Razbita Flaška

Kaj narediš, ko razbiješ Flaško?

Nekako ne morem verjeti, da je sedaj v kosih. Da se je razbila. Da je še vedno samo steklo in je kljub vsej svoji moči, krhka.
Tisto močno in težko steklo mi je vedno tako delovalo, kot da lahko preživi vse. Kaj, ko sem se motila. Pa mi ni prvič padla. Mislim ponavadi je imela malo bolj oblažen padec. Ampak ta je bil zanjo preveč usode. Medtem, ko sem na drugem koncu mize poskušala ujeti melanholijo zunaj je začelo kar naenkrat vse zvoniti. Telefon. Računalnik. Vse me je opozarjalo, da me nekdo kliče. In v tistem, ko sem želela najti slušalke sem tako nesrečno zbila Flaško z mize, da še sama ne vem čisto točno kako mi je vse skupaj uspelo.
Saj vsemu skupaj sploh nisem verjela in sem jo čisto avtomatsko pobrala, a potem je bila na moji mizi velika luža. Kar teklo je od neoprena.
In takrat mi je postalo jasno, da sem zdrobila svojo Flaško. Tista, ki mi je bila podeljena kot neke vrste čestitka in zahvala za sodelovanje na njihovem natečaju. Nisem zmagala, prišla sem v ožji izbor, a z vsega ven sem dobila Flaško.

Občutek imam, da ni bilo samo steklo tisto, ki se je danes strlo.
Ampak, če ne drugega se bo pretvorilo v srečo.

Žal.

Sem pa videla sneg danes. In se mu čudila. Na široko. Skupaj s sošolko. Kar nisva in nisva mogli verjeti, da sva na tleh gledali v sneg, ko sva stopili iz avtomobila pred Kolosejem. Nobeni ni šlo v račun.
Zdelo se nama je, da sva predolgo ždeli za računalniki v Trzinu. Danes še posebno produktivni. Meni se že tako meša od tega projekta, da sem danes dobila same pohvale. Potem se mi resno meša. Ampak me je posrkal. Vso resnost sem vzela zelo neresno in se začela igrati. Z belino. Z dihanjem. S tem kako so teksti postavljeni. S tem, da bodo imeli štiri fotografije na stran. In pika.
To je bila zabava današnjega dne in iz naju je privabila marsikateri trenutek smeha.

Kaj pa včeraj?
Bila sem kot ta megla, ki se sedaj že nekaj časa vleče zunaj. Tako nezainteresirana, da sem šla spat že, ko je odbila deveta.

A kdo rabi rokovnik? Čisto resno sprašujem.
Morda pa je to idealno darilo, ki ga iščete. Verjetno res.

Henry Mancini - Moon River

Ko se ozrem v nebo

Kaj naj naredim?
Kaj narediš, ko pogrešaš?

Jaz se zadnjih nekaj dni ves čas trudim s tem, da imam cel čas nekaj za delati. Naredim si delo in potem ga imam kmalu preveč. En projekt pa že razmišljam o drugem, vmes pride tisti za faks nad katerim seveda obupam. Dvakrat. In potem se kar naenkrat pred menoj pojavi luknja. Trenutek, ko me zmanjka. Ko pogrešam.
Pa niti ne znam definirati tega čustva, ampak vse skupaj je samo ena velika praznina. Želja pomešana z nedosegljivostjo.

Toliko, da bi se skrila pod odejo in tam počakala dokler stvari ne bi bile boljše. Pa žal ne gre tako. Lahko samo globoko vdihnem. Se poskušam skoncentrirat in delam naprej. Samo natipkan sms ostane na zaslonu, ki se izključi, ko odložim telefon na mizo.
In vem, da še nekaj časa ne bo odgovora. Da sem cele dneve na "stand by" in, da se ponoči zbujam.

Nekaj o sreči.

Razpeta sem med to in te moje rokovnike.
Za letno poročilo pa se lahko postavim na glavo, ker mi preprosto ne gre skupaj. Sestavljam puzzle, ampak na silo, vse koščke, ki sploh ne pašejo skupaj. In skrbi me, da potem nimam nič za pokazat in, da so vse samo prazne obljube.

Še na čaj že dolgo nisem šla. Ker se mi zdi, kot da nimam nič za dodati. Za povedati. Da ni nič novega. In potem nobenega ne pokličem.
Le veverica spleza na drevo.

Train - When I Look To The Sky

Musaka

Kako pravzaprav dolgočasen dan je šel mimo, se zavem šele zvečer. Leže v postelji.
Ko gruntam in ugotavljam, kaj je bilo danes dobrega.

Moj svet se je sedajle zavrtel okoli rokovnikov in še vedno se vrti v tej smeri. Hitro sem se spravila še to dodat na spletno stran.
Tudi Babushka je delila to z vsemi oboževalci na socialnem omrežju.
Če se malo ščipam, a je čudno?
Vesela sem. Da sem svoj izdelek spravila v svet in ga delila z vsemi vami. Poleg tega pa je to šele začetek moje zgodbe. Tu so se mi na široko odprla vrata.

Rokovnik za 2014.

Musako sem ustvarjala. Prvič.
Ni šlo ravno po načrtih. Čeprav je vse izgledalo precej optimistično. Ampak, ko so vsi sedeli za mizo in jedli mogoče malo kakšen aldente krompir, so bili pametni. Prej pa nikjer nobenega. Samo jaz in recepti ter navodila na spletu. Mogoče sem predebelo narezala, mogoče sem premalo kuhala. Jaz nisem bila čisto zadovoljna, ampak se je pojedlo. Precej, skoraj vse, kar nisem pričakovala. Moj svet je bil malo razkuhan, za razliko od krompirja.
Ampak je bilo pa vse skupaj zelo musakasto izgledajoče in dišeče. Vsaj nekaj.
Vaja bo pač morala narediti mojstra. Tako. Se bom že naučila.

Cele dneve sem za računalnikom. Cel čas imam nekaj za delati. Ali nekaj gledati. Ali nekaj brskati.
Sploh si ne znam vzeti odmora, ker me je strah, da me bo ujel ali povozil čas. Dan ima včasih malo premalo ur.
To se mi zdi, da potem dnevu da tisti "dolgočasni" del.

Tony Christie - Amarillo

Rokovniki KONOČZASPI

Včerajšnja zgodba in včerajšnje veselje se nadaljuje…

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.

Želela sem narediti koledarčke in jih poslati v svet. Pa pridem do sklepa, da danes noben ne rabi več koledarjev, ker jih dobiš že povsod. Sem pa razposlala naokoli nekaj sporočil in dobila vsaj pozitiven odziv.
Prav iz tega pozitivnega odziva in ideje, se je stvar odvila naprej. Sicer ne vem kako, da nisem pomislila na to.
Skratka bilo je tam v mailu, zapisano. In zasidralo se je v mojih možganih. Kaj, če bi? Kaj, če bi res naredila planerje?

Zagrabila sem za idejo. Še bolj kot to, sem zagrabila za delo. In en vikend, da se je vse razvilo. Bilo je kot, da sem imela že vse na pol pripravljeno, da je vse samo čakalo name, da vse spravim skupaj. Da dam obliko. Da dam podobo in ustvarim nekaj luštnega.
In tudi to sem naredila.

Vsak je podprl mojo idejo. Vsak je z navdušenjem pregledal vse. Vsak mi je dal pozitiven odziv. In še sama sem bila presenečena. Tudi vse predloge za popravke sem vsrkala vase in jih preoblikovala. V boljše. V bolj praktično.

In pred menoj na računalniku se je znašla podoba. Od ideje do izvedbe so pretekli trije tedni. Zgolj je bilo potrebno, da sem z največjim navdušenjem v roki držala izdelek, ki sem ga oblikovala z največjim veseljem.
Mojim ilustracijam živali sem vdahnila življenje. Želela sem dodati praktično vrednost in uporabnost rokovniku in ga prilagodila uporabnici rokovnika. V tem primeru sem dodala take malenkosti, ki sem jih pogrešala drugje in katere sem si potem sama ustvarjala v svojih rokovnikih. Dodala pa sem še tisto malenkost več. Dodala sem pridih slovenskega.

Z veseljem sem dopoldne preživela v knjižnici po tistem, ko se mi je utrnila ideja, da vse skupaj lahko obogatim s slovenskimi pregovori in reki. In izpisala sem si jih tri strani v zvezku. Izbrala pa dvanajst kandidatov. In še enega za začetek.

Skratka, ko pogledam ta proces še sama komaj verjamem, da se je zgodil. Da sem uspela nekaj narediti. S srcem in dušo. Zase in za vse vas. Da vam polepšam načrtovanje prihodnjega leta.

Pet naslovnic. Dvanajst živali. Govorijo vsaka svojo zgodbo.
Več o vsem skupaj lahko preklikate na Facebook strani konočzaspi.

Tele luštne rokovnike pa dobite v Babushka Boutique. Na Gosposvetski 8 v Ljubljani.
Morda so ravno zate ali pa kot prikupno darilo, ki bo razveselilo marsikoga.

Taylor Swift - Enchanted

Kup luštnih stvari

Luštno. Luštno. Luštno.
Čeprav me je zbudila luč, sem bila že v naslednjih petih minutah boljše volje, ko sem dobivala sporočila za lepše jutro. Če se je moj dan šele začenjal, se je nekje ta končal. Hecna je ta časovna razlika.
Sem bila vesela, da sem zvonenje budilke izklopila med pisanjem sporočil.

Neizmerno neverjeten občutek je, ko v roko primeš nekaj kar si sam ustvaril. Kar sem še nedolgo nazaj prestavljala v obliki pikslov in krivulj po zaslonu. In sedaj sem imela v rokah. Če je bila nedolgo nazaj samo ideja, je bila tu končna izvedba.
Super sem navdušena in vesela. Ker je izpadlo še veliko bolje, kot sem si sploh predstavljala. No, v resnici imam zelo slabo predstavo. Po pravici.
Zato me toliko bolj potem navduši izvedba in realnost.

Rokovnike imam. KONOČZASPI rokovnike. Za prihodnje leto!
Noro!
Celo zbirko le teh.
Bom še bolj podrobno razložila kakšen dan kasneje, ampak trenutno sem čisto navdušena. In to veselje sem delila z vsemi. Čeprav daleč stran.
Kako zanimivo je, ko spoznaš, kdo je tista oseba s katero želiš prvo deliti to veselje. Že takrat pri Dinozavru sem imela to izkušnjo, sedaj pa je vse skupaj deja vu. Ker sploh nisem pomislila na kakšno drugo možnost, ampak samo na to kako bi to izrazila.

Če smo med faksom postavili studio in prestavljali plakete sem ter tja, sem se popoldne znašla v Ljubljani. V samem centru. No, ne strogem delu centra. Ampak bila je Ljubljana, za razliko od mojih "trzinskih dni".
Šla sem na sestanek, da sem predala moje rokovnike in se domenila za vse podrobnosti.
Če se sprašujete kje me boste našli, bo Babushka pravi naslov. Kmalu. Kar se mojih izdelkov tiče. Pa še prav navdušena sem nad njeno lastnico.

A je samo moje komuniciranje preko Skypa in podobnih zadev vedno nemogoče in oteženo?

Imagine Dragons - 30 Lives

Enajst dvanajst trinajst

Morda sem se nadihala in sedaj rabim prste malo razmigati.
Zanimivo je, da me prav decembra malo zmanjka. Zdi se mi, da je bilo že lansko leto tako, da sem za nekaj časa izginila iz obličja tipkanih besed.
Bilo je kot bi potrebovala dopust sama od sebe. No, jaz sem si vzela samo nekaj časa od pisanja, drugi so šli na toplo. In sedaj dobivam same slike finih stvari.

Enajst. Dvanajst. Trinajst.
Še en izmed takšnih datumov za letos. Mislim, saj bodo še kakšni zanimivi v prihodnje.

Čokoladno-kapljični piškoti.

Nedelja je bila izredno zanimiva. Ponavadi se zbujam v jutra in zgodaj izginem na faks. Tokrat mi ni bilo potrebno. No, ker je bilo nedeljsko jutro. Ampak tisti del z "ne" dela, ne velja.
Pridna sva bila, da se je kar kadilo. No, para iz likalnika se je.
Kako lahko narediš kosilo, ko imaš na voljo riž, tuno, mleko in moko? Pa še grah. Izredno nenavadne sestavine, ampak prezgodnje kosilo je bilo na presenečenje obeh zelo užitno. In končno sem ugotovila kaj je pravzaprav bešamel. Oziroma kako se naredi.
Kuhinjo sem počistila dvakrat. Ko kuham, pač naredim celo štalo, tako dobesedno, da bolje, če me ne gledate kakšne traparije počnem. Nikoli ne gre povsem gladko, vedno pa se dobro konča. Ali vsaj tako nekako.
Pomivala. Likal. Luštna kombinacija. Potem je bila cela dnevna prekrita z oblačili. In sva vse skupaj zložila. Dokler nisem videla, kako je avtomobil izginil v križišču.

Vmes sem si pogledala tisti drugi del te sage Igra Lakote. Nisem brala knjig samo prvi film sem pred kratkim gledala, ko se je vse že poleglo. En dan.
The Hunger Games: Catching Fire.
Za moj okus je malo predolg. Za malenkost. In preveč akcije, da sem se dolgočasila. Preveč dogajanja pomeni, da potem ne vem več na kaj bi se koncentrirala in se začnem posledično dolgočasit. Ironično?
Ampak zaključek je pa tak, da bi pogledala še naprej, kaj se zgodi. Mislim ni grozen, ni tako zelo odličen ali dober, ampak povprečno predolg. Tam nekje.
Všeč mi je zgodba. Mislim ta upor. Ideja o tem kako dejansko na pol že sedaj živimo na tem, samo da ni tako zelo izrazito in močno. In vse skupaj izgleda kot večina človeške zgodovine ujete v en čas. Mislim tam v osrednjem delu so ujeti v kič in barok, vse okoli pa je kot je bila tista železna zavesa v Rusiji ali to kar se tudi sedaj dogaja tam na vzhodu. Vse se vrti samo okoli informacij, ki so posredovane, televizija in šovi so spektakel in vsiljen del v življenju, obnašajo pa se kot stare civilizacije na podlagi žrtvovanja. Miks vseh obdobij, ki so že bila ali so še v teku.
Kaj, ko to ne bo več znanstvena fantastika - kaj bo to realnost?

En bo pa lep.

Že cel dan se poskušam zaposliti z malenkostmi. Pa vse skupaj nima ravno želenega učinka name. Želim se zamotiti, pa samo sebe zmotim. Da sem še bolj zmedena, da sem še bolj ne skoncentrirana.
Zjutraj sem napisala par stavkov za mojo zgodbo. Nič. Vmes sem pisala tekst, tudi ta tekst. Nič. Sem gledala par epizod serije Seks v mestu. Nič. Sem oprala avto. Nič. Sem naredila kosilo. Sem spekla piškote. Sem šla s psom na sprehod. Na nobeno stvar nisem bila dosti osredotočena. Piškote sem zažgala. Klasično. No, samo zadnjo rundo, ampak je bilo dovolj, da me je čisto dotolklo.

Par globokih vdihov in izdihov. Saj bo? Mora biti.
Vsaj preostale piškotke sem si luštno spakirala v Ikejino posodo za shranjevanje. Vsaj še nageljčka imam. In lučke. Da se vsaj kotički ustnic vseeno upognejo navzgor. Za tisto drobno malenkost.

John Newman - Love Me Again

Indijanček parkelj

Danes sem bila na kavču v toplih nogavicah, puloverju, pod dvema dekama pa mi še vedno ni bilo kaj dosti toplo. Zeblo me je. Vse dokler zvečer nisem šla pod tuš.
Morda sem se res malo zdelala in sem potrebovala en restart. En počitek. En dan na kavču, ki vključuje ležanje. Kar mi sicer tudi ni šlo kaj dosti dobro, saj sem se ga naveličala.
Ni fino ležati in lenariti cel dan. Ni fino, če te zebe in ni fino, če se počutiš slabotno.

Zdrav človek ima 1000 želja, bolan pa samo eno!

Ta pregovor bo kar držal. Tako se spremenijo prioritete.

Skoraj sem že pozabila, da je danes oziroma jutri Miklavž. Ker mislim, da še nisem čisto pri stvari, da smo vstopili v december, vsaj ne v tem smislu, obdarovanja in praznikov. Hitro je šlo leto mimo in danes se je že načela tema v povezavi, kje bomo za novo leto.

Miklavž se je oglasil.

Najprej se je mama prikazala z čokolado in čokoladnim Miklavžem. Ker se vsako leto zabavam ob njenih pripovedih. Tudi letošnja je bila čisto posrečena. Da ga je srečala in da nič ni imel za naju, ampak da je potem ona vseeno nekaj zrihtala in kar sama prinesla. Joj, kako dobro.
Potem pa je bil še en trenutek nepozornosti, ko sem šla za nekaj minut iz dnevne in ko sem se vrnila, najprej sploh nisem opazila, ampak na mizi se je pojavila posoda z mandarinami in dvema indijančkoma v obliki parkljev. Super.

Dan Croll - From Nowhere

Imagine Dragons in Dunaj

Čisto fino. Čisto navdušena. In še vse superlative lahko dodam poleg.
Bila sem na koncertu Imagine Dragons na Dunaju.
Če me kdo vpraša kdaj sem kakšno stvar naredila prvič, bo moj odgovor - včeraj.
Prvič sem bila na Dunaju. Prvič sem nov avto peljala na daljši izlet oziroma v tujino. Prvič sva šla skupaj na koncert in prvič sem bila v tujini na koncertu. Same luštne stvari. Ena za drugo. Ena skupaj z drugo.
Uživala sem. V vseh trenutkih, različnih pogledih in drobnih malenkostih. Tako blazno se mi je smejalo oziroma nasmihalo cel čas, da me je na trenutke kar malo postrani pogledal.

Čisto navdušena.

Dopoldne je bil štart. Vklopljena navigacija. Midva navdušena. S CD-jem, ki je vseboval vse njihove pesmi. Smer: Dunaj.
Mislim, da sem se prvič vozila po tistih cestah. Čeprav mogoče obstaja možnost, da smo šli takrat v Gradec, pa sedaj nisem več tako zelo prepričana. Točno opredeljen spomin mi zelo peša. Skratka vzemimo, da sem se prvič vozila po tistih cestah in sem sama vozila po avstrijskih avtocestah, ker do Celovca tega nimam. Tri in štiripasovnice so zanimiva stvar, ampak obenem zahtevajo še več koncentracije, ker moraš spremljati še ostala dva pasova in ne samo tistega na levi, kot običajno. Ampak sem jih takoj osvojila in so delovale precej domače. Potem pa se je pred Dunajem nabralo še več prometa in vse je naenkrat postalo pestro. Hvala za navigacijo in hvala za natančne podatke katerega pasu se držati. Ker verjetno, ne skoraj stoprocentno bi se nekje izgubila. Pa se k sreči nisva.
Je kdo že kdaj vozil vzvratno v klanec v ovinek? No, jaz sem to dodala na seznam cestnoprometnih izkušenj.
Skratka končno destinacijo sva zagledala že s cesto. No, jaz sem takoj prepoznala logo hotela oziroma motela, ki je bil ogromen na veliki stavbi.
Avtomobilčič sva pospravila v garažno hišo midva pa sva se namenila iskat vhod. Niti ni tako zelo enostavno kot na prvi pogled zgleda. Samo z napačne strani sva se tega lotila, potem naju je čakal tam pred ogromno smreko in iz mojih ust je bilo slišati le en zvok: "Lučke!"
V preddverju so imeli konja-luč. Vse je izgledalo blazno fino, tako moderno in kako bi se izrazili - dizajnersko. Vzorci zavitih rastlinskih struktur, tisti tapetni v črni barvi v kombinaciji s turkizno. Tisto, ki je v resnici včasih že modra. Luštno.
Vse skupaj je bilo ob nakupovalnem centru in med čakanjem, ker se jim je sesul sistem, sva naredila en krog naokoli. Zadnje čase imam malo odpor do oblačil. Vsakič, ko gledam vsa ta oblačila se spomnim na svojo prepolno omaro in potem me vse mine.

Konj, ki se pretvarja, da je luč.

Tripadvisor aplikacija in tablica ne gresta skupaj. Malo naju je zavedla. No, precej.
Našla sva super restavracijo, samo ne v praksi. Ker tiste restavracije pač ni bilo tam, kjer bi jo človek pričakoval po videnem na zemljevidu. Še naslov je narobe izpisalo. Sem morala sedaj iti preverit in potem ugotoviš, da je eno uro hoje od tistega mesta, kjer jo je drugače napisalo. Auč.
Skratka po tistem, ko pregledaš vse ulice naokoli sva našla eno, ki je izgledala kar optimistično pa tudi ljudje v njej so bili videti zadovoljni. Izkazalo se je, da je bila turška restavracija. Ampak hrana je bila super. Res.
Ali ste že bili v takšni restavraciji, kjer sicer strežejo kebabu podobne stvari in potem ste čisto fensi postreženi z vinom. Mislim, da sva bila oba prijetno presenečena nad postrežbo, ker na prvi pogled ni izgledalo tako. Videz pač včasih vara.
Skratka izplačalo se je vse to iskanje. Mislim, da je nosila tak naslov kot je priimek Supermana. Kent. Pa še dobri dve ulici stran od prizorišča sva bila. Priročno.

Skratka že, ko sva se med lovom za hrano sprehodila mimo te Stadthalle, se je tam kar trlo ljudi. Čakajočih v vrsti, nama nič jasno.
Skratka, ko sva prišla nazaj vrsta ni bila kaj dosti manjša. Da bi se prepričala, če se lotevava prave vrste nama je eden s precej razočaranim obrazom zatrdil, da bo to to. No, in v trenutku, ko se udava v usodo, začne varnostnik mahat, da so odprli še drugo vhod in kar naenkrat sva bila ob pravem času na pravem mestu in po hitrem postopku notri. Ljudi povsod polno. Če ne čakaš v eni vrsti, boš sigurno v drugi. Tako to gre.
Špricer v roki, na odru pa predskupina. Obrnila sem internet, da sem ugotovila kdo je bil pred njimi. Dan Croll. Fino. Jaz sem se blazno zabavala. Čeprav je včeraj zvenelo še veliko bolje, kot posnetek na youtubu. Fino vzdušje se je ustvarilo.

Z Round and Round so se prikazali. Kar nisem mogla verjeti, da sem se dejansko znašla na njihovem koncertu. Mislim že to kakšna zgodba stoji za poslušanjem njihove glasbe. Naključja ali zgolj potrdilo usode. No, ob takšni priložnosti se je res že spodobilo, da greva na njihov koncerti in tudi to se je zgodilo! Noro!
Čisto sem uživala. Poplesavala. Slikala. Snemala. Prepevala. Se zabavala. Ni kaj.
Kratko in sladko je bilo. Grozno prehitro je bilo mimo in v daljavi se je še slišala pesem Nothing Left to Say, ko sva nasmejana zapuščala dvorano.
Kaj naj drugega izrazim kot golo navdušenje? Blazno sem bila navdušena nad to pesmijo Round and Round. Potem tisti trenutek, ko je govoril o prijatelju Taylorju in njegovim bojem z rakom in kako so se ob pesmi 30 Lives počasi prižgale luči na mobitelih ali vžigalniki. In dvorana je bila v lučkah. Predvsem tiste na tribuni so bile čudovite za videti. Impresionirali so me prav tako tisti veliki baloni-žoge, ki so se spravili v zrak. Enkrat pri pesmi Underdog.

Kaj smo še slišali? Amsterdam po začetku, Tiptoe, Hear Me, Cha-Ching, Rocks , It's Time, Demons, On Top of the World in Radioactive pred zadnjo za konec. Vmes pa še tiste, ki sem jih omenila. In ne nisem si zapomnila vrstnega reda. Mi je Google priskočil na pomoč, res pa je da imam za večino posnetke. Kratke izseke iz pesmi.
Meni se je vtisnil v spomin, naredil vtis. Navdušena sem.

Potepat se grem.

Padla sem v posteljo in zaspala v trenutku. Dobesedno.
Samo zjutraj sem se zbudila in počutje ni bilo zelo zabavno. Ne vem kaj točno je bilo krivo, ampak nekako se še najbolj nagibam k virozi, mačka sem črtala, saj se je že pojavljala pri nas doma . Jaz sem se ji sicer dokaj uspešno izogibala. Ker je trenutno stanje sedaj zvečer podobno tistemu zjutraj. Vedno bolj "švoh" postajam. Čez dan sem se držala, sem se morala in želela. Nisem si hotela pokvariti dneva ali tako. In sem si zadala, da bo vse v redu, da bo tista voda iz tuša vse negativno sprala. Ampak je delovalo. Do tuširanja doma.
Mogoče moram pa samo še enkrat pod tuš.
Ne vem zakaj se je to moralo pripetiti, ker sem se želela še malo potepati po Dunaju. Pa ni bilo priložnosti. Me je počutje izdalo.

Imagine Dragons - Round and Round

Uspavanka za lahko noč

Igral mi je uspavanko. Uspavanko za lahko noč.
Ko sem se grela pod toplo odejo v udobni postelji. On pa je poleg igral kitaro.
Vem samo, da je brez dvoma delovala, ker je bilo v naslednjem trenutku že jutro.

Ti zadnji ponedeljki so tako sladko-grenki. Vse prebujanje je čisto super do trenutka, ko se ne zaveš, da moraš iti proč. Na faks. V Trzin. Iz tople, mehke, udobne postelje, kjer se lahko stisneš v objem, moraš iti ven na mraz. Brrr.
Obdobje jutranje telovadbe je nazaj. Saj poznate raztezne vaje čez vetrobransko steklo, ko je potrebno očistiti vse zamrznjene površine. No, takšno sem imela tudi sama danes.

Potem pa štiri ure za računalnikom. Ne, niti odmora si nismo vzele. Jaz sem samo poskušala narediti kaj smiselnega, pa niti ne vem, če je uspelo. Nekam se je skrilo moje navdušenje. Ga iščem. Ubistvu me letno poročilo muči, ker sploh ne vem kako naj se vsega skupaj lotim. Kakšno idejo naj si zastavim. Nekaj v zvezi z inovacijami. Zadnje čase je vse nekaj v zvezi z inovacijami.

Tudi danes sem opazovala srne. Kako so se skrivale med drevesi. Komaj opazne. Želela sem samo opazovati njihovo gibanje, eleganco, pa so se vse precej preplašile. Ali pa zgolj naveličale, ker nekaj minut so še mene opazovale. Potem pa so pokazale bele ritke in izginile. Nekaj metrov naprej.

Serija, ki me zadnje čase precej interesira je Once Upon a Time. Popolnoma sem padla v pravljični svet. Tisti med Sneguljčico, Zlobno kraljico, Špicparkeljcem, Petrom Panom in ostalimi junaki, ki so se znašli v zgodbi. Prav veselim se že novih delov.

Jutri pa na izlet. Jutri pa na potem. Jutri pa na koncert!
Imagine Dragons. Kako fino!

Imagine Dragons - Radioactive

Jelenček na koledarju, pes na sončku

Obsedel me je december in njegovo vzdušje.
Z največjim veseljem sem si cel dan vrtela božične pesmi. Radio Center jih je predvajal. Cel dan! Mislim tisto, ko si na internetu lahko zbereš kakšno zvrst bi poslušal in tako so se pri meni oziroma pri nas doma vrtele cel dan. Pa še noben se ni pritoževal, vsi smo preprosto sprejeli vzdušje.

Sončni dnevi so prav čudoviti. Kot tudi ta nedelja.
Vzela sem fotoaparat na sprehod in bila je prava odločitev. Poziral mi je pes. Pozirala mi je druščina srnic, no malo manj uspešno, pa vseeno. Mislim, da sem jih opazovala čisto pri miru kar nekaj dobrih minut. Ron pa z menoj.
Opazovala sva kako so naju gledale. Čisto na miru, prikovane na mesto. Naštela sem jih okoli deset. Ali dvanajst. Saj ne vem točno. Tistih belih rit je bilo ogromno.
Potem pa sem šla naokoli gozda na drugo stran, da bi jih presenetila in bližje slikala. Načrt je bil veliko boljši v teoriji kot je dejansko bil v praksi. Seveda so me takoj zagledale in se umaknile par metrov.
Kako si lahko v gozdu sploh tiho, če se pod teboj cel čas lomijo tako veje, kot šumi listje.

Mogoče me je prejšnja naloga veliko bolj pritegnila. Ti dve sedaj, nisem čisto prepričana kako gre.
To v nedeljo popoldne sploh ne.
So me rajši prepričali v partijo remija, preden sem se spravila v Ljubljano. Da prinesem večerjo, da se malo pocrkljam, da skupaj gledava veleslalom.

Facebook stran KONOČZASPI je tudi štartala.

Albert Hammond - Under the Christmas Tree