Še en članek. O meni in mojem dinozavru. Tega sem nevede spisala sama, saj sem ubistvu samo odgovorila na vprašanje, ki mi je bilo posredovano. Naj napišem kaj o sebi.
Vaščan. Klik za .pdf na spletu. Tokrat na osmi strani.
Najbolj žive sanje, ki so še vedno v moji glavi in sem verjetno zaradi njih spet preslišala vse budilke, če so sploh zvonile.
Skratka sanjalo se mi je o… no, lahko bi rekla, da skoraj o koncu sveta.
Začelo se je tako, da smo bili v naši dnevi sobi in gledali kako so meteorji leteli čez nebo in pristajali na različnih koncih. Samo šteli smo koliko jih je bilo in gledali kam padajo. V sanjah je predstava prostora precej drugačna in imaš cel svet okoli. Točno vidiš kam kakšen prileti. Precej pestro vzdušje, mislim, da pride potem tisti trenutek, ko je odeja tvoje zatočišče in hiša bunker, kamor nič ne more. Čudežno nas nič ni zadelo.
Ker je bilo to ponoči, smo čakali da se vsaj dan začne. Ampak se ni. Preprosto ni bilo sonca. In potem se je z veliko zamudo dvignila mala umirajoča krogla. V tisti fazi, ko počasi ugaša. Ampak važno, da sem imela jaz v sanjah razpravo, da je to precej čudno, ker bi se moralo najprej razširiti in bi se vse skupaj skuhalo kot, da se zmanjša in začne ugašati. Pritlikavka, ja ta izraz iščem. Postal je zvezda pritlikavka in počasi ugašal.
Zavladala je panika. V tem delu potem spomin iz sanj spomin iz njih postane malo bolj zamegljen. Spomnim se še telefonskega pogovora. Ko nisem slišala ničesar oziroma bolj slabo. Ta pogovor je bolj kot ne potekal dramatično in že malo v solzah. Predstavljajte si konec sveta, vaša ljubljena oseba pa ni ob vas, glas po telefonu pa je še komaj slišen.
Kaj se je zgodilo potem, niti ne vem. Vem samo, da je mati spraševala, če ne grem na faks. Ura je bila osem, jaz sem imela vlak pred pol ure in faks naslednjo uro.
Pestro.
Najbolj nenavadno dejstvo, ko sem gledala Glee je bila prva stvar, ki so jo povedali, da se bliža komet ali meteor, saj ne vem več kaj je prava stvar in da bo konec sveta. Resno?
Z avtomobilom hitro v Ljubljano. Po omejitvah seveda. Avtomobil pustim za faksom.
Še vedno sem prišla "prezgodaj".
Danes je bil kolokvij, kar pri nam pomeni predstavitev projekta. Sama sem delala za ozaveščenost o melanomu. Zgibanka, ki je plakat in plakat, ki je zgibanka. Odvisno kako vzamete.
Meni se zdi, da sem kar pridno in dobro delala, pa tudi profesorica ima tako mnenje.
Poleg tega pa je moja zagnanost nad raznoraznimi natečaji že skoraj neizmerna sem ji po koncu predstavitev predstavila še idejo za Gorenjkin natečaj. Dala mi je nekaj smernic. Jaz pa sem prišla domov z naročjem knjig iz kranjske knjižnice.
Precej zagnano.
Ne vem kaj se je z menoj zgodilo, ampak očitno nekako že sama od sebe zavijem na oddelek s spodnjim perilom. Joj.
Vaščan. Klik za .pdf na spletu. Tokrat na osmi strani.
 |
| Vaščan. April 2013, št. 1; stran 8 |
Jutro se ni začelo tako zelo optimistično, kot se je končal večer. Na koncu že nisem vedela kaj narediti, ko sem sproti delala in mi ni ostalo kaj dosti za "zadnji večer", ampak se mi je zdelo že čudno, da je vse preveč preprosto.
Pa se je jutro potem pokazalo za malenkost bolj težavnega.
Najbolj žive sanje, ki so še vedno v moji glavi in sem verjetno zaradi njih spet preslišala vse budilke, če so sploh zvonile.
Skratka sanjalo se mi je o… no, lahko bi rekla, da skoraj o koncu sveta.
Začelo se je tako, da smo bili v naši dnevi sobi in gledali kako so meteorji leteli čez nebo in pristajali na različnih koncih. Samo šteli smo koliko jih je bilo in gledali kam padajo. V sanjah je predstava prostora precej drugačna in imaš cel svet okoli. Točno vidiš kam kakšen prileti. Precej pestro vzdušje, mislim, da pride potem tisti trenutek, ko je odeja tvoje zatočišče in hiša bunker, kamor nič ne more. Čudežno nas nič ni zadelo.
Ker je bilo to ponoči, smo čakali da se vsaj dan začne. Ampak se ni. Preprosto ni bilo sonca. In potem se je z veliko zamudo dvignila mala umirajoča krogla. V tisti fazi, ko počasi ugaša. Ampak važno, da sem imela jaz v sanjah razpravo, da je to precej čudno, ker bi se moralo najprej razširiti in bi se vse skupaj skuhalo kot, da se zmanjša in začne ugašati. Pritlikavka, ja ta izraz iščem. Postal je zvezda pritlikavka in počasi ugašal.
Zavladala je panika. V tem delu potem spomin iz sanj spomin iz njih postane malo bolj zamegljen. Spomnim se še telefonskega pogovora. Ko nisem slišala ničesar oziroma bolj slabo. Ta pogovor je bolj kot ne potekal dramatično in že malo v solzah. Predstavljajte si konec sveta, vaša ljubljena oseba pa ni ob vas, glas po telefonu pa je še komaj slišen.
Kaj se je zgodilo potem, niti ne vem. Vem samo, da je mati spraševala, če ne grem na faks. Ura je bila osem, jaz sem imela vlak pred pol ure in faks naslednjo uro.
Pestro.
Najbolj nenavadno dejstvo, ko sem gledala Glee je bila prva stvar, ki so jo povedali, da se bliža komet ali meteor, saj ne vem več kaj je prava stvar in da bo konec sveta. Resno?
Z avtomobilom hitro v Ljubljano. Po omejitvah seveda. Avtomobil pustim za faksom.
Še vedno sem prišla "prezgodaj".
Danes je bil kolokvij, kar pri nam pomeni predstavitev projekta. Sama sem delala za ozaveščenost o melanomu. Zgibanka, ki je plakat in plakat, ki je zgibanka. Odvisno kako vzamete.
Meni se zdi, da sem kar pridno in dobro delala, pa tudi profesorica ima tako mnenje.
Poleg tega pa je moja zagnanost nad raznoraznimi natečaji že skoraj neizmerna sem ji po koncu predstavitev predstavila še idejo za Gorenjkin natečaj. Dala mi je nekaj smernic. Jaz pa sem prišla domov z naročjem knjig iz kranjske knjižnice.
Precej zagnano.
Ne vem kaj se je z menoj zgodilo, ampak očitno nekako že sama od sebe zavijem na oddelek s spodnjim perilom. Joj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar