Eden je tisti, ko se ves čas trudiš in nekaj delaš in sploh noče in noče biti vidnih rezultatov. In potem pride do tega, da zadnji večer pozno v noč delaš, trenutno, da imaš narejeno za naslednji dan. In se vsi sprašujejo zakaj nisi že prej naredila. Pa saj sem! Pa ni bilo nobenega učinka.
Čakam na pridobitev supermoči.
To bo to.
Drugi pa je tisti moment, ko prideš po stopnicah in vidiš vlak kako se že pelje s perona. Ta občutek, ko ti vlak spelje pred nosom in se svet za sekundo ustavi. Potem se mi zavrti. In ko pridem k sebi mi je nekako čisto vseeno za vse in obsedim na klopi.
Torej, da nadaljujem. Tisti moment, ko si prineseš par fotk za inspiracijo in končaš čisto v drugem slogu na čisto drug način. Kaj?
Vsaj nimam problemo s posnemanjem ali kopiranjem. Očitno.
Kaže pa ravno dovolj optimistično, da bom lahko nekako speljala ta "samostojni projekt". Bolj optimistično kot moji prezgodnji prihodi na faks. Še vedno mi je uganka, kako mi je uspelo tako kmalu priti, če sem se vlekla kot megla po poti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar