In ko pogledam nazaj v dan, se zavem, da nič ni ostalo od njega. Tako - nič - kar bi bilo pomembno ali na kar bi se sploh spomnila.
Nehati moram puščati te dneve mimo. Ker gredo dnevi v tedne in ti v leta. No, v mesece prej, ampak vedno bolj in bolj hodijo v leta. S hitrimi koraki.
Ker se z jutrišnjim dnem začenja nov teden, zame pomeni konec 2. semestra in začetek izpitov, oddaj, še zadnjih zamujenih popravkov in nekaj naučenih strani. Vse tja do sredine junija bo šlo to. In potem bo prvi letnik mimo še predno bom vedela za res. Oziroma, saj je že zdaj skoraj mimo.
Ta čas nas znova in znova preseneti, ko ga pustimo, da gre mimo.
Zavrtim Azerbajdžansko pesem When The Music Dies in pregledujem ilustracije, ko ravno odprem neko ilustracijo z napisom "you are my everything" in ženska ravno to odpoje. Naklučje?
Bolje pozno kot nikoli. Sedaj bom pripenjala stvari. Ker sem prejela povabilo s Pinteresta in že vidim, da me bo premamilo in bom pregledovala luškane in dih jemajoče stvari brez konca in kraja.
Še instagram rabim, pa sem pečena.
Kot sem danes imela sama s seboj precej ganljiv trenutek. Tako mimogrede. Ko sem za sekundo odplavala nekam proč in se mi je prikazala predvsem za moje pojme nenavadna slika pred očmi. Resno.
Rokice, ki so segale v daljavo.
Začela sem ustvarjati moj švedski zvezek in ga napolnila z ilustracijami, malimi skicami. Do sedaj.
Počasi z vsakim dnem. Tako še kam pridem.
Tack. Hvala. To sem se danes naučila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar