Princ v sanjah

Ni ravno najboljši dan. Ni da bi skakala od veselja. Bolj s težavo se prebijam skozi. In zdi se mi, da je ura danes tekla še dvakrat počasneje kot ponavadi. Že zbujanje je potekalo počasi in razvlečeno, ker nisem bila na fiziki, ker nisem hotela preživeti 4 ure sama v Ljubljani.

Nisem si domišljala. Čeprav sem ga pred vstopom s pogledom iskala, sem ob nameščanju doživela šok. Stal je tam, bil je pred menoj. In končal poleg mene. Ko smo se pogovarjali in razpravljali sem prav potihem opazovala njegov profil. Njegov smeh.
Saj ni za verjeti, pa vseeno.
Bil je trenutek v moji današnji odsotnosti, vendar na drug način.
Če ne drugega sem vsaj uživala v trenutku in se tega zavedala. Zato je pogled večkrat zaneslo v smeri, da sem se lahko prepričala, da je res. Pa je bilo. In meni je bilo fino.

Če slučajno se zgodi...
Tabuji so zakon.

Zunaj sveti polna luna. No, sklepam da je.
Jaz pa poslušam zgodbo o princu mešane krvi. In se mi ob besedi princ prikaže podoba, ki so jo nekoč zastavili. Princ na sivem oslu. In potem se mi spomin vrne na vlak, kjer je neko dekle bralo knjigo katere naslov je bil nekaj v zvezi z oslom. Pa mi je ušlo iz glave. Šmentana reč.

Pravijo, da imam depresijo. In znaki naj bi kazali na to. Res?
Naveličana sem. Otožna.

Vlado Kreslin - Danes sem v molu

Kamilica

Čajček s kamilic. Marmornat kolač.

Obupala pa sem nad matematiko in ugotovila, da nimam niti najmanjšega pojma zakaj se gre. V srednji šoli se je zdelo vse tako blazno preprosto, sedaj pa vsi predvidevajo da jih razumeš in gredo novo snov z bliskovito hitrostjo. Poleg tega pa govorijo tako nerazločno, da rajši gledaš v luft kot karkoli delaš. Tam si samo zaradi prisotnosti in nič drugega.
Faks me ubija. In v njem ne vidim več pozitivnih strani.

Raje uidem v čarobni svet.

Glee - Don't Rain On My Parade

Preddvor

Ne vem zakaj ampak od vsakega vedno pričakujem, da se bo prikazal ob času ali pa vsaj prej kot naj bi se. Mogoče je to zaradi tega, ker sem sama povsod pol ure prej ali pa vsaj 5 minut.
Ampak ne.


Bil je super izlet v neznano. Z Ireno v Preddvor.
Smer se je določala na licu mesta in z nekaj začetniške treme nama je uspelo zvoziti vso pot brez problemov. In odštejmo zgublanje na poti, ker se to lahko zgodi tudi z garminom. Z Berto.


Ni bil sončni sobotni dan, je bil pa vsaj lep. Jezero je še vedno tam ali pa že spet, ker naj bi vmes poniknilo. Rib ni bilo videti, čeprav je bila voda kristalno čista in ledeno mrzla. Sva preizkušali ampak samo ob namakanju rok.


Okoli jezer-čka je tako preprosto priti, ker je samo en kratek sprehod. Ni promenada kot pri Zbiljah in ni velik krog kot na Bledu. Pač pa špancir naokoli.


Fejk gorenjski helikopterčki. Ker niso v vrtincu padali. Lesena otroška igrala z plastično hišico. Gostje, ki so prihajali na poroko, midve pa sva v zavetju čakali, da jih bova napadli in slikali.
Sonce se je prav sramežljivo kazalo in za nekaj dolgih minut razprostrlo svoje žarke nad bližnje hribe in gore. Ves svet se je zdel še bližje.

Smukali sva se naokoli in jedli Milkine srčke, ker sva bili dva velika srčka. Še posebno jaz z velikanskim, smejočim se, roza na mojem puloverju.
Pa sta prišla ženin in nevesta in objela majceno deklico, ki je pred tem radovedno opazovala račke na jezeru in v rokah držala igračko ježka.
Tudi jaz sem bila nekoč majhna punčka na poroki svojih staršev prav na istem kraju ob drugem letnem času. Ko je bilo vse v razcvetu.


Grajski drevored, kjer ženin nese nevesto skozi. In moje filozofiranje na dolgo in široko. V trenutku se znam zgubiti.

Pa sva se napokali nazaj v avto in odrinili novim dogodivščinam naproti. Proti soncu. In Srakovljam. Ker se ji je zdelo to blazno zabavno in zanimivo sva izvajali fotošuting pred tablo. In se dejansko peljali skozi vas in končali na Mlaki. Sama zanimiva imena, saj vam pravim.
Potem pa se je naš mamut ponosno bahal v središču krožišča Irena pa je umirala od smeha. Vedno in povsod. Sama pa nisem dosti zaostajala.


Končali sva na čaju. Ob začetku dolgega filma, šestega iz te serije. Harry Potter in princ mešane krvi. In okusnem kosilo.
Večeri pridejo prehitro in znoči se še hitreje, mladi vozniki pa morajo na pot. V zraku pa ostaja vonj po dogodivščinah in nevrnjene stvari. V torek.
Poleg tega pa so filmi o mladem čarovniku videni prav povsod. Meni je všeč.

The Kelly Family- Mama

Gremo mi po svoje

Čisto razumem, zakaj so Miu Miu čevlji s široko peto postali takšen hit to poletje. Bersha ima 'sfejkano' zadevščino in moram priznati, da so mi všeč. Res.
Poleg tega sem pa v Zari zagledala prikupen plašček/ogrinjalo takoimenovani 'cape', ki je prikupen in čudovit z veliko kapuco. Kdaj so miklavževi in decemberski popusti?
In potem sem vsa srečna odskakljala iz trgovine, čeprav je bila naložba v eno sivo majčko z veliko pisano sovico na škotski način. Pa je tudi to veliko.
In v H&Mju imajo en tak plašček, ki je neverjetno mehak in bi ga kar odnesla domov. Samo zaradi mehkobe.

Ne vem ali se je vse blazno podražilo letos ali pa se mi vse zdi drago. Lani ni bilo tako.
Vse cene so nekam nabili in jih še vedno nabijajo. Vse se mi zdi pretirano drago in če preračunam v vrednost naših bivših tolarjev, potem me pa vrže na tla. Takrat si niti predstavljali ne bi, da bi dali toliko denarja za posamezno stvar in je bilo 1000sit pravo malo bogastvo.

Gremo mi po svoje. Dober slovenski film. Sicer je otroška igra vedno tista, ki pri določenih prispeva malce nezaželjen priokus, pa vseeno. Brez Zrneca ne bi bilo nič. On je ravno tisti ščepec, ki popravi okus in doda zanimiv prizvok, čeprav je njegov lik malce zagrenjen. Ampak kot je že napovednik vse opisal, tako tudi je. In že zaradi osupljivih lokacij, ki jih ponuja naša čudovita mala državica je vse skupaj nekaj vredno.
Ja bili smo taborniki. Včasih. Se neuspešno učili vozlov, nikoli nismo poskušali prižgati ognja, ampak imeli smo se fino. Tudi na taborjenju ob Soči, ki je bila ledeno mrzla. In proga preživetja. Pa tisti zvarki, ki smo jih morali piti. Fuj. Častna taborniška.

Imam črn črn puding. Grozljivo.
Pa še dober ni bil. Mislim navaden čokoladni je veliko boljši.
Rolade pa morajo biti z vanilijo. Ja.

Nika Manevski - Vsak po svoje

Aveole

A lahko obožujem Emmo Watson. A jo lahko postavim direktno na vrh lestvice najljubših igralk, ki sicer ne obstaja. Poslušam njene intervjuje in sem preprosto navdušena. Res. Fantastična je in prizemljena in normalna. Pa še naglas.
In ko smo že pri naglasu in podbnem, se bom lahko topila ob Rupertu?
Danes sem cel dan spraševala ljudi, če bi šli z mano gledati prvi del zadnjega dela. Pa sem dobila negativen odgovor. Ponudbo, ki jo ne morem izkoristiti, razen če bi pred 20min letela v Ljubljano, pa verjetno ni več kart. Odgovor ob katerem družbo dobim šele naslednji teden. Odgovor, ki vklučuje še ogled 6. dela. Zmaga zadnji. Več Potterja toliko bolje.
Seveda me je pobralo, ko sem videla poster z napisom "It all ends here", ob zadnjem, zadnjem filmu bom zaganjala paniko. Sedaj me tolaži še en del. Potem pa... ah pa saj je že enkrat bilo konec. Bom preživela. Enkrat sem že.
Ampak kaj, ko nas do Harry Potterja veže poseben odnos, saj smo ga brali že od rosnih let, od tretjega ali četrtega razreda in so bile knjige debele za nas. Ampak smo se prebili in jih "požrli" večkrat. Oni so naši junaki in vedno bodo.

Ne vem kaj je bilo danes. Kot vem še ni prvi april, ampak vsi profesorji so poskušali biti blazno zabavni. S šalami o globalnih in lokalnih ekstremih v povezavi z gorami. S šalami o tem, da smo danes stehtali ne samo maso Zemlje pač pa tudi Sonca. Mogoče je tak dan. Kdo bi vedel. Smeh.

S čajem, ki greje moje premražene roke. Z dekco ovito okoli ram in prešernim nasmehom na ustnicah čakam, da pritisnem začetek mojega najljubšega filma. V pižami s toplimi nogavičkami.
The Notebook. Stoprvič. Ker rabim Allie in Noaha. Rabim njene čevlje. Rabim romanco in plesanje pod semaforjem. Rabim, da mi 'embrace me' še dolgo odmeva po glavi. Rabim verjeti.
In biti očarana nad tem časom, nad prefinjenostjo in slogom. In na koncu priti do spoznanja kako tragično lep konec ima. In kako čudoviti posnetki so. To rabim in nič več.


In božiček/miklavž/dedek mraz imam še eno željo. Veliko. Lahko karto do Irske. Prosim, prosim?
Še malo pa bo nastal cel seznam.

Bon Jovi - Save The World

Črni ribez z limono

Limonine srčke sem vtapljala v temno rdeči tekočini.

Vse roke imam še vedno popackane in niti štiri temeljita drgnenja niso zalegla. Pač sem bolj packar kot tiskar. In to sem tudi slišala med samim packanjem, sploh opazka je letela na oblikovno in packanje po platnu. Ja no, umetniki.
Poleg tega pa sem tak fantastičen talent, da sem narobe odmerla barve. Kako klasično. Ne, da sem narobe odmerila barvi, ker sem jih ravno zamenjala. Kar šokirano izvem, ko se panton ne ujema z odtisom. Ti šmentana reč. Pa sem naredila še enkrat. Tako hitro, da sem ujela vse, ki so šele komaj začenjala s celotno rečjo. In sem natapkala približno podobno. Približno.
Ja no, resno se sprašujem kako za vraga sem končala na tej šoli. Resno?


Če matematika ni zanimiva, si jo pa naredimo zabavno. Tako predavanaj kot vaje. Mogoče bi najraje vrgli s predavalnice in učilnice, pa vseeno. Mi smo se imele čisto fajn. S prebiranjem revije. S pisanjem zapiskov, ki niso bili samo tisto, kar je pisalo na tabli. In načrtovanjem na koščku papirja, ki je nakoncu postal barvasta umetnina.
Pa imamo načrt. Imamo nasmeh na obrazu in dobro voljo v žepu. Drugi pa so vsi zaskrbljeni glede prihajajočega kolokvija, meni pa se ne da biti več pridna.
Opažam, da naš naziv GIK počasi dobiva pravi pomen. Vsi so samo še v knjižnicah in sprašujejo vse po vrsti in si delajo skrbi. Jaz pa na faks pomislim šele, ko se dejansko primajem do tja. In potem kakšno stvar pozabim ali izpustim. Ups, pa nič za to.

'To pa je zoprno...' reče, da roko v bok in gleda svoj zapis na tabli, ko vidi dva a-ja z različnim pomenom.
Jaz pa sem skoraj bruhnila v smeh, ko sem to pisala na rob zvezka.


Glee. Zadnje čase sem navdušen privrženec. Še Rachel kot lik je zanimiva, ampak ostaja nadležna. Danes mi je prirasla k srcu, ko je odpela in odplesala zadnji prizor Chicaga. O božansko. In jaz sem zopet pri tistem delu, ko sanjarim o kabaretih in plesnih točkah, frizurah in oblekah z resicami. Mogoče sem v prejšnem življenju nastopala in imela svoj šov. Kdo bi vedel. Ali pa ga vsaj gledala.
Ker mi je blazno simpatično gibanje značilno za tisti čas in glasba, ki je medtem, ko Catherine in Renee poplesujeta po odru. Ti gibi z dvigovanjem nog in premikanjem sem ter tja. To potem jaz izvajam po sobi in se neznansko zabavam.
Resnično me mika, da bi preverila, če imajo v H&Mu še vedno oblekice z resicami. Hmmm.

Se še komu dogaja, da ko prvič gleda nek posnetek ali film, da se mu zdi, da se čas ustavi. Oziroma gre veliko počasneje. Ker meni se zdi, da vedno s takšnim zanimanjem gledam vse skupaj, da se stvari zdijo še enkrat daljše kot običajno. In potem, ko jih še enkrat vidim, sem popolnoma razočarana, ker minejo prehitro.
Efekt dežja in vode in črne podlage je vedno učinkovit. Tako kot fotografije rok, ki sem jih danes gledala v eni knjigi. Neverjetno impresionirana sem.

Chicago - Nowadays / Hot Honey Rag

Čimni

Slišala sem čudovito novico z Irske. Najlepše darilo. Hvala!
Ampak povsem nagonsko sem se nato ozirala po zgornjem nadstropju Müllerja in brskala med DVD-ji. Ampak sedaj vem, da me bo čakal. Kot najljubša zgodba, film ujet na DVD.

Sicer pa se dan ni začel obetavno.
Pričakala me je kazen od julija in sedaj niti ne vemo, kdo je vozil avto pa še ugotovili smo, da je par lukenj v njihovemu sistemu.

Potem pa sem klicala v Italijo in poslušala njihovo italijansko angleščino.

Vmes pa me je sesulo. Tako, da me še sedaj bolijo oči. Ubistvu so povsem zabuhle.
Ampak nimam pravega razloga, sploh ga ne vidim. Samo tako je izbruhnilo.

Sprehajala sem se po deževni Ljubljani. Z dežnikom čisto počasi in z užitkom. Po ulicah in znanih poteh. Čeprav sem zašla v napačno smer kot sem nameravala, ampak se nisem sekirala. Še toliko bolj. Videla sem pikčasto, volančkasto marelo - dežnik, ki ga hočem imeti. Ko bom imela spet preveč časa bom zatavala tja in si ga privoščila. Iii.
Potrebovala pa sem papirnat selotejp, za katerega sem izvedela, da ga imajo v Müllerju. In so ga imeli.
Ravno, ko si zamislim potem srečam Američane. Danes fanta, včeraj punce. Ja no, polepšala sta mi dan in me razvedrila. Oh...

Medtem, ko je bila kemija porazna. Po rezultatih in vzdušju. Nisem se mogla prisilit, da bi pisala, ampak sem se naslanjala z ene roke na drugo in se spraševala, zakaj sem sploh prišla. Sem pa odštevala minute, da odhitim za Bežigrad. Ker sem se tam v zadnjih tednih popolnoma udomačila in zlila z okolico.
Ubistvu se vedno prikradem naokoli, ko sploh ne pričakujejo. Boljši mi je njihov izraz 'sneak around'. Kot majhna lisička se potuhnjeno prikradem, da me komaj opazijo, ja to bo to.
Danes je bilo polno ljudi in novih obrazev. Zanimivih trditev in dobrih misli. Čokoladni piškoti, tisti 'chocolate chip' so božanski. Moram to razjasniti Jennie.
Ampak potem moram vedno loviti vlak.

Glee - One Love (People Get Ready)

Rožnat srček

Danes sem se sama sebi zdela kot velik rožnat srček, ki krasi novi puloverček.

Ravno v trenutkih, ko bi bilo zelo dobro, da si še enkrat preberem vse in podobno, jaz tako blazno zagreto poslušam pogovore ljudi na vlaku. Pa čeprav so popolnoma brezvezni in nepomembni. Ampak, tako to gre.

Fizika. Vaje. Sarkastično nas je vsak teden več. Zgolj sarkastično. Prejšnič 6, danes 5. Super napredujemo. Na sumu pa imam, da je skupina za nami popolnoma nabita.
In tako smo reševali naloge. Vsi pridni pred tablo. Nekaj o vlakcu smrti in kosu ledu na klancu.
Pa še študentske smo dobili. Končno.

Dopoldne prevešeno v popoldne z Anjo. Kavica z njenimi kolegicami. Kavica za zganjanje nostalgije. Pardon, čaj.
Ker noben ne razume tega, kako fino se je vračati v Križanke in zganjati nostalgijo. Noben nima tako močne povezave s stavbo, kot jo imamo mi s Križankami. Ker so čarobne in magične. In ravno pravšnje za ustvarjalne otroke. Čeprav vse postavlajo na glavo, ko jih pošiljajo na Roško.
Razredničarka. Podravnateljica. Profesor telovadbe.
Vsi z zanimanjem vedno znova poizvedujejo, kje so končali njihovi učenci.

Piščanec v smetanovi omaki z rižem. Mmmm. Tam, kjer je včasih bila Evropa. Tako prisrčno luštna gostilnica, ki pričara domače vzdušje. Tako kot pri babicah iz filmov. In ti študentski boni so zakon. Juha. Kosilo. Sladica. In vse v pravšnjih količinah.

Ravno, ko na veliko razlagam, da lahko Američane lahko srečaš pred filofaksom, jim že tečem naproti, ker jih zagledam na daleč. Strašenje mi ni uspelo, čeprav se je pred njimi bohotila tabla z trenutnim vprašanjem 'največjega strahu'. Nisem ustrašila, bila sem ustrašena. S strani Amy, ki se je prikradla za mano in mi povzročila 'fršlok'.

Ampak kaj, ko se mi je že malce mudilo na kemijo. Če pišemo čisto preveč testov. In v eni uri smo ga napovedali in odpovedali in nakoncu pisali. Kar me je vrglo s tira in v trenutku so bile vse enačbe pozabljene. Skrila se bom, prav?

Potem pa sem gledala Housa, ker ga že dolgo nisem. In nova zdravnica je trenutno Tibby iz Hlač, ne vem pa kako ji je v resnici ime. Ko smo že ravno pri tem, odkrila sem sliko Alexis, ko ima svetlejšo barvo las. Zelo pomemben podatek, vem ja. Njene oči pa so prav električno modre. Nenavadno modre.
Ne razumem zakaj v vseh serijah vedno odstranijo vse zanimive ženske like. Thirteen bi se lahko vrnila. Že celo sezono čakam na to. Pa mi ne ugodijo.
Aja, ko sem bila ravno pri gospodični Alexis, pogrešam episode Midve z mamo. Ti dve sta bili vedno tako zabavni. Če si jih spremljal od začetka do konca, ker sta imeli svoje štose.

Šokirano sem ugotovila, da mi jutri ni treba ob 6ih vstat, da lahko spim. In da lahko do konca napišem dnevnik za kemijo, ker sem ga danes pisala medtem, ko sem en uč imela usmerjen na film Easy A. Simpatičen film. Sem hotla v kino gledat, pa še nisem uspela priti do prepričevanja ljudi. Ah, ko imajo vsi sedaj kolokvije. Jaz tudi, ampak se še prepričujem, da bo.

Kelly Rowland ft. David Guetta - Commander

Smukniti

Zanimivo produktivna sem bila.

Razen tega, da sem bila boj s košem za smeti, ko iz svojih kremplejv ni izpustil vrečke. Posledično se je cela ulica nalimala na oknih in opazovala kdo povzroča takšen ropot. Seveda samo v moji predstavi. Ker sem sesula krožnik in šalico, ko sem drugo šalico jemala ven. Tako preprosto je, ko prileti z neznansko silo v lijak. Lahko bi računala njutne, ko smo ravno pri fiziki to izvajali.
No, koš in vrečka. Končalo se je z izidom, ki je bil porazen zame. Pa dobro.
Vsaj preverila sem, če so še vse zvezde na nebu. In opazovala oblak v obliki konja, ki se je neznansko hitro podal čez nebo. Res ekspresno. Luna pa sije. Grozno blešeče.

Še dve knjig. Pa bom. Govorim o čarovniku, katerega film pričakujemo v kinu, zelo kmalu.

Ima še kdo tako risankast pogled na določene stvari?
Vsakič, ko kdo izraža blazno navdušenje nad blogom potem to mene spravi v zadrego. In se mi v glavi odvrti filmčk in pri tem to čisto nezavedno počnem. Veste tisto, ko zreš v tla, zardevaš, eno nogo premikaš v krožnem loku po tleh in roke tiščiš skupaj ali jih melješ med seboj. Zdi se mi, da sem ta prizor nekoč opazila v Snoopy risanki. Lahko kdo potrdi?

Ja no, ko pozabim vroč čaj na okenski polici, lahko po parih urah pijem le še ledenega, ki nima pravega učinka.

Produktivno sem prestavila mogočno, brnečo mašino, ki omogoča vse traparije, ki jih omogoča računalnik, na višji nivo. Ker pes pušča polno dlak povsod, samo da se sprehodi čez prostor. Pri tem pa lahko še 'sunem' sesalec, ker naš še vedno oddaja prah, namesto da bi ga sesal. Čudna reč.

Potem pa sem spela vse skripte za umetnostno in jim naredila lepe naslovnice. No nekaj, jih je predebelih za 8mm spirale pa je potrebno počakati na večje. Ampak že dolgo časa sem si želela speti vse skripte od lanskega leta. Zgolj zaradi lastnega zadovolja in veselja. Pa čeprav nimam več umetnostne. Ampak včasih se tako grozno zalušta listati po teh stvareh. Režunova bi bila ponosna name. Ambasadorke umetnosti.
Pa še vse skupaj sem okrasila z zabavnimi naslovnicami, ker popestri črnobele kopije.

Rabim risat. Rabim predelat kemijo. Rabim napisati dnevnik za kemijo od prejšnih vaj. Rabim prebrati knjigo. Rabim črno kartušo. Rabim pospravit mizo. In rabim zaviti v Hofer.
Samo vse to mi pade na pamet. Zdaj.

Lindsey Ray - You Make Me Happy

Devet kilometrov in sedemsto metrov

Danes je Martinovo. Baje.


Gozd s posebnim namenom. Zanimivi so ti napisi na tablah.
Sprehod okoli Brda. Ker se ljudje sprehajajo okoli ne po poteh znotraj ograje. Dejansko smo tako blizu, da se še nikoli nisem znašla na drugi strani ograje in si ogledala ta grad/dvorec, ki stoji na Brdu. Preblizu.


Mati, Ron in jaz smo pešačili. Oče in brat pa sta tekla plus kolesarila. Ker so bile vremesnke napovedi za današnji dan tako grozno obetavne. Z veliko sonca in toplim ozračjem. Vendar kot smo kasneje izvedeli, ne na Gorenjske, v osrednji Sloveniji ali na Primorskem. Pa nič.
Saj prve pol ure ali pa še celo uro je sonce nič kaj sramežljivo kukalo iz oblakov potem pa se je skrilo in se ni več prikazalo. Mogoče ga je bilo moč zaslediti samo za trenutek ali dva. Ali pa v obliki žarkov, ki so daleč stran padali na pokrajino skozi pretrgan del oblakov.


Vsaj do Triglava se je zjasnilo in se ga je videlo. Tam daleč, v svoji lepoti.


Naša 'marcina', ki je zgolj prijeten in prisrčen kuža, je ustrahovala mimoidoče pse. Mislim, saj ne da bi se šopiril ali karkoli, pač pa je že s svojo pojavo in masivnostjo pregnal boječega hrta in mladička beagla. Ostali pa so se mu približali prav živahno in navihano ali pa so ga preprosto ignorirali.
Izkoristil je vse potoke in namakal jezik ter tačke. Lump.


Češplovi cmoki. Družinski remi. Zmaga. Čajčkanje. Zmaga.
Ja no, vsaj nekaj. Smeh.

Katy Perry - Firework