Simsi so pač simsi, nič posebno pretirano novega. Današnji dan v šolo, še eden izmed petkov. Kar nekaj smeha. Debata o reinkarnaciji. Indigo otroci. Mavrični otroci. Kristalni otroci. Barve sošolk. In podobno. Nasledni teden bomo pisali test 3 ure. To je nenormalno in pojma nimam kako bo izgledalo. Med umetnostno je profesorica naša dekleta poslala k razredničarki. Ljudem se meša ja. Nazaj pa so prišle z opravičilom in šopkom rožic. Smeh. Med glavnim smo sedeli za sodi pira in ugotavljali ali so polni ali prazni. To je bilo tudi analitično testiranje (ali kako že). Smeh. Španščina. Sin comentario. OVD. Najbolj beden predmet. Resno. Spet smo imeli restavratorstvo in neke filmčke in me je profesor napadal z vprašanji zakaj se na vsake 15s za trenutek zaustavi. Res zanimivo. In če se CD opraska, če se to vidi? Dvakrat sem se ga ustrašila. Potem pa domov. Z vlakom. Nekje med Loko in Kranjem je bila se je na tisti ravnini poskušala skriti srnica. Sladoled v Obiju in 4 kvadratna platna. In dejstvo, da so imeli potem v Mercatorju 20% na vse sladolede. Smeh. Orhideja.
Včeraj nisem pisala, ker tega res nisem bila zmožna početi, saj je bilo že sedenje naporna zadevščina. Očitno je ceplenje na meni postilo zares negativno posledice in stranske učinke. Tako, da sem cel popoldne prespala. Dobesedno.
Danes je za silo že boljše. Sicer imam vročino in se na vsake toliko časa čisto pregrejem ampak se lahko premikam in sedim. Drugače pa sem naravnost obupno. Bi to sploh smelo biti?
Moj bratec je prej brskal po starih zvezkih, ker je iskal neke zapiske in sva se kar nasmejala. Na ves glas pa iz sosedne sobe odmeva Siddharta, v tem trenutku sicer Simple Plan.
Američani so prav glupi. Gledala sem oddajo My Super Sweet 16 in še eno. To je res neverjetno. V negativnem pomenu te besede.
Stopljena čokolada in pisanje bloga, nekje v ozadju pa se sliši grmenje.
Danes smo imeli zdravniški pregled, ampak šele popoldne. Tako, da sem bila celo dopoldne doma. Spala sem do 9ih ampak sem bila prepričana, da sem najmanj do 12ih. Imela sem čudne, travmatične sanje. Pes.
Zadnji del Gossip Girl. Sicer po naslovu je bil malce manj optimističen (The Goodbye Gossip Girl) ampak sem prebrala novice o tem, da imajo pogodbe za 6 sezon. Tako, da komaj čakam na naslednji del, ki bo sicer šele jeseni oz. konec avgusta.
Končale so se tudi Razočaranje gospodinje in jutri (oz. danes) se bo končala še serija 90210. Super ane? Zakaj to naredijo vedno pred poletjem?
Ne vem kako mi vedno uspe, ampak ne glede na čas in del dneva, vedno nekako zamujam na vlak. Prav hecno je bilo dejstvo, da sem bila med edinimi na vlaku in je šel ob tem času ravno v nasprotno smer in sem ugotvaljala, kdaj ta vlak drugače vozi in na katerega grem jaz ponavadi. Dolgčas pač.
Potem pa v zdravniški dom na Metelkovo. Travme. Poslušanje oz. nepolušanje predavanja o nečem, ki mi je povzročalo zelo slabo in šibko počutje. Sicer se mi je uspelo zamotiti s pisanjem smsov. Čakanje. Čakanje. Čakanje. Kateri k se je spomnil dati zdravnikom večje plače? Ker delajo - čisto nič... Dobila sem inekcijo in še zdaj me roka boli in verjetno me bo še jutri. Proti tetanusu (?).
Potem pa smo šle v Koloseja gledati Še enkrat 17. Še prej pa smo si omislile nekakšen sadni posladek namesto kokic, bonbonov in podobnih zadev. Jagode in ananas. Film je bil zabaven in zanimiv. Večino časa je bila cela dvorana v smehu, ki je bila začuda malce bolj polna kot ponavadi.
Iz sosednjega gostišča se sliši muska (Orion) in nekje v daljavi veter prinaša musko iz Kranja, kjer se zaklučije teden mladih.
Že nekaj časa ugibamo kako bo letos z pozdravcem, ker Kongresni trg je iz dneva v dan bolj zagrajen. In moram vam sporočiti slabo novico. Letos Pozdrava poletju res ne bo. Novico o tem sem našla na Hitovi strani - http://www.radiohit.si/si/novice/10584/default.html Brezveze.
Včeraj na koncertu Big Foot Mame je bilo noro. Res noooro. Sicer je dejstvo, da smo bili samo zunaj, ker nismo imeli kart, pa vseeno. Ker sem skakala, pela, plesala, skratka dogajalo je na ful. Skoraj sem prišla na VIP, samo me je varnostnih zalotil pri tihotaplenju notri in me poslal ven. Tako, da resnično upam, da bodo to še kdaj ponovili. V bližnji prihodnosti.
Danes je bil pa čuden dan. Zjutraj je bilo še vse super in fino, ko smo izmenjavale izkušnje od včeraj. Potem pa je bil vmes nek nenavaden zaplet. Še vedno mi ni čisto jasno, kako je sedaj s tem? Potem pa četvorka.
Ne razumem, zakaj moram biti jaz vedno kriva in odgovorna za vse. In kako so nekateri egoistični. To je prav neverjetno.
Po malici smo šle na Slovensko cesto, kjer so bili letošnji maturantje že v pripravljenosti na podiranje novega rekorda. Vzdušje je bilo tako kot vsako leto zakon. Ko smo našle vse in spremljale vajo in vse, smo si našle plac in tam ob 12ih spremljale četvorko. Iz zvočnikov so prihrumeli zvoki Straussovega Radetzkya Marcha. Prva slika. Druga slika. Priklon plesalke. Priklon plesalca. Prikon parov. Angleška veriga in tako naprej. Tretja slika z dežniki. Sicer so le-ti povzročali kar precej težav. In še zadnja četrta slika. Sicer pa maturanti niso bili edini, ki so plesali. Tudi jaz in Rebči sva si privoščili nekaj plesnih korakov med četvorko in potem še pri vseh ostalih plesih. Cancan. Sirtaki. Tango. Polka. Dobili pa smo tudi največji ignor. Za vsem tem pa so se maturantje prestavili na Gospodarsko razstavišče, kjer so nadaljevali z žurom, me pa smo morale iti nazaj k pouku. Za vsem pa je ostalo razdejanje. Polomljeni dežniki. Prazne pločevinke. Počeni baloni. Razbite steklenice. Tisti, ki se niso odpravili naprej na žur so si svojega naredili, kar na še nezagrejenem delu kongresca. Španščina. Notri so vleteli maturantje s tistim neprijetnim piskanjem, ki je bil vse prej kot pa balzam za ušesa.
Ne vem kaj si naš profesor predstavlja? Resnično, koga zanima restavratorstvo v petek zadnjo uro? Ali pa tudi na splošno... Kako se naredi pergament. Kako morajo poznati drevesa in vse. Kako lahko stavek, da bomo v smislu "da bomo hitro zaključili" poveš na najpočasnejši način. Kako se lahko naguziš sredi vsega in govoriš vseskozi "aha".
Sedaj pa gledam Pearl Harbor, ker ga še sploh nisem gledala nikoli. Pa čeprav imamo DVD doma.
Prej sem ugotavljala, kako da se vedno dogaja, da imamo rajši starejše pesmi neke skupine kot pa tiste nove. Ker do novih imamo vedno neke predsodke in nekako ne dosežejo tistim najbolšim iz prejšnih albumov ali nekaj podobnega.
Ravno se odpravljam nazaj v Ljubljano na koncert Big Foot Mame.
Danes smo si privoščile banjico sladoleda. Planica. Sicer sva s Saro hoteli iti na tržnico po jagode, ampak sva pristali na pici. Naše neočitno opazovanje in nekako šokantne novice.
Najbolj hecno je to dejstvo, da če te nekdo pohvali vedno iščeš napake, pri sebi ali v svojem delu. Medtem, ko če te nekdo skritizira iščeš tisto, kar je dobro, kar je sicer vredno pohvale. Kako je lahko človek čisto brez življenjske energije?
Najdla sem pesmico :)
Dejstvo je, da se mi je danes sanjalo od naše "preljube" profesorice. Še vedno me zanima konec. Pa sem se morala zbudit. Brezveze. Mi in naša "telovadba". To je tudi nekaj. Hlapci. M-da. Naslednja dva predmeta pa smo tudi preživeli. Dvoje domačih branj in kotrolno ter popravo pri matematiki. Polom.
Nevihta je. Ok teoretično se še nekako pripravlja na to. Ampak mislim, da je to letos prvič. Spet prihaja ta čas, ko bo neznosno vroče, ali še slabše, soparno in potem bodo te vročinske nevihte, ko ne veš ali bi pustil računalnik prižgan ali ne. Ampak še vedno mi je največji izziv ujeti strelo v objektiv.
Ne vem kako to, ampak prva pesem, ki mi je šla danes po glavi je bila od Čukov (spet) - Štorklje.
Risanje. Našli smo tak prijeten kotiček ob Gradaščici. Prav luštno za risat. In na nek način je bilo zabavno, zanimivo in sproščujoče, če odštejemo radovedne poglede mimohodečih.
Naša razredna slika je že narejena, ampak moramo zbrati denar. Samo še ta teden, vsaj tako vsi pravijo.
Najbolj zanimivo je, da se stvari zavedaš šele, ko se konča. In takrat je že skoraj prepozno.
Sedaj bi bilo pa res bolje, če to zadevico izklopim.
