Polno zaposleni, cele dneve za računalnikom in kreativno navdahnjeni. Tako smo se zadnjih nekaj dni vsak dan sproti kuhali v učilnici na faksu.
Našo kreativnost in sposobnost "hitrega" oblikovanja je zapolnjevala delavnica imenovana Diabrands. Prišel nam je predavat profesor iz portugalske univerze IADE in tako sem direkno iz španščine preklopila na angleščino.
Pestro, ampak kar zabavno. Bili smo pridni kot mravljice na soncu, saj smo se kuhali v učilnici, kamor je nažigalo sonce in so se pregrevali računalniki. Vsi naši plus še tisti šolski, ki so bili prižgani.
Savna.
Bil je proces razvoja nekega logotipa. Znaka. Kako si zastavimo začetek ustvarjanja. Skratka dobro vedeti in znati in iti skozi to. Ni kaj.
Predvsem na koncu, ko smo izobesili vse kar smo naredili, je bilo fino to videti. Malo zadovoljstvo.
Za tako kratek čas smo bili kar produktivno uspešni.
Bile smo kar malo zagnane, saj smo včeraj že 15 min pred koncem imele končan projekt. Ha. Kaj pa to. Menda dobra ekipa in organizcija pripomoreta k temu. Še predavatelj nam povedal, da smo dobra ekipa in lepo delamo skupaj.
Ozelenelo je vse. Že nekaj dni opazujem, kako hitro se je narava zbudla po teh dolgi zimi. Ko sem šla, še ni bilo ničesar, sedaj pa se že vse bohoti v zeleni barvi. Čeprav je vroče. Čisto preveč naenkrat.
In ko hodim proti železniški postaji grem proti soncu, nobene sence ni in je kar malo naporno.
Saj se tako ali tako cel čas samo pritožujemo. Nikoli ni in ne bo prav.
Jutra so premrzla in popoldnevi prevroči. Tisto prav je samo 10 minut nekje vmes.
Prebiram zapise na blogu Unipolar times call for bipolar people. Fino za brat. Se bom kar tako izrazila. Poleg tega pa sem presenečeno odkrila, da je link mojega bloga na njegovi blogrolli. Hecno.
Še vedno na faksu. Že od osmih zjutraj. Z vmesno pavzo. Sedim na sedežni in čakam, da pokažem kaj sem naredila za Gorenjkin natečaj.
Čisto preveč zagnana za petek popoldne. Čisto preveč.
Našo kreativnost in sposobnost "hitrega" oblikovanja je zapolnjevala delavnica imenovana Diabrands. Prišel nam je predavat profesor iz portugalske univerze IADE in tako sem direkno iz španščine preklopila na angleščino.
Pestro, ampak kar zabavno. Bili smo pridni kot mravljice na soncu, saj smo se kuhali v učilnici, kamor je nažigalo sonce in so se pregrevali računalniki. Vsi naši plus še tisti šolski, ki so bili prižgani.
Savna.
Predvsem na koncu, ko smo izobesili vse kar smo naredili, je bilo fino to videti. Malo zadovoljstvo.
Za tako kratek čas smo bili kar produktivno uspešni.
Bile smo kar malo zagnane, saj smo včeraj že 15 min pred koncem imele končan projekt. Ha. Kaj pa to. Menda dobra ekipa in organizcija pripomoreta k temu. Še predavatelj nam povedal, da smo dobra ekipa in lepo delamo skupaj.
Ozelenelo je vse. Že nekaj dni opazujem, kako hitro se je narava zbudla po teh dolgi zimi. Ko sem šla, še ni bilo ničesar, sedaj pa se že vse bohoti v zeleni barvi. Čeprav je vroče. Čisto preveč naenkrat.
In ko hodim proti železniški postaji grem proti soncu, nobene sence ni in je kar malo naporno.
Saj se tako ali tako cel čas samo pritožujemo. Nikoli ni in ne bo prav.
Jutra so premrzla in popoldnevi prevroči. Tisto prav je samo 10 minut nekje vmes.
Prebiram zapise na blogu Unipolar times call for bipolar people. Fino za brat. Se bom kar tako izrazila. Poleg tega pa sem presenečeno odkrila, da je link mojega bloga na njegovi blogrolli. Hecno.
Še vedno na faksu. Že od osmih zjutraj. Z vmesno pavzo. Sedim na sedežni in čakam, da pokažem kaj sem naredila za Gorenjkin natečaj.
Čisto preveč zagnana za petek popoldne. Čisto preveč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar