Videla sem pajka na stani in otrpnila. Mislim, da se sploh ne upam premakniti. On pa izgleda popolnoma enako.
Mislim, da bova to trpela še kakšnih par minut, potem pa bom kriče zavreščala. Če izgine iz mojega vidnega polja, bo to še ena noč, ko bom bolj slabo spala.
Današnjo noč sem zbudila od bolečine. Imela telefonski klic sredi noči in upala, da tablet čimprej prime. Tisti dan v mesecu, ko ne prenesem več bolečine in rabim nekaj. Ali pa vsaj boksarsko vrečo v bližini. Kaj je bilo tega treba?
Včeraj teden bom v Španiji. Kaj takšnega.
Saj se trudim biti pridna ves čas, rabim malo oddiha.
Danes sem bila na faksu. Za dve ure, kot sem kasneje ugotovila, čeprav bi rekla, da je bilo veliko dalj. Imeli smo dva odmora pa še profesor je malo zamudil, ko je prikolesaril do faksa. Torej smo imeli še manj kot dve uri, pa sem med odmori dela za "zahtevno stranko", potem pa sem poslušala predavanja in delala zapiske. Ni sem si mogla pomagati, ko pa so res zanimiva predavanja. Tale tipografska.
Imam biser med oglasi za preoblikovat.
In od včeraj do danes se ni nič spremenilo.
Zadnje dejanje včerajšnjega dne je prav to, ko se zabubim pod odejo in upam na boljši jutrišnji dan. Trenutno je šlo vse narobe, kar se mi zdi, da bi lahko šlo.
Tehnologija je na neki stopnji popolnoma zatajila in upala sem, da bo svet za en odtenek bolj lep, ko se zjutraj zbudim. Upala!
Prvič je šel po zlu internet. Spletna stran je izginila z obzorja. Nova pa kar še ni na strežniku. Saj bom dala prostor za dihat, ampak… no, bom.
Skupaj s tem lahko štejem, da je zatajil tudi računalnik, ampak zanj po drugi strani mislim, da ni kaj dosti kriv.
Ampak ob živce pa me je dokončno spravil telefon. Nekako imajo vsi prav. Popolnoma nesposoben je postal. Tako to gre, ko ne menjaš telefona na vsake pol leta. Nekako ga povozi čas, pa ga niti nimam tako zelo dolgo. Samo nekje sem brala, da za to različico preprosto niso več naredili posodobitve. Ja, super.
Vdih, izdih in tako naprej, mar ne?
Tole včasih nastane prava vojna z živci.
In že, ko sem se zbudila par uric kasneje, sem ugotovila, da kaže boljše. Stran je stala na spletu in čakala sem, da lahko zaspim nazaj. Slišala sem moj najljubši glas, ki je bil prekleto optimističen in zaspala z lepšo mislijo.
Kaj za vraga, ko je potem hitro za tem zvonila budilka. Čeprav se mi zdi, da je bila pred tem še bratova. Za vsem tem pa niti ne vem od česa sem se "zares" zbudila.
Dnevi, ko imam faks sredi dneva, avtomatično prinesejo en kanček poležavanja. Za okus.
Časa za pisanje pa v vsakem primeru malenkost zmanjka.
Mislim, da bova to trpela še kakšnih par minut, potem pa bom kriče zavreščala. Če izgine iz mojega vidnega polja, bo to še ena noč, ko bom bolj slabo spala.
Današnjo noč sem zbudila od bolečine. Imela telefonski klic sredi noči in upala, da tablet čimprej prime. Tisti dan v mesecu, ko ne prenesem več bolečine in rabim nekaj. Ali pa vsaj boksarsko vrečo v bližini. Kaj je bilo tega treba?
Včeraj teden bom v Španiji. Kaj takšnega.
Saj se trudim biti pridna ves čas, rabim malo oddiha.
Danes sem bila na faksu. Za dve ure, kot sem kasneje ugotovila, čeprav bi rekla, da je bilo veliko dalj. Imeli smo dva odmora pa še profesor je malo zamudil, ko je prikolesaril do faksa. Torej smo imeli še manj kot dve uri, pa sem med odmori dela za "zahtevno stranko", potem pa sem poslušala predavanja in delala zapiske. Ni sem si mogla pomagati, ko pa so res zanimiva predavanja. Tale tipografska.
Imam biser med oglasi za preoblikovat.
In od včeraj do danes se ni nič spremenilo.
Zadnje dejanje včerajšnjega dne je prav to, ko se zabubim pod odejo in upam na boljši jutrišnji dan. Trenutno je šlo vse narobe, kar se mi zdi, da bi lahko šlo.
Tehnologija je na neki stopnji popolnoma zatajila in upala sem, da bo svet za en odtenek bolj lep, ko se zjutraj zbudim. Upala!
Prvič je šel po zlu internet. Spletna stran je izginila z obzorja. Nova pa kar še ni na strežniku. Saj bom dala prostor za dihat, ampak… no, bom.
Skupaj s tem lahko štejem, da je zatajil tudi računalnik, ampak zanj po drugi strani mislim, da ni kaj dosti kriv.
Ampak ob živce pa me je dokončno spravil telefon. Nekako imajo vsi prav. Popolnoma nesposoben je postal. Tako to gre, ko ne menjaš telefona na vsake pol leta. Nekako ga povozi čas, pa ga niti nimam tako zelo dolgo. Samo nekje sem brala, da za to različico preprosto niso več naredili posodobitve. Ja, super.
Vdih, izdih in tako naprej, mar ne?
Tole včasih nastane prava vojna z živci.
In že, ko sem se zbudila par uric kasneje, sem ugotovila, da kaže boljše. Stran je stala na spletu in čakala sem, da lahko zaspim nazaj. Slišala sem moj najljubši glas, ki je bil prekleto optimističen in zaspala z lepšo mislijo.
Kaj za vraga, ko je potem hitro za tem zvonila budilka. Čeprav se mi zdi, da je bila pred tem še bratova. Za vsem tem pa niti ne vem od česa sem se "zares" zbudila.
Dnevi, ko imam faks sredi dneva, avtomatično prinesejo en kanček poležavanja. Za okus.
Časa za pisanje pa v vsakem primeru malenkost zmanjka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar