Sonce počasi zahaja za bližnjimi drevesi. Nastane tista najlepša svetloba. Usedem se na balkon in izkoristim še zadnje trenutke.
S knjigo v roki. Brala sem povesti o Petru zajcu in z navdušenjem opazovala ilustracije Beatrix Potter. Mogoče bi rajši v roke prijela kakšno knjižico originalne velikosti, ampak tudi to je dobro. Prikupna živalska bitja iz njenega sveta.
Zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje, ko je pes glasno klical, da mora ven. Precej po zombijevsko sem korakala za njim do gozda in nazaj. Mu pripravila hrano in se skobacala nazaj v topel objem. Vsaj dokler ni drugič prišel jokat in sem mu pokazala, da nikogar ni doma, ko je vkorakal v prazno spalnico. Žalostno je odtaval na vrt.
Po kuhinji se je razširil vonj po kavi. Kar niti ni običajen vonj, ki bi se pojavljal pri nam doma, ampak postaja pa precej bolj reden. Ne gojim pretiranega navdušenja, ampak po drugi strani pa mi ni niti preveč grozen. Navajam se.
Piti jo pa vseeno ne morem, ker mi ni všeč.
Ostajam pri čaju.
Poležavanje. Crklanje. Smeh, ki je napolnil vse stene.
Pa je čas odbrzel mimo.
S knjigo v roki. Brala sem povesti o Petru zajcu in z navdušenjem opazovala ilustracije Beatrix Potter. Mogoče bi rajši v roke prijela kakšno knjižico originalne velikosti, ampak tudi to je dobro. Prikupna živalska bitja iz njenega sveta.
Zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje, ko je pes glasno klical, da mora ven. Precej po zombijevsko sem korakala za njim do gozda in nazaj. Mu pripravila hrano in se skobacala nazaj v topel objem. Vsaj dokler ni drugič prišel jokat in sem mu pokazala, da nikogar ni doma, ko je vkorakal v prazno spalnico. Žalostno je odtaval na vrt.
Piti jo pa vseeno ne morem, ker mi ni všeč.
Ostajam pri čaju.
Poležavanje. Crklanje. Smeh, ki je napolnil vse stene.
Pa je čas odbrzel mimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar