Moj Dinozaver

Bila je prekrasna uprizoritev. Bilo je več, kot bi lahko upala in si zamislila.

Moj Dinozaver je zaživel!

foto: KŠK

Kako blazno sem bila živčna pred samo premiero, se verjetno sploh ne da opisati. Ampak so mi vsi cel čas prigovarjali, da sem jaz tako ali pa tako svoje že naredila, sedaj so Tojtojevci na vrsti, da se izkažejo. Da ne glede na vse, je moje besedilo odlično in oni ga od tega trenutka lahko samo še nadgradijo. Ker v dejstvo, da bi ga pokvarili, sem malenkost dvomila, saj se mi zdi, da sem jim zaupala.
Ampak še vedno, sem le svoje delo videla na odru.

Torej. Tekila in pol za pogum. Za moje živce. Potem pa je ura bila že osmo in smo se spravili v stolp. Škrlovec.
Imela sem rezerviran oziroma rezervirane sedeže v prvi vrsti - na katerem je prisrčno pisalo "Kaja". Mislim, da sem jim vzela ta listek. Pa še plus dva sem dobila, ampak je malo trajalo, da smo se zmenili, kako bomo vse tri zasedli, saj je bila dvorana polna.
Torej jaz v prvi vrsti. Direktno pred odrom. S pogledom na vse.

Vodja projekta, torej Eva Kern, nam je pred začetkom namenila nekaj besed v zvezi z natečajem, žirijo in o zmagovalki. Meni. Kjer sem bila povabljena tudi na oder, prejela diplomo in še "vrečko presenečenja". S knjigami in KŠK-jevimi "dobrotami". Hvala Eva!
Ne vem zakaj, ampak sem se precej razveselila majčke letošnjega Tedna mladih. Ha.

foto: KŠK

In trajalo je vse dokler mi Dinozaver ni zarjovel v obraz, da sem se pomirila in sprostila.

Cel čas sem spremljala z odprtimi usti in z nasmehom. Mislim, da so vsi malenkost pogledovali k meni, ko sem se smejala in nasmihala cel čas. Kaj naj rečem, uživala sem. Požirala sem en prizor za drugim in sledila besedam, ki sem jih dejansko sama zapisala.

Moram poudariti, da me je predstava navdušila. Tista podoba, ki je bila v moji glavi, ko sem pisala je bila tako suhoparna in prazna, da je bila že kakršna koli druga predstava neizmerna nadgradnja.
Vse moram pohvalit. Super so bili. Predvsem Dinozaver je bil svetoven. Tak pristen dinozaver z izredno simpatičnim kostumom.
Tekst je lepo tekel. Odziv publike je bil fenomenalen. Pridno jih je zabavalo vse skupaj. Vsi navdušeni. Samo to sem slišala. Mene verjetno najbolj, saj sem se cel čas smejala. Saj pravim. Zaradi vseh "for" in zaradi tega, ker je bilo preprosto zabavno. Še v tistem "prelomnem" trenutku, ko nekako doživiš "katarzo" so mi od vseh možnih občutkov in Dinozavrovih na videz solznih oči, v oči "skoraj" stopile solze. Dejansko me je prevzelo vse.

Ampak šele po drugem ogledu, saj so jo zaradi množice, zaigrali dvakrat, sem dojela dejstvo, da sem napisala dramsko besedilo.
Jaz.
In da sem pravkar že drugič videla svojo kreacijo na odru. Kot ponosna mamica.

foto: KŠK

Torej HVALA gledališkemu društvu Toj to! in vsem, ki so poskrbeli za izvedbo tudi Klubu študentov Kranj. Hvala Tadeji za režijo. Hvala mojim trem postavam, torej Katji, Primožu in Davidu. Hvala najbolj spočitemu statistu Aljažu. Navsezadnje pa en ogromen hvala najboljšemu hodečemu, rjovečemu in vživetemu Dinozavru Žigu!

Moj najljubši moment?
Že včeraj nisem znala odgovoriti na to vprašanje. Mogoče ta, ko se iz oči v oči soočim z dinozavrom, ki me hoče prestrašiti, ampak se ne dam. Ker je prišel izpod mojih prstov, kljub vsemu in me nekako ne vrže s tira.
No, mogoče pa izberem tri najljubše prizore.
Eden je "uživanje v tišini", ko sem mislila, da me bo pobralo od smeha. Dvakrat. In sem se pridušeno smejala.
Drugi je uporaba "semaforiziranega krožišča", ta me je že med pisanjem zabaval.
Tretji je tisti, ko ugotovi, da vsi rabimo nekoga. In tukaj obrnem glavo in pogledam na svojo desno, se nasmehnem, se spogledava in se posvetim predstavi z ohranjenim nasmehom. Srečna. Resnično srečna.

foto: KŠK

Če bi rekla, da nimam besed za to, kar se je izcimilo iz vsega, bi lagala, saj sem napisala cel sestavek. Fenomenalno.

Neomi - Poglej

Z režiserko na kavi

Danes se mi je malo zbegala ura v glavi. Vsakič mislim, da je eno uro več, kot v resnici je. Tista že premaknjena.
Mislim, da je to posledica današnjega bujenja. Včeraj sem z malo težavami zaspala. Pa sem danes slišala, da nisem bila edina, morda je bilo nekaj v zraku. Je imel še kdo podobne težave?
Potem, ko se je jutro še prebujalo, sem se pa sama že zbudila. Pravzaprav me je zbudila svetloba luči, ki je bila danes nenavadno svetla. Že tako imam v naprej naštiman vzglavnik, da me brat ne bi zbudil, če bi prižigal luč, ampak danes se je razsvetlilo vse naokoli. Tak čuden pojav.
In potem nisem mogla nazaj zaspati. Ura pa je kazala sedem in pol. Nekaj minut gor ali dol.
Jaz pa sem bila budna. In prekleto tečna. Predvsem sama sebi.

Zeblo me je. Ko sem šla ven s psom.
Pa sem bila oblečena kot celo zima, ki ni bila kaj pretirano topla. Ampak danes me je zeblo. Drugega aprila. Ko je spet snežilo. Pardon, še vedno snežilo.
A ni že čas za pomlad?

V okviru Tedna slovenske drame se je kot spremljevalni program danes odvijalo branje 10-minutnih dramskih besedil, ki so jih pripravili študentje AGRFT-ja. Vse skupaj je bilo v Stolpu Škrlovec. Simpatično prizorišče.

Po neuradnih informacijah se bo tu odvijal tudi Dinozaver in sicer 12. maja.

Skratka bolj slišala kot videla sem 5 dram, ki so jih spisali študentje. Obetavne so bile. Ampak je bilo toliko podatkov naenkrat, da sem bila potem že zmedena kdo je kje nastopal in zakaj se je šlo.
Ena o župniku in kuharici. Ena o nazdravljanju na novo stanovanje. Ena o deklici, ki se je skrila pri vrvohodki. Ena o nevesti, ki jo ni bilo na poroko. Ena o tašči in tropskih sadežih.
Mogoče bi si lahko zapomnila kakšen naslov. Skratka.
Tista o nazdravljanju na novo stanovanje se mi je zdela še najbolj zanimiva. Ne vem zakaj. Čeprav je bila pri zadnji ta tašča kar zabaven element. Pri tisti poroki še vedno nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Prva je bila tudi fina. Te o deklici pa se skoraj, da nisem mogla spomnit, ko sem zdajle štela katere sem gledala.

Potem pa sem odšla z režiserko gledališkega društva Toj to!, ki bo uprizoril Dinozavra, na kavo. Pravzaprav deci deci jabolčnega soka, ker me je nehalo zebsti. Dvajset minut sva kaj hitro spremenili v dve uri klepetanja, tuhtanja, zbiranja idej in analiziranja. Poleg vsega pa sem se naučila še kaj novega.
Nekje na pol sva ugotovili, da se je vesolje tako namenilo, da je nastalo tole moje delo in prav s takšno vsebino oziroma glavnim junakom. Kot bi vedela, pa nisem. Ker pravi, da je dinozaver rabil samo besedilo. In ga je dobil. Nevede. Naključno. Z namenom. Takšnim, ki so ga poslali v širni svet, ujela pa sem ga sama in pretvorila v besede, ki se bodo postavile na oder. Pestro.
Še vedno pa slišim same pohvale. Ah, tale Dinozaver.

Daughter - Youth

Film Izlet

Kaj narediš, ko si pogledaš film Izlet.
- Greš teči. Ker se ti zdi to najbolj logična stvar na svetu, ko slišiš pesem Let It Out.
In tako sem dejansko odtekla en krog. Zdajle. V noči. Še vedno mi zmanjka malo klanca.

Torej izkupiček današnjega dne je ena velika kljukica in trikrat obkrožena številka za čisto odličen dan.
Začenši tako, da dokončam projekte pri katerih me je včeraj premagal spanec. Teoretično, kar danes.
In čisto malo sem ponosna na končni CGP, ki sem ga ustvarila. Tako čisto malo se zdim sama sebi prav kulj.
Prosim, ne mi uničit trenutka.

Letošnji seznam želja. Sicer na desni strani.
Ne vem zakaj, ampak zdijo se mi popolnoma nemogoče stvari. Samo takšen občutek.

KAJ BI ALI SEZNAM ROJSTNODNEVNIH ŽELJA ZA ENAINDVAJSETICO
• izlet (Ikea, neznano...)
• fotoaparat: La Sardina
• knjiga: Symbols (Angus Hyland, Steven Bateman)
• knjiga: A History of Graphic Design for Rainy Days
• predstava Čarovnice iz Eastwicka (MGL)
• predstava Sugar (MGL)

Od tiste četvorke, ko smo bili samo mi in nihče drug na sredi Slovenske ceste in zaplesali pod dežniki, od tu se zdi že cela večnost. Ker so danes spet zaplesali, ampak vlak se je takrat nahajal nekje v Retečah.
Poleg tega sem pa dobila zeleno luč za moje izdelke in sedaj rabim samo še končno dodelavo pred oddajo naslednji teden.

Pijača s bivšo sošolkico, ki jo nisem videla že dolgo. Ker sem poleg vabila za rojstni dan poslala še vabilo za kakšno pijačo. Odobreno. Tako, da je en fin klepet sledil danes na pol v senci na pol v soncu s tekočim in preteklim dogajanjem zadnjega leta in pol. Ali tam nekje. Kje je kdo in kaj sva kaj zasledili na Facebooku. Prav fino.
Za ponovit. Ni kaj.

Film Izlet. Slovenski. Ki ga sem ga nekako želela videti že lep čas, pa nekako ni zneslo. In tako je naneslo, da je bila projekcija v okviru Tedna mladih. In jaz najbolj srečna, ko sem to izvedela. In sedaj vem zakaj sem ga tako želela gledati.
Ta film je kulj!
Je takšen, ki se te dotakne in ki te nasmeji na trenutke. Slovenski film, ki ga je veselje pogledati in ima prav kulj posnetke.
Film je super. Jaz bi ga v tem trenutku opisala kot vrhunskega, ko ga še podoživljam. In tako dojemam. Ja, tako ga dojemam. Vrhunski, ker še ugotavljam približno tak pridevnik, ki se sicer ne sliši tako visoko leteče. Za še enkrat pogledat pa definitivno bo.
Definitnivno je eden tistih filmov, ki ti nekaj da. Ne samo plehka eno uro in pol trajajoča stvar, ki gre mimo tebe. Premakne nekaj v tebi in se zamisliš.
Poleg tega je pa glasba iz tega filma ta, ki ostane v glavi.

Vsak v avtu se avtomatsko igra. Tisto igro - kdo prvi vidi morje. Pa rečite, da se tega nikoli niste šli?
Drive-in kino bo. Ko smo že pri filmih.

Najbolj je pa presenetljiv trenutek, ko se ti zdi, da je igralka stopila s platna, ko se skupaj z režiserjem pojavi na odru na razpravi. Bizarnih nekaj stotink.

Kaj sem se švedskega naučila danes.
Var så god. Nekaj v zvezi s pozdravom. Ali kdo bi vedel.
In sommarstuga. Kar je poletna hišica, vikend.

New Wave Syria - Let It Out

Tri od trikrat

Teden mladih smo otvorili. S koncertom v Tušu. Saj ne da bi se zelo zvesto udeleževala enega ali drugega, ampak prav fino je bilo za spremembo.

Treba je izkoristit festivalsko zapestnico letos. Tak je moj plan.

Pokali smo od smeha, ko smo se na križišču ustavili in zrli v sosednji avtomobil. Tisti pa so gledali nas.
Smeh na račun razporeditve.
Dve dekleti zadaj. Ena spredaj, vozi in poleg nje sopotnik. Tam pa je bila situacija ravno obratna.
Poleg tega pa so tako hitro izginili iz vidnega polja, ko se je prižgala zelena, da človek komaj verjame.

Tequila sunrise. Lombardo nekje v ozadju.
Bližje smo se spravili, ko je nastopila Nina Pušlar. Prepevali poleg na vse znane in manj znane pesmi.
Fino. Fino.

Tabu. Rekli so, da so že tretjič v Kranju. V Tušu.
Mi pa tudi. Haha.
Tako kul so kot vedno. Nimam nič za dodati.

Zopet sem slišala.
Mar ni že dovolj čakanja v vrsti, hočem te imet.

Naplesali smo se. Malo. Napeli. Precej.
In odtavali domov.

Nina Pušlar - Dober dan