Tegobe na klopci

Sediš na železniški postaji, ko sonce pripeka ti pa se hladiš v senci.
Do prihoda vlaka je še vedno dobrih deset minut. Poleg tebe pa zvok tok tok to-to-tok blup blup, fanta, ki igra igrice.
Koliko časa preteče, ko ti požre živce in znoriš? Preizkušam meje potrpežljivosti. Ampak vse je dobro dokler to ni grizljanje hrustljave hrane.

In vedno znova in znova iz muhe delamo slona, pa niti ne vemo kdaj. Vsak mi pove, da mi je fletno, jaz pa vidim zgolj en kup neugodnih stvari. Nič mi v resnici ne manjka, ampak sploh ne vem od kje se potem pojavlja ta grozna želja po novem in po poskušanju zapolnitve praznine, ki jo v resnici sploh ni oziroma je precej navidezna.
Zakaj smo v takem svetu, ko nam nikoli ni dovolj - zakaj sploh smo tako narejeni, vzgojeni in živimo na tak način?
Včasih gledam okoli vse to življenje, ki teče in mrgoli, pa mi niti ni jasno, kako vse to nastane. Rabimo hiše in avte in en kup stvari. Novo je boljše, nam nikoli ni dovolj, ampak srečen pa ni prav noben. Vsaj cel čas ne.
Kdaj je zavladal denar? In mi ujeti v njegovo past. Ali si srečnejši, ko denar dela zate ali ko ti ni več pomembno za bogastvo, ampak drugače razvrstiš vrednote?

Odsotna sem. Vsak trenutek vmes bežim ven iz realnosti. Sedim na klopi, ampak nisem prisotna. Psihično. Če analiziram kaj me tare, ne pridem do nobenega odgovora. Morda, ker me nič otipljivega in opisljivega ne daje. Samo ta trenutek in še kakšen naslednji, ne obstajam v sedanjosti. Imam vse. Morala bi skakati od veselja. Pa me ni niti tu.

Steve Kazee and Cristin Milioti - Falling Slowly

Istagran

A ni zanimivo, bolj ko se bližamo koncu, izpitnem obdobju in "odhodih", več časa imajo ljudje. Natrpan urnik kar kliče po luknjah med katerimi se najde čas za pijačo.
Torej danes sem se pridno družila.
Najprej z gospodično vzgojiteljico in Američankama, nato pa še s sošolkami na faksu.

A sem že povedala, da se faks drugo leto seli v industrijsko cono v Trzinu. Nisem?
No, morda je najbolje, da se začnem poslavljati od Ljubljane, ampak še vedno nimam niti najmanjšega pojma kako bi to znalo funkcionirati. Ja, Trzin.
Sedaj bomo Fakulteta za dizajn, ker je vse samo še v nazivih in čudnih lokacijah. In kako za vraga naj pridem do Trzina?
Že sedaj moram biti pokonci dve ure preden začnem s faksom, pa imam "samo pol ure" vožnje. Ampak čakanje in povezave do vseh prevoznih sredstev nanesejo na takšno časovno razliko. Predstavljajmo si še lovljenje dveh urnikov prevozov. Niti ne bom pomislila na to, ker mislim pa, da tega ne bi zmogla. Že tako preveč časa zapravim s prevažanjem.

Nekateri bodo šli na Poljsko, drugi na Portugalsko. Kam grem jaz? V Trzin.
Upam, da je to ena velika potegavščina in, da bomo čez nekaj dni dobili mail, da nas vlečejo za nos in da ostajamo za Bežigradom. Kako močno lahko upam na to?

Klepet. Izmenjava informacij. Smeh. Učenje slovenskih izrazov. Zapletanje z izgovorjavo angleških. Pa je šel čas mimo čisto prehitro.
Očitno veliko razmišljam o stvareh katerim nočem imeti kakšnega posebnega zanimanja. Nočem jim posvečati pozornosti, ampak še vedno kaj vprašam in odgovarjam na zastavljena vprašanja. Teme, ki so včasih težke in zakomplicirane. Ki jih ni moč razumeti, dojeti ali sprejeti. Vera je pač kočljiva stvar.
Nič bližje nisem odkritju - kaj za vraga počnem tu?
Sem kot tisti izgubljen Dinozaver sredi semaforiziranega krožišča. Sredi Tomačevega in gledam v smeri - Trzin. Šale zbijam pa kar na svoj račun.

Fotografijo smo imeli na sporedu. Brez teorije, ampak s praktičnim delom. Tematika - Instagram. Istagran. Istagram. Kakorkoli. Nekaj časa je trajalo, da smo pogruntale vse črke v besedi.
Ampak to je bil lep izkoristek časa za kavo ob fotografiranju. Sonček nam je svetil. Luštno nam je bilo. Vsaj nekaj.
Potem pa smo skupaj zmetale vse in uspešno sestavile nalogo.

Anouk - Birds (Eurovison 2013 Netherlands)

Kam je izginil zagon?

Danska je slavila. Precej predvidljivo, ali kako naj rečem. Mislim že, ko sem videla nastop v torkovem polfinalu sem si rekla, da je to potencialna zmagovalka. Prav res - "ta lahko zmaga" - so se oblikovale moje misli. Pa še kako prav sem imela.
Zanimivo je kako se pojavi pomp okoli Evrovizije tisti teden. Prej in potem pa skoraj nič. Predvsem letos, ko še Eme ni bilo.

Zdi se mi, da sem tako blazno neproduktivna zadnje dni, ampak tisti čas na vrtu je prava mala oaza, samo nekaj korakov stran. Ne znam zbrati na kup toliko energije in motivacije, da bi kaj čisto za res naredila. Je res tak čas, ali sem to samo jaz?
Bolj kot se šolsko leto bliža koncu, manj veselja in zagona imam. Zakaj?

Emmelie De Forest - Only Teardrops (Denmark - Eurovison 2013)

Tista evrovizijska sobota

Naša slika na televiziji je postala 3D. Zakaj bi potreboval kakšno posebno tehnologijo s super-duper zaslonom, če te lahko samo antena malo "zajebe" pa izgleda kot isti učinek. Smešno.
Včasih stvari ugasneš in prižgeš, pa spet delajo normalno.

Četrtek sem preživela pretežno do delno oblačno v Ljubljani.
Z avtobusom do tja. Pa korekture naših pralnih praškov, ampak sem vztrajala na faksu skoraj vse dokler niso izredni začeli s predavanji.
Potem pa sem bila že na prešercu in srečala mojo ameriško prijateljico. Melisso.
Čeprav sva se nazadnje videli lansko leto, ko je bila ta čas v Ljubljani, se zdi, kot da je bilo včeraj. Navdušen pozdrav in dolg klepet ob kosilu. Prav lepo jo je bilo videti.
Ampak bolj presenečena sem bila nad sprejemom, ki so ga izvedli, ko sem se prikazala pri Američanih. Tam, kjer imajo sedaj prostore.
Komurkoli sem se predstavila - vsak je poleg vprašal, če sem tista, ki sem napisala dramsko besedilo. Presenečeno sem vsakemu odgovorila, da ja. In vsakega sem vprašala - kako pravzaprav ve? Ampak očitno se dobre novice širijo s tako svetlobno hitrostjo, da človek komaj verjame. Hecno.
Ja, dejansko sta mojo predstavo prišle gledati dve moji prijateljici iz Amerike in to poročale skupini, kar je naletelo na presenetljivo odličen pozitiven odziv. Ampak na koncu sem morala povzeti zgodbo in so vsi v en glas ugotovili, kako neverjetno globoko sporočilo nosi. Kljub svoji lahkotnosti.
Gledali smo dva zanimiva videa. Črna luknja in padajoči krožniki. Drugi ima predvsem zanimiv vizualni prikaz.
Na koncu večera pa me je čakal prevoz na drugi konec Ljubljane in moja najljubša družba. Večer se je iztekel čudovito. In prebudila sva se v jutro.

Ni moj instagram, sem pa slikala jaz.

Petek. Dopoldne sem preležala crkljivo. Potem pa se je dan izgubil v klikanju in prestavljanju pikslov po ekranu. Čeprav sem se zavestno lotila dela za faks, videti ni kaj dosti "napredka".
Šment.

Sobota. Cel dan sem preživela zunaj. Ali nekje v gibanju od enega konca Kranja na drug. Z očetom sva bila leteča. Nakupila sva sadike različne zelenjave za vrt in hrano, ki jo je zmanjkalo. Bila sva sama. Naredila sva si piknik in posadila še vse na vrtu. Sedaj imamo še bučke in kumare pa cvetačo, šest vrst paradižnika, brokoli, papriko, feferone in lubenico. Poleg vsega ostalega. Malenkost sva ukrotila maline, potem pa sem se zleknila pred televizijo in gledam, kam se bo drugo leto selila Evrovizija. Me prav zanima.

Cenim da se poje v nacionalnih jezikih. Zaljubljam se v jezike severne Evrope. Počasi in vztrajno.
Islandija mi je dala to vedeti, skupaj z Estonijo, začela pa je Švedska.

Hannah Mancini - Straight into Love (Slovenia Eurovision 2013)

Živalski vrt: nepričakovano

Pa se vračam nazaj. Nevede sem si vzela skoraj tedenski premor, ker mi besede preprosto ne stečejo. Slišala sem lastne napisane besede na odru, sedaj pa se mi je zataknilo. Šment.

Vrnila sem se v kruto realnost soočanja s problemom malih lazarjev, ki požrejo prav vse kar vidijo na vrtu. Spravili so se na mojo meliso in peteršilj in sem jih naokoli preganjala z vrelo vodo. Čisto prav jim je!
To sem počela v torek. In gledala Evrovizijo. Za mojo favoritko sem si izbrala estonsko pesem. Čeprav nisem razumela čisto nič, sem se popolnoma raznežnila in mi je šlo kar že malo na jok. Pa niti ne vem zakaj. Nisem razumela pesmi, sem jo čutila. Ampak mislim, da zna Danska zmagati. Ima tak zmagovalni potencial.
Na našo pesem sem se sicer navadila, vendar ni kaj dosti pomagalo, saj smo zopet obviseli iz finala kot vsa bivša juga.

Sredo, današnji dan sem imela pester. Predavanja so mi odpadla, pa sem bila kljub temu pred faksom. Vzela sem si dan za izlet. Čudovit izlet, ki je prišel čisto spontano in nepričakovano.
Ena pijača s prijateljico, bivšo sošolko, ki je sicer na isti fakulteti, ampak jo vidim na vsake svete cajte in to je bilo enkrat po zelo dolgem času. Da sem slišala, kaj je novega. Da sva poklepetali.
Potem sem bila že tempirana naprej, saj sem za drugim ovinkom zamujala na drugo pijačo. Še dve prijateljici in bivši sošolki. Da smo malo pojamrale in malo prišle na tekoče.
Ampak sem bila natempirana.
Hitro sem prišla iz Bežigrada do živalskega vrta. Ja, dejansko do živalskega vrta.
Nikoli si nisem mislila ali pričakovala, da se bo dan tako razpletel. Mislila sem, da bova šla samo na kosilo. Ampak očitno me zna presenečati in mi s predlogi čisto "na glavo" postaviti dan. Z največjim veseljem in navdušenjem sem se strinjala s predlogom.
Verjetno žival, ki sem se jo najbolj veselila, da jo vidim je bil osel. Ja, osel. In sovice. Vse sovice. Pa morski lev. Pa kopitarji. Pa volkci. Pa kapibare in mara je najbolj prikupna žival. Mešanica zajca, srne in morskega prašička. Prikupno bitjece.
Sprehodila sva se naokoli. Prav luštno je bilo. Še vreme se je držalo, čeprav je hotelo nekaj deževati, ampak ni bilo sile. Samo nekaj kapelj.

Birgit Õigemeel - Et uus saaks alguse (Eurovision 2013 Estonia)

Moj Dinozaver

Bila je prekrasna uprizoritev. Bilo je več, kot bi lahko upala in si zamislila.

Moj Dinozaver je zaživel!

foto: KŠK

Kako blazno sem bila živčna pred samo premiero, se verjetno sploh ne da opisati. Ampak so mi vsi cel čas prigovarjali, da sem jaz tako ali pa tako svoje že naredila, sedaj so Tojtojevci na vrsti, da se izkažejo. Da ne glede na vse, je moje besedilo odlično in oni ga od tega trenutka lahko samo še nadgradijo. Ker v dejstvo, da bi ga pokvarili, sem malenkost dvomila, saj se mi zdi, da sem jim zaupala.
Ampak še vedno, sem le svoje delo videla na odru.

Torej. Tekila in pol za pogum. Za moje živce. Potem pa je ura bila že osmo in smo se spravili v stolp. Škrlovec.
Imela sem rezerviran oziroma rezervirane sedeže v prvi vrsti - na katerem je prisrčno pisalo "Kaja". Mislim, da sem jim vzela ta listek. Pa še plus dva sem dobila, ampak je malo trajalo, da smo se zmenili, kako bomo vse tri zasedli, saj je bila dvorana polna.
Torej jaz v prvi vrsti. Direktno pred odrom. S pogledom na vse.

Vodja projekta, torej Eva Kern, nam je pred začetkom namenila nekaj besed v zvezi z natečajem, žirijo in o zmagovalki. Meni. Kjer sem bila povabljena tudi na oder, prejela diplomo in še "vrečko presenečenja". S knjigami in KŠK-jevimi "dobrotami". Hvala Eva!
Ne vem zakaj, ampak sem se precej razveselila majčke letošnjega Tedna mladih. Ha.

foto: KŠK

In trajalo je vse dokler mi Dinozaver ni zarjovel v obraz, da sem se pomirila in sprostila.

Cel čas sem spremljala z odprtimi usti in z nasmehom. Mislim, da so vsi malenkost pogledovali k meni, ko sem se smejala in nasmihala cel čas. Kaj naj rečem, uživala sem. Požirala sem en prizor za drugim in sledila besedam, ki sem jih dejansko sama zapisala.

Moram poudariti, da me je predstava navdušila. Tista podoba, ki je bila v moji glavi, ko sem pisala je bila tako suhoparna in prazna, da je bila že kakršna koli druga predstava neizmerna nadgradnja.
Vse moram pohvalit. Super so bili. Predvsem Dinozaver je bil svetoven. Tak pristen dinozaver z izredno simpatičnim kostumom.
Tekst je lepo tekel. Odziv publike je bil fenomenalen. Pridno jih je zabavalo vse skupaj. Vsi navdušeni. Samo to sem slišala. Mene verjetno najbolj, saj sem se cel čas smejala. Saj pravim. Zaradi vseh "for" in zaradi tega, ker je bilo preprosto zabavno. Še v tistem "prelomnem" trenutku, ko nekako doživiš "katarzo" so mi od vseh možnih občutkov in Dinozavrovih na videz solznih oči, v oči "skoraj" stopile solze. Dejansko me je prevzelo vse.

Ampak šele po drugem ogledu, saj so jo zaradi množice, zaigrali dvakrat, sem dojela dejstvo, da sem napisala dramsko besedilo.
Jaz.
In da sem pravkar že drugič videla svojo kreacijo na odru. Kot ponosna mamica.

foto: KŠK

Torej HVALA gledališkemu društvu Toj to! in vsem, ki so poskrbeli za izvedbo tudi Klubu študentov Kranj. Hvala Tadeji za režijo. Hvala mojim trem postavam, torej Katji, Primožu in Davidu. Hvala najbolj spočitemu statistu Aljažu. Navsezadnje pa en ogromen hvala najboljšemu hodečemu, rjovečemu in vživetemu Dinozavru Žigu!

Moj najljubši moment?
Že včeraj nisem znala odgovoriti na to vprašanje. Mogoče ta, ko se iz oči v oči soočim z dinozavrom, ki me hoče prestrašiti, ampak se ne dam. Ker je prišel izpod mojih prstov, kljub vsemu in me nekako ne vrže s tira.
No, mogoče pa izberem tri najljubše prizore.
Eden je "uživanje v tišini", ko sem mislila, da me bo pobralo od smeha. Dvakrat. In sem se pridušeno smejala.
Drugi je uporaba "semaforiziranega krožišča", ta me je že med pisanjem zabaval.
Tretji je tisti, ko ugotovi, da vsi rabimo nekoga. In tukaj obrnem glavo in pogledam na svojo desno, se nasmehnem, se spogledava in se posvetim predstavi z ohranjenim nasmehom. Srečna. Resnično srečna.

foto: KŠK

Če bi rekla, da nimam besed za to, kar se je izcimilo iz vsega, bi lagala, saj sem napisala cel sestavek. Fenomenalno.

Neomi - Poglej

Vsi moji dvomi in Dinozaver

Imam precej mešane občutke. Ne vem, če sem pripravljena na jutri. Ne znam niti odgovorit na vprašanje, če se veselim. Bolj me je strah.
Tega, da bom pred seboj videla, svoja lastna občutja. Svoje besede, ki me bodo nagovarjale nazaj.
Ker mogoče je veliko mene notri, in se ne bom soočila z Dinozavrom, ampak sama s seboj.
Mislim, da si ne znam niti predstavljati. Ne znam niti opisati, kako nervozno in živčno se počutim na zadnji večer pred premiero.
Pa sem napisala samo besedilo. Nič več. Vendar je dovolj.
Strah me je, ker ne vem kako se bodo ljudje odzvali. Ne. Bolj me skrbi kako se bom jaz odzvala na njihov odziv.
Psihično sem trenutno tako šibka, da se lahko sesujem sama vase. V trenutku. Še vedela ne bom kdaj.

Pa vendar. Vse bo dobro. Kajne?

foto: Gledališko društvo Toj to!

Torej. Jutri. Ob 20h. Stolp Škrlovec v Kranju. Skozi Layerjevo hišo na naslovu Tomšičeva 32. Pocukajte me za rokav, ker verjetno ne bom mogla vsega naenkrat dojemati.

SMASH - Rewrite This Story

Rožnejšata

Mislim, da si štejem v neizmerno čast, to kar imam.
Danes sem malenkost osladna, čeprav se mi zdi, da ni kazalo ravno tako. Ampak morda se včasih le prikaže trenutek, ko je svet gledan skozi rožnejšata očala in so misli bolj pozitivne. Če si zlomite jezik na "rožnejšata", se opravičujem. Ampak bolj rožnata, mi ni ustrezal.
Tako ali pa tako se danes zapletam z besedami. In nasmejana sem bila do solz. Med branjem pri skupinski nalogi. Definitivne gredo točke za najbolj zabavno in sproščeno skupino - nam.
Žlobudra v trebuhu. Takoj za slovensko zavistjo. Pa bi prodali kakšen televizor.

Ne pozabite na Dinozavra. Se vidimo v nedeljo!
Tako neumestno. Saj vas bom še pridno opominjala.

Prav. Priznam. A lahko imam tako plapolajočo in gibajočo se obleko kot jih imajo dame pri spodnjem nastopu. A lahko? Prosim?

Celtic Woman - Níl Sé'n Lá

Prestice in jagodni jogurt

Kar se trudim v zadnjem času, ni nabrati gradivo in ideje za pisanje, ampak zbrati potrebno koncentracijo za pisanje. Preprosto popustim prehitro in obupam.
Napišem stavek in odneham. In potem se skoraj da tepem po glavi, ker od mene ni prav nič.
Trenutno hodim po svetu kot zombi. Delno sem mrtva in dan za dnem, predavanja za predavanji skupaj s svežim zrakom, črpajo življenje iz mene, ki ga vsi naokoli vdihavajo in izdihavajo, le v meni ga ni več.
Naporno je biti vsako popoldne oziroma vsak večer v predavalnici z najbolj neudobnimi stoli in veliko preveč ljudi in precej premalo kisika. Preprosto naporno je že samo to. Kako naj se potem osredotočaš še na tisto, kar ti govorijo in te poskušajo navdušiti, ko v tebi preprosto ni nič za navdušit.

Tako sem zadnje dva dni.
Zbujam se ponoči. Sanjam o zamujenih letalih in še nekih čudnih stvareh, ki puščajo samo občutke. Edina svetla točka, ki me zgane je to, da slišim glas z druge strani telefona. Četudi že ni nič za povedati, rada samo slišim glas. Ker me pomiri in mi da tisti mali košček upanja, da se lahko spravim s faksa domov in čakam, da pride vikend. Ali pa vsaj kakšen ukraden trenutek med tednom.
Če ne bi imela tega, potem niti ne vem kako bi zdržala vse to. Ker pojenjam in poskušam grabit moč na en kup, ampak ironično nimam moči niti za grabljenje.

To počnem že dva dni. In jem lumpi prestice.

Coldplay - The Scientist

Maj me je pojedel

Zapestnica s srčkom je razpadla. Srček je bronast postal. Namesto zlatega.

Izgubila sem se. Doma na vrtu. Med prazniki. Kresovanjem. Počitkom. Igranjem.
Zgubila sem se v lasten svet in sem tolikokrat odprla prazno stran, pa besede preprosto niso stekle.
Zato sem se izgubila.
Včasih se to zdi podobno trenutku, ko si brez glasu. No, skoraj tako se včasih počutim, ko ne morem nič skupaj spravit, da bi kaj napisala.
Mene muči, če že nikogar drugega ne.

Ampak sedaj se počasi sestavljam skupaj. Mogoče.
Pa se vprašam, še ima smisel? Vse to?
Ampak na koncu koncev, še vedno ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj pišem blog. Morda, ko bom enkrat dobila odgovor, bo konec. Do takrat, se bom pa še vedno poskušala zaposliti z iskanjem odgovora.

Kaj sem počela v preteklih dneh?
V sredo sem barvala vrtne palčke. In oživela sta. Z novim nanosom živih barv in rožnatimi ličku.

V četrtek sem vozila za najbolj počasnim voznikom, ki je imel Audija. Še nikoli nisem videla kaj takšnega. Vedno sem bila prepričana, da z Audijem pride stereotip, da ima voznik težko nogo, ampak očitno se najde tudi takšen, ki se skozi naselja vozi 40 in izven njih komaj doseže 60 na števcu. Saj se mi ni nikamor mudilo, sem nekaj časa vztrajala, potem pa nisem mogla več, in je avto dobil veter v "lase", ko sva še malo pod omejitvami odbrzela mimo. Kaj takšnega pa še ne. Mogoče pa je zgolj "nedeljski voznik", kdo bi vedel.
Skratka zatekla sem se na podstrešje, na obisk. Nekaj sva se trudili ustvarjati, ampak sva kaj kmalu prešli k gledanju filma. Vmes sva imele med razmikom nadstropji še krajši ovinek za hrano.
Across the Universe. Saj bi rekla, da je dober mjuzikal, ampak ga tisti "zadeti" deli preprosto pokvarjio. Saj človek nekako razume, da gredo skupaj z zgodbo, ampak, če bi jih spustili ne bi bilo čisto nič narobe. Čisto nič.
Potem sva razpravljali iz čigave glasbe bi lahko vse naredili mjuzikle in kako bi to zgledalo.
Rižota brez graha.

Včeraj sem preživela dan med HTML in PHP jezikom. Nekje vmes sem naredila krajši premor s svežim zrakom, ko sta se stara starša pripeljala kar s kolesom na obisk. Po tistem pa sem preprosto obupala. Stvari preprosto ne razumem več. Ne delujejo več.
Tisti neroden trenutek, ko odpreš vrata in sprašuješ dostavljavca hrane, če ima pravi naslov. Potem mati vsa vesela zleti skozi druga vrata in ti razjasni, da smo naročili kruhke. In na koncu so vsi samo pridno prikimavali, da to je pa res splošno znano dejstvo.
Ampak sem še vedno stala pred odprtimi vrati in se spraševala kaj se dogaja.


Danes. Kaj pa sem danes počela?
Ujeta sem bila med vse nalive. Točo. Nalive.
Imeli smo piknik na vrtu in obilico hrane. Če bi pekli še pleskavice, bi jo ostalo precej več, tako pa je še s popoldanskim prigrizkom izginila preostala.
Malo zagona sem dobila, ko sem lahko uživala v dobri družbi. Kratko in sladko. Vedno čas prehitro mine. Vsak trenutek bi podaljšala, vendar pa vzamem vse, kolikor je dano..
Pred dežjem pa sva z mami posadile še vse kar vsa danes nakupili. Potem pa so se plohe vrstile ena za drugo. Tako, da je vse fino zalilo.

Česa pa res že dolgo nisem jedla. Lumpi zmrznjenega sladolednega piškota. Prav tega.

Rihanna - Diamonds