Štartala sem ob osmih zjutraj od doma in se vrnila nazaj ob osmih zvečer.
Zjutraj kolokvij. Prej sem morala še speti mapo, za katero sem zvedela, da jo bom morala oddati šele v petek.
Izgledalo je kot, da sem čisto uspešno zagovarjala in predstavila svoj izdelek. Preoblikovanje oziroma redizanj podjetja. V mojem primeru je bila to plesna šola Urška, ki je dobila novo idejo podobo.
Še predno sem se zbudila so me preganjale sanje v katerih sem zamudila na kolokvij.
Vmes BTC. Predstavljala sem se po trgovinah nasporit Emporiuma in brskala med tonami oblačil. Nič, kar bi me posebno pritegnilo. Tistega, kar sem želela pa tako niso imeli. Mogoče, ker sem sklenila, da si nekaj privoščim za rojstni dan. Pa iz te moke res ni bilo kruha. Ker me je potem enak odgovor pričakal tudi v drugi trgovini in tretji. Nikjer niso imeli ničesar zame. Vsaj ne v moji številki.
Očitno sem povsod našla neko napako. Ali pa lahko še malo počakam na kakšno znižanje.
Dobro mi gre to šparanje. Ni kaj.
Na koncu pa sem si privoščila sladoled. Po kosilu. In obredenih trgovinah.
Ko sem se že naveličala zapravljati čas, sem se vrnila nazaj na faks. Tako je to ko potuješ z avtomobilom in si mimogrede na enem, zdaj na drugem koncu. Čeprav je res, da je na večini semaforjev gorela rdeča luč. Samo me ni tako zelo motilo.
Popoldne izpit. Tipografija. Ta naša tipografija in vse vaje s črnim okvirjem.
Še enkrat sem se načakala. Pokazala vse v minuti in odšla iz razreda z devetico.
Tako. Pa smo. En izpit manj. Še nekaj pa bomo.
Izmučena sem tako zelo, da mi že dogaja.
Prav maratonsko se odvijajo zadnji dnevi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar