Z režiserko na kavi

Danes se mi je malo zbegala ura v glavi. Vsakič mislim, da je eno uro več, kot v resnici je. Tista že premaknjena.
Mislim, da je to posledica današnjega bujenja. Včeraj sem z malo težavami zaspala. Pa sem danes slišala, da nisem bila edina, morda je bilo nekaj v zraku. Je imel še kdo podobne težave?
Potem, ko se je jutro še prebujalo, sem se pa sama že zbudila. Pravzaprav me je zbudila svetloba luči, ki je bila danes nenavadno svetla. Že tako imam v naprej naštiman vzglavnik, da me brat ne bi zbudil, če bi prižigal luč, ampak danes se je razsvetlilo vse naokoli. Tak čuden pojav.
In potem nisem mogla nazaj zaspati. Ura pa je kazala sedem in pol. Nekaj minut gor ali dol.
Jaz pa sem bila budna. In prekleto tečna. Predvsem sama sebi.

Zeblo me je. Ko sem šla ven s psom.
Pa sem bila oblečena kot celo zima, ki ni bila kaj pretirano topla. Ampak danes me je zeblo. Drugega aprila. Ko je spet snežilo. Pardon, še vedno snežilo.
A ni že čas za pomlad?

V okviru Tedna slovenske drame se je kot spremljevalni program danes odvijalo branje 10-minutnih dramskih besedil, ki so jih pripravili študentje AGRFT-ja. Vse skupaj je bilo v Stolpu Škrlovec. Simpatično prizorišče.

Po neuradnih informacijah se bo tu odvijal tudi Dinozaver in sicer 12. maja.

Skratka bolj slišala kot videla sem 5 dram, ki so jih spisali študentje. Obetavne so bile. Ampak je bilo toliko podatkov naenkrat, da sem bila potem že zmedena kdo je kje nastopal in zakaj se je šlo.
Ena o župniku in kuharici. Ena o nazdravljanju na novo stanovanje. Ena o deklici, ki se je skrila pri vrvohodki. Ena o nevesti, ki jo ni bilo na poroko. Ena o tašči in tropskih sadežih.
Mogoče bi si lahko zapomnila kakšen naslov. Skratka.
Tista o nazdravljanju na novo stanovanje se mi je zdela še najbolj zanimiva. Ne vem zakaj. Čeprav je bila pri zadnji ta tašča kar zabaven element. Pri tisti poroki še vedno nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Prva je bila tudi fina. Te o deklici pa se skoraj, da nisem mogla spomnit, ko sem zdajle štela katere sem gledala.

Potem pa sem odšla z režiserko gledališkega društva Toj to!, ki bo uprizoril Dinozavra, na kavo. Pravzaprav deci deci jabolčnega soka, ker me je nehalo zebsti. Dvajset minut sva kaj hitro spremenili v dve uri klepetanja, tuhtanja, zbiranja idej in analiziranja. Poleg vsega pa sem se naučila še kaj novega.
Nekje na pol sva ugotovili, da se je vesolje tako namenilo, da je nastalo tole moje delo in prav s takšno vsebino oziroma glavnim junakom. Kot bi vedela, pa nisem. Ker pravi, da je dinozaver rabil samo besedilo. In ga je dobil. Nevede. Naključno. Z namenom. Takšnim, ki so ga poslali v širni svet, ujela pa sem ga sama in pretvorila v besede, ki se bodo postavile na oder. Pestro.
Še vedno pa slišim same pohvale. Ah, tale Dinozaver.

Daughter - Youth