Matura: likovna teorija

Pretty Little Liars. Obožujem to novo serijo. Močno me veseli, da me bodo zaposlili za poletje. Profesor. Hmmm.

Pa najboljši stavk. Če pišeš zase, je to tvoja strast. Topim se od vročine in tega.
Ker pišem zase. Ker mi to predstavlja moj košček spominov in občutij, ki se ga ne da zamenjati, samo ohraniti. Zakaj je to blog, ne vem. Ker se mi zdi, da so zapisi v dnevniku drugačni. Tukaj razpravljam, se kregam in zapisujem misli, v upanju da jih kdo sliši. Tam pa vse skupaj izpade še bolj patetično kot že je, ker sem sama...
Ne vem vzroka za svoja dejanja, šele potem vidim zakaj so bila koristna. Ravnam se po občutku, ne iščem razloga. Ker se pokaže, nekoč. Vedno se.

V lastni glavi slišim besede, ki odmevajo. Get a life. Ampak ne, vztrajam pri neresničnem , ker je bolj zanimivo od bledega vsakdana. Mogoče pa nisem za življenje in uživanje. Mogoče raje samo sebe trpinčim in se z največjim veseljem izogibam kakršnihkoli človeških stikov. Sploh pozdravov ljudi, ki jih vidim prvič v življenju in ki želijo biti vljudni. Meni pa ni do tega.
Mogoče sem včasih sama sebi čisto dovolj.

Privileged. Še ena serija. Dejstvo je, da sem obsedena.
O dekletu, ki bi rada pisala. Kot mnogi drugi in očitno sem samo še na serijah in filmih s takšno vsebino. In konča tam, od koder je nekoč šla. Za voljo boljšega življenja, poplačanih dolgov in dobre zgodbe.

Ja. Likovna teorija. Dejansko sem dala še zadnjo pisno maturo mimo. Ne morem verjeti.
Če si nisem stvari izmišljevala in nakladala, potem res nisem nič napisala. Ampak ugotovila sem, da je to prav zabaven del tega. Izmišljevati si neko teorijo, ki sploh ne obstaja. Ki jo samo ti vidiš tako.
Prstni odtisi. Kdo da temo prstni odtis za narisat in posledično analizirat. Sicer upam, da sem se znašla dovolj dobro in dobro zbluzila mojo razlago. Kaj jaz lahko vse vidim v enem preprostem delu.
Pernata pavja ušesa.

Ljudje imajo še vedno predsodke o oblikovni. In na vlaku veselo razpravljajo o tem. Bruci, ki so iz svojega kraja, kjer so tičali celo osnovno in srednjo šolo, prišli v Ljubljano. Pa smo si bot, prav.

Enrique Iglesias feat. Juan Luis Guerra - Cuando Me Enamoro

Ne pozabi me

Remember me. Po dolgem času film, ki me je res ganil. Konec me je tako šokiral, presenetil, da sem obsedela in skoraj dobesedno z odprtimi usti obsedela na kavču in strmela v zaslon.
Mene ne zanimajo igralci, kako izgledajo, kdo so in oh in sploh. Zanima me zgodba. Zanima me gibanje ljudi. Zanima me njihova mimika in kriljenje z rokami. Pogledi in scena. Zanima me kako so oblečeni in kaj se dogaja okoli njih. Kakšna je glasba, kako posnamejo zvok, kako se premika kamera.
Ker če je dober film, ni važno če je igralec nebeško lep, ali pa če je pač kar eden. Roberta Pattinsona ne bom nikoli obrvanavala za nekega briljantno čudovitega igralca. Nikoli me ne prepriča v to s svojim ksihtom. Ampak ljudje ga obožujejo in občudujejo zaradi vlog. Tragični junak v Harry Potterju. Cedric, najlepši fant na šoli za katerem so norela vsa, ki je bil skoraj da bog. In enako v Somraku. Edvard, nesojeni princ vsakega dekleta. Mene pa ni nobena od teh vlog ganila, ne v filmu ne v knjigi. Prej dolgočasila.
Ampak to ni film za 13-letne oboževalke. To je film, pri katerem razmišljaš. Kater pusti na tebi vtis, ki te premakne.
To je film, ki je čudovit. Ko na koncu gledaš s solznimi očmi. Samo zaradi enega trenutka, ki ni bil izrečen, samo napisan. In potem kamera to prikaže nadvse tragično. Šokantno. S počasnim oddaljevanjem od osrednjega prizora. Ko se odpre cela scena in takrat ti je popolnoma jasno kaj se bo zgodilo čez nekaj minut. Ker poznaš zgodbo. Ker veš, kaj se zgodi dvojčkoma 11. septembra leta 2001.
Všeč so mi, da ni tipično ameriško. Mislim, da sploh ni pete pesmi v filmu. Samo filmska glasba.
Prizori so kratki in učinkoviti. Veliko povedo s tišino in kretnjami. Pokazano je predvsem bistveno. Ni razvlečeno, lepo je vse strjeno in super.

Resnično me je navdušil. Tudi po tem malce daljšem opisu in razlagi.
Rada imam filme, ki v sebi skrivajo drobne malenkosti, ki naredijo vse skupaj nepozabno.

Chemical Brothers - Dream On

Seks v mestu drugič

Ni bilo obveznosti. Samo malce počitka, ki se je prevesli v čisto drugačen izid.

Sprehod do trgovine in nazaj. Po vročem, žgočem soncu. Krilo. Natikači s polno peto.
Zadnje čase sem vedno nekaj centimetrov višje od tal, kot bi bila običajno. Všeč mi je ta občutek. Čeprav mi gredo članki o škodljivosti le tega očutka in škodljivosti pet blazno na živce. Če pa mi je všeč in nisem prav veliko bitje.

Oblekčasta oblekica. Stlačena vanjo in z malce previsokimi petami za normalno vožnjo, sem že čakala na vlak. Kako sem se že naveličala čakanja na stvari ali ljudi.

Vlak. Hladno. Zunaj. Vroče. Trola. Nevzdžno.
Sploh, če te pri tem na vsak nekaj minut torbica sune v glavo. Oh...

Šoping pred filmom. Kaj sem že pravila, oblekc ni nikoli preveč, kot čevljev tudi ne.
Zopet imam tako luškano belo, malce krem, oblekčasto oblekico. Noro luškana.
Resnično se ne morem več upirati.

Seks v mestu 2. Kako obožujem te filme in to serijo. Za dve uri in pol oziroma mislim, da še malce več sem bila izgubljena v popolnoma drugem svetu. Ujeta v neresničnosti filma, ampak je prijalo. Preveč.
Mogoče sem tudi zato "nora" na filme in serije. Da izginem za nekaj časa, nekam.
Vizualni učinki tega filma so tako zelo neverjetni. Vse te barve, vsa ta scena, glasba in vse... osupnila sem. Za dolžino filma.
Vedno moj. Vedno tvoj. Vedno najin. Kako lep je ta stavek. Všeč mi je zven.

Najbolj všeč pa mi je del, kako Carrie obravnava teme. Sam način kako razmišlja, kako se loti. Ko se dogaja zgodba in vse, ona pa se ustavi v času in razmišlja, kaj se bo znašlo v njenem članku ali naslednji knjigi.
Tudi sama včasih, no precejkrat to počnem. Ko se dogajanje okoli mene za trenutek prav filmsko ustavi, jaz pa sestavljam besede, ki tvorijo stavke, ki so zapisani potem. Ali pa vsaj upam da bodo, če jih ne pozabim.
Imela bi njejo stanovanje. Tisto prvo in bi tudi jaz pisala. Resnično, kdo bi se branil takšnega majhnega, nadvse prikupnega stanovanja.
Ko se zamisli in si reče: "kaj če"... in primerja med seboj. To mi je všeč pri celotni seriji tega, posledično filmih.

Poleg vseh barv, ki so ustvarjene mi je všeč glamur. Bleščč. Kič. Vsi možni vizualni efekti, ki me pritegnejo. Čevlji, raznolike obleke, predvsem pa čevlji. Materiali, plapolanje, polzenje oblek skozi prostore. Čeprav je pretirano v neverjetno skrajnost, so kombinacije že obupne, vse skupaj v tem filmu občudujem. Zaradi same predstavitve.
Poleg vsega pa so tudi sami odnosi med vsemi nekaj posebnega. Čar je definitvino v zraku. Ob tematski pesmi Seksa v mestu. Slišim jo še sedaj, da mi odmeva v ušesih.

Meni je bilo nadvse všeč. Totalno sem navdušena. Sploh si nisem delala nobenih utvar pred filmom, zato nisem razočarana.
Vse skozi so obdržali dogajanje, ki me je pritegnilo vsakič znova. Vsi komični elementi in elementi, ko si za trenutek zadrževal sapo, da bi videl kaj se bo zgodilo.
Vse skupaj je samo fantastično.

Sex and the City 2 - I'm woman

Matura: umetnostna zgodovina

Asemblaž.
Nekaj se mi je sanjalo. Nekaj sem vedela. Nekaj sem ugibala in nekaj sem si izmišljevala. Približno tako je bila rešena pola iz mature za umetnostno zgodovino. Prepričana sem, da bo huje, ampak lahko pa spet ni bilo.
Vse se je navezovalo na kiparstvo in arhitekturo, precej malo slikarstva in slikarskih del. In pretežno krščanska motivika, super.
Še likovna teorija v četrtek in potem zaključim s pisnim delom. Samo še vseh pet ustnih.

Kratke hlačke in petke. Super izgledajoča kombinacija. Prišla sem do spoznanja, da sploh ni tako zelo hudo. Razen, če se ti potem posledično najlonke strgajo zaradi dolgočasenja, živčnosti in nevednosti med samo maturo. Pa so šle še ene. Resnično sem največji uničevalec, pa še tako dobre barve so bile. Izgledalo je čisto naravno.

Gledam letošnji, včerajšni MTV Movie Awards. Komične scene filmov sprožajo mešane občutke.
O najhuj, tisti del o koncu New Moon.
Amejzing posnetki za nominirance.

Navdušena na Kristen Steward, njeno neverjetno zmedenostjo, ki presenetljivo poteka z nasmehom na obrazu. Veliko bolj všečno.
Sandra Bulock je daleč najboljša z resnim izrazom, ko se cela dvorana smeje ob njenih izjavah.
Twilight saga je že prežvečena in nezanimiva, ko pobere vse nagrade in bi resnično lahko spremenili ime šova. Saj bo kmalu konec in potem bodo na vrsto zopet prišli ostali filmi. Recimo.
Kolikokrat lahko zaradi besede f*ck prekine. Večino govora ob prejetju nagrade za najboljši film, se pravi Mlada luna, je bilo prekinjenega. Peter je imel neverjetno veselje pri govoru in posledično precejšno zalogo f*ckov.

Neprecenljivo. Ovo je balkan v španščini.

Louboutinke bi. Baje so v Maxiju. Čipkaste bi. Oh. Res!

Rocco Granata - Marina

Slovenija ima talent

Bil je samo privid. Iluzija na strehi. Posledica neznosne vročine. Ampak, ko bi bilo to res. Bil je resničen. Jaz pa... ostanem brez besed. Samo nasmeh, en sam butast nasmeh.
Ko bi bila vse skupaj samo fatamorgana, saj bi se najraje skrila v senco. V tisti del, kamor pogled ne seže.
Vroče, prevroče je.

Pretiravam z učenjem, a še vedno nič ne vem. Nekaj se mi sanja, ampak nič ne vem.

V Sloveniji dejansko je talent. Večina teh finalnih nastopov je bila takšnih, da si samo gledal, brez besed. Sicer pevcem ni bila kaj v prid ta dvorana Tivoli. Ne vem, ali jo niso znali izkoristiti, ali imajo tak glas ali pa se je to slišalo preko televizijskih sprejemnikov.
Vid in Peter sta mi sicer delovala kot dva pingvina na odru, ampak vredu.
Samo zadnji trije nastopi so bili absolutno neverjetni. Mala Lina. Maestro. Maja.
Sama sem sicer navijala za Majo, ki je slovenska slavka, slavkinja in podobno kot sta poimenovala Peter ter Vid.
Nekako se ni izšla ne moja podpora in nisem dobila ne avta (smeh), ker je šla zmaga v roke mali zvezdici. Resničnemu talentu, ki pa je mogoče še kanček premlad za vse to. Pa vseeno.

Maja Keuc - I got trouble

Matura: matematika

Ravnokar sem razmišljala kdaj smo sploh pisali maturo iz matematike, včeraj, predvčerajšnim... pa sem prišla do sklepa, da je bilo to še danes.
Mešani občutki. Od takšnih, da sem šla še dvakrat brat navodilo, če je bilo res samo tisto zahteva, do takšnih da nisem vedela kako se lotit.
Nimam nobenega dobrega občutka.

Še večji polom bo verjetno umetnostna. Bolj, ko se učim in pregledujem stare mature, manj mi je jasno.

Kup voščil in darilo. Karta za predstavo Fotr. Pa ravno zadnjič sem si ogledovala plakat in si zaželela iti gledat. In očitno je delovalo. Kulj.
Res mi je všeč to malo presenečenje.

Z vetrom v laseh.
In ne vem kako sem prišla domov. Vem samo, da sem se iz centra Ljubljane spravila na avtocesto in potem me je en nemec z zelenim kombijem celo pot živciral.
In da je bilo noro vroče, ker pač ni klime in na avtocesti ne moreš imeti oken odprtih zaradi tistega nadležnega topotajočega zvoka. Tako, da sem se kuhala, ampak sem preživela.

Če zaspiš popoldne je najhujši del tisti, ko se zbudiš in si čisto povožen z izgubljeno orentacijo za prostor in čas.
Nadležno pripekajoče sonce.

Dobili smo datume za ustne. Začnem z najhujšim že navsezgodaj.

Bazar - Tina

Moj dan

Moj dan. Moj praznik.
In vse najboljše zame. Oh, ja.


Resnično me je razveselil kovček/potovalka s super potiskom. Sedaj pa lahko kam grem.


Še zadnjič najstnica s številko devet na koncu. Ne morem verjeti.
Bilo je bolj pretirano učenje kot kakršnokoli praznovanje. Matematika in umetnostna zgodovina. Ampak sem preživela.
S kupom čestitk in nekaj darili. Preveliko količino čokolade. In češnjami za zajtrk.


Jaz in moje lanskoletno darilo na sprehodu. Črn kuža Ron. Sama v krilu, balerinkah in vijolični srajčki, skozi gozd s psom ob strani. Zdelo se mi je, kot da voham tisto soparo, ki nastane na morju, sredi poletja in jo oddajajo iglasta drevesa.
Samo da ni bilo sredi poletja. Ni bilo morja. Samo jaz in pes, sredi gozda.

Mehek povšterček in Urška na obisku. Tri mesece je predolgo.

The Beatles - Happy Birthday

Posnetek

Danes je bila najboljša ura matematike. Res.
V razredu nas je bilo ravno prav. S stroke so popravljali še teste. In me smo bile kulj.
Johan.
Na koncu se je razvnela debata in vsi nam želijo veliko sreče/znanja na prihajoči maturi. Iz matematike, umetnostne, mogoče tudi likovne.
Če bi tako funkcionirali vsa štiri leta bi bilo vse skupaj precej enostavneje.
Nobenega, ki zavija z očmi. Nobenega, ki klepeta. Nobenega opozarjanja, nas. Samo skupinsko reševanje matematike.

Drugače je seveda pri slovenščini. Za tisto Novelo o sokolu pojma nimam. Vem samo, da smo jo brali. In tako ji je zavrelo, da je zdrdrala celo moderno, da se je umirila. Naša Breda. Ah.

Umetnostna. Drekule veselje. Smeh.

Impresija. Vtis.
Zagreto učenje umetnostne. Na vlaku, seveda.

Prejeli smo dvd-je maturantskega plesa. In spravlja me v stanje, ko si na robu joka. Ganjena sem, zares. Ne morem verjeti, da je to pomenilo konec srednje šole. Da sem bila del tega in da je to že za menoj.

Še pol ure. In potem bo na koncu še zadnja števka. In na začetku še zadnjič enica. Čez pol ure, ko se bo na koledarju prikazal petek in četrti. Moj dan.

Tanja Ribič - Zbudi se

Skicirka

Sladke. Zelo zelo sladke in češnjate češnje. Mmmm.
Peclji. Za nekaj.

Celo pot sem se izživljala nad mojo skicirko. Novo pridobljeno. In risala po skicah, ki so nastale nad vse "zanimivo" uro oziroma urah slovenščine.
Matematika. Malce manj kot deset. Ampak je bilo vsaj nemoteno delovno vzdušje.

Pražen krompir. Dvakrat.

Christina Aguilera - Not Myself Tonight

Junij

Prvi junijski dan.
Dnevi, kaj dnevi, meseci gredo čisto prehitro. Je tu in ga ni več.
Malica ob Ljubljanici. Danes sem se ujela v počasen, sproščen ritem dneva. Nobenega hitenja.
Sonce se je spuščalo svoje nežne žarke skozi podolgovate zelene liste vrb.
Opazovala sem ljudi, ki so se potikali naokoli. S ciljem v mislih, medtem ko sem sama brezciljno posedala na leseni klopci. Uživala v trenutku. Čeprav sem prišla prezgodaj, uro in pol, mi ni bilo nič hudega.
Rožnata cerkev v daljavi. Šuštarski most na levi. Govorica štajercev v bližini.

Preklinjala sem samo sebe, ker nimam fotoaparata sabo. Mobitel pa je čisto nekoristen, saj o dobrih posnetkih lahko samo sanjam. Rada bi vsaj delno zajela trenutek. Nad zelenimi, od sonca osvetljenimi listi na čisti modrini neba lebdi bela packa, ki je imenovana oblaček. Veter, ki češe veje dreves in veter, ki se poigrava z mojimi lasmi. Golobi in prezebli vrabci.
Jaz pa na klopci z blokom in svinčnikom v rokah.

Žabice sem dobila nazaj. Tisti skok male zelene prisrčne žabe, ki je bil pri likovni teoriji prikazan kot gibanje. Pa sem mislila, da je ne bom nikoli več videla.
Razpoloženje je premosorazmerno z vremenom padlo. Po teh nadležnih urah priprav na maturo sem čisto razdražena. Ne da se mi učit, ne da se mi ukvarjat s to maturo. Nič več, pa še na polovici nisem.
Čeprav bo nazadnje vse skupaj še prehitro minilo, imajo dnevi še vedno 24ur.

Ljudje so vedno bolj debeli. Resno, sploh otroci. In potem jih na vlaku vidiš, ko si prinesejo kos pice ali vrečko čipsa. Le zakaj je to tako... Še hujše kot ženska v oprijetem belem puloverju, ki se baše s čipsom je pa ženska, ki se dere po telefonu.
Obzirnost ne obstaja več. Danes se je neka ženska dobesedno drla po telefonu, tako da se je cel vlak obrnil, da bi videl kdo ne pozna olike. Koga zanima kaj je počela njena prijateljica v soboto s fantom in to brez kondoma. Koga briga, da ji je nekdo rekel ali da je ona nekomu rekla, da ne sodi v njihovo družbo, ker je preveč "naduta finača". Resnično me ne zanima.
Na srečo me je Helena rešila, ko sem se prostovoljno premaknila na drug konec vlaka.
Kako zanimivo je, ko vsi začnejo zapirati vrata pred nosom, ko se vlak začne premikati.

Samo ljubezen lahko zlomi srce...

Gwyneth Herbert – Only Love Can Break Your Heart