Piknik v Tivoliju

mood: fantastično


Danes sem spoznala Klaro. V živo.
Od vseh pogovorov prek telefona in vsega smeha prek kamerc, sva našli čas, da se srečava v Ljubljani.
Nekako sem prišla na idejo o pikniku v Tivoliju. Imela sem vse potrebno. Domače mafine. Dekco. Fotoaparat.


Mednarodni vlak ima tako ali pa tako vedno zamudo. Pot do tja je večinoma po vročem soncu in sem se skoraj skuhala. Ampak mi je uspelo.
Že od daleč sem videla postavo, ki je sedela in očitno nekoga čakala. Ko sva druga drugo zagledali, se nama je na ustnicah prikazal velik nasmeh in sem ji skoraj da stekla v objem.
Dejansko je bilo vse skupaj tako kot da se poznava že najdalj in da se ponovno srečava.
Udobno sva se namestili v travi. Se najedli. Pogovor je tekel in tekel. Vseboval je pa precejšno mero smeha.
Najbolje je bilo takrat, ko sva izvajale fotošuting in je bilo potrebno biti "profesionalen in resn". Temu je sledil tak napad smeha, ki se zlepa ni končal.
In nisva mogle nehat.


Potem pa je bila naenkrat že toliko ura, da je bilo potrebno iti na vlak. Se posloviva in odhitim na glavno, ampak jaz talent sem šele pri semaforju, ko mi ura na mobitelu kaže že 17.50 in si samo rečem lahko "super". Zavijem v ulico in nadaljujem v sam center.
Oh, ja. Ljubljana je prav čarobna. Sploh od prešerca ob Ljubljanci. In prišla sem do dejstva, da je nekako nikoli nisem fotografirala.


Opazovala sem ljudi, ki so hiteli mimo in si jo prav turistično ogledovali. Vsi parčki, ki so se stiskali ob vogalih. Vsi otroci, ki so rahlo najedali staršem. Vse je hitelo mimo mene, jaz pa sem sedela na klopci in počasi jedla mafin.
In nad trgom visijo stojala z vpetimi risbami in sklepam, da so iz ALUja. Bo nekoč tudi moja kje tako visela?


Doma pa sta bila mama in ata na obisku.

Black Eyed Peas - I Gotta Feeling