Sokec

Konec je. Dejansko je konec.
In beseda konec se zelo pogosto pojavlja v zadnjih mesecih.
Karel je imel prav. Prehitro je minilo, čeprav nismo hoteli in želeli verjeti.
S malce pomečkanim spričevalom sem se končno prikazala doma in sedaj lahko samo še napeto čakam, da nam sporočijo rezultate sprejemnih.
Kdor nam omeni maturo, se mu samo na široko nasmehnemo in takoj pozabimo na vse kar se je in kar se še bo dogajalo, ker to nas trenutno osrečuje. List papirja, na katerem je potrdilo, da smo dokočno in zares opravili s srednjo šolo. Z gimnazijo. S tistim delom, ko smo preživeli štiri nepozabna leta. Stkali marsikatere vezi.
To so bila štiri srednješolska leta, ki se bodo z vpisom na faks iztekla. Ni mi žal, da sem jih preživela tako kot sem jih.

Ko sem še zadnjič sedela v R1, veliki risalnici, se mi je v mislih odvrtel filmček vseh dogodkov, vsega dolgočasenja, vsega klepeta, vseh prestrašenih pogledov, učenja pred testi in podobnih zadev. Pomankanja lepilenga traka, deljenje listov, polomljenih ogelj in jamranja. Karlovih zgodbic. Narisanih risb. Razdeljenih ocen. Popotovanj.
Križanke. Vedno bodo naše. Križanke.

Ob takšnih trenutkih potem ugotoviš, da nič ni večno. Vse pride in gre. Vse steče mimo. Vse se vrti naprej.
Mi pa lovimo ta tok.

Pariško razpoložena. S torbico iz Pariza. Belo srajčko. Kratkimi hlačami. Obeskom z Eifflovim stolpom in francosko kito iz las. To mi je zdrsnilo v spomin, ker opazujem akvarele s Pariškim motivom v naši dnevni sobi. Najboljši nakup.

Vse smo se navdušile nad stanovanjem. Ker je veliko, zanimivo, na priročni lokaciji in z osupljivim razgledom. Malce smo klepetale in obujale spomine. Nazdravljale na narejeno maturo in uspešne rezultate. Matura je bila zapita.
V centru pa nič. Naj bi bil nek žur v Bachusu, ampak sta bila notri dva človeka in natakarica. Juhej.
Obsedele smo potem na koktejlih in opazovale prišleke, ki so s plastenkami v rokah hodili proti mestu, ki je bil ob našem preverjanju še prazen. Ampak glede na njihov stil oblačenja in na količino popitega alkohola z njihove strani smo si kmalu premislile o dejstvu, da bi ponovno poskusile.
Prekratka krila. Visoke pete. In to je očitno postal dress code, ker nisi videl dekleta, ki tega ne bi nosila.

Taksi nazaj.
Razlaga o planetih, ozvezdjih, utrinkih in podobnih pojavih ponoči. Ampak kaj, ko noben temu ne verjame in me imajo vsi za norca. Tako kot z lenivcem.
Zjutraj pa vlak in domov. V še en prevroč dan. Resnično čakam na naliv ali pa vsaj dež, ker tole je že rahlo neznosno. Sploh v kombinaciji s klimo, ki meni ni nič prijetna zadevščina.

Eric Clapton- Wonderful tonight

Rezultati

V napetem pričakovanju sem si danes začudna naštimala budilko.
Neverjetna sem, da me zvoki uspavanke dejansko zbudijo. Bella's Lullaby.
In ko sem že pri Twilightu in vampirjih si ogledujem Vampire Suck in je prav ameriško bedno smešen. Oni mislijo, da imajo neverjeten humor, ko delajo parodije. Ubistvu se bolj čudim dejstvu, kako enako vse izpade. Ampak dejansko sem sama butasta, ker to gledam.


Aja, budilka. Nekaj minut čez pet je pred menoj stal računalnik na katerem se je nalagala stran RICa. Kar je trajalo in trajalo. In v trenutko, ko sem obupala in skoraj zaspala poleg, se je pokazalo.
Vpisala sem podatke in čakala. Čakala, kaj mi bodo napisane številke sporočile.
In prepravil me je trenutek sreče, veselja, ko sem zrla na številke na zaslonu. Sama sebi sem se začela smejat in se počutila izvrstno ob dejstvu, da sme naredila maturo. Ja! Naredila sem maturo!
Kaj takšnega. Sedaj pa je srednja šola res za mano. Čisto, čisto za res.
Slovenščino s 4. Angleščino s 3. Matematiko s 4. Umetnostno s 4. Likovno s 5. Neverejetno. Res neverjetno.


Ampak moram pa v Ljubljano po spričevalo. In proslavit narejeno maturo.

Enrique Iglesias - Bailamos

Matura: likovna teorija

Pretty Little Liars. Obožujem to novo serijo. Močno me veseli, da me bodo zaposlili za poletje. Profesor. Hmmm.

Pa najboljši stavk. Če pišeš zase, je to tvoja strast. Topim se od vročine in tega.
Ker pišem zase. Ker mi to predstavlja moj košček spominov in občutij, ki se ga ne da zamenjati, samo ohraniti. Zakaj je to blog, ne vem. Ker se mi zdi, da so zapisi v dnevniku drugačni. Tukaj razpravljam, se kregam in zapisujem misli, v upanju da jih kdo sliši. Tam pa vse skupaj izpade še bolj patetično kot že je, ker sem sama...
Ne vem vzroka za svoja dejanja, šele potem vidim zakaj so bila koristna. Ravnam se po občutku, ne iščem razloga. Ker se pokaže, nekoč. Vedno se.

V lastni glavi slišim besede, ki odmevajo. Get a life. Ampak ne, vztrajam pri neresničnem , ker je bolj zanimivo od bledega vsakdana. Mogoče pa nisem za življenje in uživanje. Mogoče raje samo sebe trpinčim in se z največjim veseljem izogibam kakršnihkoli človeških stikov. Sploh pozdravov ljudi, ki jih vidim prvič v življenju in ki želijo biti vljudni. Meni pa ni do tega.
Mogoče sem včasih sama sebi čisto dovolj.

Privileged. Še ena serija. Dejstvo je, da sem obsedena.
O dekletu, ki bi rada pisala. Kot mnogi drugi in očitno sem samo še na serijah in filmih s takšno vsebino. In konča tam, od koder je nekoč šla. Za voljo boljšega življenja, poplačanih dolgov in dobre zgodbe.

Ja. Likovna teorija. Dejansko sem dala še zadnjo pisno maturo mimo. Ne morem verjeti.
Če si nisem stvari izmišljevala in nakladala, potem res nisem nič napisala. Ampak ugotovila sem, da je to prav zabaven del tega. Izmišljevati si neko teorijo, ki sploh ne obstaja. Ki jo samo ti vidiš tako.
Prstni odtisi. Kdo da temo prstni odtis za narisat in posledično analizirat. Sicer upam, da sem se znašla dovolj dobro in dobro zbluzila mojo razlago. Kaj jaz lahko vse vidim v enem preprostem delu.
Pernata pavja ušesa.

Ljudje imajo še vedno predsodke o oblikovni. In na vlaku veselo razpravljajo o tem. Bruci, ki so iz svojega kraja, kjer so tičali celo osnovno in srednjo šolo, prišli v Ljubljano. Pa smo si bot, prav.

Enrique Iglesias feat. Juan Luis Guerra - Cuando Me Enamoro

Matura: umetnostna zgodovina

Asemblaž.
Nekaj se mi je sanjalo. Nekaj sem vedela. Nekaj sem ugibala in nekaj sem si izmišljevala. Približno tako je bila rešena pola iz mature za umetnostno zgodovino. Prepričana sem, da bo huje, ampak lahko pa spet ni bilo.
Vse se je navezovalo na kiparstvo in arhitekturo, precej malo slikarstva in slikarskih del. In pretežno krščanska motivika, super.
Še likovna teorija v četrtek in potem zaključim s pisnim delom. Samo še vseh pet ustnih.

Kratke hlačke in petke. Super izgledajoča kombinacija. Prišla sem do spoznanja, da sploh ni tako zelo hudo. Razen, če se ti potem posledično najlonke strgajo zaradi dolgočasenja, živčnosti in nevednosti med samo maturo. Pa so šle še ene. Resnično sem največji uničevalec, pa še tako dobre barve so bile. Izgledalo je čisto naravno.

Gledam letošnji, včerajšni MTV Movie Awards. Komične scene filmov sprožajo mešane občutke.
O najhuj, tisti del o koncu New Moon.
Amejzing posnetki za nominirance.

Navdušena na Kristen Steward, njeno neverjetno zmedenostjo, ki presenetljivo poteka z nasmehom na obrazu. Veliko bolj všečno.
Sandra Bulock je daleč najboljša z resnim izrazom, ko se cela dvorana smeje ob njenih izjavah.
Twilight saga je že prežvečena in nezanimiva, ko pobere vse nagrade in bi resnično lahko spremenili ime šova. Saj bo kmalu konec in potem bodo na vrsto zopet prišli ostali filmi. Recimo.
Kolikokrat lahko zaradi besede f*ck prekine. Večino govora ob prejetju nagrade za najboljši film, se pravi Mlada luna, je bilo prekinjenega. Peter je imel neverjetno veselje pri govoru in posledično precejšno zalogo f*ckov.

Neprecenljivo. Ovo je balkan v španščini.

Louboutinke bi. Baje so v Maxiju. Čipkaste bi. Oh. Res!

Rocco Granata - Marina

Matura: matematika

Ravnokar sem razmišljala kdaj smo sploh pisali maturo iz matematike, včeraj, predvčerajšnim... pa sem prišla do sklepa, da je bilo to še danes.
Mešani občutki. Od takšnih, da sem šla še dvakrat brat navodilo, če je bilo res samo tisto zahteva, do takšnih da nisem vedela kako se lotit.
Nimam nobenega dobrega občutka.

Še večji polom bo verjetno umetnostna. Bolj, ko se učim in pregledujem stare mature, manj mi je jasno.

Kup voščil in darilo. Karta za predstavo Fotr. Pa ravno zadnjič sem si ogledovala plakat in si zaželela iti gledat. In očitno je delovalo. Kulj.
Res mi je všeč to malo presenečenje.

Z vetrom v laseh.
In ne vem kako sem prišla domov. Vem samo, da sem se iz centra Ljubljane spravila na avtocesto in potem me je en nemec z zelenim kombijem celo pot živciral.
In da je bilo noro vroče, ker pač ni klime in na avtocesti ne moreš imeti oken odprtih zaradi tistega nadležnega topotajočega zvoka. Tako, da sem se kuhala, ampak sem preživela.

Če zaspiš popoldne je najhujši del tisti, ko se zbudiš in si čisto povožen z izgubljeno orentacijo za prostor in čas.
Nadležno pripekajoče sonce.

Dobili smo datume za ustne. Začnem z najhujšim že navsezgodaj.

Bazar - Tina

Matura: slovenščina

Okus olupljene breskve. Neprecenljivo.


Popolna antiteza in perfekcija za fotografijo. Tak žanrski motiv. Model na sedežu ob oknu vlaka s cigareto na oknu in deset centimetrov od okna na zunanji strani znak za prepovedano kajenje. Najboljše. Čisto spontano dejanje.


Počutim se kot Carrie v neki epizodi, ko je ugotovila, kje se skriva vse njeno premoženje. V čevljih.
Na tleh moje sobe se je znašlo 14 parov petk. Auč.
Čeprav jih večino redno nosim. In za par ne zapravim 600$. Največ 45€.
Petkoholik.


Slovenščina. Druga pisana matura. Polom.
Sicer besedilo je bilo zanimivo o Jane Austen. Ostalo razčlenjevanje in analiziranje pa ne.
To me spomni, da si moram prebrati njene knjige. Resnično. Poleg Makinove. In Prousta.

Konzervativno.


Kot že rečeno, ko pada dež ljudje ne znajo več vozit. Iz dolenjske smeri so se nesreče kar vrstile. Prav tako so zaradi nesreče na južni obvoznici nastali zastoji v katerem sva se znašli. Avto je bil totalka. Naliv pa močan.
Hvala, ker voziš zmerno. Če bi šel tisti, ki je na Rudniku vozil pred nama, samo za kanček, kilometer ali dva več na uro, bi bil najin avto v nesreči. Neka ženska sploh ni gledala na semafor in je pridivjala v križišče, definitivno več kot je bila omejitev. In to ko je za levo že nekaj časa svetila zelena luč. Ljudje na cesti so obupni. Sploh, če pada dež.

Tri vremenski taft. Veter. Naliv. Sonček. Vse v enem dnevu. Od premraženosti do vročine.


V Merkurju sem risala tloris naše kopalnice in tisti, ki izrisuje na račanulniku me je v šali hotel zaposliti. Ja. Pa kje so najdli ravno arhitekturo in notranjo opremo, ko ni na listi mojih priljubljenih stvari.

Zbledel mak.

Cat Stevens - Wild World

Matura: angleščina

Skoraj sem že pozabila na dejstvo, da smo danes pisali maturo iz angleščine. Kaj takšnega.
To je poleg likovne teorije najdaljša matura, če mene vprašate. Sicer nisem preverjala.

Pola ena. Pola dve. Pola tri.
Ni bilo lahko. Sploh slušni je bil nekakšen problem. Sicer sem poslušala, ampak nekako sploh nisem dojemala. Občutka nimam, kar sicer ni ravno fino, ampak bom videla potem, ko dobim nazaj rezultate. Ne morem reči, da je šlo dobro, ker mogoče sploh ni tako. Sem pa preživela.
Tudi mojo formulco brez klime.

Nekje sredi vsega pisanja sem se dejansko ozrla po učilnici in ugotovila, da se vse skupaj dogaja. Ta "matura" zadeva, ki nas je strašila vsa ta leta. Pristen občutek zavedanja tukaj in zdaj.


O lanskoletni zmagovalec je prav prisrčen. Hm.
Navdušena vedno znova. In vedno bolj. Skrivam se.

Azerbajdžan. Všečna melodija in celotna pesem. Bolj kot na glasbo se navdušujem nad celotnim nastopom in sceno. Tiste stopničke in utripajoča obleka. Izredno pohvalno.
Španija. Umrla sem od smeha, ko je gledalec ušel na oder in ga ob spremstvu varnostnikov tudi zapustil. Sicer pa ne vem zakaj imam občutek, da se gredo vsako leto maškarado.
Norveška. Zeh. Scena mi je bila najbolj simpatičen del.
Moldavija. Zanimiv izbor inštrumentov. Saksofon. Drugače pa ne čutim presežka.
Ciper. Všeč. Kitara je šibka točka. Definitivno. Moja. Ne res mi je simpatična pesem.
Bosna in Hercegovina. Ne gane me.
Belgija. Zmagovalec resničnostnega šova. Nežne lučke in nežna glaba. Ampak kljub moji šibki točki sem bolj za Ciper. Kot kljukec je tam na odru.
Srbija. Eeeee. Ljubice. Ta skladba me spravlja v smeh. Ovo je Balkan. Hop hop. Čeprav za to skladbo mi pa pesem in scena nekako ne gresta skupaj. In ta model je... nimam besed.
Belorusija. O fuj. Zlata, srebrna in bronasta naenkrat na odru. Ženska z blond lasmi ima obupno frizuro. Sam ven pesmi pa je doneč. Hm. In nekdo noslja. Drugače pa zanimiva scena s zavesami in lučkami. Poleg bleščečih oblek imajo še krila.
Irska. Resnično je taka irska pesem. Ženska je neverjetno visoka ali pa stoji na podstavku in izgleda strašno visoka. Violično zelena kombinacija in rdečelaska. Irsko. Vzamem violične oblekice backvokalistk. Celotno vzdušje je resnično evrovizijsko. Iz starih evrovizij. Pogrešam to. Iščem besedo. Veličasno,
Grčija. Opa. Grško in od dol. Ja najrajši bi vazo vrgel v televizijski sprejemnik. Opa! Zažigalno, dobesedno, saj iskre letijo po vsem odru.
Velika Britanija. Britanska pop uspešnica z neusklajenim odmevom. Spim. Mislim, da nahujše zveneča Ken figura na odru. Čudno, da si kupijo finale.
Gruzija. Rdeče. Definitivno nisem spremljala in nastop niti ni tako zasijal.
Turčija. Zdaj pa res nimam komentarja. Me ne prepriča.
Albanija. Kot bi poslušal radio. Zmes različnih popularnih glasov. Nadležna violina.
Islandija. Posodobljena glasbena podlaga. Velika količina blaga. Ne vem, ampak take pesmi sploh ne pritegnejo moje pozornosti.
Ukrajina. Ukrajinka za katero ne veš ali je oblečena ali slečena. Sama na odru. Laser šov.
Francija. Pa je res poletna zadevščina. Navijaška himna. Na Evroviziji? Definitivno. To se zgodi, če plesalec poje. Smeh. Še francosko ti ni potrebno znati za ale ola ole.
Romunija. Dva človeka postaviš za improviziran dvojni klavir in malce cvilita. Ha pa imaš pesem z Lady Gaga vložkom. Ter počene šipe. Še dobro, da je za klavir uporabljen plexi. Nadležna, običajna pesem.
Rusija. Ne morejo brez snega. Moj besedni zaklad ima čisto premalo izrazov, za opis te sibirkse zgodbe.
Armenija. Ne vem ali je ženska pozabila kavbojke sleči ali je zgubila krilo. Nisem prepričana, da je takrat tudi imela tako opravo. Ni opredeljeno. Oder je postal nakičen.
Nemčija. Simpatična Nemka. Simpatična pesem, čeprav se mi zdi podobna vsem danes. Mogoče se mi že blede. Zanimiv glas. Ha. Blede se mi, definitivno.
Portugalska. Portugalščina je tako blazno, izredno zanimiv, nenavaden jezik. Jaz bi tele viseče žarnice pobrala in tekla. Resnično.
Izrael. Kako prepričaš v neznanem, neevropskem jeziku.
Danska. V takšnem trenutku. Hudi efekti s tekočimi zadevicami. Vse za dober "šov". Lepa pesmica.
Španija ponovno. Zaradi tistega incidenta. Španščina z nežnimi pristiski klavirja. Ampak potem ta "cirkuška" melodija. Začelo se mi je plesati. Nenavadno.

Scena fantastična. Jaz bi bila tudi v takšnih projektih. Noro.
Celoten projekt: amajzing. Slogan Share the moment. Pozdravi dužin.
Dva režiserja. Dvajset kamer.
Kaj vse se je spuščalo s stropa.

Mislim, da bo Nemčija slavila.
Spominja na deklič, moj letnik, iz serije Gossip Girl. Model, prijateljica Jenny.

Lena - Satellite

Esej

Ne morem verjeti. Prvi del mature je za nami. Groza.
Tisti nadležni listi RICa in ves protokol. Vik in krik, za nič. Še mobitelov ne smemo imeti v istem prostoru.
Ampak dejansko lahko sedaj naredimo kres. Iz Prišlekov, ker Francoski testament zadržim. Prvi maj je prišel prehitro.

Moj razpored serij na današnji playlisti je sledeč: Skrivni dnevnik dekleta na poziv, 90210, Seks v mestu in Ženska džungla. In imam izrecno željo po branju knjige o prvi seriji. In potrebo po učenju umetnostne zgodovine. Ali kaj takega sploh obstaja.
In tisti del, ki je bil pri današnjem eseju, je trenutno izvajan. Potapljam se v svet ob gledanju serij. Zopet sem prišla nazaj na to londonsko vzdušje. Zaplet. Bambi, Bella in Richard/Duncan. Oh, pestro. Ampak imam samo še en del in pol. Groza. Še bi.
Ne ni treba niti pomislit na to, na kaj se navezujejo vsebine teh serij. O jej.

Vedno sem si želela slišati zgodbo Ivice, ali katera nadležna babice že dela reklamo za neke kapsule. Doh.
Norim, ker noben ne zna povezati programov skupaj. In pač, če hočeš iz enega v drugega eksportirat in importirat, se moraš prelomiti na pol. Kaj na pol, na petine, ali pa sedmine.
Okupirala sem očetov računalnik. Ne popravek, okupirala sem vse računalnike v hiši. Dobesedno. Ker se na vsakem najde pomankljivost. Jaz pa imam rok. Oh, ne. Sedaj pa imam še problem.

In moj pogled sega na bogo ovenelo rožo. Ne nisem človek za rože. Upam, da se jutri pobere. Plesen je končno napadena.
Ampak avto sem spravila po klancu navzgor. Brez, da bi priletela v garažo, ki ni več namenjena parkirišču. Poleg dejstva, da avto deluje. Še malo pa bom začela izvajati ples Katherine Heigl v filmu Grda resnica.

Sara Bareilles - Bottle It Up