Preveč enajstic

V petek, ko se ura izteče proti koncu in ko vonj fiksirja zavzame ves prostor. To je čas, ko se počutim osvobojeno od celotnega tedna. Od vsega.
Stopim ven na zrak. Jesenski.  Vetrič, ki sem ter tja prenaša vse odpadle liste. Barve, ki se lesketajo v soncu. Ta pa se sicer zgolj sramežljivo kaže naokoli.

Danes je prav zanimiv datum. In samo še ena takšna priložnost bo drugo leto, potem pa dolgo več ne.
11/11/11
Videla sem enajst enajst enajstega enajstega dva tisoč enajst.
Če pravijo, da si bi bilo takrat fino nekaj zaželet, potem jaz povem, da mi čisto nič ni padlo na pamet.
Lahko bi rekla, da nimam nobene želje. Ampak bi se malo zlagala. Čisto malo.

Samo toliko v vednost.
Dejansko bom naredila premor, oziroma sem že nekako v tem.
Pač po več kot treh letih konstatnega in vsakodnevenga pisanja, preprosto rabim odmor.
Do nadaljnjega.

PS. Tisto, ko sem zadnjič omenjala, da smo naredili en mali fotošuting oziroma projekt na šoli.
Moč ga je videti na pohištvenem sejmu Ambient. Poiščite VŠD kotiček.
Ker je tako naneslo.

Katy Perry - The One That Got Away

Footloose

Ostajam pred dilemo.
Zanima kakšen učinek bi imelo name, če preneham pisati blog. Vsaj začasno, če ne drugega.
Ker pač sem prišla do dognanja, da moja vrsta komunikacije izhaja zgolj še iz pisanja. Kar je dokaj ironično.

Ker trenutno si želim biti vampir iz The Vampire Diaries, samo za to da bi lahko izklopila vsa občutja.

Aja Footloose.
Dejansko sem pogledala obe verzije danes. No, starejšo bolj na pol.
Pač kul je. Glasba iz originalne veliko boljša. Všeč mi je.
Za ostalo pa niti ne vem. Vsega po malo skupaj zmiksanega pa bi šlo.
In od srca sem se nasmejala, ko se Willard uči plesat.

Deniece Williams - Lets Hear It for the Boy

Kako zgraditi most?

Kakor kamen, kost.
Ampak to nima nobene veze z ničemer, ker mi je padla tista otroška v glavo. A je kaj trden most?

Slišala sem najboljšo frazo. Ampak sedaj me zanima, kako zgradiš most.

Ubistvu ne zdržim več v lastni glavi.
Zanima me kako prenehaš toliko analizirati vse.
Rabim malo možgane na off. Samo to.

Predavanja so po eni strani blazno zanimiva, medtem ko se po drugi grozno vlečejo.
Pač cel čas si v preži, ker te zna ob živce spravit, ampak mimogrede pa navrže kakšno zanimivo nepomembno informacijo.

Invencija. Domiselnost. Duhovitost. Iznajdljivost.
Izum.

Inovacija.
Izboljšanje.

Bistvo življenja je ni cilj, je pot.
Ampak očitno že zahodna kultura na splošno preveč analizira stvari. Ne znamo, da bi samo bile. Moramo vse vedeti zakaj in kako. Prekleta reč.
In kako dejansko vemo, da smo živi? Kaj je res in kaj ne?
In kaj je tista dodana vrednost oziroma neki x faktor. Kdo za vraga si je to izmislil?

A Friend In London - The Light

Pohane šnite

Počutim se za en odtenek brezupno.
Bolj kot poskušam usklajevati urnike in luknje, bolj ostajam zavrnjena.
Imeti urnik od devetih do enih izpade prav bedno. Z ničemer se ne da kombinirati.
Saj sem čisto zadovoljna s tem, ampak moji dnevi v Ljubljani so razpeti le s tem, da grem iz vlaka na faks in nazaj.
Ampak vedno se pa najde en dan, ko imajo vsi čas in jih nimaš nikamor za stlačit. Ne razumem tega.

Skratka, bo že bolje. Tako pravijo...

Dan sem začela s pohanimi šnitami za zajtrk. French toast.
In končala z domačim jabolčnim štrudljem.
Na nedeljo si človek lahko privošči.

 

Pan Am. Ta serija mi je blazno simpatična. Všeč mi je to obdobje. Krila. Obleke. Avtomobili. Vse.
Očarana sem.

Goo Goo Dolls - Sympathy

Poročila iz Španije

Subtivni moment. Razpištoljenje.

Portugalščina se mi zdi blazno zabavna. En tak hecno zabaven jezik.
Včasih sem gledala eno brazilsko nadaljevanko. Esperança.
Spomnim se samo občutka, da je bila blazno kul. Ne spomnim se več zakaj se je pravzaprav šlo.
Ne vse skupaj je samo zaradi spodnje pesmi, ki mi je danes prišla na ušesa. Ai Se Eu Te Pego.
Tako, da se danes zabavam z lomljenjem jezika. Oh...

Stavek "Remember, remember the 5th of November..." me takoj asoicirana na pesem Remember od Misty Miller.
Da pojasnim - vse skupaj se vrti okoli filma V for Vendetta, ko V to izreče. Film pa je neposredno povezan z osebo imenovano Guy Fawkes. Ta je želel 5. novembra 1605 raztreliti parlament. Ali nekaj v tem smislu. In sedaj so te maske v njegovi podobi, ki so uporabljene v filmu, postale simbol skupine Anonymous.
Ampak V for Vendetta je tako ali pa tako čisto hud film. Na trenutek preveč mogoč.

PS. Facebook še vedno stoji in vse v zvezi s sesutjem je bilo ovrženo.

Michel Teló - Ai Se Eu Te Pego

Sevilla

Prespali smo na letališču. Bilo je nekje med tem, da ni avtobusov in metrojev ob taknih nenormalnih zgodnje jutranjih urah.
V Burger Kingu je nad stoli pisalo "Have it your way" in to smo vzeli precej dobesedno. Ko smo naredile celo štalo. Še veliki ščurki so se pridružili. Fuj.
Ampak vsega je bilo konec po dobri uri spanca, ko nas je zelo neprijazna varnostnica nagnala nekam. Pa prav fino udobno je bilo.

Ostal del jutra smo se obračali nekje na letaliških stolih, ki so zaznali vsak premik. Ko se je vse skupaj končno odprlo, nas do poleta ni ločilo več veliko.
In še predno smo do dobra vzleteli smo se že spuščali. No, vmes je bil en dremež.

Prvi dan Seville
Pridružili smo se gruči čakajočih ljudi. Ob zgodnji uri. Na avtobus.
Sevilla izgleda bolj srednje evropsko. Bolj domače. Bolj prijetno.
Vse skupaj je bilo bolj živo in polno. Izgledalo je čiste drugače kot Valencija.
Za pot vprašat sta šli na levo. Po pol ure sta prišli iz naše desne. Kdo bi razumel.

Ogromno kočij imajo. In avtomobilov v sklopu sivinske lestvice.
Pa še vedeževalna mama nas je oblegala. Ki je strašila naokoli z rožmarinom ali sivko. Saj ne vem.
Turkizno moder Mini. Kako prikupen.

S potovalkami in kovčki smo se spravile na tramvaj v bližini, ki je vozil samo 5 postaj. Izredno zanimivo.
In bile smo neposredno v centru mesta. V zelo kul hostlu. Oasis Palace.
Ampak predno smo se čekirale smo odšle še na en hiter obhod par ulic gor in dol.
Obilen zajtrk. Slanina, jajca in popečen toast s pomarančnim sokom.

Ugotovitev - kot bi bili sredi poletja, ali nekje sredi turistične sezone, saj so bile ulice napolnjene s turisti. Vse je mrgolelo. Vse je bilo polno. Res prava osvežitev po prazni in zaprti Valenciji.
Osvobajajoče se je bilo znebiti vseh plasti jaken in puloverjev ter okoli laziti v balerinkah.

Razpakirale smo se v sobi, kjer smo jo zasedle polovico. Dva pograda in pol.
Po tistem se okoli letala v krilu. Brez žab. Tako lahko razložim kako toplo je bilo za spremembo. In verjemite, da sploh nisem bila edina. Kazalo je 25°C ali pa še kakšno več.
Bilo je prijetno jesensko vreme. Takšno kakršno bi moralo biti. Ne ta preskok iz poletja v zimo. Bilo je ravno prav toplo in ravno prav hladno.

Tukaj smo Zaro takoj našli. Kot H&M, Bershko, Pull&Bear in podobne. Ogromno trgovin.
Princeskasta večnadstropna kremšnita. Tako sem opisala Milhojas rojo. Ali nekaj takšnega.

Prav zanimivo slastna zadeva za čisto špansko ležerno vzdušje pred slaščičarno, kjer so vsi čakali na proste sedeže. Rekle so, da pač tja moramo iti v Sevilli.
Obhod mesta.
To je bilo prekinjeno z željo po počitku. Ki se ni izkazal za najbolj uspešnega. Ampak so pa zasledili mojega cimra, ko se izmuznil notri in ven medtem, ko sem zaprla oči za nekaj minut.
In debata o tem je bila na mizi še cel večer.
Sploh, ko si naslednje jutro niti nisem upala prilesti dol iz pograda.

Našli sva vintage trgovinici.
In sedaj si lastim luškano rdečo oblekico.
Bila je še ena prav nežno marelična oblekica, ampak je bil material nevzdržen. Prav zabavno.
Mislim, da se še vedno išče tista nekje za Poljanami.

Terasa na strehi je prav fina. S sangrijo v roki smo se popolnoma prepustile vzdušju. Pa še vesele urice so imeli.
Ostali so se nam pridruževali šele kasneje. Ker ubistvu je bil ravno Halloween oziroma noč čarovnic.
Me smo si nadele le rdečo šminko.
Spoznala sem enega iz New Yorka in enega iz Colorada, ki je cel čas iskal očala.
Pač prišla sem do spoznanja, da mi je všeč ameriški naglas. In nekako se je potem, ko sem vlekla na ušesa pogovor zgodilo, da sem se sama zapletla v enega.

Vedno smo na napačnem kraju ob napačnem času. Dejstvo je, da se po enajsti in okoli polnoči Španci šele spravlajo na prigrizke in da smo par ur prezgodnje za žur. In prenizko na tleh. In premalo namaškirane.
Skratka smo na napačnem kraju ob napačnem času, saj ko smo se vrnile nazaj v hostel so že vsi odšli.

Drugi dan Seville
Zjutraj na zajtrku je tisti iz Colorada našel svoja očala. Saj mi je njegov prijatelj prejšnji večer tako ali pa tako razjasnil, da je hipster.
Šle smo na "walking tour" po mestu. Tri urni obhod mesta.
Ampak vodička je blazno fino vse razložila in imela je mojo popolno pozornost, ker sem jo z največjim zanimanjem poslušala.
Imajo gobasto strukturo, ki je preveč moderna za mesto in je prvotno imela čisto drugačen pomen, manjše stroške in manj časa izdelave. Ampak v teoriji se vedno vse lepo sliši.
Zavedala sem se dejstva, kako je krščanstvo zgrešeno in pokvarjeno.
Izvedela sem kako se je ravnalo s krivdo in izdajo in da je lobanja na oknu visela 150 let, ker španska kultura da veliko na upoštevanje poslednje želje.
Poslušala sem o matadorju z ogromno karizmo. O imenih ulic. O Izabeli in Ferdinandu ter pristnosti njunega zakona.
Potem pa smo jo iz turističnega dela mahnile čez reko na kosilo. Lignji so bili gigantski.

Narobe nam je hodilo, ker je bil prvi november praznik in je bila večina stvari zaprtih. Čeprav turistične trgovine s spominki nikoli zares ne počivajo in smo kupile stvari za družino in prijatelje. Nekaj malih malenkosti.
Imam pa modro pikčasto pahljačo in meni izredno ekspresivno fotografijo flamenka na razglednici.

V vsemu tednu se je vedno na vprašanja ali klic odzvala napačna Kaja.
Vedno. Prav zanimivo dejstvo je bilo. In nič za nalašč.

Dan se je prevesil v večer in vse je bilo potrebno spakirati. Uživale smo še zadnji večer na terasi s sangrijo predno smo krenile spat, ko je bilo zjutraj potrebno zgodaj vstati.
Ampak še pred tem smo se pa naročile na tapas tour čeprav smo jedle samo prvega na terasi našega hostla. Tak prikupen hamburček, ki seveda ni bil dovolj.
Zato je bilo potrebno iti v McDonalds po malo hitre prehrane za vso druščino.
Tu je sledilo spanje.

Zadnje ure Seville
Vstajanje je bilo sredi noči oziroma zelo zelo zgodaj zjutraj. In naši načrti so padli v vodo, nakar smo se odpeljale kar s taksijem do letališča.
S tem smo izkoristile vse vrste javnih prevozov. No, razen kočije. Ampak to zame pride, ko mama zadane na lotu. Tak je bil dogovor. Verjetno ne bom nikoli pozabila.

Ni pointa, če je letališče ob malo pred peto zjutraj še zaprto.
In še predno smo se zavedale smo že sedele na letalu in pristajale v meglenih Benetkah. Ostal del poti, pred tem, smo imele sonce, ki nas je prijetno zbudilo iz dremeža in nas vrnilo zopet nazaj v stanje počivanja.
Ostala je samo še vožnja proti domu. Z zanimivim postankom vmes, ko smo naložile nič hudega slutečega fanta kar v prtljažnik med vse potovalke in kovčke.

Tako. Tukaj se moja zgodba iz Španije zaključi. Bilo je fino.

PS. Zvočni efekti ob prepvanju pesmi: Kaiser Chiefs - Ruby

Valencija

Naše popotovanje se je začelo že z izbiro destinacije nekje v vročih poletnih dneh. Ampak stvari so nanesle tako, da se čas takrat ni izšel in smo malce prestavile načrtovano. Na podaljšan vikend ali šolske krompirjeve počitnice.
Španija. Zasluga gre predvsem poceni letalskim vozovnicam. Vmesni let je stal toliko kot povratna vožnja z avtobusom do Ljubljane. Hecno.
Ker se datumi ne skladajo vedno smo namesto enega samega mesta prišle do obiska dveh.
Torej. Dva mesta. Trije leti. Pet deklet.

Še nikoli prej nisem stopila na letalo. Tako, da sem se precejšen del časa tresla od strahu in vzhičenosti.
Komaj pripravljena na očitno.
Končni izkupiček. Sem preživela. In imeli smo srečo z vremenom tako, da se je dosti hud razgled izrisal.

Nobena še dolgo po pristanku na tla ni dojela, da smo dejansko prispele v Španijo. In to tako hitro.
In preprosto. Niti na letališču nismo imele večjih komplikacij, razno tega da se je vsebina moje denarnice razletela po tleh, ko nekako nisem mogla nič zadržati v lastnih rokah.

Prvi dan Valencije
Metro. Kovčki. Potovalke. In me v mestu, ki nam je bilo popolnoma tuje.
Zanimivo je, da so hiše v precej peščenih barvah in večinoma izgledajo pozidane. Vsaj v tistem predelu, kjer smo lutali naokoli.
Stanovanje/apartma, ki smo ga imele je bilo veliko in prav luštno. Pa še po svoje smo si hitro vse preuredile.

Tapas. Prigrizki po špansko. Zelo značilno. Zelo kulj.
Verjetno so v Španiji samo jedli. In razen dveh McCheesov v McDonaldsu je bila vse ostalo španska hrana. Ampak še te dva sledita potem v Sevilli.
Saj bi povedala kaj vse smo jedli pa si niti imen nisem kaj dobro zapolnila. Neke krompirčke z olioli omakami in kruhke s česnom in olivnim oljem. Piščančjo polpeto in take stvari.
Seveda, da ne pozabim na krompir v kosih, ocvrta jajca in pršut. Vse skupaj postreženo z obilico smeha. Z naše strani.
Voda pa je ustekleničena.

Dejstvo. V Španiji je ogromno Irish Pubov in Bulmers je kul.
Torej. V Španiji pijem pivo in jem šparglje. To se je verjetno znašlo še med zapiski. Ki smo jih pridno ustvarjale.

Drugi dan Valencije.
Po domačem zajtrku Ciudad de las artes y las ciencias. Skratka prostor z muzeji in akvarijem. Velikim akvarijem.

Navdušena sem bila. A povem kaj sem videla? No, videla sem pingvine, bele kite, delfine, mrože, morske pse, morske leve, nemo ribo, doris ribo in sto tisoč drugih rib, rakce, morske zvezde, morske kumare, skate, hudega potapljača in luštnega modela v usnjeni jakni. Hehe.
Po vsem tem pa uživala na sončku v parku. Med ležanjem v travi.

Tudi kosilo smo si kar same skuhale. Čisto preproste makarone.
In tu naprej se začne večer. Z limetami in vsem kar pride zraven.
In če smo se izgubljale, to ni bilo nič nenavadnega.

Tretji dan Valencije.
Dan se je začel precej deževno. Ampak smo se vseeno podale v svet z dežniki in palerino. Ter zanimivo končale v nečem kar je izgledalo kot strašno premajhen prostor za lokal. Mislim, da je bil tudi to irish pub. Če se ne motim. In pridno sem srkala té rojo. Rdeči čaj.
Potikale smo se po mestnem jedru. Po razmočenih poteh. In izpod dežnika zrle na znamenitosti visoko v zraku.

In to se je zavleklo v ves dan. Z dežjem obdan. Malo je bilo tudi šopinga. Hrana je bila španska. Riba.
Iskale smo tarto de quesso. Kar je čiskejk oziroma skutina torta. Ampak nam ni uspelo in se je bilo potrebno priznati poraz ter iti na približek v Starbucks. Kaj se je tam pletlo, raje ne sprašujte. Živi prenos, ki je vključeval veliko strmenja in opravljanja.
Končale v irish pubu. Presenetljivo? Sploh ne.
In prigrizkih ob belem sladkem vinu. Prav fino se nam je zdelo.

Četrti dan in zadnji dan Valencije
Churrosi z vročo čokolado za zajtrk. Saj vem, smo si privoščile. Ni kaj.
Bila je nedelja in vse kar je bilo zares odprto so bili muzeji. In še zastonj.

Ampak lepega sončnega dne ni bilo za proč vreči in smo se razdelili. Nisem bila za muzeje. In nisem za španske umetnike. Nekako me ne pritegnejo.
Potep po mestu naokoli. Z veliko fotošutinga. In edino informacijo, kjer ti povejo, da je čisto vse zaprto.
Rdeč nagelj. Dvorjenje matadorju. Prepevanje slovenskih pesmi. Gorska roža.
Uspelo nama je sestaviti skupaj skoraj celotno pesem.

Vsak balkon rabi rožo.
Nekatere izjave so bile prav legendarne.

Našo bivanje se je počasi izteklo. Kar se Valencije tiče in sledilo je le še pakiranje in spanje na letališču.

PS. Vse dni se nam je prepevala: The Vaccines - Wetsuit

Pilov fajt

Izpitiran jahač. Enega konja prosim, za sabo.

Danes sem komaj čakala, da bo konec faksa. Da bo vlak prišel. Da se bodo mafini spekli. Da bo konec serije. Da bodo prišli obiski.
Da grem lahko spat.

Iz načrtovanega popoldanskega dremeža ni nastalo prav nič. In z veseljem bom čez minuto ali dve potonila v svet sanj. Ko me zjutraj do dopoldneva ne bo nič zbudilo.
Držim pesti.

In kaj je najbolj pričakovana stvar jutrišnjega dne?
Sesutje socialnega omrežja. Samo zanima me, če so govorice resnične. Nič drugega.

Glee - Take Care Of Yourself

Muvi najt

Občutek, biti nazaj v naši mrzli deželici je malce mešan. Zdi se kot, da me ni bilo celo večnost.
Pa še mrzlo je.

Hodim na faks, ki ga sploh ni.
Moram povedati, da sem navdušena nad kolegialnostjo našega razreda/oddelka. Nekako smo enkrat za spremembo vsi enotni in ne puščamo nikogar za seboj.
Če pa profesorja za risanje ni bilo eno uro, pa smo se odločili, da bomo vse skupaj prevzeli v svoje roke. Meni je prav.

Dostavila sem ključek. In sebe domov ob dokaj zgodnji uri. Skupaj s sendviči iz Gušta.
Skratka, komaj se vidim čez nalogo. In iz minute v minuto najdem kakšno stvar več. Saj se ne pritožujem, samo delim nepotrebne informacije.
Kot dejstvo, da nas je že 7 milijard. Delim jih naprej, ko so mi bile povedane.

Movie night smo imeli pri puncah iz Amerike.
Nekaj iger, klepeta in en film.
The Notebook. Ja, točno ta o katerem ves čas govorim. Število ogledov iz moje strani je nekako že malo pretirano bi lahko rekli. Ampak obožujem vse v tem filmu. In lahko bi ga še ogromnokrat pogledala.

Prevoz domov je super, ko v zameno dobiš klepet.
In ko avto postoji na dvorišču, da se debata razvije do konca, je večer super.
Potem pa proti domu...

Ne razumem, vsak dan sem bolj izčrpana. Kam to pelje?

Omar Naber - Le srce ne spi

Španija

Če se je poznala nekaj dnevna odsotnost od pisanja in objavljanja, je za to "krivo" le eno - potepala sem se.
Tokrat smo s puncami izkoristile podaljšan vikend in za en teden odšle v toplejše kraje. Nekam bolj vzhodno.

Španija. Valencia. Sevilla.
Prvič sem šla v Španijo. Prvič sem letela z letalom.
Skratka veliko je bilo stvari, ki jih še nisem počela. In moram reči, da sem bila kar pridna.

V podrobnosti se danes ne bi spuščala. Tukaj bom pustila samo nekaj občutkov. Nekaj besed in kakšno slikico.
Ostalo, no ostalo mogoče pride nekoč. Nekdaj.

Če potegnem črto pod vse, je bilo zabavno in fino.
Mogoče bi bilo lahko še bolj, ampak smo imeli težave z biti na pravem mestu ob pravem času.
Ko sem danes počasi nalagala sličice na računalnik, sem ugotovila, kako zabavno vse skupaj izgleda.

Spoznala sem špansko govorečo kulturo. Njihov način. Prigrizke in bolj malo sieste.
Nekaj turističnih znamenitosti in veliko sprehajanja po mestu in naokoli.

Skratka bila je prijetna sprostitev in biti nazaj mi v tem trenutku čisto nič ne ugaja. Čaka me tona dela. Čaka me toliko stvari in izčrpana sem.
Sem si pa privoščila počitnice, ko sem bila cele počitnice bolj kot ne pridna in sem delala.

S težavo se bom vrnila v moj vsakdanjik. Največjo.

Kaiser Chiefs - Ruby