Vale

Očitno mi gre španščina veliko bolje kot sem pričakovala. Razumem precej več kot sem mislila in skupaj se trudim spravit vsaj osnovne stvari. Mogoče je to, da sem se bolj sprostila pri angleščini pripomoglo tudi splošno. Prav presenečena sem.
Ker potem sem že skoraj jaz tista, ki začnem prevajati o čem poteka pogovor. Vsaj, če se mi zdi da vem.
Ampak drugače se mi pa še vedno zdi, da nič ne znam.

 

Nežna svetloba skozi zavese z rožastim vzorcem, da nastane prav fina slika. V jutra pa se zbujam vedno pozneje, da še malo poležim v postelji.
Bil je dan kot zanalašč za potepanje po centru Valencije.
Drugo kavo in čaj smo spili malo naprej, kjer sem matadorju pred leti dvorila.
Prav zanimiv je občutek, ko se vrneš na isto tuje mesto in nekaj poznaš. Ravno po tej ulici sem se sprahajala tudi sama in so mi v spomin skočili določeni izseki. Predvsem tisto, kar je ostalo ujeto na fotografije, ki sem jih gledala in urejala ravno pred kratkim.
Trgovinica z bombončki. Železniška postaja. Kip matadorja. In tržnica z rožami na nekem trgu. Te momenti so se mi poigravali v spominu.
Ampak sem med vsem tem sama ustvarjala nove. Popolnoma drugačne podobe in tri riti pred očmi.

 

Torkat nisem kupovala nageljčka. Niti turista se še pretirano nisem šla, saj nekako niti nimam takšnega veselja gledati za drobnarije, ker je kovček že tako ali tako precej težak.

Našla sem svoj muz.
Pregledali smo center. Bolj prehodili. Fantje pred nama, midve pa s fotografskimi aparati za njima. Znašla sem se na lokaciji, ki je prešla iz deževne v sončno. Pa še z drugega konca se mi zdi, da smo prišli. Ker nazadnje, ko sem stala na tistem trgu, je dežavlo. Čeprav je bil skoraj, da rahel deja vu, saj sem bila precej podobno oblečena. Ampak ob drugačnem času, ob drugačni družbi.

Postanek za gasenje žeje. Sangria.
Tale španska pijača se prav dobro pije. Tako ohlajena, z malo sadja, ki se počasi namaka.
Skoraj takoj pa je sledil postanek še za lačne trebuhe. Peggy Sue's ali nekaj takšnega. Njihov slogan se je glasil - food from America. Ampak je bil presneto dober krompirček. Res. Skupaj z vzdušjem in opremo. Duhom, bi lahko rekla. Ker je vse skupaj narejeno v slogu ameriških 'dinersov'.

Lezli smo tudi na stolp. Zaradi razgleda. In malenkostno smo izkoristili vse skupaj za priložnostni fotošuting. Za to se vedno najde trenutek. Kot za malo telovadbe kasneje v parku. No, recimo.
Na koncu parka pa nas je pričakala cela kpica šotorov in s pikčastimi vzorci okrašenih lampinjončekv, ki so naznanjali flamenko. Videli še nismo nič, ker smo bili nekako zgodnji, kakšnih par ur.
Potem pa metro pod noge in domov.

 

Naslednji lenobni dan se je sonce sramežljivo skrivalo za meglicami oblačkov, saj se kakšni resni niso tvorili. Se je pa poznalo, da se je temperatura spustila za kakšno stopinjo ali dve, ko je pihal malenkost hladnejši veter.
Tokrat je bil nov dan, čas za nov izlet. Na plažo.
Dejansko sem bila že v Valenciji, ampak do plaže takrat nismo prišle tako, da je bilo to zame nekaj novega. Za vsak slučaj sem vzela še kopalke sabo, jih navlekla nase, pravzaprav. Nisem se pa kopala. Plaža je bila preširoka in morje je bilo nekje v daljavi. Jaz pa popolnoma nerazpoložena za hojo po soncu do vode. Sem se pridno držala sence na mivkasti podlagi.
Tudi senčenje šteje. Menda so se fantje pretvarjali, da so pogumnejši in šli v vodo ali športali po plaži. Dekleti sva izkoristili trenutke za poležavanje.
Vendar je vsega enkrat konec, ko se nekako bolj kot ne naveličaš in smo se prestavili v en izmed lokalov, ki so se vili po promenadi ob plaži.

 

Potem pa zopet metro pod noge in domov.
Zjutraj sva imela pravzaprav toliko sreče, da sva srečala tisto teto, ki je preverjala, če imamo karte, saj sva jo potrdila prevečkrat in je bila tako zelo prijazna, da je vrnila vožnjo. Fino.

Risanka za zvečer. Pravzapav smo pred spanjem gledali še kako nori so Rusi iz posnetkov na youtubu.
Ronal Barbaren. Pomalem smo kar umirali od smeha. In kere ritke. Ha.

Hans Zimmer - Time(Inception)