In moji zapisi so ravno takšni. Izgubljeni nekje v delu. Izgubljeni nekje pri druženju z Bezierjevimi krivuljami in Pantone barvami.
Tako poteka to življenje. Sploh, ko imaš vse za narediti in se ti ni potrebno prikazati na faksu. Samo dobivaš maile o odpadlih predavanjih. Ki se končajo tako, da moraš imeti jutri vseeno vse narejeno.
Skoraj. Bo že.
Potem se mi zdijo vsi trenutki preživeti v dnevu le zamegljena slika. Rekla bi "blur".
Tisti pečen krompir, ki se je pekel in pekel, ko sem ga postregla kar s preostalim piščancem in smetanovo omako. Pozabila sem, da sem šla en krog s psam in da sem bila osebni šofer moje matere, ko sva šli po opravkih, ki so vključevali pošto in trgovino. In skoraj sem pozabila, da sta se mama in ata pripeljala z Bleda s testnim avtomobilom.
Če je bilo še kaj, potem pa res ni bilo tako pomembno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar