Opečen hrbet

mood: peče


Še vedno ne dojemam, ampak izpit imam narejen. Za avto. Aaaaa!
Bo prišlo za menoj. Recimo, da.


Drugače pa morje oz. vikend v Luciji je bil super. Precej noro.


Prvi dan
To je bila sicer bolj kot ne vožnja. Najprej do Ljubljane in od tam do Kopra.
Ta je minila tako precej hitro, čeprav se je na trenutke vse vleklo. Anja je odštevala na vsakih 5-10 minut, tako da smo bili vedno na tekočem koliko je ura. Smeh. Katarinin stavek je bil nekaj v smislu "Kaj me gledaš?" ali pa "Kam me gledaš?" - ne vem več točno. Izvedle smo tudi, kako je bilo v Grčiji in kaj so vse počenjale. Ob tem dejstvu je sledil en kup zajebavanja.
Potem smo vso kramo iz vlaka natovorile na avtobus do Lucije.
Tam pa smo poleg prtljage, ki smo jo že tako komaj nesle vzele še dodatne količine pijače in hrane.


Kamp je bil nabit totalno. Iskanje prostora. Nekje v višavah. Čeprav so imeli "sosedje" še prosto tam oziroma so tako trdili pod nekaj promili verjetno.
Končno razgrnemo svoj rumeni šotor.
Malce malice. Nato pa pod pod noge in na plažo. Ta je bila čisto predaleč stran.
Najbolje je, ko tiste stvari, ki jo rabimo nimamo nikoli pri roki. Ne pozabimo pa tudi dejstva, da ni bil več pretiran dan, ko smo se odločile za kopanje. Ampak prednost je bila ta, da ni bilo sonca, ki nas bi vžgalo, ni bilo veliko ljudi pa še te nas skoraj, da niso videli v kopalkah. Med tem ali je dobro ali slabo, dejstvo, da plavaš neznano kje, ko nič ne vidiš, se pa še odločam.
Potem nam je nekako uspelo priti do Portoroža. S postanki. In tam smo obrnile in šle nazaj. Spat.


Drugi dan
Sonce nas zjutraj zbudi. Vse preležane. Bilo je vroče, mrzlo in zopet vroče. In Sara je spuščala zvoke. Naš zajtrk je bila pašteta in kruh. In od nekaj kosov se lahko pretirano naješ.
Naša lubenica. Katero smo izdolbli. Pristen nasmeh.
Dolg sprehod do plaže in tam nas pričaka razočaranje, saj so samo mame in ati. Brezveze.
Gremo plavati med vso tisto travo, ki se zapleta vase in ugotavljamo, da je zvečer bolje.
Začele smo že zgodaj in tolkle tiste slamerje. Non stop. Če so šle lubenico ožemati. Resno.
Tako, da smo spoznale nove prijatelje. Sosede ubistvu. Bile so neke punce - Ana, Katja, Klara in pa Vana mislim, da. Sicer sva bile s Saro vedno nekje med wc-jem in našim šotorom. Pač količine tekočine morajo nekako tudi ven priti. In potem te na wc vsake 5 minut.
Sosed. Fredi Miler fora in to. Ampak mogoče pa vseeno kdaj dobimo sladoled v meku.
Nekako so nekateri potem že komirali vmes. Smo se malce treznili in tako, ampak nakoncu smo pristale sredi noči, sredi Portoroža v morju. Največ folka, me pa v vodi in Sarini prijatelji so nas gledali iz obale. Zanimivo. Ampak nekaterim to ni bilo dovolj in sta šle skočit iz mosta v najbolj ogabno vodo. Fuj. Še vedno.


Potem pa so nas naši novi prijatelji vabili na pijačo. In spet smo tolkli slamerje. Tokrat s švepsom. In z vodko definitivno niso šparali. Šla je v nekaj trenutkih. Bil je nek Jernej z VŠDja od katerega sem dobila vizitko. Bil je en Žan iz gradbene ter nekje iz rovt. Bila sta dva Jana od katerih je bil en Primož - nič jasno.
In ven so nas vrgli s kampa. Ker smo teoretično, samo teoretično delali galamo. Pa sploh nismo bili glasni ali kaj. Bilo je samo to, da so nam pobrali kartice in nam rekli, da jih dobimo ob 6ih zjutraj, ura pa je bila eno ali nekaj takega. Nam seveda ni bilo nič jasno, kaj se je sploh zgodilo, ker na koncu smo samo me pristale zunaj. Lara je od nekje zadaj prišla, ampak dobila kartico nazaj, Anja pa sploh ni vedela, kaj se dogaja saj je ni bilo zraven, ker je že spala.
In potem smo tam zunaj sedeli, čakali. Rahlo je bilo že mrzlo in nam je Lara nekako skočila po oblačila. Razmišljale smo o dejstvu, da bi splezale čez samo to bi bilo ubijalsko.
Nekako nam je najedanje varnostniku uspelo, saj smo se lahko spravile notri in obljubile, da bomo pridne. Midve z Laro sva končale v šotoru in zaspale. Ostali dve pa sta še vandrali naokoli in jedli čevapčiče. Videli pa smo, da nismo bili edini, ki smo pristali zunaj saj so imeli varnostniki precej dela.


Tretji dan
Strateški premik ven. In nazaj noter. In ven v trgovino. Obujanje spominov na noč ob pašteti. In imele smo najboljši način hranjenja. Najmanjšo možno oziroma skoraj nič umazane posode in potovanje v krogu.
Poležavanje in prestavlanje s senco. Hajdi na Anjini brisači. Vlažilni ročki na glavah in podobno. In če si šel čez kamp so bili vsi nekam mačkasti. In mene teoretično ni bilo več tam, ker sem se za tisti dan že odjavila.
Mislim, da samo nam uspe instant juho, tisti za 10 minut, kuhati 2 uri.
Prvič. Zmešaj juho in pri tem rešuj žlico. Drugič. Najdi delujoč vžigalnik in ga poskusi nepokvarit. Tretjič. Še vedno poskušaj prižgati plin. Četrtič. Poskušaj se izogibati sumljivih in netreznih sosedov, ampak kaj, ko so še eni izmed redkih v kampu. Petič. Z zadnjo vžigalico pa mogoče uspe. Šestič. Čakaj sto let da zavre. Sedmič. Ko je zavrela, ugotovi, da je preredka. Osmič. Dodaj še dodatno vrečko in mešaj. Devetič. Kuhaj jo še nadaljno uro. In desetič. Poskusi pojesti.
Prvi položaj - sede. Drugi položaj - leže. Tretji položaj - sito leže.
Seveda nam potem uspe ugotoviti, da je nedelja in da je Mercator mogoče že zaprt. Ampak na srečo tista trgovina v kampu še ni bila. Dobile smo sladoled, ki je bil precej voden ampak v kombinaciji z napolitankami se je dalo preživeti. Dobro, da imamo sosede, ki nam jih podarijo.
Pomivanje in hlajenje. Igranje Osla ali po naše Defektna. Sara je. Katarinino darilo.
Pošlješ jih po pijačo pa nazaj pridejo z veliko količino, ogromno pico in prijateljem. Zanimivo.
Pojedle smo še pico in ponovno začele s slamerji, samo da smo se jih vse precej otepale. Razen Anje, ki je prejšni večer prespala in ni prišla na svoj račun.
Potem pa sem že šla domov, ko so me v celotni zasedbi prišli iskat. Tudi ostali so prišli poizkusit, če je voda še slana, vključno z Ronom, ki se je skoraj da skuhal.
Hladilne kreme in podobne zadeve za moje preveč opečen hrbet.

The Veronicas - Untouched