Trdnjava

Spuščala sem se po stopnicah navzgor. A ni zabaven stavek? Tako prikupno protisloven je.
Skratka včeraj sem se hodila navzgor po res lepem v čas ujetem stopnišču v eni izmed stavb v centru Ljubljane. Nisem si mogla pomagati kot, da sem poskušala ujeti trenutek in tisto nekaj svetlobe. Sedaj instagriram. Če je bo to pravi glagol. Neverjetno hitro se me je prijelo.

Dejansko mi je uspelo zgubiti avto nekje med parkirišči v centru. Iskala sem ga 5 minut in hodila v krogih. Pet minut je šteto po tistem, ko sem prišla v napačno ulico in tam ni bilo avta. Ker je bil eno nazaj, ampak tega nisem pogruntala, saj sem si rekla, da tam ga pa ni. Ampak presenetljivo je bil.
No, vsaj bil je kjerkoli.
Dobim pa zvezdico za vztrajnost pri iskanju parkirišča. Niti po petem krogu in dvajsetih minutah nisem obupala. Mislim sem, ampak se je potem en pred menoj odparkiral in odpeljal proč. Jaz pa s praznim parkiriščem pred seboj, kot da sem videla oazo sredi puščave.

In se spuščam navzgor.

Po tem ko sem se spuščala po stopnicah kot iz gradu, sem se znašla v trdnjavi. Skoraj dobesedno. Mislim dobesedno. S kančkom tiste pristne otroške domišljije, ko je kartonska škatla lahko karkoli. Ampak, če vse skupaj nagradimo in je še bolj pristnih oblik, potem lahko plavamo na oblakih. Ali se preprosto zabubimo v odejo, ki daje tak občutek.
Plavati med oblaki ja. In se smejati brez konca.

Dokler čisto počasi ne potoneš v spanec in se tega zaveš predvsem, ko se je potrebno zjutraj zbuditi. Jutri bom verjetno skočila iz postelje, ker imam obljubljen izlet.

Včeraj smo vsi skupaj ugotovili kakšne talente skrivajo ali pa tudi ne, teli Američani, ki so trenutno tukaj. Malo so prepevali ob zvoku kitare ali violine. Še orglice so se našle.
Tako neverjetno hitro pa se čas izgubi. Toliko časa smo se poslavljali in dogovarjali, da sem na koncu prišla pol ure kasneje kot sem se prvotno zmenila. Ups.

Zapustila sem trdnjavo. Popila zeleni čaj iz steklene šalčke in šla domov.
Ne maram tiste lučke, ki me vedno prestraši, ko se pojavi pod števcem. Grozna oranžna in opozorilni znak, da se vozim na hlape.

Skoraj sem že pozabila na današnji dogovor za kosilo. Saj imam zapisano, pa vseeno. Pozabljiva sem, da ni kaj. Ampak kosilo v Bufu. Z gospodično s katero sva skupaj obiskovali tisto vijolično stavbo NTF-ja. Ona jo še vedno. Jaz pa sem šla v takšno, ki ima modra okna in ki bo drugo leto nekje v neznanem pravzaprav.
Že zadnjič, ko sva se menili, sem videla pico pred seboj. Danes sem jo res in še okusila poleg. Ampak jo je šlo samo pol. Drugo polovico so rajši doma z največjim veseljem napadli.
Zame je pica iz Bufa še vedno daleč najboljša. Predvsem skorjo ima super. In nisem čudna in edina, ki rajši jem skorjo kot pico, ko postajam že preveč sita.

Ni kaj. Napisala in oddala sem še seminarsko. Sedaj se moram še pripravit za drug teden pa bo. Počasi. Ampak nisem pa imela tako daleč pestrega dneva kot vojščak v trdnjavi.

blink-182 - All The Small Things

Mati so praznovali

Pester dan je za menoj.
Prvotni načrt je padel v vodo. Rok se je podaljšal. Vmes pa so prišle popolnoma druge stvari.

Njej je blizu.

Če me kdo vpraša, kaj sem počela danes, mu lahko odgovorim nekaj podobnega. Pospravljala. Pometala. Kuhala. Pomivala. Izdelovala rumove kroglice. Okopavala vrt.
Poleg tega sem na največjo zmožnost mojega zvočnika, glasno nabijala vse pesmi iz serije Smash. In packala po platnu. Kar tako. Po melodiji.

Pogledala sem zadnji del Smash in ugotovila, da je bila to res ena bolj kulj serij. Glede na mojo oceno. Blazno navdušena sem in všeč mi je, da so prikazovali nastanek in ozadje mjuzikla. Res. Prav navdušena sem. Nad obema sezonama. Nad pesmimi. Nad temo. Zanimivo je, da če sem prejšnjo sezono "navijala" za eno igralko, se mi je to sezono bolj prikupila druga. Pri enem delu vmes sem se na polno zjokala. V tem zadnjem sem bila samo na robu solz nekje vmes. Saj ni bilo nič žalostnega, samo tako me je prevzelo vse skupaj, da me je pojedel trenutek. Vživela sem se. Popolnoma.

Japonski javor. Moje darilo, ki sem ga skrbno "skrivala" na balkoni od mame. In sem danes tja peljala mati, ki je bila popolnoma navdušena.
V vzdušju se je nadaljeval preostanek dneva. Precej smo jedli. Nazdravljali. Se sladkali. Se smejali.

Nekje vmes sem vse to zapustila in šla v Ljubljano. Američani so imeli poslovilno druženje, saj se nekateri po letu v Sloveniji vračajo nazaj domov. Pa smo imeli nekaj prigrizkov za mini piknik. Razgrnjeno odejo in mreži za odbojko in badminton. Odigrala sem oboje. Sprva me je malenkost mučila percepcija in zaznava prostora, ampak je šlo. Predvsem tisto igro odbojke, ko sem tolikokrat servirala, da sem imela že čisto rdečo roko, za ekipo pa priborila nekaj točk prednosti, ki so na koncu tudi prinesle eno zmago. Ampak bolj kot to smo se nasmejali do solz. Kaj je važno znanje, če je pomembnejša zabava.

Smash - Broadway, Here I Come!

Helov Kiti

Najbolj smešno je, ko se vrneš iz kopalnice in zaznaš luč in nekaj glasov v hiši. In potem se vsi derejo "Helov Kiti!" z vseh koncev, na mizi pa tri prazni kozarčki.

Dejansko je naporno biti na faksu. Mislim, ko si tam pol dneva in enega profesorja na predavanja sploh ni. Drugi pa zamuja.
Naporno je, ko je slab zrak, ampak piha cel čas in okna tolčejo ob steno. Naporno je, ko so vsi presneto glasni, ker povsod tečejo neki pogovori in se raven jakosti iz minute v minuto zvišuje, da še telefonskega klica ne bi slišala in se odmaknem iz učilnice.
Naporno je, ko iz sebe ne spraviš več kot 5 stavkov za tisto seminarsko, katere rok se preveč vztrajno bliža.
Naporno je, ko računalnik ne dela tako kot bi mislil ali pa sploh ne dela. Poleg tega pa program, ki ga komaj kaj znaš uporabljati drži skupaj v bratstvu nedelovanja in se preprosto ne odziva pravilno na tvoje ukaze.

Po stopnicah na zadnji vlak s pogledom nazaj.

Šele, ko sem posnela par fotografij, eno potencialno dobro, če ne bi bila zamegljena, sem prišla do ugotovitve, da so moje nastavitve krive za vse skupaj. Bravo jaz. Ampak to sem prepozno sklepala, saj se je svetloba spremenila in mesto na katerem sem pred tem stala. Ampak kljub vsemu sem instamgrirala fotografijo.

Rebecca Young - Doing the wrong things

Sonce Dež

Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež. Sonce. Dež.
Tole vreme je prav po žensko muhasto. Že skoraj se ne zna odločit kakšno bi bilo.

Sedaj imamo vsi čisto prepametne telefone in se poskušamo naučiti vsaj pol funkcij.
MMS-i mi ponovno delajo. Pridružila sem se Instagramu. Kaj je še novega?

Žogica na tleh.

Poskušam napisati seminarsko, pa sem ugotovila le kaj bi imela za izdelek. Ampak že to je precej velik dosežek, saj je pomemben del začetka seminarske. Oddajo pa imam skoraj pred nosom. Vse podčrtano. Obkroženo. Pa nobene besede spisane. Zakaj je tako?

Sva se pa z Ronom precej zabavala. Mislim jaz sem se nasmejala do solz in se podila gor in dol po hodniku. On mi je nekaj časa nosil žogico. Potem pa sem se mu skrivala in prav zabavne so njegove reakcije. Posrečen kuža je.

Awolnation - Sail

PS. če se zdi, da se je pojavilo kup objav naenkrat, je res. Manjše tehnične težave.

Ona in on

Saj ne vem ali mi je malo po vsem tem času do živega stopilo to, da je kljub vsemu pisanje "bloga" malenkost "posmehljivo" dejanje, vendar mi s konca jezika noče iti drug izraz. To bi trdila zgolj zato, ker se v meni nabere manjši odpor do pisanja takoj v trenutku, ko odprem novo stran, da bom napisala novo objavo.
Mogoče je pa res zgolj moja trenutno preveč razsežna nediscipliniranost. Nekaj je. Ker se že cel teden lotevam pa še vedno ni nič iz mene prišlo.

Današnja sobota je bila res precej pestra v dogajanju, dogodkih in dejanjih. Zjutraj smo jutranje dopoldne začeli precej tipično sobotno z enim manjšim ovinkom pred vsemi opravili. Znašli smo se med vso mobilno tehnologijo in z zadnjimi aparati, ki jih ponujajo. Da dobiš telefon s popustom in pri tem še nižjo naročnino je pa že prava umetnost. Pravi, pristni Gorenjci.
Skratka sedaj je v moji lasti nova igračka te mobilne tehnologije. Zvesta ostajam Sonyju ter Xperii. Tokrat lepotec v belo zlati kombinaciji. Nisem si mislila, da bom na to pristala.

Potem smo opravili tipični sobotni nakupovalni obhod. Ko zmanjka vsega v hladilniku je potrebna dopolnitev "fasnge". Poleg tega pa ena trgovina nikoli ni dovolj, saj povsod nimajo vsega. Skratka končalo se je tako, da smo imeli poln prtljažnik hrane razporejene po vrečkah. Jaz pa v svoji novo oblekico. Črno. Luštno. Ker ima grozno lušten kroj in se ga zna uporabit. No, to je bil razlog.

Pestro je bilo. Komaj smo prišli domov. Že skoraj smo morali obrnit in smo šli na kosilo. Ata je praznoval rojstni dan, ki ga ima jutri. Pa je bilo na razporedu družinsko kosilo. Skoraj vsi prisotni, pa še pes. Mislim, bil je dan poln porok, pa so nekateri manjkali.
Ta pražen krompir sem čakala že skoraj cel teden in sanjala o njemu. Tako hitro je izginil iz mojega krožnika, da še vedela nisem.
Potem pa se je začela zabava. Kombinacija malega bratranca in našega psa - je prav zabavna. Saj ne vem kdo se je bolj nasmejal, mi ali on. Skratka bilo je veliko mahanja z repom, veliko čohanja in ležanja na tleh. Obisk smo končali tako, da se je mali ovil okoli moje noge.

Nekaj časa doma. Potem pa sva z materjo odšli na gledališko predstavo OnaOn, ki sta jo priredila študenta AGRFT-ja. Eden od njiju je domačin in ga sedaj že nekaj časa nismo videli na domačem odru. Prav zabavno je bilo.
V gledališkem listu je napisano: "V njej nastopajo One in Oni, ki jih spoznavamo v različnih obdobjih njihovega življenja od odraščanja do staranja, in s pomočjo njihovih zgodb gledamo tudi svoje zgodbe, ki jih združuje skupni imenovalec: ljubezen."
Luštna stvar za videti.
Potem pa sva ujeli še zadnji del prvega polčasa finala prvakov. Ob malenkostnem razburjanju sem pogledala še drugega in daleč najbolj me je zabaval priimek Schweinsteiger. Ha.

Toliko za soboto.

Bajaga - Tišina

Fotostrip ali napoj

Vremenske razmere so vedno popularna tematika za razglabljanje - predvsem če so precej nenavadne za svoj letni čas. A veš tisti občutek, ko te zebe v roke in prideš na toplo in te začne kar srbeti in boleti vse. No, tega občutka nekako ne želim imeti ob koncu maja. Res je mraz! Kot bi bili konec februarja, ne pa maja. Če ne veste je slovenska smučišča danes zasnežilo. Sicer pa smo izdelovali fotostrip danes.

Dan mine v čudnem ritmu, ko imaš predavanja na sporedu šele v poznejših popoldanskih urah. Kar ne veš kaj bi sam s seboj, ker obenem imaš časa na pretek, po drugi strani pa ga nimaš dovolj, da bi se lotil kaj resnega.

Tokrat na petkov večer sem imela na faksu pri predmetu Fotografija, na sporedu nalogo z naslovom - Fotostrip.
Skratka v dveh urah smo morali ugotoviti zgodbo, poslikati in pripraviti pet fotografij, ki bodo dale neko zaključeno celoto.
In ko razočarana in brezvoljno sediš na faksu, zadeva sploh ni tako zelo preprosta. Ampak na srečo, veliko srečo, se trenutki obrnejo in kar naenkrat dobiš preblisk in stvar pripelješ do konca. Čudežno.
Lahko bi nalogo poimenovali kot - "napoj". Navdih je bila steklenica vode na mizi.
Nastale so prav zabavne fotografije, ko enkrat pogledaš skozi steklenico. In nastane ideja. In začne se fotosešn na najbolj mrzel majski dan. Vmes sva s sošolko potrebovali odmore na toplem, da sva lahko nadaljevali.

Včerajšnji dan sem bila trikrat v Ljubljani. Danes pa tudi že v drugo.
Malo crklanja. Malo Californicationa. Potem pa domov.
No, kolikokrat lahko greš v Ljubljano in nazaj v dveh dneh. Po različnih poteh in z različnimi prevoznimi sredstvi. Avto. Avtobus. Vlak.

A Friend in London - Hide

Čokolada nad makaroni

Najboljšo stvar sem ušpičila. Daleč najboljšo.
Zvečer sem se prikazala na Brniku. Pardon, letališču Jožeta Pučnika. In počakala zadnje letalo, ki je priletelo direktno iz Amsterdama. Z malo zamude. Poleg vsega pa nisem bila edina, ki je tam čakala, da vidi znan obraz.
Skratka nisem mu nič povedala, da pridem. Samo tam sem bila. In njegov izraz presenečenosti in navdušenja na obrazu, ko me je zagledal, je bil res neprecenljiv. Mislim, da je komaj verjel svojim očem.
Ja, daleč najboljša stvar, ki sem jo ušpičila.

Peljala sem ga domov. Potem pa še sebe.

Dan sem nadaljevala tako, da sem se še enkrat peljala v Ljubljano. Tokrat drugačno prevozno sredstvo. Najmanj dopadljivo. Avtobus.
Profesorja pa še debel čas ni bilo, ker smo se narobe razumeli. Mislim posredovane so mu bile napačne informacije, ampak smo to čisto mirno prenašali, vsak v svojih projektih na svojem računalniku.
Načrti, ki sem jih imela za nadaljevanje dneva, so se malenkost raztreščili. Šla sem domov. Tokrat z vlakom.
Zanimivo, da nisem klicala staršev, da me "prevzameta", ampak sem mamo zvlekla v vrtnarijo, kjer sem si zamislila prav posebno darilo. In to je bil precej uspešen načrt. No, več kot uspešen.
Pretihotapila sem se domov. Oznanila, da me lahko vidijo še nekaj uric, ker potem letim nazaj v prestolnico. Tretjič v tem dnevu.

In res. Odpravljam se nazaj proti Ljubljani. S polno posodo mafinov. Včasih, ko se mi pokvarijo načrti in imam preveč časa, takrat pečem mafine. In to tako, da jih delam precej spotoma, saj čokolado topim nad paro, kjer se kuhajo makaroni. Če to ni praktično, potem pa res ne vem, kaj bi lahko bilo.

The Kooks - Ooh La

Košara bezga

Najboljši občutek je, ko dobiš sms, da ti predavanja za današnji dan odpadejo. In potem vrtnarim. Nabiram bezeg in se zabavam. Sama sebe sem neznansko zabavala, ko ga nisem več dosegla in sem privlekla na dan napravo za rezanje vej, ki je bila prav hecno nerodna. Tako kot jaz z njo.
Ampak na koncu sem imela polno košaro bezgovih cvetov in še en rožnat cvet za v vazo.

Dan je minile predvsem v razbijanju glave kako naj skupaj spravim embalažo za pralni prašek. Mislila sem, da bo zabavna naloga. Pa se je izkazalo za prav nasprotno.

Mislim nekaj ušpičiti. Ker me bo po malem pobralo doma.

Banks - Warm Water

Tegobe na klopci

Sediš na železniški postaji, ko sonce pripeka ti pa se hladiš v senci.
Do prihoda vlaka je še vedno dobrih deset minut. Poleg tebe pa zvok tok tok to-to-tok blup blup, fanta, ki igra igrice.
Koliko časa preteče, ko ti požre živce in znoriš? Preizkušam meje potrpežljivosti. Ampak vse je dobro dokler to ni grizljanje hrustljave hrane.

In vedno znova in znova iz muhe delamo slona, pa niti ne vemo kdaj. Vsak mi pove, da mi je fletno, jaz pa vidim zgolj en kup neugodnih stvari. Nič mi v resnici ne manjka, ampak sploh ne vem od kje se potem pojavlja ta grozna želja po novem in po poskušanju zapolnitve praznine, ki jo v resnici sploh ni oziroma je precej navidezna.
Zakaj smo v takem svetu, ko nam nikoli ni dovolj - zakaj sploh smo tako narejeni, vzgojeni in živimo na tak način?
Včasih gledam okoli vse to življenje, ki teče in mrgoli, pa mi niti ni jasno, kako vse to nastane. Rabimo hiše in avte in en kup stvari. Novo je boljše, nam nikoli ni dovolj, ampak srečen pa ni prav noben. Vsaj cel čas ne.
Kdaj je zavladal denar? In mi ujeti v njegovo past. Ali si srečnejši, ko denar dela zate ali ko ti ni več pomembno za bogastvo, ampak drugače razvrstiš vrednote?

Odsotna sem. Vsak trenutek vmes bežim ven iz realnosti. Sedim na klopi, ampak nisem prisotna. Psihično. Če analiziram kaj me tare, ne pridem do nobenega odgovora. Morda, ker me nič otipljivega in opisljivega ne daje. Samo ta trenutek in še kakšen naslednji, ne obstajam v sedanjosti. Imam vse. Morala bi skakati od veselja. Pa me ni niti tu.

Steve Kazee and Cristin Milioti - Falling Slowly

Istagran

A ni zanimivo, bolj ko se bližamo koncu, izpitnem obdobju in "odhodih", več časa imajo ljudje. Natrpan urnik kar kliče po luknjah med katerimi se najde čas za pijačo.
Torej danes sem se pridno družila.
Najprej z gospodično vzgojiteljico in Američankama, nato pa še s sošolkami na faksu.

A sem že povedala, da se faks drugo leto seli v industrijsko cono v Trzinu. Nisem?
No, morda je najbolje, da se začnem poslavljati od Ljubljane, ampak še vedno nimam niti najmanjšega pojma kako bi to znalo funkcionirati. Ja, Trzin.
Sedaj bomo Fakulteta za dizajn, ker je vse samo še v nazivih in čudnih lokacijah. In kako za vraga naj pridem do Trzina?
Že sedaj moram biti pokonci dve ure preden začnem s faksom, pa imam "samo pol ure" vožnje. Ampak čakanje in povezave do vseh prevoznih sredstev nanesejo na takšno časovno razliko. Predstavljajmo si še lovljenje dveh urnikov prevozov. Niti ne bom pomislila na to, ker mislim pa, da tega ne bi zmogla. Že tako preveč časa zapravim s prevažanjem.

Nekateri bodo šli na Poljsko, drugi na Portugalsko. Kam grem jaz? V Trzin.
Upam, da je to ena velika potegavščina in, da bomo čez nekaj dni dobili mail, da nas vlečejo za nos in da ostajamo za Bežigradom. Kako močno lahko upam na to?

Klepet. Izmenjava informacij. Smeh. Učenje slovenskih izrazov. Zapletanje z izgovorjavo angleških. Pa je šel čas mimo čisto prehitro.
Očitno veliko razmišljam o stvareh katerim nočem imeti kakšnega posebnega zanimanja. Nočem jim posvečati pozornosti, ampak še vedno kaj vprašam in odgovarjam na zastavljena vprašanja. Teme, ki so včasih težke in zakomplicirane. Ki jih ni moč razumeti, dojeti ali sprejeti. Vera je pač kočljiva stvar.
Nič bližje nisem odkritju - kaj za vraga počnem tu?
Sem kot tisti izgubljen Dinozaver sredi semaforiziranega krožišča. Sredi Tomačevega in gledam v smeri - Trzin. Šale zbijam pa kar na svoj račun.

Fotografijo smo imeli na sporedu. Brez teorije, ampak s praktičnim delom. Tematika - Instagram. Istagran. Istagram. Kakorkoli. Nekaj časa je trajalo, da smo pogruntale vse črke v besedi.
Ampak to je bil lep izkoristek časa za kavo ob fotografiranju. Sonček nam je svetil. Luštno nam je bilo. Vsaj nekaj.
Potem pa smo skupaj zmetale vse in uspešno sestavile nalogo.

Anouk - Birds (Eurovison 2013 Netherlands)

Kam je izginil zagon?

Danska je slavila. Precej predvidljivo, ali kako naj rečem. Mislim že, ko sem videla nastop v torkovem polfinalu sem si rekla, da je to potencialna zmagovalka. Prav res - "ta lahko zmaga" - so se oblikovale moje misli. Pa še kako prav sem imela.
Zanimivo je kako se pojavi pomp okoli Evrovizije tisti teden. Prej in potem pa skoraj nič. Predvsem letos, ko še Eme ni bilo.

Zdi se mi, da sem tako blazno neproduktivna zadnje dni, ampak tisti čas na vrtu je prava mala oaza, samo nekaj korakov stran. Ne znam zbrati na kup toliko energije in motivacije, da bi kaj čisto za res naredila. Je res tak čas, ali sem to samo jaz?
Bolj kot se šolsko leto bliža koncu, manj veselja in zagona imam. Zakaj?

Emmelie De Forest - Only Teardrops (Denmark - Eurovison 2013)

Tista evrovizijska sobota

Naša slika na televiziji je postala 3D. Zakaj bi potreboval kakšno posebno tehnologijo s super-duper zaslonom, če te lahko samo antena malo "zajebe" pa izgleda kot isti učinek. Smešno.
Včasih stvari ugasneš in prižgeš, pa spet delajo normalno.

Četrtek sem preživela pretežno do delno oblačno v Ljubljani.
Z avtobusom do tja. Pa korekture naših pralnih praškov, ampak sem vztrajala na faksu skoraj vse dokler niso izredni začeli s predavanji.
Potem pa sem bila že na prešercu in srečala mojo ameriško prijateljico. Melisso.
Čeprav sva se nazadnje videli lansko leto, ko je bila ta čas v Ljubljani, se zdi, kot da je bilo včeraj. Navdušen pozdrav in dolg klepet ob kosilu. Prav lepo jo je bilo videti.
Ampak bolj presenečena sem bila nad sprejemom, ki so ga izvedli, ko sem se prikazala pri Američanih. Tam, kjer imajo sedaj prostore.
Komurkoli sem se predstavila - vsak je poleg vprašal, če sem tista, ki sem napisala dramsko besedilo. Presenečeno sem vsakemu odgovorila, da ja. In vsakega sem vprašala - kako pravzaprav ve? Ampak očitno se dobre novice širijo s tako svetlobno hitrostjo, da človek komaj verjame. Hecno.
Ja, dejansko sta mojo predstavo prišle gledati dve moji prijateljici iz Amerike in to poročale skupini, kar je naletelo na presenetljivo odličen pozitiven odziv. Ampak na koncu sem morala povzeti zgodbo in so vsi v en glas ugotovili, kako neverjetno globoko sporočilo nosi. Kljub svoji lahkotnosti.
Gledali smo dva zanimiva videa. Črna luknja in padajoči krožniki. Drugi ima predvsem zanimiv vizualni prikaz.
Na koncu večera pa me je čakal prevoz na drugi konec Ljubljane in moja najljubša družba. Večer se je iztekel čudovito. In prebudila sva se v jutro.

Ni moj instagram, sem pa slikala jaz.

Petek. Dopoldne sem preležala crkljivo. Potem pa se je dan izgubil v klikanju in prestavljanju pikslov po ekranu. Čeprav sem se zavestno lotila dela za faks, videti ni kaj dosti "napredka".
Šment.

Sobota. Cel dan sem preživela zunaj. Ali nekje v gibanju od enega konca Kranja na drug. Z očetom sva bila leteča. Nakupila sva sadike različne zelenjave za vrt in hrano, ki jo je zmanjkalo. Bila sva sama. Naredila sva si piknik in posadila še vse na vrtu. Sedaj imamo še bučke in kumare pa cvetačo, šest vrst paradižnika, brokoli, papriko, feferone in lubenico. Poleg vsega ostalega. Malenkost sva ukrotila maline, potem pa sem se zleknila pred televizijo in gledam, kam se bo drugo leto selila Evrovizija. Me prav zanima.

Cenim da se poje v nacionalnih jezikih. Zaljubljam se v jezike severne Evrope. Počasi in vztrajno.
Islandija mi je dala to vedeti, skupaj z Estonijo, začela pa je Švedska.

Hannah Mancini - Straight into Love (Slovenia Eurovision 2013)

Živalski vrt: nepričakovano

Pa se vračam nazaj. Nevede sem si vzela skoraj tedenski premor, ker mi besede preprosto ne stečejo. Slišala sem lastne napisane besede na odru, sedaj pa se mi je zataknilo. Šment.

Vrnila sem se v kruto realnost soočanja s problemom malih lazarjev, ki požrejo prav vse kar vidijo na vrtu. Spravili so se na mojo meliso in peteršilj in sem jih naokoli preganjala z vrelo vodo. Čisto prav jim je!
To sem počela v torek. In gledala Evrovizijo. Za mojo favoritko sem si izbrala estonsko pesem. Čeprav nisem razumela čisto nič, sem se popolnoma raznežnila in mi je šlo kar že malo na jok. Pa niti ne vem zakaj. Nisem razumela pesmi, sem jo čutila. Ampak mislim, da zna Danska zmagati. Ima tak zmagovalni potencial.
Na našo pesem sem se sicer navadila, vendar ni kaj dosti pomagalo, saj smo zopet obviseli iz finala kot vsa bivša juga.

Sredo, današnji dan sem imela pester. Predavanja so mi odpadla, pa sem bila kljub temu pred faksom. Vzela sem si dan za izlet. Čudovit izlet, ki je prišel čisto spontano in nepričakovano.
Ena pijača s prijateljico, bivšo sošolko, ki je sicer na isti fakulteti, ampak jo vidim na vsake svete cajte in to je bilo enkrat po zelo dolgem času. Da sem slišala, kaj je novega. Da sva poklepetali.
Potem sem bila že tempirana naprej, saj sem za drugim ovinkom zamujala na drugo pijačo. Še dve prijateljici in bivši sošolki. Da smo malo pojamrale in malo prišle na tekoče.
Ampak sem bila natempirana.
Hitro sem prišla iz Bežigrada do živalskega vrta. Ja, dejansko do živalskega vrta.
Nikoli si nisem mislila ali pričakovala, da se bo dan tako razpletel. Mislila sem, da bova šla samo na kosilo. Ampak očitno me zna presenečati in mi s predlogi čisto "na glavo" postaviti dan. Z največjim veseljem in navdušenjem sem se strinjala s predlogom.
Verjetno žival, ki sem se jo najbolj veselila, da jo vidim je bil osel. Ja, osel. In sovice. Vse sovice. Pa morski lev. Pa kopitarji. Pa volkci. Pa kapibare in mara je najbolj prikupna žival. Mešanica zajca, srne in morskega prašička. Prikupno bitjece.
Sprehodila sva se naokoli. Prav luštno je bilo. Še vreme se je držalo, čeprav je hotelo nekaj deževati, ampak ni bilo sile. Samo nekaj kapelj.

Birgit Õigemeel - Et uus saaks alguse (Eurovision 2013 Estonia)

Moj Dinozaver

Bila je prekrasna uprizoritev. Bilo je več, kot bi lahko upala in si zamislila.

Moj Dinozaver je zaživel!

foto: KŠK

Kako blazno sem bila živčna pred samo premiero, se verjetno sploh ne da opisati. Ampak so mi vsi cel čas prigovarjali, da sem jaz tako ali pa tako svoje že naredila, sedaj so Tojtojevci na vrsti, da se izkažejo. Da ne glede na vse, je moje besedilo odlično in oni ga od tega trenutka lahko samo še nadgradijo. Ker v dejstvo, da bi ga pokvarili, sem malenkost dvomila, saj se mi zdi, da sem jim zaupala.
Ampak še vedno, sem le svoje delo videla na odru.

Torej. Tekila in pol za pogum. Za moje živce. Potem pa je ura bila že osmo in smo se spravili v stolp. Škrlovec.
Imela sem rezerviran oziroma rezervirane sedeže v prvi vrsti - na katerem je prisrčno pisalo "Kaja". Mislim, da sem jim vzela ta listek. Pa še plus dva sem dobila, ampak je malo trajalo, da smo se zmenili, kako bomo vse tri zasedli, saj je bila dvorana polna.
Torej jaz v prvi vrsti. Direktno pred odrom. S pogledom na vse.

Vodja projekta, torej Eva Kern, nam je pred začetkom namenila nekaj besed v zvezi z natečajem, žirijo in o zmagovalki. Meni. Kjer sem bila povabljena tudi na oder, prejela diplomo in še "vrečko presenečenja". S knjigami in KŠK-jevimi "dobrotami". Hvala Eva!
Ne vem zakaj, ampak sem se precej razveselila majčke letošnjega Tedna mladih. Ha.

foto: KŠK

In trajalo je vse dokler mi Dinozaver ni zarjovel v obraz, da sem se pomirila in sprostila.

Cel čas sem spremljala z odprtimi usti in z nasmehom. Mislim, da so vsi malenkost pogledovali k meni, ko sem se smejala in nasmihala cel čas. Kaj naj rečem, uživala sem. Požirala sem en prizor za drugim in sledila besedam, ki sem jih dejansko sama zapisala.

Moram poudariti, da me je predstava navdušila. Tista podoba, ki je bila v moji glavi, ko sem pisala je bila tako suhoparna in prazna, da je bila že kakršna koli druga predstava neizmerna nadgradnja.
Vse moram pohvalit. Super so bili. Predvsem Dinozaver je bil svetoven. Tak pristen dinozaver z izredno simpatičnim kostumom.
Tekst je lepo tekel. Odziv publike je bil fenomenalen. Pridno jih je zabavalo vse skupaj. Vsi navdušeni. Samo to sem slišala. Mene verjetno najbolj, saj sem se cel čas smejala. Saj pravim. Zaradi vseh "for" in zaradi tega, ker je bilo preprosto zabavno. Še v tistem "prelomnem" trenutku, ko nekako doživiš "katarzo" so mi od vseh možnih občutkov in Dinozavrovih na videz solznih oči, v oči "skoraj" stopile solze. Dejansko me je prevzelo vse.

Ampak šele po drugem ogledu, saj so jo zaradi množice, zaigrali dvakrat, sem dojela dejstvo, da sem napisala dramsko besedilo.
Jaz.
In da sem pravkar že drugič videla svojo kreacijo na odru. Kot ponosna mamica.

foto: KŠK

Torej HVALA gledališkemu društvu Toj to! in vsem, ki so poskrbeli za izvedbo tudi Klubu študentov Kranj. Hvala Tadeji za režijo. Hvala mojim trem postavam, torej Katji, Primožu in Davidu. Hvala najbolj spočitemu statistu Aljažu. Navsezadnje pa en ogromen hvala najboljšemu hodečemu, rjovečemu in vživetemu Dinozavru Žigu!

Moj najljubši moment?
Že včeraj nisem znala odgovoriti na to vprašanje. Mogoče ta, ko se iz oči v oči soočim z dinozavrom, ki me hoče prestrašiti, ampak se ne dam. Ker je prišel izpod mojih prstov, kljub vsemu in me nekako ne vrže s tira.
No, mogoče pa izberem tri najljubše prizore.
Eden je "uživanje v tišini", ko sem mislila, da me bo pobralo od smeha. Dvakrat. In sem se pridušeno smejala.
Drugi je uporaba "semaforiziranega krožišča", ta me je že med pisanjem zabaval.
Tretji je tisti, ko ugotovi, da vsi rabimo nekoga. In tukaj obrnem glavo in pogledam na svojo desno, se nasmehnem, se spogledava in se posvetim predstavi z ohranjenim nasmehom. Srečna. Resnično srečna.

foto: KŠK

Če bi rekla, da nimam besed za to, kar se je izcimilo iz vsega, bi lagala, saj sem napisala cel sestavek. Fenomenalno.

Neomi - Poglej

Vsi moji dvomi in Dinozaver

Imam precej mešane občutke. Ne vem, če sem pripravljena na jutri. Ne znam niti odgovorit na vprašanje, če se veselim. Bolj me je strah.
Tega, da bom pred seboj videla, svoja lastna občutja. Svoje besede, ki me bodo nagovarjale nazaj.
Ker mogoče je veliko mene notri, in se ne bom soočila z Dinozavrom, ampak sama s seboj.
Mislim, da si ne znam niti predstavljati. Ne znam niti opisati, kako nervozno in živčno se počutim na zadnji večer pred premiero.
Pa sem napisala samo besedilo. Nič več. Vendar je dovolj.
Strah me je, ker ne vem kako se bodo ljudje odzvali. Ne. Bolj me skrbi kako se bom jaz odzvala na njihov odziv.
Psihično sem trenutno tako šibka, da se lahko sesujem sama vase. V trenutku. Še vedela ne bom kdaj.

Pa vendar. Vse bo dobro. Kajne?

foto: Gledališko društvo Toj to!

Torej. Jutri. Ob 20h. Stolp Škrlovec v Kranju. Skozi Layerjevo hišo na naslovu Tomšičeva 32. Pocukajte me za rokav, ker verjetno ne bom mogla vsega naenkrat dojemati.

SMASH - Rewrite This Story

Rožnejšata

Mislim, da si štejem v neizmerno čast, to kar imam.
Danes sem malenkost osladna, čeprav se mi zdi, da ni kazalo ravno tako. Ampak morda se včasih le prikaže trenutek, ko je svet gledan skozi rožnejšata očala in so misli bolj pozitivne. Če si zlomite jezik na "rožnejšata", se opravičujem. Ampak bolj rožnata, mi ni ustrezal.
Tako ali pa tako se danes zapletam z besedami. In nasmejana sem bila do solz. Med branjem pri skupinski nalogi. Definitivne gredo točke za najbolj zabavno in sproščeno skupino - nam.
Žlobudra v trebuhu. Takoj za slovensko zavistjo. Pa bi prodali kakšen televizor.

Ne pozabite na Dinozavra. Se vidimo v nedeljo!
Tako neumestno. Saj vas bom še pridno opominjala.

Prav. Priznam. A lahko imam tako plapolajočo in gibajočo se obleko kot jih imajo dame pri spodnjem nastopu. A lahko? Prosim?

Celtic Woman - Níl Sé'n Lá

Prestice in jagodni jogurt

Kar se trudim v zadnjem času, ni nabrati gradivo in ideje za pisanje, ampak zbrati potrebno koncentracijo za pisanje. Preprosto popustim prehitro in obupam.
Napišem stavek in odneham. In potem se skoraj da tepem po glavi, ker od mene ni prav nič.
Trenutno hodim po svetu kot zombi. Delno sem mrtva in dan za dnem, predavanja za predavanji skupaj s svežim zrakom, črpajo življenje iz mene, ki ga vsi naokoli vdihavajo in izdihavajo, le v meni ga ni več.
Naporno je biti vsako popoldne oziroma vsak večer v predavalnici z najbolj neudobnimi stoli in veliko preveč ljudi in precej premalo kisika. Preprosto naporno je že samo to. Kako naj se potem osredotočaš še na tisto, kar ti govorijo in te poskušajo navdušiti, ko v tebi preprosto ni nič za navdušit.

Tako sem zadnje dva dni.
Zbujam se ponoči. Sanjam o zamujenih letalih in še nekih čudnih stvareh, ki puščajo samo občutke. Edina svetla točka, ki me zgane je to, da slišim glas z druge strani telefona. Četudi že ni nič za povedati, rada samo slišim glas. Ker me pomiri in mi da tisti mali košček upanja, da se lahko spravim s faksa domov in čakam, da pride vikend. Ali pa vsaj kakšen ukraden trenutek med tednom.
Če ne bi imela tega, potem niti ne vem kako bi zdržala vse to. Ker pojenjam in poskušam grabit moč na en kup, ampak ironično nimam moči niti za grabljenje.

To počnem že dva dni. In jem lumpi prestice.

Coldplay - The Scientist

Maj me je pojedel

Zapestnica s srčkom je razpadla. Srček je bronast postal. Namesto zlatega.

Izgubila sem se. Doma na vrtu. Med prazniki. Kresovanjem. Počitkom. Igranjem.
Zgubila sem se v lasten svet in sem tolikokrat odprla prazno stran, pa besede preprosto niso stekle.
Zato sem se izgubila.
Včasih se to zdi podobno trenutku, ko si brez glasu. No, skoraj tako se včasih počutim, ko ne morem nič skupaj spravit, da bi kaj napisala.
Mene muči, če že nikogar drugega ne.

Ampak sedaj se počasi sestavljam skupaj. Mogoče.
Pa se vprašam, še ima smisel? Vse to?
Ampak na koncu koncev, še vedno ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj pišem blog. Morda, ko bom enkrat dobila odgovor, bo konec. Do takrat, se bom pa še vedno poskušala zaposliti z iskanjem odgovora.

Kaj sem počela v preteklih dneh?
V sredo sem barvala vrtne palčke. In oživela sta. Z novim nanosom živih barv in rožnatimi ličku.

V četrtek sem vozila za najbolj počasnim voznikom, ki je imel Audija. Še nikoli nisem videla kaj takšnega. Vedno sem bila prepričana, da z Audijem pride stereotip, da ima voznik težko nogo, ampak očitno se najde tudi takšen, ki se skozi naselja vozi 40 in izven njih komaj doseže 60 na števcu. Saj se mi ni nikamor mudilo, sem nekaj časa vztrajala, potem pa nisem mogla več, in je avto dobil veter v "lase", ko sva še malo pod omejitvami odbrzela mimo. Kaj takšnega pa še ne. Mogoče pa je zgolj "nedeljski voznik", kdo bi vedel.
Skratka zatekla sem se na podstrešje, na obisk. Nekaj sva se trudili ustvarjati, ampak sva kaj kmalu prešli k gledanju filma. Vmes sva imele med razmikom nadstropji še krajši ovinek za hrano.
Across the Universe. Saj bi rekla, da je dober mjuzikal, ampak ga tisti "zadeti" deli preprosto pokvarjio. Saj človek nekako razume, da gredo skupaj z zgodbo, ampak, če bi jih spustili ne bi bilo čisto nič narobe. Čisto nič.
Potem sva razpravljali iz čigave glasbe bi lahko vse naredili mjuzikle in kako bi to zgledalo.
Rižota brez graha.

Včeraj sem preživela dan med HTML in PHP jezikom. Nekje vmes sem naredila krajši premor s svežim zrakom, ko sta se stara starša pripeljala kar s kolesom na obisk. Po tistem pa sem preprosto obupala. Stvari preprosto ne razumem več. Ne delujejo več.
Tisti neroden trenutek, ko odpreš vrata in sprašuješ dostavljavca hrane, če ima pravi naslov. Potem mati vsa vesela zleti skozi druga vrata in ti razjasni, da smo naročili kruhke. In na koncu so vsi samo pridno prikimavali, da to je pa res splošno znano dejstvo.
Ampak sem še vedno stala pred odprtimi vrati in se spraševala kaj se dogaja.


Danes. Kaj pa sem danes počela?
Ujeta sem bila med vse nalive. Točo. Nalive.
Imeli smo piknik na vrtu in obilico hrane. Če bi pekli še pleskavice, bi jo ostalo precej več, tako pa je še s popoldanskim prigrizkom izginila preostala.
Malo zagona sem dobila, ko sem lahko uživala v dobri družbi. Kratko in sladko. Vedno čas prehitro mine. Vsak trenutek bi podaljšala, vendar pa vzamem vse, kolikor je dano..
Pred dežjem pa sva z mami posadile še vse kar vsa danes nakupili. Potem pa so se plohe vrstile ena za drugo. Tako, da je vse fino zalilo.

Česa pa res že dolgo nisem jedla. Lumpi zmrznjenega sladolednega piškota. Prav tega.

Rihanna - Diamonds