Sprehod na morju

Spontano sprejeto povabilo na morje. Tako, s startom ob osmih večer. Za en večerni sprehod, ki pač ni v bližnjem gozdu s psi.
En kotaleč se rakun. Če kdo trdi drugače, jaz še vedno rečem, da je bil rakun.
In en pravi jež s katerim sva imeli fotošuting. Saj sva ga pustili, da je potem odpeketal proč.

En dolg sprehod ob morju, da sva sedaj z vsem na tekočem. In nekaj nostalgično obarvanih CD-jev na poti. Foxy Teens. Tisto kar smo poslušali v 9. razredu in Evrovizijske pesmi. Da sva lahko poleg prepevali z največjim navdušenjem.

Kdo bi si mislil, da bom danes tako končala. Ravnokar sem bila doma in bi bil samo še en dan, ki bi potonil v pozabo, ampak je en klic z eno odločitvijo spremenil vse.
Zabavali sva se ob tablah na katerih je pisalo koliko kilometrov je še do Kopra in to vsakič z navdušenjem glasno pospremili. Ne greš vsak dan, kar tako na morje.

Samo morske pice ni bilo. Palačink pa sem sama imela čez glavo, ker sem se nekako cel dan prehranjevala s palačinkami.

Vse ostalo postane ob takem zaključku povsem nepomebno. In najin izlet prikupno kul.

Kaj je zanimivo pri pesmih, ki jih nisi slišal že nekaj let - to da presenetljivo znaš besedila in poleg tega se šele zdaj zavedaš pomena, oziroma poslušaš besedilo.

Foxy Teens - Sanjam