Avdio knjiga

Nisem pričakovala, da bo knjiga tako drugačna od filma.
In ugotavljam, da so avdio knjige zakon. Daš na mobitel. Vtakneš v zvočnik. Znosiš vse ustvarjalne pripomočke na teraso in ustvarjaš ob zgodbi.
Obožujem, ko si lahko ustvarjaš lastno podobo. Da si ustvarjaš lastno predstavo.

Lakiranje nohtov ni zame.

Ugnezdila sem se v postelji pod mojo. In nočem iz nje. Vsaj zaenkrat še ne.
Zjutraj mi ni do vstajanja. Vsaj ne takoj.

Cel dogodek nastane, ko se celotna zbrana družina nabere prav okoli računalnika in gledamo kako se igrajo Olimpijske igre.
Hecna reč. Hecni ljudje.

Jaz pa pečem puhast šmorn. Kuham scmarjene zrezke. In kuhinjo pustim popolnoma zaparjeno. Ker ni zakajena in obdana z dimom. Obdana je s preveč pare. Kako to potem funkcionira?

Tema, ki je danes aktualna je šola. Kaj obleči. Kaj obuti. Kaj imeti sabo.
Meni pa dol visi za te zadevščine. Še vsaj en mesec.
Jutri se začenja september, kar pomeni, da že skoraj stopamo v jesen. No, jaz pa odštevam še en mesec in obrnem list koledarja.
Še vedno me zabava Mucha.

Videla sem 29 načinov kako ostati kreativen. Zabaven video.
Čeprav imam tudi 33 načinov, kako ostati kreativen.

Naredi seznam. Nosi beležko povsod. Poskusi s prostoročnim pisanjem. Pojdi proč od računalnika. Nehaj se sekirati. Vzemi si pavzo. Poj pod tušem. Pij kavo. Poslušaj novo glasbo. Bodi odprt.	Obdaj se s kreativnimi ljudmi. Pridobi si povratne informacije. Sodeluj. Ne vdaj se. Vadi, vadi, vadi. Dovoli si narediti napake. Pojdi nekam, kjer še nisi bil. Preštej svoje blagoslove. Naspi se. Tvegaj.	Krši pravila. Ne delaj na silo. Preberi stran iz slovarja. Okviri. Prenehaj biti popolnost nekoga drugega. Imaš idejo? Zapiši jo. Pospravi ustvarjalni kotiček. Zabavaj se. Dokončaj nekaj.

Prepuščam večeru, da preide v noč. Prepuščam noči, da preide v jutro. V nov dan.

Beyoncé - Love on Top

Lešnikovo rjave

Danes izgledam, kot da mi nikoli nič ne bi bilo.
No, malo bolj pozitivno sem naravnana. Edino to.

Le še visenje pred računalnikom, da nekaj počnem z namenom me še najbolj ne mika. V to bom šla čisto počasi.

Odprla sem planer in videla prečrtan datum za kolokvij kemije. Oh, kako je to fino.
Prav odleglo mi je po vsem. Ker drugače bi zdajle nastradala.
Hecne so te poti po katerih hodimo in na katerih se znajdemo. Ni kaj.

Vsi se že pripravljajo, da bodo z dnem, ki pride za jutrišnjim, zasedli šolske klopi.
Jaz pa imam še cel mesec prost. Kako zanimivo.
Ampak po vseh ugotovitvah in teh ponovno dolgih počitnicah, sem prišla do sklepa.
Prav nikjer nisem bila letos. Tako, za več kot en dan.

Bil je kakšen potep tu in tam, ampak nisem pa bila nikjer.
Ker lani sem šla vsaj v toplice. Na Roglo. Na morje. V Prago. Še v Friedrichshafenu sem bila.

Letos pa popolnoma nič. Nisem videla ne morja. Ne tujine. Ne Rogle. Ne toplic. Čeprav slednjega si res ne želim videti, ampak baje me čakata dve karti za v Čatež.
Cele počitnice samo nekaj pridno delam in to je to. Potem pa me od vsega "napora" še skoraj konec vzame. Čudno, da sem zakuhala.

Ampak še vedno imam en mesec. Nič kaj obetavno se mi ne sliši.

Včasih ne znam skupaj povezati povsem nazorno razloženih in predstavljenih tem. Ena plus ena preprosto ne gre skupaj.
"Hazel" in lešnikova. Po vsem tem času? Resno?
Definiranje lešnikovo rjave barve oči je danes pri meni dobilo popolnoma novo podobo.

Video Music Awards ali VMA. Nagrade, ki jih podeljuje MTV.
Pogledala sem si posnetek in zanimivo je bilo samo nekaj točk.
Lady Gaga. Kot moški. Neverjetna je, ni kaj.
Nastop Adele. Ženska ima neverjeten glas. In tako čudovito preprost nastop.
Poklon Britney Spears. Med katerim je nastopila Nika Kljun.
Nastop Beyonce, ki se je končal s pompoznim kazanjem nosečniškega trebuščka.
In poklon Amy Winehouse, ki ga je nadvse fantastično zaokrožil Bruno Mars.
Vsega ostalega nisem potrebovala. In ko je bila Lady Gaga tako "običajna" so vsi v svojih načičkanih kostumih izpadli, kot da bi ušli iz cirkusa. Upss.

Še zadnji avgustovski dan jutri. Predno obrnem list koledarja.

Bruno Mars - Valerie

Nazaj globalno

Počasi. Vdih za vdihom si nabiram moči.
Karkoli sem že imela, me je kar precej izčrpalo in prisililo v vertikalno ležeč položaj.
Že sedenje je povzročalo grozne bolečine v predelu glave, kaj šele da bi uspela strmeti v belino zaslona predolgo.
Saj tudi sedaj ne zdržim predolgo, ampak vsaj nekaj dobrih minut. Toliko da se vrnem v pisanje.

Včeraj sem imela težav z orkami.
Sanjalo se mi je, da me je ena ugriznila. In to se mi je zdelo prav absurdno zabavno. Pojma nimam zakaj. Občutki v sanjah so tako smešni. Nedojemljivi in popolnoma logični tisti trenutek. Dokler nisem naredila panike in se zbudila.
Saj nisem vedela kako naj poimenujem tistega kita, ki se je valil v morju sanj. Ampak iz ust je samoumevno prišla beseda orka. Pojma nimam od kje se je uzela.
In najbolj absurdno je bilo dejstvo, da sem nekaj ur pozneje gledala film. Moj prijatelj Willy 4: Beg iz gusarskega zaliva. Še en del Free Willy.

En blazno pozitiven filmček. Validation.
Kaj bi človek naredil, ko bi ga nekdo zasul s komplimenti?

Mrzli so te zadnji avgustovski večeri.
Danes sem v celoti pomolila nos na plano in še sebe toliko, da sem naredila nekaj korakov sem ter tja. Prišla do sklepa, da je jesen pred vrati. Vsaj kar se večerov tiče.

Očitno se pripravljam na najhujše.
In gumijastih škornjev ni nikoli preveč. Sploh pa ne če se ujamejo v paru z vetrovko/palerino.
Pikice.

Lepe želje poslane direktno iz morske obale. Kako fino.

Vsi so doma. Vsi so ponovno zbrani.
Kavč ni več obdan z vsem, kar je fino bilo imeti pri roki. Ampak še vedno nisem prilezla do svoje postelje. Mišji majhni koraki.
Gre na bolje, ampak ni še povsem odlično.

Glee - As Long As You're There

Sola

Še sem živa. Baje.
Vidim pa močno svetlobo. Ki prihaja z desne strani. Od obcestne svetilke.

Sem nekje v fazi med spanjem in bedenjem. Mislim da se bom še zaležala.
Ob meni ležijo plastenke vode. Ki so bile še včeraj precej smešno napolnjene.
Original brusnična ledeni čaj. Rdeča.

Cedevita. Oranžna.

Vitamin C. Rumena.

Voda. Prozorna.

Danes jih napaja samo še voda.

Res priročno. Sama doma in zbolim.
Ko bi lahko počela toliko stvari.
Kaj že?
Sedaj pa še za psa ne morem poskrbeti in se mi zdi najbolj grozna stvar.

Ker vidim njegov obupan pogled, ko ga zjutraj nihče ne more peljati na en konkreten sprehod. In mogoče zato moje stanje malo skače.
Kljub temu mi je danes nekako dal vedeti, da naj se najprej pozdravim, ko je z glavo legel na kolena in začel lizati moje roke.
Oh, te prikupne živali, ki brez besed povedo veliko več.

Stanje gre optimistično navzgor. Danes sem že gledala risanke, da sem se lahko smejala.
Despicable Me. Jaz, baraba.

Poleg tega pa sem še malo raziskovala Pottermore. Tisto nedefinirano stran o kateri se zelo na glas šepeta in vsi pričakujejo pošto.
Tisa. Samorogova dlaka. 10 ¾". Presenetljivo švisteča.
Drznvraan. Ravenclaw. Kakorkoli. Prav zabavno je. Da se malo zaposlim za nekaj minut.
Poleg tega je predstavila nekaj zelo zanimivih dejstev in ozadij zgodb. Kulj.

Berem. Knjige. Tiste zgodbe o Jadranu Krtu. Res nisem najhitrejši bralec, ampak gre.

Temperature se pridno ohlajajo. Črni kroniki ni ne konca in kraja. Naravne nesreče pa iz dneva v dan bolj grozijo.

Zaključujem z zvokom in sliko ognjemeta zunaj.

Pink - Dear Mr. President

Vsi na poti

Super sem. Res.

Ležeča na kavču z odejo do vratu.

S tako težkimi okončinami, da sem čutila vsako mišico in celico kako je utripala.

Prekuhavam se.

Šibka sem.

Super sem. Res.

Današnji dan je le bleda podoba.

Ne spomnim se kako sem prišla do gozda in nazaj. Niti se ne spomnim točnih izsekov dneva. Samo nekaj občutkov.

Spomnim se okusa nutelle v palačinki. Spomnim se, kako je polno naložen avto izgnil za ovinkom.

Spomnim se zvoka termometra. Spomnim se kako se je pes tiščal ob moja premrzla stopala.

Spomnim se žgočega sonca, ki me je ob stiku s kožo grel. In mrzle sapice, ki me je tresla.

Spomnim se vonja cipres. In pronicanja sončne svetlobe skozi veje in listja.

Potem pa mi še močna svetloba, ki je prisilila težke veke k dvigu.

Vse so samo zmedena občutja tega sveta. Ostalo je šlo mimo mene.

Saj ne vem kaj je bolje. Da ti je neznansko vroče sredi poletja. Ali da te zebe. Nekaj vmes vsem manjka.

Dobila sem "welcome letter" iz Pottermora. Ampak vso navdušenje ob tem puščam jutrišnjemu dnevu. Danes sem prešibka.

Ne-Yo - So Sick

Toulouse-Lautrec

Polna vtisov. Polna navdušenja.
Toliko mesecev sem odlašala in si prigovarjala, da bom šla na ogled. Ta se mi je skoraj izmuznil.
Toulouse-Lautrec. Mojster plakata.
Vsak dan sem hodila mimo plakata in vsakemu, ki je imel pet minut časa to tudi razložila. Da bom šla gledat. Nekoč. Nekdaj.
Nekoč. Nekdaj. Je prišel. Danes.
To samo, ker je KŠK tako kul in je organiziral voden ogled razstave za male pare.

Zabavno dejstvo. Srečala sem učiteljico iz osnovne šole. Prepoznala me je po očeh. Zanimivo dejstvo.
Naneslo je kako lahko ljudje v zadnjem trenutku naredimo vse. Ne glede na to koliko dela ali časa imamo na razpolago. Takrat postanemo pravi superjunaki.
Tudi zadnji moment se da ogledati razstavo. Kako pričakovano.
Sem pa dočakala.

Impresionirana sem. Nad stilom. Preprostostjo.
Dejstvom, da je to litografija. Meni so se grafične tehnike vedno zdele tako robate. Ne vem zakaj nosim tak prizvok ob tem.
Najbolj pa se mi zdijo zanimive risbe. In slike.
Pri vseh umetnikih je fino videti njihove risbe. Njihov začetek. Ker kakorkoli obrneš vedno se vse začne s skico, risbo.
Je nekakšno zrcalo umetnikove duše.
Umetnost pa je hrana za dušo. Tako fina. Tako čudovita. V vsej svoji veličini.

Moulin Rouge. Jane Avril. May Milton.
Confetti. Caudieux. L'Aube.
Perica. Nekaj v zvezi s straniščem. Nekaj v zvezi s hlačnimi nogavicami.
Poleg tega sem med vsem tem brskanjem naletela na še eno zanimivo sliko. Ki je dejansko podobna kot perica. Rosa la Rouge.

Tista, ki nam je razlagala o njegovem življenju je povedala veliko zanimivih stvari. Tudi tako. Mimogrede.
Danes je bil vsekakor poučen izlet. Kljub savni v avtomobilu.

Za povrh vsega sem pa komaj po tem, ko sem stopila iz avta odmaširala na sprehod.
Našemu psu poslušnost ni ravno vrlina.
In lahko samo še padem v posteljo. Popravek. Splezam.

Še zadnji požirek čaja.

Ellie Goulding - Your Song

Podobnost zgolj nakjučna

Potemtakem. Kaj narediš, ko ti zmanjka besed.

Vstajam, ko so temperature še sveže in omogočajo normalno življenje.
Vozim se do cilja in na poti štejem radarje. Danes so tudi policisti zgodaj vstali in čakali kot hijene.
Tri sem naštela. In enega na poti nazaj, ki je še vedno vztrajal po dobre pol ure.


Ustavlila sem se na semaforju, kjer poti ne vodijo nikamor. Tam za koncem Škofje Loke.
In gorela je rdeča luč. Kako smešen smisel za humor imajo nekateri gradbeniki.
Suha.


Sem pa poslušala P.S. I Love You in se prav zabavala ob blazno "razburljivi" vožnji.
Kjer se tako vlečeš skozi naselja, da se ti zdi nemogoče. Priti kamorkoli. In povsod ponujajo krompir. Domač krompir. Pa čebulo. Nekaj solate in drugih pridelkov s polja.

Zmanjšujem število jogurtov. In pijem čaj.
Ja. Ob vsej vročini in sopari in savni sem danes pila čaj. Če ne drugega te vsaj pošteno odžeja. Pa naj se sliši še tako čudno.

Zmaj je preletel nebo. Ptice pa za njim.
Jaz sem si družbo delala z Zablujeno in držala v roki svinčnik, ki je nemalokrat drsal po papirnati podlagi.
In ob koncu dneva smo se s skupnimi močmi borili pri igri Activity.

Mogoče bo to sezono Glee še posebno zanimiv. Zadovoljna sem z izidom The Glee Project šova, ki je dal nove obraze. Me prav zanima kakšne vloge bodo sedaj spisane.


Nebo se pred večerom barva v čudovite barve. Niti kamera fotoaparata se jim ne približa in jih ujame. So le bleda senca prave predstave pred menoj.
Toliko o tem, da mi je zmanjkalo besed.

Damian McGinty - Somewhere Beyond The Sea

Somračno nebo

Kupiš liste in ti v denarnici ostane en cent.
Razgrneš jih. Prerežeš. Nalepiš na desko in se postaviš ven.
Sesedeš se na pručko. Postaviš desko pred seboj. Na levo zložiš vse svinčnike in pripraviš beležko.
V roki vihtim svinčnik in se smejem. Smejem se svojim pogruntavščinam ob natančnem preučevanju risbe s fotografijo.
Korak za korakom nazaj. Stop. Da ne padam dol.
Prepozna sem. Dela se mrak. Sonce zahaja. Temperatura čisto nevidno pada. Čutim, kako se svet umirja.
Zavrtim se okoli svoje osi. Enkrat. Dvakrat. Trikrat.
Pospravim desko. Pospravim pručko. Znosim vse potrebščine notri.
Prinesem blazino in se nanjo uležem.


Pika Nogavička. Zjutraj ob zajtrku. Ujeta v svet čarobnega otroštva. Ona. Ne jaz.
Svet postavljen na glavo.

Ena zvezda. Dve. Tam je tretja. In peta. Tu se moje štetje neha.
Sateliti potujejo gor in dol. Opazujem en Iridium žarek poslan kot odboj. Žareč na nebu. Utripajoče luči letal. Vse se je premikalo. Vse je potovalo.
Zvezd je bilo iz minute v minuto več.
Utrinek. Dva. Komaj vidna. Samo občutek njiju.
Potem pa tretji. Nad menoj. Razločno sem ga videla. In zaprla oči. Da bi ga zadržala trenutek dlje.


Iluzija srečnega poležavanja se je razblinila in šla sem nazaj v svet. Popikana od komarjev.

Marilyn Manson - Sweet Dreams

Marskm

Danes je bil popoln dan za sadje. Za ringlo.
Dva za zajtrk. Skupaj s pol breskve.
En za večerjo. V kombinaciji z marelico in nektarino
Pa vmes češpljeve cmoke.
Ne, ni se ustavilo samo pri tem.

Kaj je s temi črički?

Danes je bilo ležerno. Z veliko začetnico.
Nekje med vročino. Soparo. In branjem knjige. Jadran Krt in njegove rastoče težave. Ni kaj.
Moram malce brati. Moram se malce zabavati.

Risanke so najbolj fina stvar. Obožujem risanke.
Tudi tistih v 3D tehniki se navajam. Edino kar me ne pritegne, je ko 2D risanke zamenjajo za 3D junake. Oblikovane kot animacijske figure.
Ne maram, kjer se iz dvodimenzionalnih likov spremenijo v tro.
Ker postanejo robotski. Postanejo brez duše.
Meni je risanje sveto. Meni je vsaka poteza narejena z roko magična.
Ker včasih se je risalo. Na veliko risalo. In vsako potezo je bil dan človeški pečat. Vsaj del ilustratorja. Tukaj pa z miško klikajo neki "strokovnjaki" na svojem področju. To niso več umetnikova dela. To je le še podoba, kako nas preganja čas. Kar smo si sami nakopali.
Saj mora biti vse skicirano. Narisano. Ampak, če so se že potrudili in ustvarili celotno serijo narisanih risanke, ne razumem zakaj jih take ne spravijo na velika platna.
Mogoče je nostalgija. Mogoče smo odrasli s češkimi risankami, ampak še vedno so to najbolj prikupno nedolžne stvari, ki so zaznamovale vsakršno otroštvo.
Najbolj grozno je pri Miki miški na tistem Disney programu. Obrača se mi ko jo vidim v 3D. Srce se mi para.

Pogledala sem dva animirana filma.

Tangled. Rapunzel, ki teoretično ni Zlatolaska ampak je Motovilka. Ker zlatolaska je tista, ki nastopa v Zlatolaska in trije medvedki. Lahko bi se naši prevajalci vsaj malo pozanimali.
In to sem preživela. Čeprav bi z največjem veseljem gledala v podobi starih Disneyjevih risank.
Pravzaprav je prav zabavna. Potopila sem se v čaroben svet. In to sem se zavedala enkrat vmes. Kako sem padla notri v risanko. Ko sem opazila svojo nogo ležati na sedežni. To je v meni vzpodbudilo nenapovedan naval smeha.

Smrkci. Tukaj se pritožujem na veliko. Gledala sem slab posnetek, ker nočem videti dobro izostrenih trodimenzionalnih smrkcev. Nočem. Pa še Gargamel je pravi. Ne!
Ne razumem zakaj vedno vse postavljajo v Ameriko. Natančneje v New York. Kot da je središče sveta.
Ali niso mogli uporabiti izvirnega jezika in izvirne dežele. Belgije. Morajo tudi smrkce amerkanizirati. Ja, jaz se družim z Američani.
Edina stvar, ki je zabavna je to dejstvo, da igra Neil Patrick Harris.
Ne gane me. Ne navduši me. Bom prebolela. Bom preživela.
Ker hočem gledati še sinhronizirano verzijo. He.

Bad Teacher. Je samo en slab film. Komedija, ki to hoče biti. Brez repa in glave. Ta film nima zgodbe. Vse je narejeno bolj na zaslužku in dejstvu, da se posname en film kot na kvaliteti.
Ni jim uspelo. Še smešno ni bilo. Smešen je bil samo Jason Segel, ampak to samo zaradi dejstvo, ker igra v Kako sem spoznal vajino mamo.

Ob sadju. Risankah. In čričkih. Je bila nedeljasta nedelja.
Jutri pa začetek še enega novega tedna.

Mandy Moore and Zachary Levi - I See The Light

Jadran Krt

Danes sem med fazo vrtnarjenja in lenarjenja.
Sicer sem vmes uspela pogledati Zadnji udarec in nekaj ustvariti s svinčnikom. Ampak po naslednjih opazovanjih in ogledovanjih sploh ni izpadlo tako dobro, kot se je tisti trenutek zdelo. Mogoče, ker sem gledala samo pod enim kotom, ki ni bil ravno najboljši.
Konec koncev je samo skica. Morala bom narisati še petkrat in še enkrat tolikokrat popravljati. Jaz.

Me močno veseli, da se vračam k ustvarjanju. Takšnemu. Prostoročnemu.


Našli ste me na vrtu. Pod jablano. Na klopci. Za hišo. Sredi vrta.
Z grabljami in lopato v rokah. Naokoli strašečo s samokolnico.
Počela sem takšne traparije, ker sem bila pretežno sama doma in sem skoraj imela mir.
Ni za odklonit pomoči male sosede. Pride prav, ker potem na koncu sama nič ne počnem. Grozna sem.

Odpadla veja hruške se bo morda spremenila v romantično-novoletni okrasek.
Poskušam jo prerasti z bršljanom ali slakom. Nekaj mi bo že prisilno uspelo. Ni hudič.

Berem tiste smešne prigode Jadrana Krta, ki sem jih brala nekoč v osnovni šoli. Verjetno najbolj zanimivo domače branje tisti čas.

Zvalila sem se na ležalnik pod jablano in uživala.

Nemško-finski filmi z angleščino za povezavo so blazno kul. Delujejo bolj pristno kot amerkanizirani. Vse je bolj realno.
Igrišče. Pihalla.


Obisk. Tako mimogrede.
Pridejo po napotke za pot. In jim pred nos spotoma postavim še čokoladno pito.
Mislim, da se nekako niso branili.
Blazno fino. Čeprav je bilo vse bolj na hitro. Pa nič za to.

Oranžne pol lune. Zvok čričkov.

Mumford and Sons - Little Lion Man

Mimovozeči se

Jem prezrele jagode. S preveliko vilico.
In gledam Deep Impact. Ali Zadnji udarec. Po naše.
Prejšnjo in manj pretirano verzijo 2012.
Tu mi je ostal prizor, tisti z avtomobili in motorjem. Dejansko nisem vedela, da gre za ta film.
Pa ga ne gledam prvič. In tudi drugič ne. Saj veste kako Pop Tv funkcionira.
Elijah Wood je bil še majčken. Kako zabavno.
Samo delčke sem preletela. Ni mi do celega filma.

Nekaj metrov stran pa pečem pito. Ker jo že dolgo nisem.
Čokoladno. Super slastno.

Potopljena roža. Včeraj rabutana. Danes plavajoča.
Videla sem mimo se peljati dres, ki smo ga ustvarjali prejšnji ali ta teden. Hecno, ni kaj.


Bliskanje. Grmenje. Naliv.
Odmeva pa zvok narodno-zabavne glasbe. In Vilija Resnika.
Iz daljave.

Sprano nočno nebo. Svežina.
Da lažje potonem v sanje. Obožujem ta občutek.

Iron and Wine - Such Great Heights

Zategnjen vrat

Nasvet, ki sem ga dobila danes. Najboljše zdravilo za depresijo je ljubezen.
Oh. Hecne stvari.

Sicer ne razumem ravno koncepta, da greš na terapijo. Masažo.
In potem prideš domov čisto na glavo postavljen.
Spala sem še celo dopoldne, ker se nisem mogla skupaj sestavit. Mogoče je bil pa prevelik šok za telo.
No, sedaj sem super. Zdi se mi, da je moj hrbet prišel k sebi, ker je luknja izginila.
In pravijo, da imam blazno zategnjen vrat. Čudno, če se sploh ne morem sprostiti.

Danes sem imela med sproščanjem gromozanske probleme, ker nikamor ni funkcioniralo.
Preveč sem napeta in zategnjena za take stvari. In potem so rezultati prav takšni. Moj vrat je zategnjen.
Mislim, da me ravno to muči. Da se ne znam sprostit. Vedno so neke zavore.

Ko se naspiš, je najboljša stvar dolg sprehod.
Po gozdu. Po senci. S cvetličnim krilom. Slamnikom. Psom.
To mi vrne nasmeh na obraz. To mi prežene vse misli stran. Jih skrije v kotičkih pod drevesi, kjer jih ne rabim. Vsaj za zdaj ne.
Vrnem se popolnoma super.

Zelen predpasnik. Gora palačink. Jutri za zajtrk.
Za večerjo je bila postreženo tortica. Direktno iz Zvezde. Mmmm.
Čokoladno. Sladko.
Lahko zaprem oči in globoko izdihnem.

Enrique Iglesias & Usher feat. Lil Wayne - Dirty Dancer

Punčara

Punca, ki čara.
Je to punčara? He.

Zaribala sem si prst. Spet.
Blazno neprijeten občutek.

Moj lasten um se poigrava z menoj.
Danes sem doživela še večji šok kot včeraj. Le, da je bila danes to samo prevara. Moj lasten um me je prinesel naokoli.
Sploh ni bilo tako hudo, kot sem sprva reagirala. No, vsaj mislim.

Vrglo me je na rit. Ne, dobesedno sem vstala na noge in oporo poiskala v zadnji steni.
Ampak šele s časoma sem ugotovila, da ni bilo tako mišljeno kot sem razumela.
Bilo je zgolj neprijetno naključje. Trik uma.

Ena stvar za drugo.
Sedaj sem si našla knjigo Žena popotnika v času. Da me odnese daleč od tu. Daleč od teh trenutkov. Ker ne bom zdržala več. Ne bom bila zmožna.
Rabim nekoga, da mu razložim. Ampak ironično je, da ne bom zmogla niti ust odpreti. Da besede ne bodo prišle iz mene.
Rabim...

Rabim nekoga, ki bo podpiral moje nore ideje. Ki bo z menoj počel neumnosti.
Ki bo šel na vrat na nos za 3 dni v neznano. Na jutranje kopanje.
Oh, kje najti takšnega?

Če bi pisala roman, bi bil naslovljen kot 'V iskanju izgubljene sreče'. Čas je iskal Proust.

Moja sreča se je izgubila nekje na poti.
Kaj pa če me ne najde. Kaj če je izgubila moj naslov?
Še malo pa bom začela kričat in skakat v smislu - "halo! tuki sem!".
Ostale je že obiskala. Sprašujem se, kje je?

Zlatko feat. Nina Pušlar - V iskanju sreče

Lubje pred nosom

Sraka na vrhu češnje.

Jaz med okvirom vrat.

Popoldne se izteka. Oblaki se barvajo v rožnato pastelne odtenke.

Nianse barv, ki so vidne tudi v okoliških hribih. Prav romantično delujejo. Kot slike Pernharta tam v narodni galeriji. In še z Gorenjskega konca so.

Kosilo. Ješpran. Kremšnita.

Danes sem polna ekstremov. No, mogoče enega groznega nihanja hormonov. Krivim njih pa niti ne vem, če jih lahko.

Kaj takšnega nisem pričakovala. Sploh pa ne po toliko pretečenega časa.

Ne vem od kje in zakaj. Včeraj je bila kot strela z jasnega. Danes pa se vse skupaj samo stopnjuje.

Sem v popolnoma neuravnovešena.

Danes sem takšna razvalina. Sem se ob vsaki priložnosti skrila pred svetom in se potuhnila.

Potihem sem z dlanjo brisala solze in želela na glas kričati.

Na koncu sem obsedela na kavču. Okleščeno objemala vzglavnik in si želela družbe.

Ampak zakaj?

Ker se počutim najbolj bedasto. Ker je iz mene izbruhnil val čustev, ki ga ni bilo nikjer in je bil poslan brez predhodne najave. Brez svarila.

Mogoče sem se z vsem prehitro sprijaznila in me je šele danes zadelo, kaj se je pravzaprav pletlo.

To se verjetno dogaja zgolj v moji glavi, ker izcimilo se tako ali pa tako ne bi nič.

Jaz sem bila tista, ki je vse skupaj spustila iz rok. Jaz sem pozabila mobitel in pustila vse nedefinirano.

In zakaj me sedaj žre? Zakaj za vraga?

Zgražam se nad seboj. Lastnim utvaram.

Točno tako. Zakaj za vraga?

In zakaj za vraga sedaj?

Definitivno krivim neuravnovešenost hormonov.

Da mi je 'na bed usekalo'.

Kadar se ti ljudje prikažejo v sanjah. Ni zato, ker bi nekaj radi od tebe. Ampak ti hočeš nekaj od njih.
O tem bom še premislila.

Pod nogami čutim bitje srca. In prijetno toploto, ki me greje. Ko poletna vročina popušča.
Najprikupnejši kuža mi leži na nogah. In obema je blazno fino.

Edina popestritev dneva je zgolj tale animacija.
Že pred časom najdena na Tumblrju.

Vir: http://potter-s2.tumblr.com/post/8917883234

Babilon - Rabim tvoj nasmeh

Potep po Gorenjski z balkoni

Ni ga čez dober potep. Z najboljšo druščino. Ki skupaj šteje tri prijateljice, ampak tudi to nekaj šteje. Mar ne?
Preko nedefiniranega območja. Do središča Gorenjske. Do dveh biserov. Takšnih z jezerom.


Načrt, ki ga ni bilo. Ker je spontano zakon.
Le dobra glasba. Nekaj hrane za prigriznit. In obilico dobrega časa.

Po stari cesti mimo zastojev. Prav vse do samega Bleda.
Kot bi mignil smo bile tam. No, takoj ko se nam je uspelo odpraviti na pot.
Pa slike. Izgubljen USB. Pozabljena španga. Sladoled. In potem smo skupaj s svojo prtljago krenile na pot.
Kompas za pravo pot.

Razstava Picassa.
Picasso ni nekdo, ki bi me navdušil. Njegov slog mi ni pri srcu.
Mogoče mi je na njegovi razstavi v oči padel vrč z imenom Yan. Blazno zanimiv se mi je zdel.

Zakaj Bled, če imaš lahko Bohinj.
Dva idilična mesta v enem popoldnevu. Dvojna, pardon trojna uživancija.


Skratka, zakon je bilo.
V rožastih oblekcah. S klobuki. In sončnimi očali.
Piknik dekco. Prigrizkom. In veseljem s fotoaparatom. Torej fotografiranje na sto in en način.

Pobegla nevesta.
Kje smo to pobrali.

Avtoštop. Ker sta bila dva ovinka tako grozno daleč.
Kjer se je za prvo hišo že odprl pogled na jezero. Bohinjsko jezero.
In popoln prostor za piknik. Bil je, dokler ni dež preizkusil naše zmožnosti hitrega pakiranja. Tako smo končale, kar v zavetju. Pod mostom. In tam obstale.
Piknik.
Žurka.

Scena iz Beležnice. No, samo zdelo se je tako. Le majhen trenutek.
Dva na čolnu. Dež. Račke.

Odprt balkon.
Kakšen izraz. Julijin balkon. Šele po slikah mi je popolnoma jasno o čem sta govorili. Res izgleda precej nenavadno. In potem pogledam dol. Ja...
Kaj se je zgodilo, pravzaprav ne vem. Mogoče je, no, ne vem kaj je.

Čuki. So zakon.


Pot se je zavila kar nazaj, do Bleda.
Polnega Bleda. In stadion je bil izkoriščen za eno parkirišče. Ker je tako, ravno dovolj blizu Šmonu.
Šopek rož.

Potencialni žabci. Lahko bi bili žrebci. Vse je napeljevalo samo na eno misel in iz tega smo naredili pravo senzacijo. Vključno s koračnico.
Niti ne vem, zakaj takšna misel.


Otoček sredi jezera. Gori pa cerkvica.
In tri dekleta. Na bližnji klopci.
Načrt. Plavati do otoka, je propadel še predno bi ga dodobra izpilile. Ni bil dan za to.
Bilo je le super fino popoldne. Pestro. Malo počitniško. Turistično. Ležerno.
Vsega po malem. In bilo je nadvse fantastično.

Kot bi mignil je pred nami čakala kremna rezina. Moja kremšnita s kančkom vanilijevega sladoleda. Če to ni najboljša stvar. Sedaj pa me še ena čaka v hladilniku. Upam, da dočaka v jutro.

Vsake stvari je enkrat konec. In pot domov je minila brez nevšečnosti. Tako hitro smo padle na Kranj-zahod izvoz, da smo želele še en manjši krog. Za podaljšanje.


Najbolj grenka stvar, kar sem jo poskusila. Nek pelin.
Še vedno me strese ob misli na to. Saj je bilo vse super in prav, dokler se ni v usta prikradel močan grenak priokus.

Ko so bile fotografije deljene. Sem pomahala v slovo.

Ena pesem. Samo nekaj tonov te pesmi. Danes me je sesedlo.
Nisem jo slišala že več kot pol leta. Ampak, ko je danes prišla na dan, je v meni pustila čuden občutek.
Ki se je oblikoval v jezo. V odpor. Do mene same.
Prekleta pesem, ki sem jo včasih oboževala. Je sedaj nastala le grenak spomin.
Na nič. Ker nič ni bilo. Aventura me ubija. Un beso.
Če bi ti dala srce. Bi ista ostala?
Takrat je šlo vse samo mimo. Kot hišica iz kart se je v trenutku sesedlo. In vsi občutki so bili pometeni pod predpražnik.
Šele danes mi ga je uspelo dvigniti. In tukaj je vse. Pomnoženo. Premešano.
Jezna sem samo nase. Niti nisem jezna. Samo... nimam besed, da bi opisala.
Bila je priložnost in dobesedno je zbledela. Ker sem se ustrašila. Ker je bilo preveč naenkrat zame.
In sedaj. Kdaj bom sploh še dobila kakšno? Ali bo?


Jaz rabim čas. Rabim veliko časa. Da opredelim vse. Da oblikujem misli.
Da lahko povem.
Ljudje rabijo biti prekleto potrpežljivi, ker se z vsakim vprašanjem bolj zaprem. Ne zaupam.

Foxy Teens - Če bi ti dala srce

Bombandiranje hruške

Rio. Kako prikupna risanka. Danes čisto družinska.
Papiga je car. In druga papiga je tudi carica.
Ohranitev skoraj izumrle vrste.
Barvito. Pisano. Karnevalsko. Brazilsko. Sambasto. Plesoče. Pustolovsko. Romantično. Akcijsko. Zabavno.
Kul muska. Glasba. Kakorkoli.
Papiga pred izumrtjem, ki misli da je noj. Ker ne zna leteti.
Sporočilo. Razpri krila in poleti. Delaj s srcem. Ne razmišljaj toliko.

Ta izsek, ko zapoje "Wasn´t really thinking, wasn´t looking , wasn´t searching for an answer".
Mi je tako znan. Pa ne vem kam bi ga uvrstila. Začetek neke slovenske pesmi se začne tako.


Zadnji bel cvet.
Bombandiranje hrušk.
Slišala sem kako se lomi veja. Pod težo letošnjih sadežeov. Le nemočno sem lahko opazovala. In ravno, ko me ni bilo v bližini, se je dokončno zlomila. Druga veja.

Padla je kocka in vzela sem stvar za obiranje sadja. Stresla pretežke veje. Bilo je zabavno. Hruške so padale z neba.

Nadenem si vrtnarske rokavice. In dobim občutek, kot bi sedaj lahko zmogla prav vse.
Kot na tem svetu ne bi bilo ovire, kateri ne bi bila kos.
Počutila sem se kot superjunakinja. Pojma nimam zakaj, ampak bil je nadvse dober občutek.
Samo rožnate rokavice s cvetličnim potiskom sem imela na rokah.
Pa saj tudi sem naredila vse.

Kljub glasnemu kriku, ki se je zarezal v ušesa živih bitij okoli in je odmeval ulici, sem se znebila enega lazarja.
Krik, ker sem ga dejansko nevede prijela v roko. In ko se mi je uspelo avedati, da nosim rokavice se je moj um popolnoma umiril. Bila sem varna.

Še zadnji požirek vode. Ko se mrači. V daljavi dve osi poplesujeta. Ena okrog drue.

Tudi priložnostni vrtnar sem. Ne samo gobar.
Vrtnarka postanem šele z najbolj kulj rokavicami in slamnikom na glavi.
Pa pobiralka krompirja. Kmet. Obiralka sadja.
Ena za vse.


Mini lopatka. Mini grabljice. Mini motika.
Vse ostalo veliko. Vile. Metla. Grablje za listje. Lopata.
Za veliko punčko, ki je mala.

Mesečina. Trije utrinki.
V noč ujete želje.

Will.i.am & Jamie Foxx - Hot Wings (I Wanna Party)

Čajanka v Tivoliju

Mala prigoda. S predpasnikom.
Včeraj sem bila tako grozno zaspana. Po šestih ali mogoče več rundah peke piškotov. Po izdelavi čokoladnih kapljic. Po vsem. Človeka utrudi.
Skratka to sem počela v predpasniku in krilu. In sem se za pet minut ulegla v posteljo. Da si malo odpočijem. Da grem takoj za tem pod tuš in spat.
Mislite, da mi je uspelo?
Naslednja stvar, ki sem se jo zavedala je bila ta, da sem se zjutraj zbudila.
V predpasniku.
Celo noč sem prespala v predpasniku. Tako zagreta cookie mokerka sem.
Vam povem, kako me je to spravilo v smeh zjutraj. Ko sem si vsa zaspana mencala oči in stala v sobi s pomečkanim predpasnikom na sebi.
Le komu se zgodi kaj takšnega?


Avdioknjiga. Najboljša stvar za pot do Ljubljane. Ko sem sama v avtomobilu.
Ko mi nekdo bere zgodbo. Sicer to ni bilo edinkrat v tem dnevu.
P.S. I Love You. Kar v izvornem jeziku. V slovenščini takšne stvari sploh ne obstajajo.

Deseta slika. Na sprehajalno pot, 3/4 na levo.
Tivoli na lep sončen dan prekrit z puhastimi oblaki.
Čajanka. Čaj. Zeliščni čaj v zeleni Ikeini termovki. Včeraj oziroma zgodaj danes zjutraj spečeni piškoti. Deka z Egipta, ki jo vlačim povsod. In slamnik za vzdušje.


Ležerno je super. Spreminjanje oblakov zabava domišljijo.
In pogori so prepleteni s smehom, ki se razprostira čez travnike Tivolija. Sem ujeta v trenutek, ki ni podoben ljubljanskemu vrvežu , pač pa se zdi oddaljen od vsega. Oddaljen od človeku poznanega sveta. Bližje morju. Bližje dopustniškemu razpoloženju.
Srkanje čaja. Študentska hrana. Lešnikovo-čokoladne palčke.

Fotoaparat je fina stvar za zabavno. Ko počneš traparije ujete na spominsko kartico.
Ko se zdi ves svet tvoj in te nič ne ustavi. No, razen prazna baterija.


Kosilo je pomemben del dneva, ki ga ni moč izpustiti. In tukaj se najini poti razideta. Hrani naproti.
Ni ga čez domače filane paprike. Ne niso polnjene so filane.

Okopavanje krompirja.
Sploh ni zabavno v primeru, da ti štirje stojijo in gledajo pod vile, motiko.
Grozna sem, ker nisem vsega takoj pobrala, saj smo imeli kar nekaj škode. Gnilega.
In oni že vedo kaj vse so povedali in pokomentirali. Da sem si sama kriva. Da se tako ne koplje. Naj uporabim vile. Če mi prinesejo vilice. Da se vile ne uporablja tako. Da se krompirja ne sadi tako.


Zadnjič ga je bil zaboj. Danes dobra tretjina. Kaj pa sedaj? Kaj pa porečete na to.
Pa še peteršilj sem mimogrede oskubila.
Število petih lešnikov se je povečalo nekje na 20. Letos je dobra sezona, ni kaj. Kot je dobra sezona za našo hruško, kateri se pod težo sadežev lomijo veje.


Rastejo nam sumljivi sadeži. Mešanica med jabolkom in breskvo. Pikasti so.
Mogoče smo odkrili sadež življenja ali kaj takšnega. Verjetno je strupeno.

List v zvezku je polnejši za dve igri remija.
Jem še zadnji piškot. Hitro so izginili.

One Republic - Good Life

Posušena lisička

Če rečem, da je nocoj magično čarobno izgledajoča noč, potem se bom ponavljala.

Ampak resnico lahko poveš večkrat. Sploh če je zaresna.

Luna je danes neobičajno visoko. Ter običajno svetla za njeno meno. Zunaj se zdi svetlo, kot bi se ravnokar začel spuščati mrak.

In verjetno bodo njo ubogo revo krivili še nadaljnji teden za vse, kar ne bo šlo kot po maslu oziroma za prav vse, kar bo šlo še kako narobe.

Noč je zvezdnata. In ne samo posuta z zvezdami, ki jih vidimo nočno.

Dnevno se tukaj zdi malce nesmiseln izraz, ker jih gledamo ponoči.

Danes so se vmes pokazale še utrnjene zvezde. Zvezde repatice. In to bolj pogosto kot običajno.

No, vsaj tako vsi pravijo.

En utrinek. Na 20% vidnosti neba. Ostalih 80% je skritih za hišami, gorami, drevesi. Posledično oblaki. Mojim razponom zornega kota. Skratka z vsem mogočim.

Tako, da mi je uspelo videti en čudovit utrinek, ki je izginil ravno tako hitro kot se je prikazal.

Vaav. Sem si rekla.

Da bi pomislila na izpolnitev želje, je bila zadnja stvar. Nekako jim ne kaže najboljše. Tem utrinkastim željam.

Oblak, ki je skriv luno in se je razprostiral nad mojo glavo je bil kot vata. Nežen. Dolg. Kot bi poskušal pričarati navidezno perspektivo neba. Trgal se je na koncih in izgledalo je kot da je veliko majhnih puhastih oblačkov povezanih v eno še bolj puhasto celoto.

Neverjetno lepo.

In luna ga je osvetlila ravno tako, da je bil najbolj opazna stvar na nebu. Da si ga videl v celoti in kljub temni, črni noči.

Netopir. Bil je oddaljen samo meter od mene, ko me je obkrožil. Ko sem se na mestu zavrtela.

In črna premikajoča se senca je izginila v noč.

Piškote imam spečene.

Spanec pa čaka, da me vsak čas premaga in potegne v njegov svet. Svet sanj.

Celtic Woman - Caledonia

Oranžna pozornost

Flok se trga.

To je verjetno ugotovitev dneva.

Ne, da bi bilo kaj pretirano novega, ampak samo v stanje zavednosti je ta informacija prešla.

Po vseh krivuljastih črkah. Po vseh majhnih končkih. Po vseh nepravilno izrezanih številkah. Tukaj me je zadelo dejstvo, da bo to še trajalo in trajalo.

Danes je dan za ješpran. Povem vam. Ljudje bodo obeležili 12. avgust kot svetovni ali vsaj slovenski dan ješprena.


Mala lisička sredi gozda.

Oranžna na igličasti podlagi. In sem jo ponosno prinesla pokazat domov.

Mogoče sem tudi priložnostni gobar.

Zvok mimobrezečih avtomobilov.

Pot ob avtocesti. Makedamska pot v družbi. K tlom tišečega smrčka.

Psiček, ki se pozibava v svoji hoji. Ki se v upanju, da sem za njim obrne nazaj.

In repek, ki se živahno podi sem ter tja. Na tem mestu začnemo neverjetno veselje definirati z drugačnimi črkami in pes postane za trenutek dobrovoljček. Ne vino.

Pero, ki pade na tla. Kar na sredi gozda.

In ni ptičje. Ampak nalivno.

Gozd je prostor, kjer se ti misli lažje uredijo. Prostor, kjer se vtrne kakšna ideja. Kot utrinek z neba.

Borovci nad menoj spominjajo na čas poletja. Saj ne da to tudi je.

Tistega, ko ležiš na plaži. Tistega, ki ga povezujemo z morjem. Vročino. Prijetno hladno senco.

Popolnoma prazni lističi borovnic.

Tu prinašam s seboj nalivnik in beležnico.

Za malo terapijo. In zapisnik idej.

Za eno in drugo. Oboje skupaj. In nič od tega.

Trenutek pod žarometi.

V hipu tudi ta izgine. Ko sonce tone v senci dreves.

Pretapljam čokolado. V čokoladne kapljice.
Izdelujem pravcate ameriške "chocolate chip cookie-je", ki so v žurnalovem receptu opisani kot 'čokoladne skalice'.
Naredila sem še domače čokoladne kapljice. Prava zabava, ko ugotoviš sistem. Do takrat pa je eno samo eksperimentiranje.
Nekaj mora biti prvo in podležti nesrečnemu izidu. Druga runda izgleda veliko bolj obetavna.
Še malo spečem, potem grem pa šteti utrinke.

Sertab Erener - Everyway That I Can

Škotek pi

iPad. Zjutraj. Sedem. Jaz. Ne.
Za povrh vsega sem se z dvema odejama. Petimi vzglavniki. In samo sabo. Namestila na posteljo. Spodaj.
Res ne vem zakaj, ampak včeraj zvečer je to zvenelo kot genialna ideja.
Danes zjutraj. Ne tako zelo.

Porabila sem pol dneva, da sem sestavila skupaj še en projekt.
Tokrat kolesarske drese, pri katerih sem nekako hotela, da so v vijolični barvi.
Kaj bo jutri iz tega pa 'sam boh ve'.
Človek ve kaj vse mu preži in na kaj vse mora biti pozoren šele, ko se to pokaže pred njim. Ko se sam osebno sooči s takšnimi stvarmi. Do tedaj pa se mu niti sanja ne za kaj gre v resnici. Mogoče sluti. A, ne ve.

Bila sem v stanju nekje vmes. Nisem se mogla držati nobene 'smeri' in ni mi šlo izrazit ničesar dokončno.
Ko bi le jaz vedela, kaj me je pičilo.

Naj se še toliko trudim, da bi preslišala vedno me najde ta politika. Odstopi. Švicarski franki. Protesti in vse.
Se še komu popolnoma čudno zdi, da se v vsak "spopad" začetek možnosti "vojne" vmeša Amerika. Kaj oni delajo tam in zakaj so pravzaprav prišli.
In potem so možje, ki se gredo borit na bližnji vzhod pravi heroji in junaki. Vsi se jim skoraj klanjajo tam na domačih tleh. Ampak meni se zdijo le gruča bebcev s spranimi možgani, katerim je bilo v njihovo pamet zacementirano, da to delajo in se borijo za domovino. Kaj? Kaj delajo za domovino? So morda ogroženi?

Ličinke. Pokrov. Rjava kanta za biološke odpadke.
Prizor, ki je bil vse prej kot prijeten.
Kot je pešala moč sesalca. Naš pa je izgubljen in med pogrešanimi že dva dni. Zavedanja le tega.

Če bom v naslednjem momentu še kakšno rekla čez cerkev, se bom resno vprašala. Kako za vraga sem se potem celo leto družila s krščanskimi Američani.
Ampak to je druga zgodba. Osebna.
To je pa dogajanje, ki ti da določen pogled na svet in je mogoče neodvisno od vsakdanjega življenja.

Najboljša je bila izjava novinarja New York Timesa Setha Sherwooda, 'Slovenija je dežela polna presenečenj, največje pa je to, da sploh obstaja'.
V takšnem sistemu kot je sedaj pa se človek vpraša, kako?

Palačinke. Naročene za kosilo. S tremi vrstami domače marmelade.
Breskev. Sliva. Jagoda.

Bilbi. In njen 'Kaj pa ti' je trenutno tako fin. Fina pesem.
Slišala sem kanček nečesa drugega. Nečesa znanega. Pa nimam pojma kaj. Prevladal je občutek ob tej pesmi. Pozabila sem tistega. Pozabila sem drugo melodijo.
Ko teden mine hitro. Ko te zjutraj pričaka včerajšnji email od Pottermora.
In ko te zvečer pričakata dve pošti z oznako "komentar". To si želim še odpisati.

Mad Men. Oglaševalce sem pričela gledati. Počasi se bom prebila. In občutila navdušenje ljudi.

Če po pravici povem, še vedno ne verjamem, da ljudje berejo.
Še bolj pa ne verjamem, da ljudje povejo, da berejo.
In potem se mi zazdi, da vem kaj J.K. Rowling misli, ko reče da je presenečena nad takšnim odzivom.
No, pri meni ni silovit. Jaz nisem še nič takšnega. Ampak ob takšnih komentarjih se mi zdi, da se mi poraja podoben občutek. Zgolj podoben.

Katie Costello - Stranger

Mali vragci

Danes natanko vem, zakaj je zvonila budilka. No, kdaj. Ker teoretično, naj bi vsak dan zvonila, da bi se spravila iz postelje in šla delat.
Ampak vem, da na radiu Center delijo iPade. In me je mikalo poskusit. Samo v resnici so vse linije zasedene in nekako ne ostane veliko možnosti za sodelovanje. Tako, da sem v odgovor dobila le zvok, ki naznanja zaseden signal.
Več sreče prihodnjič, bi rekli.

Jutro je bilo še mlado in ga je spanec malček ukradel. Tako, komaj za vzorec.
Kot so bili potem vzorci pri nadaljnjih projektih preprosto povedano - čudni.
In če gre že vse po spisku, se pojavi težava pri natisnjenih barvah. Dobiš unikaten vzorec, ampak daleč od pričakovanega rezultata.

Mali vragci. En črn pes.
Prestavljanje. Sestavljanje.

Najboljša cookie mokerka, je danes v sodelovanju s predpasnikom kuhala kosilo.
Najboljše kosilo, vsebujoč pražen krompir. Izpod mojih rok.
Sedaj pa v glavi in posledično na listu sestavljam seznam kosil, ki jih ponavadi kuhamo. Da jih zapišem v mojo najbolj prikupno beležko. Drugače bodo sladice vse, kar bom imela.

Dve manj.
Seveda so kokosove/rumove kroglice zakon.
Dokler nista dve premalo do celote. In zapisnik. En zavoj dvesto pedeset gramskih maslenih piškotov zadostuje za en moj pladenj rumovih kroglic.
Toliko v vednost. Da ne pozabim. Sama.

Kamen na hrbtu.
Nogomet na televiziji.
Kdo bi razumel analizo po tekmi. Kdo?

Izpit. Avto.

Dve. Leti.

Opomnjena sem bila.

Danes dve leti nazaj sem se tresla pred izpitno komisijo in iz avtomobila odšla z potrjeno in opravljeno glavno vožnjo.

Danes mineva dve leti odkar lahko rečem, da imam izpit. Vozniško dovoljenje.

Kaj takšnega.

Cults - Go Outside

Prinčast moleskine

Danes moj besedni zaklad obsega zgolj nekaj besed.
Ustavi se nekje pri becki. Žurki. In upokojencih.
Oh, ja. Kdo bi si mislil.


Zadnje dni te besede čisto preveč uporabljam.
Saj vem.
Če sem bila včeraj produktivna, sem danes pravo nasprotje temu.
Danes sem bolj zapolnjevala čas in prostor okoli sebe. Natanko tako, da sem bila povsod in naredila nič. Da ste me videli, pa me ni bilo.
Skratka - žurka.
In moj pomen besede žurka je preprosto zbledel. Tu je le ostal prizvok, ki počasi bledi.
Smiselno? Ne.


Lastim si eno krilo. Več. H&M. Kakopak.
In še eno Moleskine beležkico. Torkat v izvedbi Malega princa.
Ja, to obstaja. Dejanska beležkica na kateri je narisan Le Petit Prince.
In njegov slavni citat, kar v izvirnem jeziku.
"L'essentiel est invislbe pour les yeux." Ker ta je sedaj velikost tudi za najmanjšo torbico. Vse dokler ne zmanjka strani. Ali huje. Navdiha.


Zaloge v knjižnici nisem že dolgo pregledala.
Luže. Luže. Lužice.

Če je ponoči lilo, so jutranje posledice prav takšne.
Ena fotografija je malo fotošopirana. Z malček odvečnega meglenja. Ampak res se nisem mogla upreti. Je bilo preprosto čudovito.


Kot je bil prizor zvečer čudovit.
Pri sosednji hiši so gorele luči, ki so skozi špranje v strešnikih oddajale svetlobo v svet. V temno noč.

Tyler Ward - U Smile

Indijski pes

Po vsem kar poslušamo vsak dan. Po tem kar gledamo. Po tem sodeč tonemo precej globoko.

Slovenija je dežela, ki bo pokopala samo sebe. Ki se bo razdvojile tako kot so se nekoč in se še bodo številne dežele tega sveta. Tu bo revščina in tu bo bogastvo. Nek vmes pa bo z leti zabrisana meja.

Poslušamo o revščini. In cenah "blagovnih znamk". Nekako ne razumem, zakaj je potrebno nekaj močno preplačati. Zakaj je samo ime toliko vredno?

Potem imamo študente, ki vlečejo študij zaradi pretirane brezposelnosti in vedno večjega števila starejših prebivalcev. Ki rabijo oskrbo, ampak nobenemu ni za res do tega. Ker so garali pa ni vidnega rezultata. Ker generacije za njimi tako propadajo, da jih nima kaj držati po konci.

Začarani smo v tak krog iz katerega ni konca. V katerem ni svetle točke.

In potem se ljudje sprašujejo, zakaj še nisi poprijel za delo?

Res mislite, da obstaja upanje v kaj takšnega? Ko vsak dan poslušaš o povečanem številu brezposelnih. O odpuščenih. O neplačevanju. O stečajih. In tajkunih.

Kje imeti potem pozitiven odnos do takšnih stvari.

Čeprav mi gre v tem trenutku zaenkrat še kar v redu. No, glede na to, da sem speljala cel projekt. Skoraj do konca. Potrebno je vse skupaj samo še zašiti. Čeprav je tukaj manjši problemčič.
Jutri pa me čaka veliko dela.

Ne maram stvar, ki me pahnejo v obsedeno stanje. Ne maram osveževati strani, da bi izvedela kaj novega. Ne maram sploh misliti o tem. Dela me sumljivo posesivno.

Ni dobro zame. In sedaj sem prišla do tega prekletega Pottermora, pri katerem hočem vedeti, če je kaj novega. Vsak nov trenutek. Vsako sekundo.

Počutim se grozno. Ko se tega zavedam.

Ampak večino časa se ne.
Zavestno se moram prisiliti, da izbrišem vse možne povezave.
Vse kar bo potrebno izvedeti, bom izvedala, ko bo napočil čas. No, to se moram sedaj prepričati. Za res.

Človek se brez interneta in računalnika počuti svobodnejše.
Ni neprestanega klikanja. Ni novic. Ni nepotrebnega osveževanja strani.
Je res več novic boljše? Je res povezanost ljudi po svetu boljša? So novosti čisto zares boljše?
Ne bi rekla. Vsak dan manj verjamem v takšne stvari.

Vem ja. Kljub še vsemu še vedno natipkam blog.
Klop se je znašel ravno na sredi čela našega psa. In izgledalo je, kot da ima tisto indijsko piko.

Če začnem na mestu poskakovat, ni vzroka za preplah. Ali morda?
Zdi se mi, da se energija po mojem telesu pretaka kot hodi lenivec v hrib.
Sem že povedala štorijo o lenivcu? Ne?

Opomba sami sebi. Ne smem se več zvirati na stolu. Dejansko je razpadel. Izgubila sem desno stran vijakov.
Zunaj pa izgleda kot soden dan. S tem nalivom.


Spomnila sem se na Tajči. In našla sem njene Dvije Zvjezdice. V bolj zreli in nežni verziji.
Ob kateri se zdi, da se zaveda, kaj poje. Da da več sebe v pesem. Da jo misli. Da jo poje z dušo.
Ali pa je samo drugače odpeto. Nekaj je.

Ob zvoku dežja bom zaspala. Vključno z nasmehom.

Tajči - Dvije Zvjezdice

Žepki

Kaj pa se zgodi ob dnevih, ko je edina stvar, ki jo naredim, da pogledam dva filma. In spečem nekaj.
Nedelja je bila čisto ne delovna. Ne-funkcionalna. Ne-zanimiva.
Za povrh vsega pa je še nekajkrat naneslo, da sem iskala, če je že kdo prejel 'welcome letter'. Saj vem, ne rabim komentarjev. Jih imam že v svoji glavi dosti. A takšne stvari lahko rečem na glas?

Ptičja kletka. Birdcage. Ne razumem. Zakaj tak konec, ki to sploh ni. Film brez zaključka.
Betty. Nurse Betty. Nenavaden film. Ko se ti zmeša nekje ob krutem umoru moža in gledanjem telenovel. In ni edina, ki ni čisto pri pravi.
Čokoladno pudingovi žepki. Orehovi štrukeljčki. In čokoladno-orehov kolač.

Tudi jaz bi znala tako bočno parkirati. Ni kaj.

Jula De Palma - Què serà serà

Upokojenci

Ne glede na to koliko se trudiš. Kako se pripravljaš. Kolikokrat pregledaš napoved in se ji prilagodiš.
Na koncu ti vreme še vedno kljubuje.


Dolžanova soteska že zjutraj. Ker je bil dan, da počneš kaj nenavadnega.
Kot to, da se pelješ tja nekam bogu za hrbtom po ozki cesti, da bi izvedel en preprost 'fotošuting'.
Če je to uspelo, ne znam precenit. Iz mene ni ravno videti največjega navdušenja nad rezultatom.
Je pa bilo zabavno dopoldne, ki ga je prekinil dež.
Čeprav sam dan ni bil nič kaj primeren. S svetlobo vred.

Mali predor. Slapišče. Parkirišče.
Saj ne, da je popoldne sijalo sonce.

Danes si vneto prepevam in pomrmravam 'Fly Me To The Moon'. Zaradi reklame filma Vesoljski kavboji. Ali nekaj takšnega.
To sem počela celotno partijo remija. In povem, da ni bilo vse skupaj prav kratko.


Bilo je nadvse zabavno. Upokojenci so gladko vodili. He.
Krofi. Najboljša stvar. Popravek. Najboljša domača stvar.

In če me je zmanjkalo za več kot pet minut, lahko rečem da je bila danes sobota.

Westlife - Fly Me To The Moon