Mali vragci

Danes natanko vem, zakaj je zvonila budilka. No, kdaj. Ker teoretično, naj bi vsak dan zvonila, da bi se spravila iz postelje in šla delat.
Ampak vem, da na radiu Center delijo iPade. In me je mikalo poskusit. Samo v resnici so vse linije zasedene in nekako ne ostane veliko možnosti za sodelovanje. Tako, da sem v odgovor dobila le zvok, ki naznanja zaseden signal.
Več sreče prihodnjič, bi rekli.

Jutro je bilo še mlado in ga je spanec malček ukradel. Tako, komaj za vzorec.
Kot so bili potem vzorci pri nadaljnjih projektih preprosto povedano - čudni.
In če gre že vse po spisku, se pojavi težava pri natisnjenih barvah. Dobiš unikaten vzorec, ampak daleč od pričakovanega rezultata.

Mali vragci. En črn pes.
Prestavljanje. Sestavljanje.

Najboljša cookie mokerka, je danes v sodelovanju s predpasnikom kuhala kosilo.
Najboljše kosilo, vsebujoč pražen krompir. Izpod mojih rok.
Sedaj pa v glavi in posledično na listu sestavljam seznam kosil, ki jih ponavadi kuhamo. Da jih zapišem v mojo najbolj prikupno beležko. Drugače bodo sladice vse, kar bom imela.

Dve manj.
Seveda so kokosove/rumove kroglice zakon.
Dokler nista dve premalo do celote. In zapisnik. En zavoj dvesto pedeset gramskih maslenih piškotov zadostuje za en moj pladenj rumovih kroglic.
Toliko v vednost. Da ne pozabim. Sama.

Kamen na hrbtu.
Nogomet na televiziji.
Kdo bi razumel analizo po tekmi. Kdo?

Izpit. Avto.

Dve. Leti.

Opomnjena sem bila.

Danes dve leti nazaj sem se tresla pred izpitno komisijo in iz avtomobila odšla z potrjeno in opravljeno glavno vožnjo.

Danes mineva dve leti odkar lahko rečem, da imam izpit. Vozniško dovoljenje.

Kaj takšnega.

Cults - Go Outside

Prinčast moleskine

Danes moj besedni zaklad obsega zgolj nekaj besed.
Ustavi se nekje pri becki. Žurki. In upokojencih.
Oh, ja. Kdo bi si mislil.


Zadnje dni te besede čisto preveč uporabljam.
Saj vem.
Če sem bila včeraj produktivna, sem danes pravo nasprotje temu.
Danes sem bolj zapolnjevala čas in prostor okoli sebe. Natanko tako, da sem bila povsod in naredila nič. Da ste me videli, pa me ni bilo.
Skratka - žurka.
In moj pomen besede žurka je preprosto zbledel. Tu je le ostal prizvok, ki počasi bledi.
Smiselno? Ne.


Lastim si eno krilo. Več. H&M. Kakopak.
In še eno Moleskine beležkico. Torkat v izvedbi Malega princa.
Ja, to obstaja. Dejanska beležkica na kateri je narisan Le Petit Prince.
In njegov slavni citat, kar v izvirnem jeziku.
"L'essentiel est invislbe pour les yeux." Ker ta je sedaj velikost tudi za najmanjšo torbico. Vse dokler ne zmanjka strani. Ali huje. Navdiha.


Zaloge v knjižnici nisem že dolgo pregledala.
Luže. Luže. Lužice.

Če je ponoči lilo, so jutranje posledice prav takšne.
Ena fotografija je malo fotošopirana. Z malček odvečnega meglenja. Ampak res se nisem mogla upreti. Je bilo preprosto čudovito.


Kot je bil prizor zvečer čudovit.
Pri sosednji hiši so gorele luči, ki so skozi špranje v strešnikih oddajale svetlobo v svet. V temno noč.

Tyler Ward - U Smile

Indijski pes

Po vsem kar poslušamo vsak dan. Po tem kar gledamo. Po tem sodeč tonemo precej globoko.

Slovenija je dežela, ki bo pokopala samo sebe. Ki se bo razdvojile tako kot so se nekoč in se še bodo številne dežele tega sveta. Tu bo revščina in tu bo bogastvo. Nek vmes pa bo z leti zabrisana meja.

Poslušamo o revščini. In cenah "blagovnih znamk". Nekako ne razumem, zakaj je potrebno nekaj močno preplačati. Zakaj je samo ime toliko vredno?

Potem imamo študente, ki vlečejo študij zaradi pretirane brezposelnosti in vedno večjega števila starejših prebivalcev. Ki rabijo oskrbo, ampak nobenemu ni za res do tega. Ker so garali pa ni vidnega rezultata. Ker generacije za njimi tako propadajo, da jih nima kaj držati po konci.

Začarani smo v tak krog iz katerega ni konca. V katerem ni svetle točke.

In potem se ljudje sprašujejo, zakaj še nisi poprijel za delo?

Res mislite, da obstaja upanje v kaj takšnega? Ko vsak dan poslušaš o povečanem številu brezposelnih. O odpuščenih. O neplačevanju. O stečajih. In tajkunih.

Kje imeti potem pozitiven odnos do takšnih stvari.

Čeprav mi gre v tem trenutku zaenkrat še kar v redu. No, glede na to, da sem speljala cel projekt. Skoraj do konca. Potrebno je vse skupaj samo še zašiti. Čeprav je tukaj manjši problemčič.
Jutri pa me čaka veliko dela.

Ne maram stvar, ki me pahnejo v obsedeno stanje. Ne maram osveževati strani, da bi izvedela kaj novega. Ne maram sploh misliti o tem. Dela me sumljivo posesivno.

Ni dobro zame. In sedaj sem prišla do tega prekletega Pottermora, pri katerem hočem vedeti, če je kaj novega. Vsak nov trenutek. Vsako sekundo.

Počutim se grozno. Ko se tega zavedam.

Ampak večino časa se ne.
Zavestno se moram prisiliti, da izbrišem vse možne povezave.
Vse kar bo potrebno izvedeti, bom izvedala, ko bo napočil čas. No, to se moram sedaj prepričati. Za res.

Človek se brez interneta in računalnika počuti svobodnejše.
Ni neprestanega klikanja. Ni novic. Ni nepotrebnega osveževanja strani.
Je res več novic boljše? Je res povezanost ljudi po svetu boljša? So novosti čisto zares boljše?
Ne bi rekla. Vsak dan manj verjamem v takšne stvari.

Vem ja. Kljub še vsemu še vedno natipkam blog.
Klop se je znašel ravno na sredi čela našega psa. In izgledalo je, kot da ima tisto indijsko piko.

Če začnem na mestu poskakovat, ni vzroka za preplah. Ali morda?
Zdi se mi, da se energija po mojem telesu pretaka kot hodi lenivec v hrib.
Sem že povedala štorijo o lenivcu? Ne?

Opomba sami sebi. Ne smem se več zvirati na stolu. Dejansko je razpadel. Izgubila sem desno stran vijakov.
Zunaj pa izgleda kot soden dan. S tem nalivom.


Spomnila sem se na Tajči. In našla sem njene Dvije Zvjezdice. V bolj zreli in nežni verziji.
Ob kateri se zdi, da se zaveda, kaj poje. Da da več sebe v pesem. Da jo misli. Da jo poje z dušo.
Ali pa je samo drugače odpeto. Nekaj je.

Ob zvoku dežja bom zaspala. Vključno z nasmehom.

Tajči - Dvije Zvjezdice

Žepki

Kaj pa se zgodi ob dnevih, ko je edina stvar, ki jo naredim, da pogledam dva filma. In spečem nekaj.
Nedelja je bila čisto ne delovna. Ne-funkcionalna. Ne-zanimiva.
Za povrh vsega pa je še nekajkrat naneslo, da sem iskala, če je že kdo prejel 'welcome letter'. Saj vem, ne rabim komentarjev. Jih imam že v svoji glavi dosti. A takšne stvari lahko rečem na glas?

Ptičja kletka. Birdcage. Ne razumem. Zakaj tak konec, ki to sploh ni. Film brez zaključka.
Betty. Nurse Betty. Nenavaden film. Ko se ti zmeša nekje ob krutem umoru moža in gledanjem telenovel. In ni edina, ki ni čisto pri pravi.
Čokoladno pudingovi žepki. Orehovi štrukeljčki. In čokoladno-orehov kolač.

Tudi jaz bi znala tako bočno parkirati. Ni kaj.

Jula De Palma - Què serà serà

Upokojenci

Ne glede na to koliko se trudiš. Kako se pripravljaš. Kolikokrat pregledaš napoved in se ji prilagodiš.
Na koncu ti vreme še vedno kljubuje.


Dolžanova soteska že zjutraj. Ker je bil dan, da počneš kaj nenavadnega.
Kot to, da se pelješ tja nekam bogu za hrbtom po ozki cesti, da bi izvedel en preprost 'fotošuting'.
Če je to uspelo, ne znam precenit. Iz mene ni ravno videti največjega navdušenja nad rezultatom.
Je pa bilo zabavno dopoldne, ki ga je prekinil dež.
Čeprav sam dan ni bil nič kaj primeren. S svetlobo vred.

Mali predor. Slapišče. Parkirišče.
Saj ne, da je popoldne sijalo sonce.

Danes si vneto prepevam in pomrmravam 'Fly Me To The Moon'. Zaradi reklame filma Vesoljski kavboji. Ali nekaj takšnega.
To sem počela celotno partijo remija. In povem, da ni bilo vse skupaj prav kratko.


Bilo je nadvse zabavno. Upokojenci so gladko vodili. He.
Krofi. Najboljša stvar. Popravek. Najboljša domača stvar.

In če me je zmanjkalo za več kot pet minut, lahko rečem da je bila danes sobota.

Westlife - Fly Me To The Moon

Milni mehurčki

Melodija budilke se je zlila z občutkom v sanjah. In prehod med enim in drugim je bil prav nežen.
Dokler ni prišlo zavedanje. Ampak se je potem zgodil trenutek, ko sem zaspala nazaj. Večkrat.


Če me vprašate, pojma nimam zakaj to pišem. Pojma nimam zakaj karkoli pišem. Samo vem, da je blazno fino.
Smeje se mi.


Spomnila sem se na milne mehurčke, ki so se še vedno skrivali tam, kjer smo jih pustili.
In svet je bil bolj mehurčkast. V eni sapi.

Našla sem močno obsijano praprot v gozdu. Prilastila sem si cvet, ki je visel na cesto. In s slamnatim klobučkom bila prav primerna vremenu. Poletju.


Ostajajo še 3 pari rokav. Roke so sklenjene in vse zelene packe so odstranjene. Pardon, nadomeščene. Belo mora biti belo. Tako so nas naučili.

Kirk Franklin - I Smile

Deseta stopnica 3/4 z leve

Harry Potter in Svetinje smrti. Drugi del. Drugič.
Ker sem rabila podoživeti. Po natanko treh tednih. Da sem lahko danes samo uživala v filmu.
In dojemala sem ga drugače, čeprav isto. Bolj kot na zgodbo in podrobnosti okoli te sem se ukvarjala s celotno podobo.
Videla sem stvari, ki sem jih prvič spustila. Dojemala sem stvari, ki jih prejšnjič nisem. Vse se je zdelo drugače pa tako enako.
Zgodba Snapa je imela isti učinek. Vse ostalo sem pa doživljala drugače. Še zlom palice sem prebolela. Filmsko. Zgodba v knjigi ostaja nedotaknjena.
Mogoče ta film rabiš pogledati več kot enkrat, da ustvariš pravo sliko.

Svetinje smrti verižica. Deathly Hallows se sliši bolje.

Words are, in my not so humble opinion, our most inexhaustible source of magic, capable of both inflicting injury and remedying it.
(- Albus Dumbledore; Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 2)

Besede so, po mojem ne tako skromnem mnenju, naš najbolj neizčrpen vir čarobnosti, ki je spodobna povzročiti škodo kot jo popraviti.
(- Albus Dumbledore; Harry Potter in Svetinje smrti: 2. del)

Videla sem Laro. Po vsem tem času.
In bilo je, kot da je čas vmes izpuhtel.
Deseta stopnica. Tri četrt z leve. Pod dežnikom.

Nekaj sposojenega.
Something Borrowed. Film kot film. Ne presega samega sebe, je zgolj prijeten za mimogrede.
Nič kaj presenetljivo je posnet po knjigi. In govori se, da pride še nadaljevanje. Tudi v filmu ni bilo jasnega konca, samo napis "se nadaljuje..." se je pojavil. Interesantno.
Zgodba. Hh zgodba je takšna, kot bi jo že večkrat slišali pa vendar sem cel film napenjala možgane. Ne, ni tako hudo zakomplicirana.

Kuhinjo je zjutraj prav lepo osvetljevalo. Ukvarjala sem se z Pantone barvami. Sestavljala sem skupaj dolžine in širine, za kar se mi zdi, da jih bom morala v kratkem še enkrat ponoviti.
In presenetljivo sem z veseljem vstala malo čez sedem.
Vsak dan še sama sebe presenetim.

Kdo bi vedel, zakaj nože hranimo v hladilniku.


Ne razumem kaj je z Zagrebčani na cesti. Vsi, ki vozijo tovornjake po avtocesti prehitevajo osebna vozila. Kaj takšnega človek ne doživi dva dni zapored. Je pa res, da je lilo. Ravno na prehodu vremena je dež pokazal svojo moč. Ha, zabavno.

Našla sem kompas. Prav takšen, ki sem ga zadnjič videla. Tak, ki sem pričakovala, da je njegova vrednost veliko večja in da ga bom našla v Topshopu. Ne tistem televizijskem.
Ampak presenečeno sem naletela nanj, komaj nekaj dobrih trenutkov, ko sem si ga na glas zaželela. Naključje?

Alexandre Desplat - Courtyard Apocalipse (Harry Potter)

Margolana

Sveže pokošena trava. Ravno razrahljana in prekopana zemlja. Poln zaboj krompirja.

K zbirki barv ikonc sem dodala še 'bejbi' modro in roza.
Danes sem se znašla nekje vmes. In poslušala pridige z obeh strani. Če sem imela kaj pri tem, ali ne. Vedno sem se znašla na napačnem mestu. Ali pa postavila napačno vprašanje.
Vedno sem dobila presenetljivo neprijazne odgovor.
Zaradi krojev. Ki sem jih potlej izmerila. Recimo.

Bila sem najblolj 'fensišmensi' kmet.
Na vrtu sem izkopavala v krilu. In beli majčki. Z natikači, ki ustvarjajo navidezno polno peto. Za povrh pa sem imela luštne roza vrtnarske rokavičke.
Z motiko in vilami sem strašila naokoli.
Projektno sem se lotila izkopavanja krompirja. To zelo uspešno, saj sem napolnila cel zaboj.
Neumni kmetje smo. Ker pravijo, da ima neumen kmet debel krompir. Kar se je izkazalo za našega. Nekateri primerki so bili že gromozanski.
Bela majica je po vsem tem še vedno ostala bela. Zanimivo.
Z nogami kot zamorec.


Nova kosilnica.
Nesrečen pripetljaj. Z razbitim kozarcem.

Bilbi - Kaj pa ti

Okno banke

Danes sem lahko en malček ponosna. Čisto malo.
In to zaradi vzorčnih tekaških majic. Katere nosijo moje raznobarvne ikonce.

Na dolgo. Imamo bele vzorčne tekaške majice. Narejene z namenom, da ljudje lahko hitro vidijo, katero konfekcijsko številko bodo dobili. In te so bile do sedaj zgolj bele, pošite z raznobarvnimi šivi.
Ker so moje ikonce blazno kul. In ker jih lahko spraviš v različne barve, sem dobila projekt pri katerem sem čisto zares različno pobarvala ozadja in jih prilagodila barvi šivov. Tako so sedaj te prej-čisto-bele majice postale malce bolj zanimive.
Fino vse skupaj izgleda. Sploh, ko je videti skozi moje oči.


In danes sem bila na terenu. Na službeni poti. No, skoraj nekaj takšnega. Prva trditev bo bolj ustrezala.
Pri tem pa sem spotoma smuknila še v Pull&Bear in si kupila verižico.
Tako, ki nič. Ampak je meni vse. Stekelce.

Čufte.
Kot največji mali otrok, sem pri otroškem krožniku dobila igrače. Take fine. Milne mehurčke.

Me je pa vse skupaj ubilo. Klima. Vroče sonce. Trgovine.
Tako sem lahko samo še legla, ker nisem niti razločila več barv med seboj in niti gledati nisem mogla.
Sedaj učinek čisto počasi popušča, čeprav se še z vsemi kremplji drži.

Jutri pa prinese dekle iz Irske, zopet domov.
Tako, da nekaj irskega za danes.

Michael Londra - Danny Boy

Malčica

Za ponedeljek preveč izjemno produktivno.
Že zjutraj sem se zaletela v vrata, ki vodijo na toaleto. Tukaj mi je postalo jasno, da je pred menoj nov dan. Da moram odpreti oči in uživati. Malo čez sedem zjutraj.


S mojim pasjim prijateljem sva se odpravila do tam, kjer raste gruča dreves. Proti stvari, ki jo imenujejo gozd. Videla sva nekaj pasjih prijateljev, a noben ni bil ravno pri volji do igranja. Ob takšni uri bi jih človek popolnoma razumel.

Kloužr. Clouser. Kako to prevedeš v slovenščino. Sklep? Zaključek.

Ko sem bila drugo zunaj, sem imela s seboj beležko. Ker je vrelo idej iz mene. In na vsakem koraku sem se sčasoma ustavila in nekaj zapisala. Da ne bo odšlo.
Mogoče se česa lotim.
Moram pa reči, da je moj pes najbolj potrpežljivo bitje. Hvaležna sem mu.

Z največjim navdušenjem sem danes zabavala navihano malčico. Takšno, ki je še v fazi čebljanja. In je bila popolnoma impresionirana nad našim kosmatincem.
Jaz pa sem skakala in se skrivala, da se je prav zabavala.
In potem je prišel trenutek, ko je Ron ležal na tleh, malo dvignjen nad tlemi. Ravno toliko, da je mala Nika segla do smrčka in ga pobožala. In ugotovila, da je moker in mrzel. Kar jo je pošteno zabavalo.
Trenutek, ko sta strmela en v drugega je bil neprecenljiv.

In ko smo že ravno pri malčkih. Preko vsesplošno-rabljenega-socialnega-omrežja sem naletela na čestitke ob rojstvu hčerke. In to mamici, ki je takšne starosti kot jaz. Ki je dejansko sošolka mojih sošolk iz osnovne šole. Ali nekaj takšnega.
Nikoli jo sicer poznala, samo na videz.
In to se mi v tem trenutku zdi blazno nenavadno. Boljše besede nimam.
Mogoče sem rahlo šokirana, ampak niti ne vem zakaj.


Tri pesmi so se mi danes prepevale. Ker v prenesenem pomenu pomeni, da sem si jih dejansko pomrmravala in potihem prepevala.
Zjutraj. Nothin' On You.
Dopoldne. American Pie.
Popoldne. Teenage Dream.

Ali sploh kdo verjame, da je že avgust.
Kam gre čas.

Katy Perry - Teenage Dream