In potem se zbudim, ane. Ker je vse skupaj precej skrajno, nemogoče.
Ker potem se lahko pogreznem v zemljo in tam počakam, da bodo v naslednjih tisočletih našli moje ostanke.
Saj bo šlo. Počasi.
Ker sem vedno znova in znova presenečena, kako hitro me vse sesuje. Samo ena malenkost je potrebna in me že ni. Ko bi bila le stabilnejša. Tako ne bi bila vsak trenutek znova razočarana za stvari, ki me sploh ne bi smele bremeniti.
Prekleto.
Pa za danes sem naredila tak fin plan kako bom šla sama s seboj gledati muzikal. Ampak še sama sebi ne morem biti družba. Ko človek pričakuje, da bo vsaj tukaj šlo, pa ne.
Rabim ljudi. Da sem kolkor tolko kulj. Da je svet lepši in sem najboljša moralna podpora. Ker pač sebi preprosto ne morem biti, sem pa ljudem okoli mene. Tudi to šteje, kajne?
Izrazla sem močna čustva jeze, ko sem naredila tretji krog po preljubem Kranju in ni bilo niti enega parkirnega mesta, jaz pa nisem bila preveč v dobrih odnosih s časom. Tako, da se to ni izšlo.
Morda se tudi ni izšlo, ker moram početi druge stvari in pač preprosto ne bi imela časa, da bi šla še Cabaret gledati.
Mogoče moram gledati stvari z drugačne prespektive in ne reagirati tako zaletavo.
Ampak takšne so situacije in takšni so trenutki.
Danes sem se naokoli prevažala kar z avtomobilom. Ni bilo mojega standarnega avto-vlak-peš razporeda. Ker sem bila nasprotno dostavi. Šla sem iskat stvari. In dobila avto z vinjeto in denar za bencin.
Čeprav sem še vedno navdušena nad momentom, ko se vsedem v lasten avto. Ne vem, ampak blazno mi je všeč.
Torej pri teh enoprostorcih je pač problem, da nikakor ne grejo v majhna pakririšča. Kljub vsemi popravlanju in motoviljenju z volanom. Rezultat je bil takšen, da nisem mogla ven iz avta in bi verjetno spet zakleni volan. Torej je bila opcija - najdi drugo parkirišče.
Prevažanje po Ljubljani ob prometnih konicah je en sam napor. Čeprav sem se pridno poskušala izogniti večjim možnostim zastojev.
Sončkanje pretežno v senci je prav luštno pred faksom. Sedaj vsi visimo na kavicah in čiku, jaz nisem ne za eno in ne za drugo, vsakič, ko se pokaže priložnost za odmor. Nekako kolektivno jamramo nad vsem, kar bi morali imeti narejeno. Mislim, da se bomo šli superjunake s supermočmi ustvarjanja ob "deadlinih".
Do takrat... pa saj imamo še čas. Ane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar