Razglednica iz Španije

Znašli smo se v tipoRenesansi na seznanjanju z izumrlim tiskanjem. Kakšni poklici so bilo to. Kako je postekala celotna priprava in koliko malih svinčenih črk različnih tipografij in rezov je bilo potrebnih za eno končno delo, ki je končalo v naših rokah. Ker danes je vse tako zelo poenostavljeno.
Koliko dela in koliko vsega je stalo za tiskom. Vse svinčene črke in oblikovanje le-teh. Priprava besedil. Urejanje in vse skupaj. In kako počasi je vse potekalo.
Če ne vsi, nas je vsaj večina z zanimanjem poslušala, ker je bilo res fino slišati vse to. In tudi videti.
Mislim, da se bomo še znašli tam.

Grancereale in smothie iz Juceboxa. Ob Ljubljanici. Jaz sem bila samo preizkuševalec. In sem uživala v senci dreves na klopi v trenutku oddiha. Med enim in drugim dejanjem študentskega dneva na faksu.
Sicer pa je družbo delalo žgoče vroče sonce.
Znašla sem se v centru Ljubljane po dolgem času. Malo ga pogrešam. Ker to je tisti čas, ko je prestolnica prav prikupna. Ko se vsi zunaj družijo. Ko se išče senca in občudije zbujeno življene.
Po znanih stranskih poteh mimo vseh gruč azijskih turistov sem se znašla na poti proti domu.

Risala sem atlantskega mormona. Zdi se mi, kot da je prav kul vse skupaj izpadlo.
Bom prespala in jutri še enkrat pogledala. Za danes je dobro.

Mp3 cd iz pred let z zanimivim izborom pesmi. Ha. Trenutek, ko se sama sebi zdim blazno presnetljiva. Sploh ne vem, da sem toliko pesmi poznala že takrat in se tega nisem zavedala. Ni čudno, da potem poznam večino komadov, ki se vrtijo tam iz 80ih let.

Ločil bom peno od valov. Nekako s tem branjem nisem pridobila prav ničesar. Mislim, knjiga name ni pustila nobenega vtisa ali novega spoznanja. Samo prebrana zgodba, ki je stekla skozi in izginila.

The Pointer Sisters - I'm So Excited

En povožen močerad

Pes in njegov adrenalin. Adrenalinsko tekanje po križišču med vsemi avtomobili. En se je ustavil. Pred ostalimi se je izmuznil. Samo čakala sem, da bo počilo. Ampak konec dober, vse dobro, saj je pes veselo stekel naprej. Z največjim navdušenjem. Definitivno mu je pognalo kri po žilah.

Včasih so nekatere že stokrat prehojene poti, vseeno tako dolge. Danes enemu takšnemu sprehodu, kar ni bilo videti konca. Če je pot iz minute v minuto postajala daljša, je še vročina vse bolj pritiskala.
Skrila se bom nekam in šele na jesen prišla nazaj v svet. Če bo šlo tako naprej, to ne bo več normalno. In ja, zavedam se, da je pojem normalnosti postal ena sama abstrakcija.

Navdušena sem, ker sem porisala skicirko. Ali tiste pol prvotne skicirke. Morda sem navdušena nad nekaj deli, vse ostalo samo polni prostor.
Danes se je na seznamu predvajanja znašla Carrie Underwood. Ker je tako naneslo. Nekako.
Mogoče se še navdušim. Za naslednje dva trenutka in potem bo minilo.
Švedščina je tudi še vedno v planu. Ampak moram narediti izpiske predem nadaljujem z naslednjo stopnjo. Čeprav ne vem ali znam kaj spraviti iz sebe. Mogoče. Nekoč.
Tudi berem še vedno. Ravnokar lansko maturitetno domače branje. Tako, da si na vlaku in med faksom krajšam čas. Potem, ko poslušam kar precej konzultacij, plus svojo, se ob preostalem času do konca zatopim v svet okoli Mure.

Tradicionalno se nisem udeležila Škisove. Ker mi leta poprej ni nikoli uspelo priti do tja. Ne vem, ampak vedno je nekaj prišlo vmes.

Carrie Underwood - Temporary Home

Funkcija kolaž

StreetDance 2. V 3D. To samo zato, ker je bilo tako fino dogovorjeno z menoj in ker sva nazadnje gledali že prvi del.
Vprašanje 'katera bo čakala' je nekako obiselo v zraku, ko sva z zelo dobro usklajenostnjo skoraj istočasno pripeljali na parkirišče. Kaj takšnega.
In v Tušu nimajo ne ladjic, ne ježkov.

Torej film. Kul. Všeč so mi bili latino ritmi, pričakovala sem sicer več angleškega naglasa. Ampak kaj, ko je bilo vse tako zelo splošno evropejsko. Smešno na trenutke. Predvsem pa plesno. Čeprav ta 3D efekt sploh ni tako kulj. Samo določene momente, vse ostalo je čisto nepotreben in precej moteč. Sploh za nenadne gibe.

Tako ali pa tako pa danes nisem naredila nič, kar bi štelo. Ali tako nekako.
Ker sploh ne vem kdaj je šel dan mimo. Spomnim se samo, da sem pogledala na uro malo čez deseto in ko sem naslednjič videla je bila že krepko čez dve. In potem šest. Pa osem. In deset.
Danes je čas tako ekspresno minil, da še zase ne vem.

DJ Rebel StreetDance 2 Remix - Cuba 2012

Dasiravno

Kako se začne nov dan na faksu - z dolgo vrsto pred okenčkom za vozovnice zjutraj. Ampak je uspelo in povedali so mi še, da tista kartica za popust velja še do konca maja. Kako fino.

Počasi bom nekam prišla. No, saj počasi sem prišla do tiste modre stavbe, ki skupaj z ostalimi stoji ob cesti. Počasi zato, ker se mi je pot tako vlekla danes zjutraj. Nobeni pikčasti gumjasti škornji ali pikčast moder dežnik pri tem ni pomagal.
Vendar na koncu vedno nekam prideš. Mar ne.

Klikanje. Oblikovanje. Odprte možnosti. Mnenja. Navdušenje nad izdelki kolegov. Veliko, veliko smeha.
Vse to je prisustvovalo k enemu deževnemu ponedeljku in mu malo dvignilo razpoloženje. Ker je tudi sonce našlo pot nazaj.

Glava velikanskega laboda v daljavi. Ko se zavem, da je bila le igra oblik. Čeprav se je za trenutek vse zdelo tako resnično in sem začutila preplah v sebi.
Mogoče se mi bo počasi začelo blesti. Kdo ve.

Čeprav imam toliko za reči čez knjižnico in njeno zalogo knjig, mi je sam prostor precej všeč. No, en določen kotiček z razgledom na mesto, tam pri umetnostnem oddelku. Kjer sem danes iskala inspiracijo za tistih deset skic, ki morajo biti narejene v kratkem in sem zasedla tisto čudo od stola. In ustvarjala. Trenutek ali dva.

Katharine McPhee - Run

Prelevuje

Če sem med dopoldanskim poležavanjem ujela The Bucket List po televiziji. Sem čez dan po delih pogledala We Bought a Zoo. To združeno z uporabo Illustratorja med gledanjem ali med pavzo je bilo tudi vse kar sem počela. Vse ostalo se je samo razblinilo v nič, kot današnji dan v dežju.

Preden se stegneva ali The Bucket List sem nekoč že pogledala. Če človek nanj naleti čisto po naključju, ko se prižge televizija in prestavlja med programi, je dobrodošla možnost. Ker s filmom ni nič narobe in je fin za pogledat.

Kupili smo živalski vrt. Prav simpatičen film, ki za povrh vsega temelji še na resničnih dogodkih.
Nikoli ne veš na kakšno pustolovščino te življenje napelje.

Dejstvo, da moram jutri prezgodaj vstati me malo skrbi. Nimam več volje, ampak saj je samo še ta mesec za zdržat.
Nekako vedno, ko pridejo te prvomajske počitnice mi vse pade dol.

Jónsi - We Bought A Zoo

Akrilasta

Včasih se tako preprosto brez kakršnegakoli premisleka strinjam za določene podvige. Včeraj mi je uspelo to, da sem se strinjala da sodelujem pri barvanju napisov, ki vključuje tudi prevoz. Čeprav sem nekako vedela, da nisem vedela zakaj se bo pravzaprav šlo.
Ampak je bilo čisto kulj. Na trenutke sproščujoče, ampak po koncu dneva pa malo naporno. V tem smislu, da mi je posrkalo vso energijo. Čeprav bo verjetno velik del zasluge za to imela vožnja domov.

Najbolje je, da sploh ne vem v kaj se spuščam. Jaz se samo tako brezskrbno strinjam in presenečam tudi samo sebe.
Če me je to včeraj peljalo na morje, me je danes pripeljalo do pacanja z akrilnimi barvami. Kaj bo jutri, kdo ve.
Zakaj bi pravzaprav morali vedeti, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Nenačrtovani načrti zadnji trenutek so kul.

Maroon 5 feat. Wiz Khalifa - Payphone

Sprehod na morju

Spontano sprejeto povabilo na morje. Tako, s startom ob osmih večer. Za en večerni sprehod, ki pač ni v bližnjem gozdu s psi.
En kotaleč se rakun. Če kdo trdi drugače, jaz še vedno rečem, da je bil rakun.
In en pravi jež s katerim sva imeli fotošuting. Saj sva ga pustili, da je potem odpeketal proč.

En dolg sprehod ob morju, da sva sedaj z vsem na tekočem. In nekaj nostalgično obarvanih CD-jev na poti. Foxy Teens. Tisto kar smo poslušali v 9. razredu in Evrovizijske pesmi. Da sva lahko poleg prepevali z največjim navdušenjem.

Kdo bi si mislil, da bom danes tako končala. Ravnokar sem bila doma in bi bil samo še en dan, ki bi potonil v pozabo, ampak je en klic z eno odločitvijo spremenil vse.
Zabavali sva se ob tablah na katerih je pisalo koliko kilometrov je še do Kopra in to vsakič z navdušenjem glasno pospremili. Ne greš vsak dan, kar tako na morje.

Samo morske pice ni bilo. Palačink pa sem sama imela čez glavo, ker sem se nekako cel dan prehranjevala s palačinkami.

Vse ostalo postane ob takem zaključku povsem nepomebno. In najin izlet prikupno kul.

Kaj je zanimivo pri pesmih, ki jih nisi slišal že nekaj let - to da presenetljivo znaš besedila in poleg tega se šele zdaj zavedaš pomena, oziroma poslušaš besedilo.

Foxy Teens - Sanjam

Komaj kaj

Kaj, ko v resnici vse skupaj izgleda enostavneje. V teoriji je to čisto preprosto.
V praksi pa si razbijam glavo ob mizo.
Mogoče bi morala manj misliti. Manj razmišljati in analizirati.
To bo menda to.

Če se odločim. Tako čisto za res. Da danes naredim tudi kakšen projekt, ki me čaka že lep čas pa še vedno ni začet, ali narejen. Če se to odločim, nastane podrt sistem.
Le ena velika zmeda in moje potrplenje na nitki, ki lahko pade na tisti kup razočaranja.
Bolj in bolj, ko se trudim, manj učinka je vidnega. In mogoče je ta trud samo napihnjen v moji glavi kot tisti strah, ki ima velike oči - okoli in okoli ga pa nič ni.
Sedaj zbiram barve in fonte in se vrtim okoli lastne osi v začaranem krogu.

Saj ne jamram. Samo pravim.
Doma vsi nekaj pokašlujejo.

T-tröja. To bo beseda dneva danes.
Kot dejstvo pa se bom trudila povedati nekaj takšnega.
Pojken har inte på sig någon T-tröja.
Če dobro premislim, še vedno ne znam povedati prav nič pametnega. Razen, da je nebo modro, trava zelena, da pes spi, otrok teče in da ima ona pet rdečih jabolk.
Rabim en tak švedski zvezek, da naredim zapiske.
Kdo bi si mislil.

Kaj če šele danes dojamem, da je že tri dni maj. Kam čas hiti?

Carly Rae Jepsen - Call Me Maybe

Två

Borbeno sem razpoložena. Takšni dnevi so na obzorju, ko je vsaka najmanjša malenkost največja napaka, ki jo naredi tisti, ki se približa v radiju enega metra.
Danes sem znorela nekje takoj, ko sem se zbudila. Po tistem, ko sem skoraj omtrvičila del telesa z ledeno vodo.
Potem pa mi je prekipelo še med kuhanjem kosila. Zakaj se vedno vsi potikajo naokoli, ko imam sto stvari za početi. In mi res nič ne gre od rok in gre vse narobe. Seveda mi je prekipelo.

Dan po praznikih je še hujši od četrtka v Mercatorju. Ne samo da ta vsebuje en kup upokojencev, ampak tudi ostale ljudi, ki po nekaj dneh prilezejo iz odrezanega sveta in panično nakupujejo. Dvakrat je pred menoj stala ženska, ki je pol ure mesarju in tisti, ki prodaja kruh nalagala kaj vse bi še rada. V obeh primerih je bila ista.
Ker so seveda še počitnice z vsemi nakupovalci visi še en kup kričečih otrok. In prva stvar, ki sem jo vprašala, ko sem prišla domov je - če sem bila jaz tudi tako nadležna kot otrok. Ampak očitno so bili takrat drugačni časi ali pa sem se vsaj znala obnašati in nisem zganjala vika in krika sredi trgovine.
Otroci niso za v trgovine. Ker so nestrpni. Ker se ne znajo obnašati. Ker vedno nekaj hočejo in če jih je več, jim gredo vedno traparije po glavi in potem moraš prenašati kričanje njihovih ubogih mater.
In ja, jaz se družim z ljudmi, ki delajo v vrtcih. Kako ironično.

Danes sem nadaljevala z učenjem. Nimam nič takšnega, kar bi me danes zabavalo.
Ampak prav pridno sem štela krompir po švedsko, čeprav zaenkrat znam samo do šest.
Ett. Två. Tre. Fyra. Fem. Sex.
Poleg tega sem se lotila nekaterih slovničnih zadev, ki sem jih opazila med samim učenjem, čeprav tu še nisem prišla daleč, ker sem naletela na en blog o švedščini in sem ga z zanimanjem pregledovala.
In situacije, ki so se pojavljale skozi dan sem si zamišlajla iz tega, kar sem si zapomnila.

Vse ostalo, kar moram narediti pa rešujem s "saj bom" in "tega se moram resno lotit". Potem čakam, da se program odpre in ugotovim, da ne vem kako začeti. Prigovarjam si spodbudne besede in vem, da bom paničarila zadnji dan. Ker očitno preprosto ne znam drugače, in vsem ostalim stvarem dam prednost ter se sploh ne morem skoncentrirati.

Christina Perri - Jar of Hearts

Perniciozno

Včeraj je bilo vse fino in fajn dokler se ni podrla magnolija. Tista čudovita drevesna skulptura za vrtom, ki je imela najlepše cvetove in je najlepše zakrivala pogled na zvezdnato nebo, ko je belina cvetov žarela na obrisih nočnega neba. Poleg tega pa se je barva prav lepo ujemala z nežno zelenkasto -ki vleče na turkizno- fasado hiše. V tistem trenutku se je tudi meni vse podrlo. Vse skupaj sem prespala z dvanajsturnim spancem in se zbudila v nov dan.
Mogoče se kdaj sprijaznim. Ampak danes še ne. Vsaj v sebi ne.

Zeliščni kotiček na vrtu imam. Ker teoretično nimam celotnega zeliščenga vrta.
Meta. Melisa. Majaron. Drobnjak. Peteršilj. Bazilika. Kamilica. Rada pa bi dobila še koper in dobro misel.
Torej to sem si še prilastila poleg tistega odseka z jagodami. In ko smo že pri jagodah - koliko gozdnih bo letos na vrtu. Oziroma navadnega jagodnaka. Od tistih pet lanskih so se letos razširile in se pomnožile kar nekajkrat.
Jaz sem navdušena.

Tista lopa/večji lesen objekt za staro bajto ima poleg dveh prostorov in zidanega kletnega prostora še prostorno podstrešje. Mislim, da se bom naselila tja notri. Bil bi super prostor za druženje in kotiček za ustvarjanje.
Danes smo jo vsi v glavah videli prenovljeno - tako, da se bomo lotili dela. Kmalu.

Če je kar prvi maj že.

Danes sem se spoznala s besedo perniciozno. Pogubljeno mogoče.
To je bilo poleg veliko novih besed švedščine. Ja, danes sem se odločila, da se bom naučila švedsko.
Jag skriver en blogg.
Recimo, da je to sedaj koristna uporaba naučenega. Improviziraj besedo 'blog', ker sem se načila samo 'jaz pišem'. Prav zabavam se. Rosetta Stone je prav zanimiva oblika učenja, ki zajema poslušanje, govorjenje, slikovna sredstva in sklepanje. Še sama nad seboj sem presenečena, kako hitro lahko prideš do nekih zaključkov. Ker, ko ti je vse predavano sploh ni tako interaktvino.
Sicer ne vem, če bom dejansko kaj odnesla od tega, ampak mogoče pa bo kaj iz tega. Če mi uspe vztrajati nekaj časa.
In najbolj zabavna beseda dneva je smörgås - sendvič. Takoj za njo ji sledi lärare - učitelj.

Negrita - Magnolia