Dekle z beležko v rokah

mood: super ampak fuč

Pa smo dočakali ta dan.
Kakšen podvig smo si zadale. Presenetiti? Ja. Šokirati? Ne.
Ja, Matjaž je bil ta žrtev. Bogi.


Plan smo skrbni načrtovale že teden v naprej. Potrebno je bilo uskladiti vozne rede in to. In nato nastopi ta dan. Ponedeljek.
Za zgodaj zjutraj mi zazvoni BFM. Res ni še toliko ura. Ampak to je samo iluzija s katero se skušam prepričati. S postelje se nekako poberem še pred drugim dremežem.
Zmečem stvari skupaj. Zmečem stvari nase. Pozdravim kužka in odhitim na vlak.
Ta pelje do Ljubljane. Potem je potrebno prestopit. Za Harmony.
Čokoladni roglički.
Vlak za Dobovo. Preberem del Žurnala in se spravim na Sodoku. S tem si poskušam krajšati čas, ampak kaj, ko številke niso in niso sedle notri, zato sem obupala.
V Zidanem Mostu se mi pridruži Klara. Ne razumem, zakaj vsi dvomijo vanjo. Seveda, da je prišla na pravi vlak in me takoj našla. Zato dobi velik objem. Vlak zajame pozitivna energija z obilico smeha.
Vse gre tako hitro mimo, da se 1,2,3 znajdeva v Krškem.
Tam se nama pridruži, še tista tretja oseba. Klavdija.
Odpeketamo proti prizorišču zločina. Nič klopc, nič sence. Ampak, lahko izkoristimo park za to. Tam posedamo, se smejimo, načrtujemo in še. Nekako so napadi smeha redna stalnica.
Nobena pretirano lačna, ampak vseeno pristanemo na pici. Tri dekleta, ena pica. Rezultat, dva ostala koščka. Če ne gre, ne gre.


Preizkušamo različne verzije njegovega prihoda in različne smeri.
Ampak vse je samo plan. Najbolje je spontano.
Minute minevajo in njegov napovedani prihod je iz sekunde v sekundo bližje.
Spravimo se na zadnji predvideni prostor, ko ga v daljavi zagledamo. Vsi načrti skoraj, da padejo v vodo in samo čakamo na njegov izraz na obrazu.


Nekako nam je povedal, da je preveč presenečen. Malce v negativnem smislu. No, ni nas bil ravno najbolj vesel. Khm.

Nekaj minut smo presedeli v tišini in smehu. Ter skeptičnimi pogledi med sabo.
Ampak pot pod noge in krenemo na ribnik. Spet tja, ja.
Ni račk. So pa žabe.
S klopce se premaknemo na travo. Fotošuting na sto in en način.

Joj. Zabavali smo se. Jedli bonbone. Se smejali. Nekateri so se sprehajali, drugi smo obsedeli in obležali tam nekje v travi.


Tjaša je bila začuda doma. Mislim v bližini, zato smo jo mogli iti pogledat. Vsa pridna in delovna. Kot vedno. Jaz v Krškem in Tjaša v Krškem, to je skoraj, da nemogoče naklučje. Ampak se je zgodilo. Dejansko.
In sedaj poznam njeno polovico. Boljšo ali slabšo? Kaj so fantje?
I know you're so jealous.
Končamo nekje na klopcah. Sporžilec in 12 sekund. Različno sedenje. Ležanje. Fajt.
Vmes je bilo izrečenih veliko opazk. Raznih vicov o blondinkah in podobno.


Ja čas (pre)hitro mineva in potrebno je iti na vlak. Zaplet.
Družba do tam, kjer sva se srečali. Njene zgodbice, ki so res najboljše napisane. In potem ostanem sama.
Naslonjena na okno ob random playlisti spremljam okolico. Nekako mi pade ideja in jo ubesedim. Rešim sodoku do konca. Ter še eno.

Fino je bilo. In bomo ponovili. Definitivno. Brez presenečenj s predhodno psihično pripravo.

Čuki - Rdeča mašna