Saj samo še to

Ko dan potek tako, da se tisti "saj imam samo še to" zavleče v uro, dve, tri in potem v cel delovnik. In potem temu dodam še polovico tega delovnika in še eno uro, pa še vedno nisem zares konec.
Torej začela sem ob devetih zjutraj, končujem pa zdajle, ko bo ura enajst.

Imela sem samo za dokončati redizanj za NVK, pa je bilo tega v moji glavi precej manj, kot se je potem izkazalo. Popravek tu pa popravek tam. Pa pri vsaki stvari sem se spomnila, kaj mi je zadnjič rekla naj naredim plus morala sem še pisati kratke opise in dolge povedi, da sem lahko povedala, kar pokaže slika s tisočim besedam.
Ker je to klišejsko, sem danes zasledila en super filmček z naslovom "A Thousand Words", torej 1000 besed. Res kul.
Če se sprašujete, kje mi je to vmes uspelo - žal ne znam odgovoriti na to vprašanje, ker še sama ne vem. Tako se pač zgodi in tako nanesejo stvari, ko iščeš kaj po svetovnem spletu in te tok iskanja ponese čisto drugam od pričakovanega.

Torej, da se vrnem nazaj. Potem, ko sem spacala vse skupaj tako, da nekako zgleda, je sledilo tiskanje.
Ker imam vse potrebno doma, je to dobra in slaba stvar. Ker nikoli ne gre ravno kot po maslu. Ni hudič, da se nekje nekaj ne zatakne. In tako sem šla in rila proti toku, da mi je končno uspelo.
Pa ni bilo vseh barv. Čiščenje glave.
Pa ni šlo na rob. Iskanje rešitev.
Pa je šlo na rob, ampak je malo zmanjkalo. Postavimo ponovno.
Pa je vse skupaj izgledalo, vendar je bilo malo premalo roba pri strani za vezavo. Pa poskusimo ponovno.
Potem barva spet ni imela vseh črtic. Pa še eno čiščenje.
Ko pa sem do konca vse natisnila, se je oglasil, da ima dovolj odpadne barve in da moram izprazniti še to.  In ko to storim, je potrebno resertirati vse skupaj, ampak kaj ko si v tem primeru s svojim računalnikom malo težko pomagam, tako pravijo na forumih, in sem šla po tisto malo modro zverino.
Pa naloži program. In ugotoviš, da tiskalnika ne najde.
Pa naloži gonilnike za tiskalnik. Pa ga komaj najde.
Potem pa uspešno naložiš vse.
In črna ne dela. Super, ane.
Pa sem printala, kar dvakrat čez in upala, da se mi ne zamakne.
Toliko mi je bilo vseeno, da mi je še vedno. Samo še posteljo vidim.
Jutri bo šele kolobocija, ko imam nekaj čisto zjutraj, izpit pa popoldne. To se bom zabavala vmes.
Če pozabim knjigo, se bom kar nekam poslala. Pa še vezati moram.

To pa so problemi tipičnega študenta dizajna ali kako?

Spat!

Plavi Orkestar - Odlazim