Bohkova srajčka

Spati v neskončnost dneva je boljše kot pa poslušati tjulnast zvok predavanj.


Likati cunje ob premikajočih se slikah, ki prihajajo iz televizijskega sprejemnika. Skupaj z zvokom.
Dva filma sem uspela pogledati.
Imagine Me & You. Ne vem, kaj sem pričakovala. Ampak me je film presenetil. Tak prijeten in prisrčen je za pogledati. Pa tudi igralska zasedba ni slaba. Tisti Britanec, ki se je znašel v vlogi Irca v Prestopnem letu, igra. Pa Coyote Ugly Piper Perabo.
Začne se s poroko in zaplete s cvetličarko. Dobesedno. Ne moški, ženska se zaplete. Skratka nadvse zanimivo.

How Do You Know. Če so dali stare znance komedij, to sploh ne predstavlja zanimivega filma. Ni mi jasno zakaj se je šlo. Samo vsi so se nekaj lovili in zapletali, skratka nič zanimivega. In ja, to si trenutno lahko ogledate v kinu. Prišparajte 5€, nič ne boste zamudili.
Vse kar je pri tem filmu zanimivega je trailer. Dobesedno so tja stlačili samo zanimive prizore. Vse ostalo je razvlečeno in brez pomena.


Vse cveti. Vse je zeleno. Hodila sem po mivki in nisem bila na morju. Samo na bregu reke/potoka. In opazovala zelo zanimive živo svetlečo modre ptice. Ter siničke.


Ostaja mi še ena tretjina. Cunj.

TWiiNS - I'm Still Alive

Flešmob

Danes se je zgodil na Čopovi. Flešmob.
Samo nisem imela časa, da bi šla pogledati.
Aja, fleshmob je izraz za skupino ljudi, ki se zbere na javnem mestu (velikokrat so to železniške postaje) in za kratek čas prikaže neko navidezno, lahko tudi dokaj nesmiselno dejanje - največkrat plesna točka. Na prvi pogled izgleda kot, da se vsak mimoidoči pridruži točki, čeprav so za nastanek "kriva" povezovanja prek socialnih omrežij. Nato se vsi razidejo kot, da se popolnoma nič ni zgodilo.
So pa nemenjena oglaševanju nečesa ali pa kot opozorila na kakšne dogodke.
Če ste gledali Evrovizijo lani so vmes predvajali fleshmob.


Vreme je načelemo super in fino, dokler se zjutraj ne postaviš pred omaro in tuhtaš najboljše možnosti za preživeti dan.
Zjutraj sem malce dregetala od mraza pa sem bila oblečena kot celo zimo. No, en pulover manj in 10°C več. Popoldne pa sem se kuhala v vročini. Sonce je že kar dodobra žgalo.

Sedaj lahko zopet slikarim z mobitelom. In uživam v sončnih vzhodih.
Ne vem zakaj, ampak nekako se mi zdi, da so vzhodi še lepši od zahodov. In nekje ob tej misli sem se ujela na misel o morju. O tem, kako je najbolje vstati, ko se sonce nežno dviga in oditi na plažo. Popolnoma prazno plažo. Zaplavati in pozdraviti sonce in nov dan. Ko nekje daleč za menoj še vsi spijo in sanjajo sladke sanje ter zamujajo najlepši del dneva.

Madcon - Glow

Tri vremenski

Top tri stvari tega trenutka.
Pesem. Bruno Mars. Grenade. Live studio verzija. :)
Fotografija.Frizura Kate Bosworth. Nedokončana francoska kita s figo. :)
Ilustracija. Garance Dore. Dress code. :)

Moment pa je zaključila fotografija razcvetenega pomladnega vzdušja.
Tukaj je bilo konec sanj. Tukaj se je začela realnost. Pardon, nadaljevala.

Danes sem bila vsem vremenskim pogojem navkljub oblečena.
Dežni škornji. Za dež.
Cape plašček oziroma ogrinjalo, ki je poimenovano kot blokada vetra. Proti vetru.
Sončna očala. Za sonce.
Kot trivremenski taft.


Nočem se vrniti nazaj, ker sem se držala za glavo. Stala pred tablo in nič vedela.
Rajši bom ostala v vzporednem svetu. Tam, kjer vlada domišlija.
Tam bom. Tukaj vlada obupno stanje.
In danes se mi je sanjalo nekaj veličastnega. Kar človeške besede ne morejo opisati. Svet v ravnovesju.
Seveda je "tukaj" in "tam", ker drugače je ena velika potrata časa in prostora. Ups, to sta samo človeški predstavi. Definiciji. Ker ne maramo nevednosti in moramo vse opisati.
In če ne najdemo besed nismo zadovoljni. Ker imamo občutek, da nas ni.
Sicer pa tudi mene muči nevednost. Ampak včasih besede niso dovolj.

Zbuditi se.
Spati.
Sanjati.
Človeški faktor.

Misty Miller - Wild Thing

Ideje na kubik

Trikratni padec. Šmentana reč. In tudi če sem drugače postavila je vse skupaj zgrmelo po tleh.
Pretičala sem v knjižnici ves čas in zbirala ideje. Prelistavala sem knjige in gledala vse. Na hitro in sistematsko.

Če ne drugega je ta blog poln objav in komentarjev ob katerih se nasmehnem, če ne celo od srca nasmejim. Kaj vse sem že počela. Kaj vse napisala. In kaj vse ste pokomentirali.
Ker občasno kaj iščem in najdem kakšno staro objavo. In potem malo preberem in ostanem presenečena nad dejstvom, da sem sama sposobna kaj takšnega spesniti, pardon - spisati. In potem preberem še kakšne nadobudne komentarje, če se le najdejo, in se nasmejim. Res.
To je edina stvar, ki se me drži in jo z veseljem počnem. Ali pa jo poskušam z veseljem početi. Saj takoj, ko tipke položim na tipkovnico in prsti stečejo, takrat je svet moj.

Zlajnana pesem nastane, če rečem, da mi ni pogodu. Da vedno bolj izrazito to postaja. Da se skoraj besno zaprem na prazen wc in obupavam minuto preden pridem k sebi.
To so zgolj gola dejstva in nepomembni podatki. Za širno človeštvo. Za ljudi željne kruha in iger. To ni zabava. Res ne.
Zabava je to, ko... no... ja...
Pač zabava je.

Zanimivo, vedno se bere zgolj moške avtorje. Spomnim se Branke Jurca s Ko zorijo jagode. Ter ameriške in angleške avtorice domišljiskih romanov, sag, zbirk, kakorkoli. Torej J.K. Rowling in Stephenie Meyer. Potem pa me zmanjka. Čeprav imam na sumi, da je Skrivni dnevnik Jadrana Krta pisala ženska. Sue Townsend.
Ljubezenskih romanov pa nisem nikoli prebirala. Razen Sparksove.
To ugotavljam zato, ker sem se lotila brati Poljubi me, miss od bivše misice Tjaše Koklj pa se mi zdi napisana kot šolski spis ocenjen s pet. Ki je sicer slovnično pravilno napisan, ampak dolgočasno predstavljena zgodba. Ali moški res toliko zanimivejše pišejo?

Sedaj grem pa čakati na pomladno vreme. In ta prestavljena ura me bo pogubila. Saj bi vztrajala pri svoji pa na žalost ne morem. Ker moram funkcionirati s časom.
Ampak, ko bom velika ne bom prestavljala ure. Živela bom v svojem času.

Harry Nilsson – I Guess The Lord Must Be In New York City

Sestavljeni koščki

Sestavila sem svet.
Samo in zgolj v obliki puzzel. Naš svet je sesut. To je zlahka opaziti, ko poslušaš poročila vsak dan. Bojevanje s katastrofami na Japonskem. Spopadi v Libiji. Izbruhi v Siriji. Podkupovanje politikov. Opominjanje na globalne spremembe in na dejstvo, da "nič ni več tako, kot je včasih bilo". O poplavah zadnjih treh let. O dvigu temperatur. O ekstremih. O odpuščanju.
Ker ne gremo več nikamor. Res nikamor.


Ampak sem vsaj sestavila svet in je bilo za trenutek vse v redu. Za en sam trenutek se je vse pomirilo.

Ko te pribije na tla in iščeš način, da se pobereš. Kaj narediš?
Ali greš z dvignjeno glavo naprej in te napaka dokončno izuči?
Ali pa greš in poskusiš znova?
Ker sem zmedena. Ljudje učijo oboje. Ljudje obsojajo oboje. Ker ne glede na to kako se boš odločil - vedno obsojajo. Vedno predpostavlajo in postavlajo velik -če pred vsako besedo. Kaj če...?
Ampak kaj zares narediti?
Ker enkrat rečejo vztrajaj. Drugič te vprašajo, če te še ni izučilo.
Zakaj to? Zakaj je vse tako dvorezen meč?
Ker dejansko kot človeštvo obsojamo takšne stvari. Včasih imaš v glavo vtepeno eno stvar in tisto upoštevaš. Ampak vsi zmajujejo z glavo. Rečejo - kako lahko?
In potem ostaneš zmeden. Pogubljen. Neumen.
Noben pa se ne zaveda, da to izreče na glas. Noben se ne bo oziral na to. Noben niti pomislil ne bo na to.
Vztrajaj, a ne ponovi napake.


Kako pa vem, da bo napaka?
Kaj, če jo ravnokar delam, ko vsi pravijo, da naj vztrajam?

Pearl Jam - Just Breathe

Tri plus ena

Vračam se na 3+1 žur. Le, da sem letos ujela 2+1. Za razliko od lani.
In, da sem bila lani v veliko bolj neprisebnem stanju. Čeprav je bilo precej zanimivo. Ker je bilo na prostem in ker je bilo kasnjeje.

Nočem, ne morem in ne smem...
(Tabu - Nebo nad nama)

In danes je bilo neverjetno. Prvi koncert Tabujev letos - blazno dolgo sem potrebovala.
Ker meni so Tabuji kul. Blazno kul. Všeč so mi pesmi. Všeč so mi besedila. Všeč mi je vzdušje.
Rada obstanem v množici in prisluhnem petim besedam.

Dovolj čakanja v vrsti hočem te imet
(Tabu - Divje)

Tam sedim in poslušam. Delimo in pripovedujemo zgodbe. Smejimo se ob zagatah.
Prisluhnem zvoku znanih pesmi, ki odmevajo skozi prostor. Sicer ne vidim kdo nastopa, ampak nekako ni važno. Važno, da so pesmi v redu slišati.
Drugi band. Tretji band.
Zadnji je preval neke avtorske pesmi, katerim nismo posvečali pozornosti. Izgledalo je, kot da prostor funkcionira popolnoma neodvisno od preostalega dogajanja. Ljudje so sedeli, pili in klepetali. Hodili sem in tja ter se ustvaljali s pogledi.
Sedimo in preprosto klepetamo. Ob zvokih znanih pesmi od neznanega banda.

Kot na svetu bil bi zame le...
(Tabu - Angel)

Tok misli se je vlekel ob vseh pesmih in se ustvail na vseh besedah, ki so izpisane.

Vse, kar bi lahko bilo,
s tabo bi lahko bilo,
vse, kar je lepo.
(Tabu - Angel)

Strateški premik. Vedela sem, da bom vsak trenutek zaslišala znano melodijo. In nisem se motila. Prepustila sem se dogajanju ter uživala. Uživala v čudovitem večeru.

Tabu - Moje luči

Trije idioti

Indijski film. Bolivudski. Skoraj tri ure dolg.
3 Idiots.
Blazno zabaven in zanimiv. Govori o vsem po malo. O uspehu. Neuspehu. Obupu. Iznajdljivosti. In o začrtanih poteh.
Z veliko barv. Efektov. Plesa. In vsega bolj Bollywood-skega.
Zanimivo mi je, da Indijci govorijo hindujščino in angleščino - vsega po malem. Nekaj časa poslušaš eno in nekaj časa drugo.
Film pa definitivno vreden ogleda. Še posebno v primeru, ko smo navajeni na ameriško kulturo in filme. Z izjemo Revnega milijonarja.

Zapazila sem veliko modrico na kolenu, ki boli. Od včerajšnega ponesrečenega lezenja čez ograjo.

Delala sem vsaj nekaj kar se povezuje z mojim faksom. ICC profile.
Klikanje. Printanje. Odtis. Ocenjevanje. Spreminjanje. In ta postopek znova in znova.
Pa še vedno ni vse tako kot bi moralo biti. In denzitometer oziroma "aš-una-stvar-za-mert", ker sedaj edino kar vem je to, kako se strokovno reče. Kar je oh in sploh - blazno pomembno. No, tako bi rekli.

Sedaj je že 3/4 sveta sestavljenega. Še malo pa bo.
Ura se prestavi.

Lastim si Elm-a. Novo pridobitev v komunikacijskem svetu, ker je Nokia nekako odpovedala. Oziorma še vedno odpoveduje.
Tako, da ga preizkusim zvečer. Da vidim, kako se odreže.
Aja, ja. Na Tabuje grem.
Letim. Drvim.

3 Idiots - All Izz Well

Sestavljanka

Puzzle. Sestavili sva pol sveta. Skupaj z mamo.
Med vsem, kar je bilo danes po televiziji. Vključno z Janom Plestenjakom.
In bolj, ko sem napol nevede prepevala pri vsaki pesmi, bolj sem se zavedala kako grozno veliko besedil poznam. Ježeš.

Imamo najbolj prikupen printer. Res, no.
Takšnega za v žep. Takšnega, ki bi ga še v moj avtomobilčič spravila.

Zazdi se mi, kot da je današnji dan prekratek, da bi se vse zgodilo naenkrat. Mislim, da bi že uspela priti do faksa in nazaj. Da bo pojedla toliko sadja, kot ga že cel mesec nisem.

Če izpustim začetek in dejstvo, kako sem se zbudila in spravila iz postelje, lahko malce preskočim.
Poleg tega obstaja dejstvo, da sem se ob odprtem Photoshopu tako blazno dolgočasila, da sem iskala slikice za potencialen tutorial, medtem, ko je asistent stal za mojim hrbtom.
Tako ali pa tako sem pa vse vnaprej naredila. In študij naj bi bil poučen.

Pesem I'm Yours. Odmevala je v podhodu. In me napolnila.
Sklenila je tok misli, ki se je ravno burno odvijal. O današnjih in včerajšnih sanjah.
Tako resnične se zdijo v trenutku, ko se dogajajo in tako nemogoče, ko se zbudim.
Razblinijo se v nič.
Ampak bi sanjala naprej, če bi lahko. Ker ravno, ko postane zanimivo se moram zbuditi.
Saj ne rečem, da ni bilo zanimivo, samo še bolj.

Dolgo električno modro krilo, ki je poplesavala v vetru. Pardon, dolga električno modra obleka, ki je poplesavala v vetru.

Izkupiček današnjih videnih srn. Štiri.

Zamrznila sem maline, na prav poseben način. Pojedla sem skledo jagod z malinami in robidami.
Delila sem jih z vsemi prisotnimi v hiši. Zapila printer in mamici poklonila rožico za materinski dan.
Vse to sem naredila v enem samem dnevu. In še več.
Samo, ne vem kaj.

The Beatles - Blackbird

Beluši

Pač, če ti ura ne zvoni. Se ne zbudiš.
In če ure ne nastaviš. Ti ne zvoni.
To so dejstva.
In zarad njih sem danes prespala celo dopoldne.
Nekako sem razpeta med dva telefona. En dela samo kadar se mu zazdi tako. Drugi pa je skoraj brez baterije in brez polnilca na vidiku. Fantastično.


Polna kuhinja sadja. Robide. Maline. Jagode.
Še malce pa bo to spet sezonsko sadje. In bo vse raslo na vrtu. Še malo takšnega sončka, da vse vzcveti.
Ker tisto kar je sezonsko se je zgubilo nekje. Sploh ne vem, kje staknejo vse to sadje.


Našla sem si kotiček sredi gozda. Dokler podrast ne bo onemogočala dostopa in se bodo klopi širili kot gobe po dežju.
Do takrat lahko še uživam. Saj pravim, da je pomlad najlepša. Ko je prehodno obdobje. Čeprav mi ni ušeč, da se je začela sezona prepihov.

Pojedla sem cel krožnik belušov. In ne šalim se. Tako, da če bom jutri čudna bom to upoštevala kot izgovor. Saj pravim, čisto preveč zelenjave naekrat. Hehe.

Wonderland - Not a Love Song

Futervak

Žafranasto. Gozdovi in jase so polni žafranov. Res polni. V družbi zvončkov in teloha, mislim da.
Pa še kuža lump je izrabil priložnost in se šel osvežit v potok. Ampak sva se pa zato namestila na travnik. Na hribček in uživala ob sončnem dnevu. Mislim jaz sem uživala, on je izgledal kot da mu je strašno vroče.


Zvok siren, ki se je vlekel čez cel dan. Od tu pa od tam. Pred menoj in nekje v daljavi. Pa tako blazno toplo in sončno je bilo.
Poleg siren je bilo prisotno še troblenje vlaka. Mogoče je danes svetovni dan hupanja vlakov. Ha. Kdo bi vedel.
Sem pa čakala na vlak. Predolgo. Klasično - imel je zamudo. In ne da sem bila že 10 minut prej tam. Pa sem opazovala goloba, ki se je prav hecno namestil. Samo v trenutku, ko sem vzela skicirko na dan, je izginil. Čudno, ne?
Doma me je čakal še del lazanje. Jaz si to čisto zares nardim za par dni. Pravi mali Garfield sem.


Martinček. Pravega malega martinčka sem videla.
Ko smo stali na postaji je lezel po tirih in se nastavljal soncu. Kako prisrčno bitje.

Alica v čudežni deželi. Začuda mi tega filma začuda še ni uspelo pogledati. In prav prismuknjen je.
Očitno je blazno moderno, da se snema filme po pravljicah. V naše kinematografe prihaja Rdeča kapica. Snemati pa bodo začeli Sneguljčico.
Kar se pa tiče tega filma. Pa blazno kul. Mislim vse je tako zmedeno in nima smisla, da se ti nakoncu vse skupaj zazdi kot da je dobilo smisel. Čeprav je imelo samo toliko nesmisla, da je preraslo v občutek, ko ti stvari postanejo malce jasne. Saj pravim, samo občutek.
Futervakati. Nogopet. Ali kakšni so že bili naši smešni prevodi
Ker če igrata Johnny Depp in Helena Bonham Carter potem lahko uganem, da bo to nekaj najbolj odtrganega. Oba blestita v svoji norosti in nihče jo ne zmore prikazati bolje.
Blazno prismuknjeno. In ja našla bom knjigo. Ker vem, da je nekje. Ker vem, da sem to zgodbo nekoč brala.


In ko sem že pri prebranih zgodbah. Dokončala sem tudi moje lahkotno branje. To se pravi knjigo avtorice, ki je napisala Strastno zapravljivko - Moje skrivnosti. Prav fina knjiga, za sprostitev. Da se malo nasmehneš in tako. Saj je predvidljivo pa vseeno. Zabavno je napisano.
Bom še kaj takšnega našla. Čeprav me še nekaj knjig čaka iz moje knjižne police. Pa do takrat se mogoče sprosti čakalna vrsta v knjižnicah. Ali pa začnejo prodajati žepnice. Nekaj bo.
Ob knjig sem pa uživala zunaj na vrtu na ležalniku ogrnjena z dekico in popolnoma odklopljena od sveta. Samo naš kuža se mi je pridružil in mi delal družbo na prostoru poleg mene.
Blazno fino sva se zabavala.

Avril Lavigne - Alice

List papirja

Kaj je to, da se trudiš priti na faks. Da se sprehodiš v miru. Še pol urce prej pred začetkom prideš. Čakaš v miru. Malce pomalcaš. In potem prideš do vrat naslednjega predavanja in vidiš velike črke na belem listu papirja, da so vaje iz danes prestavljene na jutri. In da to pomeni še dodatni dve uri čakanja.
Ja takrat sem se samo sesedla na tla. Dobesedno.
In se spogledala s kolegico ter prijela za glavo. Res, to ni res.
Kaj ni že dosti en zdravniški pregled za prvega aprila ob pol osmih zjutraj. Se šalijo?

In ob obupanem sedenju na tleh je padla ideja. Ideja o izletu na morje. Poleg vsega pa je le bil lep in sončen spomladanski dan.
Pa naju je zatrl vozni red že v začetni fazi. Do Kopra prideš lahko samo s 4 vlaki na dan. Fino?

Pa nič, če ta butast dan ne sodeluje z nama. Vsaj trolo sva ujeli. In se sprehodili naokoli. Vsaj to, ane?

Norim. Vse se ruši.
Poleg tega pa kako naj imam še voljo do faksa, če me vsak dan znova in znova pusti na cedilu in razočara. Niso vsi govorili, da se iz napak učimo. Da ne tlačimo več roke na štedilnik, ko se opečemo. In zakaj so nekatere stvari potem izjeme?

Far east movement- Rocketeer

Prvi pomladni

Prvi pomladni dan.
Nekako je prišel čas, ko smo se vsi veselili sramežljivega sonca in navidezno toplejših temperatur.
Ne vem kako, ampak danes so bili vsi veseli pomladnega razpoloženja.
Še vzdušje na cesti je bilo prav umirjeno. Nobenega divjanja, nobenega hitenja.
Čeprav priznam, da mi je avto čudno poplesaval po cesti in sem imela občutek, kot da nimam nobenega nadzora.


Če mi črtica že dalj časa utripa na praznem zaslonu. V ritmu. Enakomerno. A moja glava je tako prazna, da lahko samo strmim.
Saj misli švigajo sem ter tja, ampak nobena nima časa, da bi se ustavila.
Če bi bila pisala zjutraj, potem bi bilo vse drugače. Sicer ne vem zakaj se predpreteklik uporablja, ampak je zabaven. Nikoli nisem bila dobra s časom, zato vedno pridem malce prezgodaj. Ker ne maram tekmovati z njim. Zdi se mi, da je nepravičen tekmec. Pa ga potem drugače prelisičim. Kar posledično pomeni, da moram velikokrat čakati. In tako se mi potem posmehuje nazaj. Ta čas.

Barvne sheme mi nikakor ne gredo skupaj. Tipkovnica in miška imata vaški upor. In lučke na mobitelu zlepa ne ugasnejo.
Ko je padla noč, se je tudi pomladno razpoloženje skrilo. Takšno zaradi katerega se mi je zjutraj smejalo in sem nase navlekla najbolj živahen trenč, čeprav ni bilo tako toplo.
Upam, da jutri pride in me poišče. Jaz bom čakala. Najprej na vlak na postaji.

In drugi le ječijo, naj pride in jih najde,
ko pride, pa ne znajo sami it...
(Pomladno prebujenje: Prvo dejanje, prvi prizor)

BT - See You On The Other Side

Žafran

Ledene kocke. Spomnim se kako fino jih je bilo jesti. In kako blazno fin ovitek so imele. Ker je bil sestavljen iz dveh plasti. Kar je še sedaj. Ampak včasih je imel na prozorni narisane snežinkice in tudi modra je bila temnejša.
Nimam pa nič proti trenutnemu dizajnu, ki je blazno simpatičen in preprost.
Originalen je že malce vintage. Današnja verzija pa deluje sveže in privlačno.


Sedaj znam masirati. No, tako trdi moje potrdilo o opravljenem tečaju masaže. Kako neverjetno hitro je šlo to mimo. Še ravnokar sem našla informacijo o tem, sedaj že v roki držim rožnato-ciklamen kos papirja. Zabavno.


Lahko se javite za masažo. Pobiram prostovoljne prispevke za masažno mizo. Vsak evro prav pride.


Čez natanko eno uro bo nastopilo enakonočje in koledarska pomlad.
Oh, pomlad. Danes sem jo občutila. Danes sem jo dihala. Veselim se že.
Veselim se manj plasti. Sveže topline in prijetnega hlada. Balerink in manj toplih čevljev. Pet. In barv. Da omara postane igrivejša in lahkotnejša.
Da lahko nosim oblekčaste oblekice in si nadenem očala. Da se smejim sončku, ko me obseva s svojimi žarki.
Da me lahko razganja. Da lahko poskakujem. Da lahko izžarevam srečo in uživam v dnevih. Da lahko naredim potep, tak fotografski. Da naberem rožice in jih dam na okensko polico. Vse to.
Vse to bo pomlad.
Čeprav se bo moja mala vrtnica posušila še preden bo zares zasvetela. Ostajajo le še stebli, ker so vsi listi oveneli. Nič kaj prida ji ne kaže.


Izkoristila sem ta čudovit pomladanski dan. Za en luškan sprehod. Čisto sama. Ker se je psiček sprehajal po svoje. Mislim z drugim se je zabaval.


In imela sem še tečaj masaže. Pa še kosilo sem kuhala, tako da sem morala hitro zaužiti preostanek dneva. Čudovitega. Modrega. Skoraj brez oblačka.


Voham to masažno olje povsod. In kremo za obraz. Pa se mi obrača. Ne morem se rešiti. Vsaj zaenkrat še ne. Čeprav je moja koža kot dojenčkova ritka.

Owl City - Sunburn

Neopazno

Slišim brenčanje telefona. Slišim kako nežna glasba postaja glasnejša in glasnejša. Kako si v mislih govorim, da še ni čas. Da lahko še sanjam naprej. Oh, zbujanje je precej neprijetna stvar.
Predvsem v trenutku, ko misliš, da si že popolnoma buden in samo za trenutek ali dva zapreš oči. Takrat se zgodi najbolj zahrbtno in zaspiš nazaj.
To ugotovim šele, ko pogledam na uro in ugotovim, da zamujam. To so trenutki, ko iz postelje ni najbolj prijetno vstati. Ker se zaporedje naslednjih dogodkov zgodi tako grozno hitro in nepredvideno.
In res ne maram zamujati.


Čeprav sem prišla v prostor poln energije. Sproščenosti. Na masažo. Ja, še ta vikend začenjam z jutranjo masažo. Fino.
Še slikali so nas. Mislim, da je na večini fotografij moj hrbet. Hihi.

Čeprav vsrkam toliko pozitivne energije in sproščenosti, da preprosto ne morem več zdržati in se zvečer samo še sesedem.
Poruši se moje "ravnovesje". Sesedem se. Dobesedno in metaforično.
Če raztreseno začnem in zaspim. Pošljem vse nekam, to še ne pomeni

Neopazno so šli Viktorji mimo. Res. Še vsi tisti, ki so bili tam niso bili kaj pretirano navdušeni. Tako brez pomena so, ker vedno eni in isti poberejo vse nagrade in se sploh ne skladajo s temo.


Smetanova omaka. Čeprav je smetana za kuhanje bolj uporabna od kisle smetane.
Activity.
Luna je sijoča. In osamljena. Sama na nebu, ko jo oblivajo oblački. Ampak so daleč proč.
In je polna in je bližje kot ponavadi. Tako pravijo.
Meni se zdi luna prav fina. Polna luna pa osvetljuje stvari. Ampak povzroča pravo zmedo v našem sistemu.
Mislim, da je včeraj povzročila kar nekaj nevščenosti. Ker smo iz trole opazovali nekakšen pregon nekoga. Če so policaji prav filmsko obračali čez vse in policistke so tekle iz avtomobila. Čeprav niti ne vem, kaj se je zgodilo.

Robyn - Should have known

Lekcija pet

Razganja me. Mislim predvsem včeraj me je. Pa sem čisto pozabila že na to.
Spomin na to mi je zjutraj spodbudil plakat Kompasa, ki stoji nekje ob poti ko se pelješ iz BTC-ja v center. Tako retro in fin je. Samo me je pa tudi malce znerviral.


Včeraj me je veliko bolj razganjalo. O. Ja.
Če sem čakala da se ugasnejo luči. Ujeta v prostor, kjer je brenčalo ljudi. Vsi so imeli kaj za povedati in za prekomentirati. Vsakdo.
Luči so se ugasnile. Tišina je postopoma nastala. In kar iz nenada je stala Iva Kranjc na odru. Wendla.
Z njenim začetkom. Mama nesrečna. Mama, ki dala me je na ta naš svet pa ne znam živet.
Hitro slačenje in preoblačenje. In o temi, ko štorklje ne obstajajo več.
Vsa dekleta so na odru. Pred mikrofoni in prepevajo. Mama trpeča. Mama nebeška. Saj v nebesih ne bo miru.
Fantje. V šolskih klopeh. Tako različni karakterji. Tako različni liki pa se vseeno dopolnjujejo. O trplenju. O temu kar je že pretrpel in kaj mora. Zaradi napačne uporabe časa. Kar uči znanost, zgodovina, preglasi ta slepa vladavina.
Šolski zvonec. Pravi argumenti in melodija. Ta znana melodija, ki še vedno doni po glavi. Še zdaj se mi zdi, kot da bi stala in občudovala. Iskala svojo točko pred vsemi glavami, ki so stale pred menoj.
Zgodba teče. O fantazijah. O zagledanosti.
Scena ko stojijo na odru. Prav vsi. Punce pojejo. Mikrofoni pa so v zraku nad njimi. Mikrofoni katere drže fantje.
Toliko dogajanja da ne veš kaj bi gledal. Tri scene na enem odru. Tri dogajanja. Mladostniški zagon. Razganjanje na veliko.
Še nikoli. Kaj se vse ni zgodilo še nikoli. Čeprav se ti zdi da človeka poznaš. In sanjarjenje pod hrastom, ko iluzijo le-tega pričarajo listi. Listi padli iz omarice.
Kako fine so gledališke predstave, ki te samo napeljejo. Tvoja domišlija pa dobi prosto pot. Vse si lahko zamisliš. Vse si lahko predstavljaš. Dobiš zgolj namig. O, dej da te ranim.
Potem pa pride scena, ko se zdrzneš. Ko te postavi na realna tla. Veš, da od tu, od tu gre pa samo še navzdol.
Martho pretepa oče. S pasom. Ilso očka pokliče na "pravljico za lahko noč", ki je vse prej kot nedolžna stvar. Praviš: "Dal ti bom poljub za lahko noč." Me objameš in rečeš, da ne bo hudo. "Zdaj sama sva, ti lepotička."
Tu me prvič oblije srh. Poleg pa so čudne fantazije deklet. Ker nazadnje, ko sem gledala, se mi zdi, da je Klemen malce zares udaril Ivo. Pokaže se kako beden je sistem. Kako smo ljudje ujetniki lastnega režima. Kako človeška družba strmi k popolnosti in šibke člene izločuje.
Tu obstojim. Tu se prestopam iz ene noge na drugo. Ker vem kaj bo. Ker stopim na prste, da bolje vidim. Ker iščem luknjo med ljudmi pred seboj.
Poslušam glasbo. Poskušam razbrati besedilo pa sem preveč zmedena. In še preden se zavem, se luči prižgejo. In čas je za odmor.
Tu spet čakam. Ker čakamo. Ker samo to znamo.
Zapadlost družbe. Cerkev, ki mori. Med smrtjo in nezavednostjo. Opojnostjo. Tam se zasliši glasen pok in vsi se zdrsnemo. Kako "preprosto" in nevede se uniči posameznika. Samo z enim dejanjem. Z eno željo po čim boljšem. Samo tako.
Zašelesti, zašelesti - hrepenenje. Senca kliče ga domov.
Kaj kmalu se lahko posloviš. Kaj kmalu te pot odnese nepričakovano. In se razplete v prehiter konec. Pa ni potrebno veliko.
Zaplete se tudi med dvema fantoma. Tam nekje. Ko en sanjari, da bo župnik. Drugi pa je mucka, ki poliže smetano. In tukaj je občinstvo na nogah. Tukaj vsi za trenutek zajamejo sapo. Pa naj bo to dobro ali slabo.
Tukaj zgrmi vse naprej. Pričakuješ pričakovano. In zajec skače med prostorom in časom ter prenaša novice naokoli. Tako preprosto. Ki to ni.
En šolski sistem pogubi tri najstnike. Kar tako. Kar čez noč. Kljub oprijetim kombinezonom in poskakovanju na odru.
Zadnji trenutek dojamem kot srečen. Po vsej tragiki se meni zdi to blazno boljše. Ne vem zakaj, ampak pri tem delu se popolnoma navdušim in nasmehnem.
Kdor je šel hodi zdaj za tabo, osamljeno s pesmijo te najde. Kliče, edino k tebi hoče, tuli skozi mrzel veter, meče sence speče...
Tu se razvije v koncert. Tu vsi v ritmu pomigujemo in ploskamo. Tu se izteče vse in luči se ugasnejo.
Tu veš, da si videl super predstavo. Tu z navdušenjem ploskaš igralcem.
S takšnim, da naredijo še zadnjo bonus pesem. Samo za nas. Popolnoma nepričakovano. Tu smo vsi zadovoljni. Jaz z velikim žarečim nasmehom. In tu vem, da sem postala malce evforična.

Saj mi ni do tega. Saj se vozim do Ljubljane čisto počasi. Ker vem, da bom samo izgubljala čas. Ker vem, da ni nič kar bi utegnilo biti zanimivo. In vem, da mam svoj način.
Pa sem vseeno pustila avto pred BTC-jam, kamor sem se vrnila kmalu.
In pogledala v trgovine.
H&M z dolgo obleko, ki je sicer preveč mrtvih barv. Plaščka v Topshopu ni bilo, kar je za pričakovati. In moja Allie oblekica je bila za številko malce prevelika. Ampak bila je res takšna "The Notebook" scena oblekica. Tam v Pull and Bear-u.
Malce vintage. Malce leta prejšnjega stoletja.


Luna je še posebno svetla danes. Storžič je prav osvetljen v njeni odbiti svetlobi.
Še predno sem poslikala zvončke. In predno sem pogledala nekaj novih delov.
Ne vem kaj se je storilo predno.


Že včeraj sem se hotela tako razpisati, pa sem bila še preveč pod vplivom.

Buddy Holly – True Love

Pomladno prebujenje

Pomladno prebujenje. Tretjič.
Saj vem, da je grozno. Da ne moreš tolikokrat videti predstave. Da sem obsedena in podobno.
Ampak še vedno jo štejem kot super izkušnjo s super vzdušjem.
Če sem prvič gledala od čisto zadaj. In sem drugič gledala relativno spredaj. Sem jo danes spremljala stoje. Kot kakšen koncert. Ali kot balet, ki je sredi Prešernovega trga poleti.
In bilo mi je fino. Spet.
Ne znam opisati mojega navdušenja. Ne znam opisati, kako je ko stojiš tri ure tam in strmiš v dogajanje na odru. Je pa bilo fino, ker sem se lahko pozibavala v ritmu melodij.
Zgodba je še vedno tragična, ampak v sebi skriva toliko tragike, da se mi zadnja scena zdi prav posrečena. Ker takrat dobim butast nasmeh in strmim v dogajanje na odru.
Ker so ujeli vse tegobe. Drugačnost od družbe. Drugačnost od vsesplošnih pričakovanj. Pretepanje. Posilstvo. Splav. Samomore. Naklonjenost istemu spolu.
Toliko vsega je na kupu, da je meja presežena. In ja, mogoče ni za vsak okus.
Sama pa ostajam navdušena. Tudi tretjič.
Čeprav sedaj ne čutim nog. Čutim samo bolečino.


Uspelo se mi je ujeti nekje med množico. Na mojo stopničko. Pa sem še kljub temu postopala po prstih. Ozirala sem se po ljudeh naokoli. In njihovih izrazih. Njihovem zanimanju in navdušenju.
Na odru se je toliko dogajalo. Jaz pa sem hitro pregledovala vse, kar je lezlo in šlo. Vse kar je igralo in pelo.

Nisem še bila v Kinu Šiška. Vedela in videla sem že, kje je. Poslušala sem o njem. Ampak nikoli pa nisem bila prav zares tam. Nikoli, razen danes.
Sam izbor lokacije je precej nenavaden, saj gre za gledališko predstavo.
Ljudij se je trlo. Predvsem deklet. En del fantov je bilo, ki so nam zbijali povprečje pa vseeno. Vremenarji bi rekli, da je bila pretežno ženska druščina.
Šele potem, ko se je dvorana napolnila je bilo videti bolj raznoliko druščino. Čeprav ne vem, če je bila sama predstava primerna za 12-letnike.
In mislim, da sem videla tisto, ki je igrala v Dnevu ljubezni. Tina Abram.

Če sem na poti nazaj grede imela prav tak občutek, kakor bi ga imela nekaj pod kapo. Pa nisem.
Ampak evforičen trenutek je bil prav takšen. Vse se mi je zdelo blazno kul. Vse je bilo tako blazno fino. V glavi pa so odzvanjale melodije, ki sem jih nedolgo nazaj poslušala.

Po pravici. Naša verzija se mi zdi boljša od tistega kar sem gledala na youtubu. Resno. Kljub Broadway-ju.

Čisto po naključju sem ravno videla, da sem bila na prvem ogledu te predstave skoraj eno leto nazaj. Poleg tega pa sem bila takrat tudi v Irshu. Kakšna naključja.
Omenjam, ker Irci danes praznujejo. Praznujejo St. Patrick's Day.

In danes sem imela prav pester in razgiban dan. Če sem preživela v Ljubljani skoraj cel dan. Dobrih 17 ur. Čudno bi bilo, če ne bi bila izčrpana.

Predavanja na katere sem kanček zamudila. Ker sva nakupili nekaj za najine lačne trebuščke.
Še vedno smo delali determinante in še vedno sem sledila bolj sem ter tja. Ampak nekaj pa mi je le uspelo. Čeprav sem se bolj zanimala za zgodbo v knjigi.
Guinness pub z Ireno. Na čaj. Ali dva.
Ker sem po končanem druženju tam ostala še dobro uro. Z listom papirja v roki in skodelico vročega čaja pred seboj.
Potem pa sem malce čakala pred tisto fakulteto na vogalu, da sva šli lahko proti njenemu stanovanju.
Kosilo. Serija. Odhod.

Kar velik del Ljubljane sem tudi prehodila. Danes.
In ogromno sem prečakala. Ampak je šlo. Še vedno sem tu.

Jagodo sem snedla. Mmmm.

Spring Awakening - Those You've Known

Sovica

Moram reči, da se tista knjiga, ki sem jo včeraj dobila za prebrati - prav fino bere. Moje skrivnosti.
Tako sproščeno in brez napora. Malce komično.
Začela sem na vlaku. Ampak me vročina ubije in mi postane slabo. Pa vsako jutro znova izzivam slabost. In skupaj z vročino prav hitro udarita po meni.


Nadaljevala sem med matematiko. Prav potihem in skrito.
Ne, nisem brala knjige - to je bila zgolj iluzija časa in prostora. Sledila sem snovi in vsemi determinantami. Kot je sonce sijalo zunaj. Čutite ironijo? Ne?
Pa sem se fino ugriznila v jezik, da se nisem začela smejati. Ker predavanja matematike so blazno resna, čeprav se po profesorjevem izrazu na obrazu lahko rahlo zmedete. Ampak ne smeji se. Ne, vedno. Čeprav je izraz na njegovem obrazu podoben koži žensk, ki so prestale botoks in lepotne operacije. Vedno isto je razpotegnen. Strašno, ne?
Pa sem potem navdušeno hotela narisati še sovico. In takrat sem za hip pridobila pozornost iz katedra, se pogreznila sama vase in nadaljevala z navduševanjem. Ups, bi se temu reklo. Če pa moram biti tam. Za tistih butastih 50% prisotnosti.
In ja hahljala sem se, ko se je glava tam spodaj obrnila proti klopem. In strmel je. Grozno. Naj bi še celo mahal, a nisem videla. Preveč sem bila zatopljena v dejstvo, ali se bodo tla pod menoj pogreznila ali ne. Pa ni bilo te sreče.
Pa še steklo je vse normalno.


Danes sem bila dvakrat v Guštu in samo enkrat sem dejansko jedla.
Izkupiček. Tri sošolke in dva fanta. En privesek.

Dežnik imam. Prelep dežnik. Prelepo modro marelo. Mislim, da bi jo lahko definirala kot pariško modro. Ali pa je za odtenek pretemna.
Takšna s pikicami in volančki. Ter bolj balončkaste oblike. Skratka super. Ravno zame.

In če začnem razlagati, da bi se jaz poleti sprehajala naokoli s senčnikom, ni najbolje sprejeto. Seveda še bele čikaste rokavičke za povrhu. Na sončno nedeljo ob jutranjem bolšjaku.
To bi bilo super. A lahko samo sanjam. Očitno.
Če kdo ne bo vedel kaj kupiti za rojstni dan se priporočam za en čipkast sončnik. Ja?
Mislim, da je imenovan kot parazol, ker špansko je parasol ("za sonce") in je samo poslovenjeno.
Ker ravno sem preverila, da je sončnik dejansko stvar za zaščito pred soncem, medtem ko je senčnik priprava na luči, ki ščiti pred premočno svetlobo. Lahko pa je tudi senčnik sončnik.
Zanimiva dejstva.

Glee. Originalna pesem. Samo njihova. Leo pa je težje gledati kot poslušati.


Veselim se jutrišnje predstave. Ker pogrešam pesmi v slovenščini. Ker pogrešam vse prizore. In tragiko zgodbe. Veliko petja. In veliko globoko izrečenih besed. Samouničenje. In tisto fino pesem, ko vsi trije prepevajo na odru, čeprav je razloga, da to počnejo - ne najdem boljše besede kot šokatno.

Gigantska jagoda.
Zabavam se s sovicami. Ker ne najdem barv.

Glee - Get it Right