Kopanje psa pa je tudi izkušnja. Na koncu ne samo, da je pes moker, tudi jaz sem. Sploh, ko na vsak način hoče priti izpod tuša.
Moj playlist je naravnost obupen. Kje za vraga sem morala nevemvečkdaj slišati pesem Sound Attacka in sedaj se vrti non stop. Podn. Resno. Resno kdo še posluša "Konec je poletja" sredi poletja. Patetično. Preveč. Saj bom šla čez urco ven, ampak vseeno. Skrbi me za jutri. Resno.
Kam so izginile tiste tople, suhe, jasne poletne noči, ko sem šla sredi noči ven samo gledati v nebo in opazovati zvezde ter šteti utrinke. Ker sedaj ni nič kaj toplo. Vedno je mokro in pa še oblačno. Pa tudi tako dolgo nisem pokonci, ker imam ponavadi zjutraj vožno ali podobno. Mogoče bo pa v bližni prihodnosti kaj iz tega.
In non stop moram poslušati Cascado in podobne stvari, ker očitno moj "mali" bratec nima nobenega občutka za glasnost.
Aja Live! je šokanten film. Resničnostni šov v katerem "igrajo" rusko ruleto. Pri tem je 5 nagrad in 6 tekmovalcev.
V soboto ja. Študenstsko delo. The O.C. Luškan sprehod z Ronom. Prenavlanje. Pisanje objav. Toliko sem že vsega spisala, da mi je za lasten blog zmanjkalo idej in vsega. Pa drugič.
Rekla sem, da bom zadela na lotu. Rekla sem, da bom zadela v 8. polju. In veste kaj se je zgodilo. Zadela sem na lotu v 8. polju! Sicer samo štrico ampak je pa. Neverjetno a?
Poleg tega pa sem danes dobila še osebno. Naredila sem tudi CPP teste. Še Helena se je name spomnla. To je res čist višek. Noro.
Važno, da sem si v knjižnici sposodila knjige bolj duhovne narave. Ampak najboljše je bilo pri tem to, ko pridem na tist "avtomat" za izposojo in mi napiše, da ne morem knjige uzeti, ker je že izposojena. Pa v rokah sem jo držala. Knjižničarka je potem rešila zadevo.
Neverjetno, ampak zadnje čase se nekam neverjetno veliko potikam po Kranju. Sicer je čisto mrtev in tako, ampak vedno moram nekaj iti iskat, vrnit in podobno.
Dolg telefonski pogovor. Ja tega pa že dolgo ni bilo.
Ok zaključki sezon pri serijah ubijajo. Sploh s kakšnimi takimi pesmimi. Ja do konca sem pogledala prvo sezono The O.C. Saj ne da imam še 3 sezone in polno zapletov in to ampak pač tak konec je.
Skozi želozije točno med sedemindvajseto ter osemindvajseto od spodaj opazujem luno. Sije z vso močjo. Tako zasleplujoče.
V dolgi poletni obleki.
Oblaki pridejo in gredo. Luna pa ostaja. Na tistem mestu od daleč samo par centimetrov nad celotnim obzorjem.
Drseče naramnice.
Prekrijejo jo meglice in tanki oblački. Mogoče to nakazuje na dež ali nekaj takega.
Nežni ritmi glasbe.
Soj uličnih luči. Prazna cesta. Prazni pločniki. Hlad v zraku.
Tako je vroče in soparno v sobi, da se sploh ne more prezračiti in komp zašteka na vsake toliko časa. Obup pa poletni dnevi na južni strani.
Zjutraj sem bila pridna. Odvozila sem in obvozila delavski most ter se učila na napakah. Za lepše sobotno jutro in pridno učenje pa sem bila še nagrajena z marelicami, ki jih je inštruktorica kupila na poti nazaj na ciljno mesto. Potem pa sem izkorsitila prvo soboto v mesecu in šla urediti potrebno za osebno, ker jo sedaj rabim ko sem že 18. Sedela pa sem na klopci pred kransko in uživala v sončnem vremenu in ob okusnih marelicah.
Ja tudi ob sobotah je očitno treba delati. Danes sem bila spet pridna. Sicer se povezava in sporazumevanje med tiskalnikom in računalnikom ni najbolj obneslo, saj je namesto sive nastala baby modra. In potem je bilo stalno pošiljanje od računalnika do priterja do preše in nazaj. Če pa iz sive na zaslonu nastane modra ali zelena na blagu. Rdeči trakovi. Rdeče črte.
Improvizirana skica znakca za prepovedan prehod. Od tega pa je prišla ideja o izboljšani tehniki in uporabi domačih proizvodov. In tako je nastal moj čisto prvi izdelek. Pa še prav profesionalno izgleda.
Pa vrt pa lenarjenje pa vrt pa lenarjenje. Nekaj takega je bilo danes. Ronči jo je pobrisal k sosedom. Again. Potem pa je posledično prišla napeljava nove mreže. Aja vmes je naš palček ostal brez lučke, ki ni svetila. Posledično zradi trakca med kontaktom. In talentirano sem jaz potem uspešno založila tisti del, ki je bil zlomljeni in na novo zaliman neznano kam. Ja mešanje lepila v razmerju z natančno tehtnico je tudi nekaj.
Črnina na nebu. Najprej za hišo. Potem pa se je vse skupaj pomikalo mimo nas naprej. Parkrat pa je nabolj treščilo nekje v bližini in sva z očetom postavljala rekord v ugašanju računalnikov. Polovica neba je bila čisto črna. Na drugi polovici pa je sijalo sonce in je bilo jasno. In vse je šlo mimo.
Mavrica čez celotno nebo. Na koncu pa je ostal samo močno osvetljen delček. Najbolj opazen.
Zasuta s sms-ji.
Roni je star 3 mesece. Jaz pa sem že cel mesec polnoletna.
Vožnja ob standardnem času. In enako jutri. Sploh ne vem zakaj to omenjam.
Najbolj sem se ustrašila brata, ko sem prišla domov. In to pri dejstvu, da je spal v lastni postelji.
Potem pa me je še drugič "fršlok" zaradi muske, ki jo je slišala cela vas. Tuc tuc tuc. Katerega bistvo besedila je "you've got the sweetest ass in the world". Neverjetno izvirno.
Potem pa sem delala. Rezala. Fenala. Prelagala. Skala. Plesala. Dejansko sem si popestirla čas. Kar je dokaj neverjetno. In na koncu precej zabavno. Narodnozabavna glasba. Atomik harmonik. Bepop s poletnimi "hiti". In "Hit the road Jack".
Dan se je začel z vožnjo, kot vsak dan ta teden. Sicer sem imela na začetku kar precej težav. Komaj sem speljala s parkirišča. Vmes mislim, da ni bilo hujšega, parkirala sem ga pa za silo.
Desn uč me srbi. Pa leva roka me boli iz meni neznanih razlogov.
Potem pa sem Rona dobesdno zvlekla ven na sprehod. Mulo se pač z vsemi štirimi upira. Ampak sva uspešno prišla do vode. Jaz sem sicer takoj smuknila noter on pa se je opotekal. Teoretično je namočil tačke in bil hitreje zunaj kot pa notri. Praktično je pa potem še name začel lajati oz. na vodo verjetno, ker ga ni spustila do mene, ki sem stala sredi potočka. Po mrzli vodi sem skakala toliko časa, da tiste mrzlote nisem več čutila ampak je postala prijetno topla. Sploh v objemu sončih žarkov. Nazaj grede pa sem morala skoraj teči. Saj je neverjetno pospešil, ker je vedel, da gre domov. Ampak najboljši je, ko se poskuša prebiti skozi zanj previsoko travo.
Danes je imel pestr dan. Zjutraj je malce ponagajl. Potem je bil ta sprehod. Vmes se je navrtu igral s Sanijem. Zvečer pa ga je Maks "označil" na sprehodu in potem je šel direktno pod tuš in ves moker zbežal čez stanovanje. Teoretično zna dati tačko. Verjetno je bilo zgolj naklučje.
Tečna muha mi najeda.
Naredila sem kosilo za pol vasi. Skoraj. Pač fantje so prinesli preveč mesa in posledično so še vsi otroci, ki so se zadrževali pri nas dobili za pod zob nekaj. In tisto je v trenutku izginilo.
Zjutraj vožnja. Spet. Avtocesta. Krožni. Rikverc. Potem sem bila pa pridna in sem pomagala delati. Printar. Iskanje karbon efekta. Polage. Fotkanje dresov in podobno. Ja no.
Dejansko je tukaj že julij. Poletni mesec, ki ni še toliko poletni kot ponavadi. Kar je sicer prijetno.
Hecno se mi zdi dejstvo, da že več kot eno leto to pišem. Resno. In ko pogledam nazaj vidim moje recepte za koktejle. In bolj sproščeno in optimistično vzdušje. Letos je prav turobno. In te počitnice mi sploh niso. Lanske so bile resnično boljše. Saj mogoče se še kaj razvije, ampak vseeno je že začetek drugačen in ne kaže na noben razvoj v pozitivni smeri. Joj. Pojma nimam kje se je izgubil moj optimizem. Živahnost in lahkotnost. Mogoče med šolskim letom? Verjetno nekje na poti. Ni življenja. Nobenega. Brez energije. Veselja.
