Harryjevem naročju. Ko je Harry skopal grob. Ampak spustili so najlepši del. Izklesan napis:

"Tu počiva Trapest, svobodni vilinec."
(Here lies Dobby, a free elf.)

In potem je bil prizor, ko Saj-veste-kdo odpre Dumbledorjev grob in ostane črn zaslon. Prižgejo se luči in jaz z odprtimi usti, šokirana, zaprepadena obsedim na stolu. Kako kaj takšnega lahko storijo in film zaklučijo, ko bi ga lahko pogledali v enem kosu. Joj.
Na koncu sem bila samo še brez besed. Res se mi zdi dober ta del. In ne morem verjeti, da nas samo še druga polovica loči do dejanskega konca. Ker potem ne ostane nič več. Samo še maratoni in ponovno branje. Nobenega vzhičenega in čakanja na nove dele. Pogrešala bom to. Konec.


Znašli sva se v nepregledljivi megli. Videla sem cel meter pred seboj, če ni bilo dveh rdečih avtomobilskih luči. Zgolj samo črta se je videla. In kako sem pri Savljah prišla do avtoceste, bo ostala skrivnost. Nekaj občutka, nekaj ravnanja po desnem robu in nekaj poznavanja te ceste bo verjetno zaključilo vso zadevo.
In megla se je vila vse od Ljubljane do doma. Nekajkrat se je pretrgala ampak zgolj za kakšen kratek odsek.
In pred seboj sem zaznala gibanja, ampak sem šele, ko se je to gibanje znašlo onkraj ceste opazila dva bela repka srnic, ki sta odskakljala pred menoj čez cesto. Na njuno srečo s precejšno prednostjo.
Doma pa sem bila takoj obveščena o hudem naletu vozil na dolenjki. Se sploh ne čudim ob takšni obupni vidnosti.

O`Children - Nick Cave

Prvi sneg

Pa je zasnežilo našo malo deželico. Oh.
Bizaren je bil pogled skozi okno, ko so snežinke kar tako meni nič, tebi nič naletavale na tja. Mi pa smo bili popolnoma zatopljeni v prepisevanje formul s table pred vajo iz kemije. Raztapljali smo nekaj. Kdo bi vedel kaj in zakaj.
In tako smo med mešanjem raztopin skozi okno opazovali kako hitro se snežinkice podajajo z neba. Kmalu se ni več videlo sosednje stavbe. Ljudje so bili v hipu čisto beli, kot sem bila tudi sama, ko sem se odpravila ven.


Ne morem verjeti, da so zadeli ta sneg. Pa tako sem upala, da je to le še eno od predvidevanj naših vremenarjev. Pa ni bilo. Tako je zapadel prvi sneg, ki sploh ni prvi letos, pa se vseeno vedno prime ta izraz. Kot je novo leto, najdaljša noč v letu. Pa res ni.

BTC-ju naproti, čeprav je bilo potrebno čakati na trolo čisto predolgo na "ostrem" mrazu. Ampak sem hitro končala na močno zakurjeni troli z gospo in otrokom nasproti mene in on je s tisto otroško iskrenostjo pripovedoval, kako je njegova mami avto že obula v zimske gume in da ga čisto nič ne skrbi.
Drug primer otroka pa je ta, da pade v neutolažljiv jok sredi trgovine, ker sva midve okupirali sedeže pred televizijo, ki je predvajala risanko Male morske deklice v Deichmannu. Saj ne, da sva pogledali več kot pol risanke preden se je on pojavil in sva se po hitrem postopku odstranili pred nadležnimi starši.


Ja, potikanje po Cityparku. Obredle smo vse kar smo potrebovale. Jaz sem samo gledala. Nič kupila. In ni bilo mojega nadvse prisrčnega plaščka v Zari, kar me je privedlo v eno samo razočaranje. Sem pa skakljala naokoli v čeveljcih iz Bershke. Ampak se mi zdi, da so cene kljub vsemu čisto previsoke.


Mmm. Lazanja pri Al Capone. In lahka, preprosta in okusna sladica. Z albertovimi piškoti in smetano mislim, da pomešano s kokosom, če me spomin ne vara.
Bolj kot dolgo čakanje na hrano in natakarje, me je ob živce spravljalo usklajevanje 6ih urnikov za ogled prvega dela zadnjega Potterja. In sem se vdala v usodo s slabo vestjo, ker nisem mogla vseh skupaj povezati. Pa vseeno imamo načrt za jutri. Za zasneženo Ljubljano in Kolosej.

Doma pa sem odhitela ven s fotoaparatom, takoj ko sem ga našla. Malce snežne pravljice po tem, ko se je noč že dodobra usedla na tla. In ja s čevlji za zimo je tak grozen velik problem. Nikoli ne najdeš primernih. Vse premočijo, žulijo ali pa so občutno predrage. Tako težko je naleteti na prave čevlje. Medtem, ko tiste ki jih ne rabiš vedno sprobavaš.


Najbolj spektakularen pogled pa je bil na osvetljene bele pikice, ki so se ob osvetljenosti avtomobilskih luči na avtocesti spremenile v drobne črtice. Prav zanimiv pogled. Mogoče postane malce hipnotično, pa vseeno. Bizarno.

Jason Mraz - Bella Luna

Muha

Kje se je našla muha na novemberski dan. In ko pogledam datum me stisne, saj je neverjetno kako čas beži. Ravnokar smo začeli s faksom, sedaj smo že prešli v veseli december. Ne bomo, smo že.
Ker sem opazovala kako so migljale lučke pred Supernovo na Rudniku in včeraj naju je oslepilo drevesce iz lučk, ki stoji pred Cityparkom.

Muho sva z našim nadvse prisrčnim psičkom, ki je konkreten teliček, lovila po celi sobi. Prav prisrčen je, ko se požene za njo, čeprav je ni več nikjer. Ampak bila je drugače nadležna kot vse muhe v poletnem času. Tudi letala je bolj potuhnjeno. Prav zanimiva muha.

Glee. Katera kul epizoda. Čeprav so prišli na nivo zadnjih sezon Sedmih nebes, ko se je vse v epizodi dogajalo na eno temo. Pa vseeno. Super. Scena s poroko. Ko vsi priplešejo notri. Iii. Sway. Oh.
Od serije, katere nisem mogla videti je to prešlo v neverjetno navdušenje.
In bila je prava in na voljo za sproščanje od učenja matematike.
Če Sue ne more iz svoje kože, se hoče poročiti s seboj in to v obleki, ki izgleda kot vse njene Adidas trenirke.


Na računalniku, ki je na mizi sedaj lahko puščam fluorescentne listke, ki močno izstopajo na črni podlagi. Priročno.

Aja, že skoraj sem pozabila. Danes je bil tisti dan, ko smo pisali prvi kolokvij. Odkar smo na faksu. Če odštejem teste kemije, ki so nedefinirani, samo nekaj ugodnosti ponujajo. In ja.
Nisem bila živčna zaradi tega, ker nisem bila napiflana vse teorije ali ker se mi ne bi sanjalo, živčna sem bila ker sem mislila, da ne bom uspela pravočasno priti, čeprav sem se od doma odpravila veliko prej kot sem načrtovala. In ne vem kakšen polom bi bil, če bi šla ob dejanskem času. Nočem vedeti. Sicer smo res zamujali in se prav matematično morali posedati v klopi, kar nam je zavzelo dobrih 20 minut.
Pa vseeno. Ti asistenti in profesorji za matematiko so prav smešna in čudna bitja. Izgledajo tako, kot da to predstavlja vse v njihovem življenju. In ni daleč od resnice.
Čisto zadaj v kotu sem imela pogled na veliko fizikalno predavalnico. Sicer se ni kaj preveč koristno videlo zapiskov, ampak vseeno. Ko sem dobila test pred sabo, sem nekaj trenutkov samo prazno zrla vanj. Šele nato sem se lotila reševanja. Ampak teoretični del bo verjetno porazen. Na splošno, ne samo pri meni. Ker pojma nimam kako narisati graf funkcije arctg(tgx). Halo, prvič slišim, da lahko iz tega narišeš dejanski graf katereg si niti predstvljala nisem.
Ampak nekako me ne gane.

Je bilo pa toliko zanimivejše odkrivati stvari, ki se skirvajo po škatlah v sobi. Pač zvezki iz osnovne šole se še vedno skrivajo po vseh predalih in škratlah in potrebno se jih je znebiti. In našla sem slavne zapise o S:O. Romantičnih junakih. Razklanostjo. Ampak niso original iz zvezka pa vseeno. In ime Jevgenij Onjegin. Joj. Potem pa ugotovim, kako veliko sem si dejansko zapomnila, čeprov so bolj kot ne same traparije.
In na dan je prišel zvezek s podpisi nekdaj prepoznavne in popularne skupine Bepop za katero današnji 13-letniki verjetno sploh ne vedo, da je obstajala. Končno pa se je tudi našla tretja baterija od malega malčka. Tako ponosno se bo lahko sedaj bahal, ko bo imel še eno možnost obstoja več. Oh, čudovito.


Jutri pa v skok v bele halje, potem pa potep po nakupovalnem središču. Želim spet skočiti v sfejkane miu miu čeveljce in se ogrniti v Zarin plašček z veliko kapuco. Videla sem super rdečega.
Od daleč pa slišim serijo v katerem se zahvaljujejo za kaj so hvaležni na zahvalni dan. Kako znano. Kako živo. Ja to, sem jaz doživljala včeraj. Prav to. In bilo je najčudovitejše.
Tako, da vsem Američanom, ki danes praznujejo: "Happy Thanksgiving!"

Glee - Just the Way You Are

Zahvalna večerja

Zahvalna večerja.
Ja točno tisto, kar vidite v filmih pa vendar na malo drugačen način. Ni bilo družine, bili so prijatelji. Bila so nova prijateljstva, ki z dneva v dan postajajo neverjetnejša.
Za takšne stvari je vredno vsakršno neučenje, nedelanje in nesodelovanje, ker prisostvovati pri tem, pri čimer imaš enkratno priložnost je res povsem neopisljivo.
Resnično bi to vse skupaj opisala samo z besedami, katerih se ne da ubesediti.

Še parkirišče sem našla direktno pred blokom. Res z razgledom in tako prisrčno ozkega in majhnega ravno za mojega jeklenega konjička.
Pa smo vedno prej tam. In vedno vsi to sprejemajo s takšnim navdušenjem. In sploh ne veste, kako fino je videti od 6-9 ljudi naenkrat v prisrčno veliki kuhinji, ko skoraj sinhrono sodelujejo med seboj. Kuhinja je bila vedno prostor za druženje. In imam obljubljeno peko z Jennie. Ja.

In fino se je bilo zadrževati v kuhinjo samo iz tega razloga, ker je s povsod prav prijetno dišalo. Koliko hrane.
In počasi so se nabirali ljudje, ki so kar prihajali in pretvarjanje za Američane se ni izšlo. Za*ebali sva že pri prvi. Joj.

In zanimivo je, da ima vsak svojega, ki ga je spoznal in potem smo se šli, kdo je od koga. Čeprav jaz sem že od vseh. Ker sem vesela vsakega na katerega naletim in vse poznam.

Puran. Piščanec. Pire krompir. Brusnična omaka. Nadev. Nek fižol. In še preliv za čez krompir. Mmmm. Prav dobro je bilo. In vsi smo se tako sproščeno namestili okoli mizice in posedli na tla, da smo več govorili kot jedli in se je že vse shladilo, vendar je bilo dobro.
In ja, sedemkilski puran je bil sesekljan na koščke in nam je teknil.
Tako smo se smejali. Toliko šal smo imeli in učenja novih beseda, da človek komaj verjame, če ga ni bilo tam. Resnično smo tako padli v razne debate, da si se že s Slovencem pogovarjal angleško.
Oh, pa sem pozabila najboljšo možno verzijo četrtka. Šmentana reč. Nekaj v smislu "čitrtek", ampak nisem prepričana.

Potem pa še sladica. Jabolčna in bučna pita. Najboljša kombinacija je bila jesti vsak en košček izmenično. In teknili sta v slast. Čisto zares. S kančkom smetane.
Pa še jabolčnik ali kakšen izraz sem že našla za "apple cider". Mmmm.
Res popolno. Z eno samo besedo.

Potem pa smo končali vsi zbrani v dnevni sobi, da smo izvedli tradicionalno lomljenje puranove kosti, ob kateri si dva zaželita nekaj in tisti, ki konča z večjim kosom, se mu bo želja izpolnila. Čeprav nam je komaj uspelo prelomit pa še to je bilo bolj bogo.

Poučevanje o zgodovini in izvoru tega praznika, ki je prav zanimiva. In najboljšo debato smo imeli po tem o Indijancih, ko smo prišli na to, da tako kot v Somraku živijo v rezervatih in potem Amy zabije, ja ampak niso volkodlaki. In smo se začeli valjati po tleh od smeha.
Drugače pa sam izvor praznika je zanimiv. In sam pomen praznika je preprosto lep.
In smo ga prav po filmsko in ameriško tudi izvedli. Posedeni v krogu, kolikor se ga je lahko naredilo iz okoli 25 ljudi. In vsak je povedal zakaj je hvaležen. Resno ali ne, vse skupaj smo pospremili z raztezovanjem mišic na obrazu v velik nasmeh.

In še en običaj pri tem prazniku mi je zelo všeč. Ne vem če je tradicionalno nasplošno, ampak oni ga trdicionalno zaklučijo z ogledom božičnega filma. Elf. Žal sem morala iti domov preden se je končal, ker jutri bo en tak hecen dan.
Pa nič za to. Ker sem naredila ovinek na Domžale. V gosto meglo, ki se je v hipu razkadila. Ker po poti iz Domžal se vedno vrnem polna vtisov. Vedno.
In opazila sem Tuš v Mostah. Sedaj vem kje je. Hihi.
Resnično so bili taki oblaki megle skozi katere sem se prebijala. Eden ravno pred Lahovčam, kjer me je presenetila tabla, saj pojma nisem vedela in videla kje sem. Samo nekaj metrov črte pred menoj se je videlo. In nič drugega. Kot bi bila ujeta v oblak.
V oblak neizmerne sreče sem bila ujeta danes. Hvala za vse.

For my American friends (not exactly translation):
Really, I'm so thankful that I met you. That I can hang out with you. You really are amazing. Yes, you are. All 9 of you.
So thank you so much that I had a chance to met you. To have a chance to hang out with you. Because I just love it.
I hope that we could go on some trips, I'll be honerd to. And just to enjoy your company and come early every Thusday and make myself comftable, feel like home.
I don't fill any baditude or saditute (I don't know about the spelling but I love this words) when you are around. And I'm super excited every time I see you.
So... I'll be there. Early :)
PS. This thanksgiving dinner was amazing. Najlepša hvala za vse.

Michael Bublé - Home

PS. nisem imela fotoaparata da bi slikala, samo na posoji, zato pride kakšna fotografija z zamudo.

Nebo pečenih piškotov

Zanimiv izraz. Bil je lep dan.
Ko ga še vedno gledaš.
Ampak je šel mimo tebe čisto potiho in z največjim pospeškom.

Sonce, ki žareče zahaja za okoliškim hribovjem pa te vestno opominja, da si ga preživel brez, da bi ga doživel. Po predavalnicah in računalniških učilnicah. Kamor se je nehote prikradel kakšen žarek.
Prizor, ki bi ga tako rada ujela v objektiv pa je telefon prešibek. Pogrešam svoj 'mali' fotoaparat v takšnih trenutkih. Ki so popolna ilustracija igre narave. Igre, ki v človeku vzburja čudovite razsežnosti zaznavanja lepega. Vsi oblački so se obarvali in miklažv pripravlja pečico za piškote. Saj poznate kako to izgleda.
Še gore prekrite s snegom sijejo v daljavi. Storžič je zopet čudovito pobeljen. In ja gore so čarobne ko so prekrite s snegom kot vse ulice in ceste prvo noč. Samo prvo.

Posnetki niso super fenomenalni. Samo za okus in meni za spomin.


Drugače pa ja, je bilo že boljše. Smo ravno tam tam nekje. V sredini. Dan smo namenili prekladanju papirjev in posojanju zapiskov. S skupnimi močmi dokončujemo še zadnje naloge pred jutrišnim dnem.
Za zajtrk pa se mi je pajek prikradel na strop. In to ne kakšna dolgonoga suha južina. En tak konkreten pajek z živim zadkom, ki je čudežno oživel. Mami trdi, da mi bo prinesel srečo. Jaz pa sem imela najbolj eksplozivno vstajanje s postelje in sem bila v trenutku na nogah.
Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Sedaj pa na purana. Hihi.

Janez Bončina Benč - Zakaj star song se še vrti

Svet

Današnji dan je poln vtisov. Raznoraznih. Tako šokantnih kot nadvse fantastičnih.

Ne bom več to dekle, ki bo hodila na predavanja in domov. Ne bom to dekle, ki bo imela v mislih samo šolo. Ker dejansko ne pomislim več nanjo, ko zapustim stavbo. Pa že vmes razmišljam in sanjam o drugih stvareh. Svet je tako širok in ne razumem, kako te lahko naučijo splošne izobrazbe, če nakoncu nič ne znaš.
Kaj ti bo sedenje v predavalnicah in delaje zapiskov, če ni smisla v tem. Res ga ni. Izpiti nimajo smisla. In tudi list papirja, na katerem piše tvoj dolg naziv je brez pomena. Ker praktično ne znaš nič. Vse je samo v teoriji. Ker kateri profesor je doživel resnični svet, če se ni nikoli ganil iz faksa in je njegova najboljša šala povezana s samim predmetom. Brezveze.
Čeprav profesorica za kemijo je blazno zabavno. Ko se pred tablo zamisli in se sama sebi začne ob asociaciji na neko njeno anekdoto, ki jo potem z veseljem deli.


Sicer res da nimam alternativne rešitve, ampak nekako me ne vesli to prestavlanje iz predavalnice v predavalnico. Fino je vse vmes, ampak ne to.
Ker resno, zakaj?
Tako da iščem alternativo.

Pogrešam risanje. Resnično ga. S Karlom ob petkih. V veliki risalnici z velikim listom papirja in popolnoma črno roko od oglja. To so bile najboljše ure v zadnjem letniku. In na splošno.
In naši izleti na razstave. Svetovno.

Danes sem šla pogledati razstavo kot je bilo navedeno "legendarne" Lee Miller. Lahko rečem samo - šokantno. Ostala sem brez besed. In hecno se mi je zdelo, ko sem se sama sprehajala tam med fotografijami in si mislila svoje.
Všeč so mi bile ptičje kletke iz konca 30ih. Ne najdem jih. In podganji repki.
In gledala sem vse fotografije pohabljenih teles, umirajočih otrok in mrtvih, ki so bili naplavljeni. Najbolj od vsega pa me je šokirala fotografija porušene katedrale v Kölnu. Kar mi je bilo precej nenavadno.
Nekako sem o njej ujela včeraj na televizji in ko se je pred menoj pojavil plakat, me je pot odnesla v Jakopičevo galerijo. Ker sem bila impresionirana nad zgodbo in dejstvom, kako jo je vojna zaznamovala. Kako je fotografirala za razne modne revije in da jo je Pariz impresioniral.
In črno-bele fotografije imajo svoj čar. Vedno so ga imele in še vedno ga imajo.

Kako zanimivo je, da take "malenkosti" kot so fotografije in slike in podobno, na človeka naredijo tak vtis. Pa čeprav jih gledaš dobrih 20 minut in se naokoli sprehajaš odideš v svet s popolnoma novim pogledom.

Obožujem te moje Američane. Prav zares jih. Ker so tako blazno kul, da se zdi že nemogoče. In videla sem purana za jutri. Ja sedaj imajo zahvalni dan. Kako kul. In ne morem verjeti, da bom lahko prisostvovala pri taki zadevi, ker to je res tako nezamudljiva priložnost. Kljub kolokviju naslednji dan. Ampak kolikokrat pa pridejo Američani in naredijo 7-kilskega purana. Enkrat. In enkratno.
In ob torkih se vedno vrnem na vlak z največjim nasmehom na obrazu. Ker mi je tako fino sedeti tam na kavču in poslušati vsa mnenja ljudi. Kako lahko interpretiraš stvari in kako od srca se od časa do časa nasmejemo. Resnično. Neprecenljivo.
Za take trenutke je vredno. Za takšne trenutke je vredno priti vsak torek. Res. Ko te tako neverjetno sprejmejo v toplino svojega stanovanja in z vsakim rečeš kakšno besedo. In potem preideš na debato in vsak, ki pride misli, da si eden izmed njih. Skoraj.

Rihanna feat. Eminem- Love The Way You Lie (Part 2)

Princ v sanjah

Ni ravno najboljši dan. Ni da bi skakala od veselja. Bolj s težavo se prebijam skozi. In zdi se mi, da je ura danes tekla še dvakrat počasneje kot ponavadi. Že zbujanje je potekalo počasi in razvlečeno, ker nisem bila na fiziki, ker nisem hotela preživeti 4 ure sama v Ljubljani.

Nisem si domišljala. Čeprav sem ga pred vstopom s pogledom iskala, sem ob nameščanju doživela šok. Stal je tam, bil je pred menoj. In končal poleg mene. Ko smo se pogovarjali in razpravljali sem prav potihem opazovala njegov profil. Njegov smeh.
Saj ni za verjeti, pa vseeno.
Bil je trenutek v moji današnji odsotnosti, vendar na drug način.
Če ne drugega sem vsaj uživala v trenutku in se tega zavedala. Zato je pogled večkrat zaneslo v smeri, da sem se lahko prepričala, da je res. Pa je bilo. In meni je bilo fino.

Če slučajno se zgodi...
Tabuji so zakon.

Zunaj sveti polna luna. No, sklepam da je.
Jaz pa poslušam zgodbo o princu mešane krvi. In se mi ob besedi princ prikaže podoba, ki so jo nekoč zastavili. Princ na sivem oslu. In potem se mi spomin vrne na vlak, kjer je neko dekle bralo knjigo katere naslov je bil nekaj v zvezi z oslom. Pa mi je ušlo iz glave. Šmentana reč.

Pravijo, da imam depresijo. In znaki naj bi kazali na to. Res?
Naveličana sem. Otožna.

Vlado Kreslin - Danes sem v molu

Kamilica

Čajček s kamilic. Marmornat kolač.

Obupala pa sem nad matematiko in ugotovila, da nimam niti najmanjšega pojma zakaj se gre. V srednji šoli se je zdelo vse tako blazno preprosto, sedaj pa vsi predvidevajo da jih razumeš in gredo novo snov z bliskovito hitrostjo. Poleg tega pa govorijo tako nerazločno, da rajši gledaš v luft kot karkoli delaš. Tam si samo zaradi prisotnosti in nič drugega.
Faks me ubija. In v njem ne vidim več pozitivnih strani.

Raje uidem v čarobni svet.

Glee - Don't Rain On My Parade

Preddvor

Ne vem zakaj ampak od vsakega vedno pričakujem, da se bo prikazal ob času ali pa vsaj prej kot naj bi se. Mogoče je to zaradi tega, ker sem sama povsod pol ure prej ali pa vsaj 5 minut.
Ampak ne.


Bil je super izlet v neznano. Z Ireno v Preddvor.
Smer se je določala na licu mesta in z nekaj začetniške treme nama je uspelo zvoziti vso pot brez problemov. In odštejmo zgublanje na poti, ker se to lahko zgodi tudi z garminom. Z Berto.


Ni bil sončni sobotni dan, je bil pa vsaj lep. Jezero je še vedno tam ali pa že spet, ker naj bi vmes poniknilo. Rib ni bilo videti, čeprav je bila voda kristalno čista in ledeno mrzla. Sva preizkušali ampak samo ob namakanju rok.


Okoli jezer-čka je tako preprosto priti, ker je samo en kratek sprehod. Ni promenada kot pri Zbiljah in ni velik krog kot na Bledu. Pač pa špancir naokoli.


Fejk gorenjski helikopterčki. Ker niso v vrtincu padali. Lesena otroška igrala z plastično hišico. Gostje, ki so prihajali na poroko, midve pa sva v zavetju čakali, da jih bova napadli in slikali.
Sonce se je prav sramežljivo kazalo in za nekaj dolgih minut razprostrlo svoje žarke nad bližnje hribe in gore. Ves svet se je zdel še bližje.

Smukali sva se naokoli in jedli Milkine srčke, ker sva bili dva velika srčka. Še posebno jaz z velikanskim, smejočim se, roza na mojem puloverju.
Pa sta prišla ženin in nevesta in objela majceno deklico, ki je pred tem radovedno opazovala račke na jezeru in v rokah držala igračko ježka.
Tudi jaz sem bila nekoč majhna punčka na poroki svojih staršev prav na istem kraju ob drugem letnem času. Ko je bilo vse v razcvetu.


Grajski drevored, kjer ženin nese nevesto skozi. In moje filozofiranje na dolgo in široko. V trenutku se znam zgubiti.

Pa sva se napokali nazaj v avto in odrinili novim dogodivščinam naproti. Proti soncu. In Srakovljam. Ker se ji je zdelo to blazno zabavno in zanimivo sva izvajali fotošuting pred tablo. In se dejansko peljali skozi vas in končali na Mlaki. Sama zanimiva imena, saj vam pravim.
Potem pa se je naš mamut ponosno bahal v središču krožišča Irena pa je umirala od smeha. Vedno in povsod. Sama pa nisem dosti zaostajala.


Končali sva na čaju. Ob začetku dolgega filma, šestega iz te serije. Harry Potter in princ mešane krvi. In okusnem kosilo.
Večeri pridejo prehitro in znoči se še hitreje, mladi vozniki pa morajo na pot. V zraku pa ostaja vonj po dogodivščinah in nevrnjene stvari. V torek.
Poleg tega pa so filmi o mladem čarovniku videni prav povsod. Meni je všeč.

The Kelly Family- Mama

Gremo mi po svoje

Čisto razumem, zakaj so Miu Miu čevlji s široko peto postali takšen hit to poletje. Bersha ima 'sfejkano' zadevščino in moram priznati, da so mi všeč. Res.
Poleg tega sem pa v Zari zagledala prikupen plašček/ogrinjalo takoimenovani 'cape', ki je prikupen in čudovit z veliko kapuco. Kdaj so miklavževi in decemberski popusti?
In potem sem vsa srečna odskakljala iz trgovine, čeprav je bila naložba v eno sivo majčko z veliko pisano sovico na škotski način. Pa je tudi to veliko.
In v H&Mju imajo en tak plašček, ki je neverjetno mehak in bi ga kar odnesla domov. Samo zaradi mehkobe.

Ne vem ali se je vse blazno podražilo letos ali pa se mi vse zdi drago. Lani ni bilo tako.
Vse cene so nekam nabili in jih še vedno nabijajo. Vse se mi zdi pretirano drago in če preračunam v vrednost naših bivših tolarjev, potem me pa vrže na tla. Takrat si niti predstavljali ne bi, da bi dali toliko denarja za posamezno stvar in je bilo 1000sit pravo malo bogastvo.

Gremo mi po svoje. Dober slovenski film. Sicer je otroška igra vedno tista, ki pri določenih prispeva malce nezaželjen priokus, pa vseeno. Brez Zrneca ne bi bilo nič. On je ravno tisti ščepec, ki popravi okus in doda zanimiv prizvok, čeprav je njegov lik malce zagrenjen. Ampak kot je že napovednik vse opisal, tako tudi je. In že zaradi osupljivih lokacij, ki jih ponuja naša čudovita mala državica je vse skupaj nekaj vredno.
Ja bili smo taborniki. Včasih. Se neuspešno učili vozlov, nikoli nismo poskušali prižgati ognja, ampak imeli smo se fino. Tudi na taborjenju ob Soči, ki je bila ledeno mrzla. In proga preživetja. Pa tisti zvarki, ki smo jih morali piti. Fuj. Častna taborniška.

Imam črn črn puding. Grozljivo.
Pa še dober ni bil. Mislim navaden čokoladni je veliko boljši.
Rolade pa morajo biti z vanilijo. Ja.

Nika Manevski - Vsak po svoje

Aveole

A lahko obožujem Emmo Watson. A jo lahko postavim direktno na vrh lestvice najljubših igralk, ki sicer ne obstaja. Poslušam njene intervjuje in sem preprosto navdušena. Res. Fantastična je in prizemljena in normalna. Pa še naglas.
In ko smo že pri naglasu in podbnem, se bom lahko topila ob Rupertu?
Danes sem cel dan spraševala ljudi, če bi šli z mano gledati prvi del zadnjega dela. Pa sem dobila negativen odgovor. Ponudbo, ki jo ne morem izkoristiti, razen če bi pred 20min letela v Ljubljano, pa verjetno ni več kart. Odgovor ob katerem družbo dobim šele naslednji teden. Odgovor, ki vklučuje še ogled 6. dela. Zmaga zadnji. Več Potterja toliko bolje.
Seveda me je pobralo, ko sem videla poster z napisom "It all ends here", ob zadnjem, zadnjem filmu bom zaganjala paniko. Sedaj me tolaži še en del. Potem pa... ah pa saj je že enkrat bilo konec. Bom preživela. Enkrat sem že.
Ampak kaj, ko nas do Harry Potterja veže poseben odnos, saj smo ga brali že od rosnih let, od tretjega ali četrtega razreda in so bile knjige debele za nas. Ampak smo se prebili in jih "požrli" večkrat. Oni so naši junaki in vedno bodo.

Ne vem kaj je bilo danes. Kot vem še ni prvi april, ampak vsi profesorji so poskušali biti blazno zabavni. S šalami o globalnih in lokalnih ekstremih v povezavi z gorami. S šalami o tem, da smo danes stehtali ne samo maso Zemlje pač pa tudi Sonca. Mogoče je tak dan. Kdo bi vedel. Smeh.

S čajem, ki greje moje premražene roke. Z dekco ovito okoli ram in prešernim nasmehom na ustnicah čakam, da pritisnem začetek mojega najljubšega filma. V pižami s toplimi nogavičkami.
The Notebook. Stoprvič. Ker rabim Allie in Noaha. Rabim njene čevlje. Rabim romanco in plesanje pod semaforjem. Rabim, da mi 'embrace me' še dolgo odmeva po glavi. Rabim verjeti.
In biti očarana nad tem časom, nad prefinjenostjo in slogom. In na koncu priti do spoznanja kako tragično lep konec ima. In kako čudoviti posnetki so. To rabim in nič več.


In božiček/miklavž/dedek mraz imam še eno željo. Veliko. Lahko karto do Irske. Prosim, prosim?
Še malo pa bo nastal cel seznam.

Bon Jovi - Save The World

Črni ribez z limono

Limonine srčke sem vtapljala v temno rdeči tekočini.

Vse roke imam še vedno popackane in niti štiri temeljita drgnenja niso zalegla. Pač sem bolj packar kot tiskar. In to sem tudi slišala med samim packanjem, sploh opazka je letela na oblikovno in packanje po platnu. Ja no, umetniki.
Poleg tega pa sem tak fantastičen talent, da sem narobe odmerla barve. Kako klasično. Ne, da sem narobe odmerila barvi, ker sem jih ravno zamenjala. Kar šokirano izvem, ko se panton ne ujema z odtisom. Ti šmentana reč. Pa sem naredila še enkrat. Tako hitro, da sem ujela vse, ki so šele komaj začenjala s celotno rečjo. In sem natapkala približno podobno. Približno.
Ja no, resno se sprašujem kako za vraga sem končala na tej šoli. Resno?


Če matematika ni zanimiva, si jo pa naredimo zabavno. Tako predavanaj kot vaje. Mogoče bi najraje vrgli s predavalnice in učilnice, pa vseeno. Mi smo se imele čisto fajn. S prebiranjem revije. S pisanjem zapiskov, ki niso bili samo tisto, kar je pisalo na tabli. In načrtovanjem na koščku papirja, ki je nakoncu postal barvasta umetnina.
Pa imamo načrt. Imamo nasmeh na obrazu in dobro voljo v žepu. Drugi pa so vsi zaskrbljeni glede prihajajočega kolokvija, meni pa se ne da biti več pridna.
Opažam, da naš naziv GIK počasi dobiva pravi pomen. Vsi so samo še v knjižnicah in sprašujejo vse po vrsti in si delajo skrbi. Jaz pa na faks pomislim šele, ko se dejansko primajem do tja. In potem kakšno stvar pozabim ali izpustim. Ups, pa nič za to.

'To pa je zoprno...' reče, da roko v bok in gleda svoj zapis na tabli, ko vidi dva a-ja z različnim pomenom.
Jaz pa sem skoraj bruhnila v smeh, ko sem to pisala na rob zvezka.


Glee. Zadnje čase sem navdušen privrženec. Še Rachel kot lik je zanimiva, ampak ostaja nadležna. Danes mi je prirasla k srcu, ko je odpela in odplesala zadnji prizor Chicaga. O božansko. In jaz sem zopet pri tistem delu, ko sanjarim o kabaretih in plesnih točkah, frizurah in oblekah z resicami. Mogoče sem v prejšnem življenju nastopala in imela svoj šov. Kdo bi vedel. Ali pa ga vsaj gledala.
Ker mi je blazno simpatično gibanje značilno za tisti čas in glasba, ki je medtem, ko Catherine in Renee poplesujeta po odru. Ti gibi z dvigovanjem nog in premikanjem sem ter tja. To potem jaz izvajam po sobi in se neznansko zabavam.
Resnično me mika, da bi preverila, če imajo v H&Mu še vedno oblekice z resicami. Hmmm.

Se še komu dogaja, da ko prvič gleda nek posnetek ali film, da se mu zdi, da se čas ustavi. Oziroma gre veliko počasneje. Ker meni se zdi, da vedno s takšnim zanimanjem gledam vse skupaj, da se stvari zdijo še enkrat daljše kot običajno. In potem, ko jih še enkrat vidim, sem popolnoma razočarana, ker minejo prehitro.
Efekt dežja in vode in črne podlage je vedno učinkovit. Tako kot fotografije rok, ki sem jih danes gledala v eni knjigi. Neverjetno impresionirana sem.

Chicago - Nowadays / Hot Honey Rag

Čimni

Slišala sem čudovito novico z Irske. Najlepše darilo. Hvala!
Ampak povsem nagonsko sem se nato ozirala po zgornjem nadstropju Müllerja in brskala med DVD-ji. Ampak sedaj vem, da me bo čakal. Kot najljubša zgodba, film ujet na DVD.

Sicer pa se dan ni začel obetavno.
Pričakala me je kazen od julija in sedaj niti ne vemo, kdo je vozil avto pa še ugotovili smo, da je par lukenj v njihovemu sistemu.

Potem pa sem klicala v Italijo in poslušala njihovo italijansko angleščino.

Vmes pa me je sesulo. Tako, da me še sedaj bolijo oči. Ubistvu so povsem zabuhle.
Ampak nimam pravega razloga, sploh ga ne vidim. Samo tako je izbruhnilo.

Sprehajala sem se po deževni Ljubljani. Z dežnikom čisto počasi in z užitkom. Po ulicah in znanih poteh. Čeprav sem zašla v napačno smer kot sem nameravala, ampak se nisem sekirala. Še toliko bolj. Videla sem pikčasto, volančkasto marelo - dežnik, ki ga hočem imeti. Ko bom imela spet preveč časa bom zatavala tja in si ga privoščila. Iii.
Potrebovala pa sem papirnat selotejp, za katerega sem izvedela, da ga imajo v Müllerju. In so ga imeli.
Ravno, ko si zamislim potem srečam Američane. Danes fanta, včeraj punce. Ja no, polepšala sta mi dan in me razvedrila. Oh...

Medtem, ko je bila kemija porazna. Po rezultatih in vzdušju. Nisem se mogla prisilit, da bi pisala, ampak sem se naslanjala z ene roke na drugo in se spraševala, zakaj sem sploh prišla. Sem pa odštevala minute, da odhitim za Bežigrad. Ker sem se tam v zadnjih tednih popolnoma udomačila in zlila z okolico.
Ubistvu se vedno prikradem naokoli, ko sploh ne pričakujejo. Boljši mi je njihov izraz 'sneak around'. Kot majhna lisička se potuhnjeno prikradem, da me komaj opazijo, ja to bo to.
Danes je bilo polno ljudi in novih obrazev. Zanimivih trditev in dobrih misli. Čokoladni piškoti, tisti 'chocolate chip' so božanski. Moram to razjasniti Jennie.
Ampak potem moram vedno loviti vlak.

Glee - One Love (People Get Ready)

Rožnat srček

Danes sem se sama sebi zdela kot velik rožnat srček, ki krasi novi puloverček.

Ravno v trenutkih, ko bi bilo zelo dobro, da si še enkrat preberem vse in podobno, jaz tako blazno zagreto poslušam pogovore ljudi na vlaku. Pa čeprav so popolnoma brezvezni in nepomembni. Ampak, tako to gre.

Fizika. Vaje. Sarkastično nas je vsak teden več. Zgolj sarkastično. Prejšnič 6, danes 5. Super napredujemo. Na sumu pa imam, da je skupina za nami popolnoma nabita.
In tako smo reševali naloge. Vsi pridni pred tablo. Nekaj o vlakcu smrti in kosu ledu na klancu.
Pa še študentske smo dobili. Končno.

Dopoldne prevešeno v popoldne z Anjo. Kavica z njenimi kolegicami. Kavica za zganjanje nostalgije. Pardon, čaj.
Ker noben ne razume tega, kako fino se je vračati v Križanke in zganjati nostalgijo. Noben nima tako močne povezave s stavbo, kot jo imamo mi s Križankami. Ker so čarobne in magične. In ravno pravšnje za ustvarjalne otroke. Čeprav vse postavlajo na glavo, ko jih pošiljajo na Roško.
Razredničarka. Podravnateljica. Profesor telovadbe.
Vsi z zanimanjem vedno znova poizvedujejo, kje so končali njihovi učenci.

Piščanec v smetanovi omaki z rižem. Mmmm. Tam, kjer je včasih bila Evropa. Tako prisrčno luštna gostilnica, ki pričara domače vzdušje. Tako kot pri babicah iz filmov. In ti študentski boni so zakon. Juha. Kosilo. Sladica. In vse v pravšnjih količinah.

Ravno, ko na veliko razlagam, da lahko Američane lahko srečaš pred filofaksom, jim že tečem naproti, ker jih zagledam na daleč. Strašenje mi ni uspelo, čeprav se je pred njimi bohotila tabla z trenutnim vprašanjem 'največjega strahu'. Nisem ustrašila, bila sem ustrašena. S strani Amy, ki se je prikradla za mano in mi povzročila 'fršlok'.

Ampak kaj, ko se mi je že malce mudilo na kemijo. Če pišemo čisto preveč testov. In v eni uri smo ga napovedali in odpovedali in nakoncu pisali. Kar me je vrglo s tira in v trenutku so bile vse enačbe pozabljene. Skrila se bom, prav?

Potem pa sem gledala Housa, ker ga že dolgo nisem. In nova zdravnica je trenutno Tibby iz Hlač, ne vem pa kako ji je v resnici ime. Ko smo že ravno pri tem, odkrila sem sliko Alexis, ko ima svetlejšo barvo las. Zelo pomemben podatek, vem ja. Njene oči pa so prav električno modre. Nenavadno modre.
Ne razumem zakaj v vseh serijah vedno odstranijo vse zanimive ženske like. Thirteen bi se lahko vrnila. Že celo sezono čakam na to. Pa mi ne ugodijo.
Aja, ko sem bila ravno pri gospodični Alexis, pogrešam episode Midve z mamo. Ti dve sta bili vedno tako zabavni. Če si jih spremljal od začetka do konca, ker sta imeli svoje štose.

Šokirano sem ugotovila, da mi jutri ni treba ob 6ih vstat, da lahko spim. In da lahko do konca napišem dnevnik za kemijo, ker sem ga danes pisala medtem, ko sem en uč imela usmerjen na film Easy A. Simpatičen film. Sem hotla v kino gledat, pa še nisem uspela priti do prepričevanja ljudi. Ah, ko imajo vsi sedaj kolokvije. Jaz tudi, ampak se še prepričujem, da bo.

Kelly Rowland ft. David Guetta - Commander

Smukniti

Zanimivo produktivna sem bila.

Razen tega, da sem bila boj s košem za smeti, ko iz svojih kremplejv ni izpustil vrečke. Posledično se je cela ulica nalimala na oknih in opazovala kdo povzroča takšen ropot. Seveda samo v moji predstavi. Ker sem sesula krožnik in šalico, ko sem drugo šalico jemala ven. Tako preprosto je, ko prileti z neznansko silo v lijak. Lahko bi računala njutne, ko smo ravno pri fiziki to izvajali.
No, koš in vrečka. Končalo se je z izidom, ki je bil porazen zame. Pa dobro.
Vsaj preverila sem, če so še vse zvezde na nebu. In opazovala oblak v obliki konja, ki se je neznansko hitro podal čez nebo. Res ekspresno. Luna pa sije. Grozno blešeče.

Še dve knjig. Pa bom. Govorim o čarovniku, katerega film pričakujemo v kinu, zelo kmalu.

Ima še kdo tako risankast pogled na določene stvari?
Vsakič, ko kdo izraža blazno navdušenje nad blogom potem to mene spravi v zadrego. In se mi v glavi odvrti filmčk in pri tem to čisto nezavedno počnem. Veste tisto, ko zreš v tla, zardevaš, eno nogo premikaš v krožnem loku po tleh in roke tiščiš skupaj ali jih melješ med seboj. Zdi se mi, da sem ta prizor nekoč opazila v Snoopy risanki. Lahko kdo potrdi?

Ja no, ko pozabim vroč čaj na okenski polici, lahko po parih urah pijem le še ledenega, ki nima pravega učinka.

Produktivno sem prestavila mogočno, brnečo mašino, ki omogoča vse traparije, ki jih omogoča računalnik, na višji nivo. Ker pes pušča polno dlak povsod, samo da se sprehodi čez prostor. Pri tem pa lahko še 'sunem' sesalec, ker naš še vedno oddaja prah, namesto da bi ga sesal. Čudna reč.

Potem pa sem spela vse skripte za umetnostno in jim naredila lepe naslovnice. No nekaj, jih je predebelih za 8mm spirale pa je potrebno počakati na večje. Ampak že dolgo časa sem si želela speti vse skripte od lanskega leta. Zgolj zaradi lastnega zadovolja in veselja. Pa čeprav nimam več umetnostne. Ampak včasih se tako grozno zalušta listati po teh stvareh. Režunova bi bila ponosna name. Ambasadorke umetnosti.
Pa še vse skupaj sem okrasila z zabavnimi naslovnicami, ker popestri črnobele kopije.

Rabim risat. Rabim predelat kemijo. Rabim napisati dnevnik za kemijo od prejšnih vaj. Rabim prebrati knjigo. Rabim črno kartušo. Rabim pospravit mizo. In rabim zaviti v Hofer.
Samo vse to mi pade na pamet. Zdaj.

Lindsey Ray - You Make Me Happy

Devet kilometrov in sedemsto metrov

Danes je Martinovo. Baje.


Gozd s posebnim namenom. Zanimivi so ti napisi na tablah.
Sprehod okoli Brda. Ker se ljudje sprehajajo okoli ne po poteh znotraj ograje. Dejansko smo tako blizu, da se še nikoli nisem znašla na drugi strani ograje in si ogledala ta grad/dvorec, ki stoji na Brdu. Preblizu.


Mati, Ron in jaz smo pešačili. Oče in brat pa sta tekla plus kolesarila. Ker so bile vremesnke napovedi za današnji dan tako grozno obetavne. Z veliko sonca in toplim ozračjem. Vendar kot smo kasneje izvedeli, ne na Gorenjske, v osrednji Sloveniji ali na Primorskem. Pa nič.
Saj prve pol ure ali pa še celo uro je sonce nič kaj sramežljivo kukalo iz oblakov potem pa se je skrilo in se ni več prikazalo. Mogoče ga je bilo moč zaslediti samo za trenutek ali dva. Ali pa v obliki žarkov, ki so daleč stran padali na pokrajino skozi pretrgan del oblakov.


Vsaj do Triglava se je zjasnilo in se ga je videlo. Tam daleč, v svoji lepoti.


Naša 'marcina', ki je zgolj prijeten in prisrčen kuža, je ustrahovala mimoidoče pse. Mislim, saj ne da bi se šopiril ali karkoli, pač pa je že s svojo pojavo in masivnostjo pregnal boječega hrta in mladička beagla. Ostali pa so se mu približali prav živahno in navihano ali pa so ga preprosto ignorirali.
Izkoristil je vse potoke in namakal jezik ter tačke. Lump.


Češplovi cmoki. Družinski remi. Zmaga. Čajčkanje. Zmaga.
Ja no, vsaj nekaj. Smeh.

Katy Perry - Firework