Podoben čas. Podobna ekipa. Podobna lokacija.
TOREK
Pridem na štartno lokacijo ob izogibanju vseh ovir in obvozov na cestah. Tam prileti Lara z povitim prstom. Taletn. Joj. Imava zanimivo delo, ko iščeva primerne CDje za na potep. Zmečeva vse kar je vsaj malo uporabnega, kar je zanimivo in kar je zabavno ob dejstvu, da smo to nekoč poslušali. Nočete vedeti, kaj vse je pristalo v tisti škatli za seboj.
Prtljaga je v avtu in mi z njo. Preden speljemo je potrebno pripraviti glasbo za na pot, kar je poseben postopek, ob dejstvu, da je tisti radio postal edinstven. Ustavimo se ob gruči mladine, ki nas samo debelo gledajo, ko jim pribijemo, da smo samo CD zamenjali.
Potem pa avtocesta in pot na Kolpo. Vse beži mimo in mi prepevamo ob znanih melodijah. Zadaj.
Po vseh ovinkih, delanju seznama in jedilka in rahli slabosti, razlagi o S buget prednostih in emancipirana ženska ali kaj je že bilo tisto, imamo končno prostanek. Kar z drugimi besedami imenujemo - šoping ali pa nabava. Z napisanim seznamom je bilo vse veliko lažje. In z lahkoto bi delali reklamo za Spar, ko smo imeli toliko njihovih izdelkov. Najbolj zanimivo je, ko se postavi vprašanje ali vzeti večjo cenejšo pakiranje in nam bo verjetno ostalo, ali pa malo malce "dražje" pakrianje, katerega bomo skoraj da verjetno pojedli. Še Irenin oče je obupal nad našim enournim kupovanjem živil in uletel v trgovino. Malce nerodno je bilo potem pri tistem oddelku, kjer stojijo predvsem razne pijače v steklenicah ampak nam je uspelo.
Vožnja do tja je hitro minila. Sicer so vse že prav paranoično gledale za znano obliko avtomobila. Samo na srečo ni bilo nič. Same smo bile. Skoraj. Namestile smo se na široko, pod senco dreves. En. Dva. Tri. Smo vse postavile. Mizica, stoli, šotori, razporeditev, vse podobno kot lani. Moje sistematično zlaganje v hladilnik. Paradižnik. Paprika in pečen sirček. Čeprav je olje protestiralo in špricalo na vse strani. Ampak smo pojedle. Varčevale smo z oljem in imele najboljši obešalnik.
Podale smo se ob reko. Sonce je že zašlo in je za seboj pustilo prelivajoče se odtenke barv. Z Ireno sva se podali na iskanje Gargamela, ki je čudežno izginil. Občudovali sva to lepoto narave in odkrili tobogan. No vsaj tako je zgledalo ob nič kaj pretirani svetlobi. Sprehodili sva se čez kamp in pristale v naslednjem. Ob vonju pečenih perutničk. Tam na koncu so imeli drva in kamin. Naprej pa en srebrn avto in fantje. Pač mi jih v našem kampu nič nismo imele.
V šotoru smo zaspale ob zvokih mrmranja in Uspavanki za Evo, ki nam jo je Urša prepevala.
SREDA
Sonček je posijal na šotor in začel nabijati vročino vanj. Hitro prehitro je postalo vroče in soparno. Ta šotor nam je uspelo postaviti ravno tako, da je bila povsod senca, samo tam ne.
Imele smo jutranjo telovadbo. Resno. Ob zvokih Atomik Harmonik smo poskakovale in se razmigavale. Kdo bi verjel...
Ob zajtrku nas je obletaval metuljček Tone in poziral. Naše poslušanje je bilo predvsem takšno, da smo slišale začetek pesmi, ugotovile katera je in rekle, da bomo to naslednjič poslušale. Ampak tistega naslednjič nikoli ni bilo. Osa Štefi.
Makaroni in tuna.
Učile in igrale smo se Kanasto. Ob dejstvu, da se to spravimo igrati v času, ko je začel pihati veter, smo imele vse naloženo s kamenčki.
Roza in modra kiklica ter beli majčki. Preprosto rečeno - reklama za H&M. Najprej neseva čoln skoraj do carine. Od tam nekoliko neuspešno zlezeva vanj, saj imava kar precej vode v njem, kjub dejstvu, da sva se hoteli suhi spustiti po reki. Veslanje je bilo sicer neuspešno in neuskaljeno, ampak sva se peljali. Dva modela sta naju hotla vreči s čolna, ampak jima na najino srečo ni uspelo. Zasidrali pa sva se na tistem mestu, kjer sva hoteli krasti drva.
Čoln je šel nazaj kar po suhem.
Končale smo ob pregledovanju in poslušanju CDjev ter petju ob pesmih. Malce smo popile, samo ni pasalo najbolje. Potem pa smo prišle na idejo, da če imamo že kitaro seboj in dve, ki jo znata igrati bi bilo pametno to sprobati. Tako smo malce prepevale ob kitari, dokler nismo vse premražene končale v šotoru.
ČETRTEK
Ta dan pa je jutranja telovadba odpadla. Zopet obilen zajtrk potem pa igrice. Kot že vse dni smo tudi tokrat igrale pikšneri (Pictionary), samo da smo malce priredile pravila oziroma jo predelale v Activity ali kaj že. Pač da je bila še pantomima in opisovanje. Takšne in drugačne družabne zadevščine. In ne morem kar tako nahruliti drevesa. Joj.
Z Ireno sva šle loviti ribice. To nama je parkrat uspelo. Tiste, čisto majhne. Mini pici guzi ribice, ki jim ni uspelo pobegniti čez največje možne luknje v mreži. Potem se pa lotiva metuljev na rožicah. Meni v prvem poskusu uspe ujeti dva, pri tem da je čez nekaj trenutkov en odletel, drugi pa za njim, takoj ko sva ga slikali.
Roj mravelj, ki se je sprehodil. Naši načrti kako najhitreje pospraviti vse, ker se je nebo pripravljalo na padavine, ampak na srečo nič ni bilo.
Naredile smo tudi plan, kako bomo zvečer zakurile ogenj, dobile drva in vse, kdaj moramo kaj narediti. Spekle smo palačinke. Ogromno palačink. Zraven so hotele še juho, ampak so se nakoncu pametno predale in smo ostale samo pri palačinkah, ki so bile nekako gostilniške. Sedaj poznamo kako jih tam naredijo. Na koncu nam jih je par ostalo in te so dobili sosedje. Ta "napad" je bil najbolši. Dokler jim ponujaš hrano, so jedli pico. Ko pa poveš, da imamo palačinke, pa vpraša če lahko nese tudi prijatlom. Posebna pravila, ko Kaja ne sme zmagati, ampak kaj, ko jih ne more upoštevati.
Jabolka s cedevito. S Klaro sem klepetala pol ure po telefonu in se ob ležanju na dekci kar precej nasmejala. Potem pa smo ugotovile, da bi bilo pametno zakuriti, ker se je mračilo. Drva je bilo potrebno še nasekati in smo ven spravljale negativno energijo.
Pečene hrenovke je najbolše jesti v temi, ko ne vidiš kaj ješ.
Prepevanje ob ognju. Ob kitari. Gretje. Opazovanje zvezdic in razne debate.
Savna. Nadaljevanje pogovorov v šotoru.
PETEK
Zbudile smo se v novo jutro. Irena je presenečeno ugotovila, da je njena mati že tu. Jaz pa sem odšla na jutranje kopanje. Prav poživljajoče in osvežilno je bilo. Samo jaz tam v reki. Ko lahko na sredini stojiš in gledaš na zeleno okolico okoli, nate pa sije jutranji sonček.
Tuš in zajtrk. Začele smo pakirati in odkrile CD, ki bi ga lahko poslušale že prej. Stara glasba, ki so jo verjetno bolj poslušali naši starši kot me. Prvi šotor je bil en, dva, tri pospravljen.
Kopanje in fotošuting. Skuhano kosilo in pečene hrenovke. Poleg tega pa rižota in juha. Obilno.
Potem pa še pakiranje vsega in drugi šotor. Kmalu smo imele vse zloženo in se podale na pot. Proti domu.
Najboljši je sistem za zaganjanje CDjev. Čuki so nas spremljali. Prepevale smo kot nore in v zadnjem delu avtomobila je bil pravi žur. Tega ne vidiš vsak dan. In ko se skozi prvo mesto peljem z odprtimi okni in do konca nabijamo Asterixa in Obelixa. O bed. In ko sredi Hozentregarjov Irena po nesreči ugasne radio. Kriza. Resna. Po desetem poskusu nam uspe speljati z prižganim radiom. Žurka naprej.
Na avtocesti proti Dolenjski naletimo na veliko kolono. Par kilometersko. Na začetku pa je stal zbit črn Punto.
Prispele smo v Domžale in potem jaz domov ob navdušeni razlagi.
Čuki - Črne oči
Ni komentarjev:
Objavite komentar