Kasaja

Pa smo šli na sonce, čeprav sedaj slišim, da se je skrivalo nekje in se tudi doma pokazalo. Ni kaj.
Ampak imam pa dopust in sem v Španiji. Luštno mi je, saj vem. Vzela sem bonus točke za pridnost in jih vnovčila za eno popotovanje.

Skratka...

Čeprav letiš zgolj dve uri, ti potovanje iz enega na drug konec Evrope pobere precej več časa. Predvsem od točke A do točke B. Z vsemi postanki, menjavo prevoznih sredstev in tako. Od doma sem štartala ob 2h, v Španiji v stanovanju pa smo bili tam okoli devetih. Sedaj niti ne vem ali prej ali po deveti, vem samo, da nas je čakal narezek, saj sem fanta po poti poslušala, da sta že pošteno lačna. Pa so nam prebrali misli.

Večer smo nadaljevali z eno pijačo in drugo in tretjo in potem nismo več šteli, ko mi je avtomat dal več denarja, kot sem ga vložila in smo za pokušino dobila kakšen kozarček. Ker to se pa more poskusiti, predvsem, ko je naš španski prijatelj popolnoma presenečen nad dejstvom kako punce nazdravljajo.

Pestro. In smo se spravili v najvišje nadstropje po kar nekaj precej stopnicah. Vedno prideš s sapo do vrha.

Lenobni dan, naslednjega dne.

Iz ene postelje na drugo. S postankom na zajtrku. Pa ustvarjalni kotiček. Pa najbolj prikupna napihnjena žverca.

Tako sem bila lena, da mi še fotografski aparat ni kaj dosti dišal. Malo počitka sem si vzela in mu ga namenila, da je komaj kaj prilezel na plano.

Opoldne smo se iz notranjosti prestavili na sonce. Na kavico in čaj. Za dodatno mero vitamina D, čeprav sem nase nanašala že drugo plast zaščitnega faktorja 30. Pijem pa rdeči čaj, ker sem nazadnje to znala povedati. Takoj za tem, ko je gospod s malo pomočjo pantomime ugotovila, kaj smo mu hoteli povedati. Mogoče je res nenavadno za španske razmere, da si kdo čaj naroča. Ampak, če gremo na kavo to sama dojamem kot, da gremo na čaj. Navajanje na kavo mi ravno ne gre. Nisem kaj dosti navdušena.

Zgubila sem popolnoma ves občutek za orientacijo, smer neba ter vse povezano s tem dotičnim stvarem, saj mi še vedno ni povsem jasno kako smo prišli iz enega na drug konec, kje se nahajamo in kam prazaprav gremo. Predvsem, ko me zmedejo, da ima trgovina dva vhoda oziroma izhoda na popolnoma drugih straneh ulice in to storim potem čisto nezavedoma. Greš notri, si rečeš - o blagajna, preiščeš vso trgovino, prideš do blagajne in povsem "logično" predvidevaš, da si sedaj na isti blagajni, saj imajo v naših trgovinah samo eno. Te celotna situacija zmede, šele ko prideš ven in se zaveš, da si na popolnoma drugi ulici. Pred pravo hišo že pravzaprav.

Zakaj ne bi izkoristili lepega dneva in se prestavimo v park. Vzamem karto, sončno kremo in še ležalke se vzame in se odpravimo. Na sončka. Ven. Čeprav nam veter ni bil v pretirano korist.

Enka. Še vedno siesta in sami v parku.

Tako zelo smo bili zagreti, da smo komaj postopoma ugotovili, da se je urni kazalec premaknil v smer, ki je naznanjala konec "počitka" in so se iz raznoraznih koncev kar naenkrat prikazali ljudje. Presenetljivo kaj za Špance pomeni ta del dneva, saj dobesedno kar naenkrat "omrtviči" vse.

Nabrali so se otroci, ki so si čez park podajali karte. Nabrale so se gospe oziroma gospodične mamice, ki so svoje "mulce" pripeljale v park, one pa so ob najnovejših tračih glasno razpravljale, ko so imele drugo oko na tem, kaj "malčki" počnejo po parku.

Saj se ni končalo z prihodom vseh, končalo se je s tem, ko noben ni imel več navdušenja, da bi delil karte. Zmage pa smo si razdelili med seboj. Skoraj vsi.

Pol filma. Pa pavza, ker smo šli nekaj probat. Potem pa nadaljevali s konem.

Red Dawn. Sicer ga ravno ne priporočam v gledanje, ampak... nekaj o "junaštvu" Američanov nad osvajanjem Severnih Korejcev Amerike.

Kakorkoli.

P!nk - Try