Noč v temi

mood: smeh

Zanimiv dan je za menoj, ker pred menoj je samo še večer/noč.

Prejle sem se čisto razživela in spravila vso energijo, ki sem jo še imela, iz sebe saj sem se spet malo sprostila in poplesala. Ja tako pa name vplivajo filmi povezani s sanjami, umetnostjo, gibanjem in podobnim, ker sem gledala Ice Princess. Dejstvo je, da sem se spravila pred televizijo (pred tem sem ujela še malo serije Bones) in sem ugotovila, da sem že toliko filmov in tega pogledala, da so mi igralci vedno bolj poznani in znani. Ker se iz film v film pri nekaterih že ponavlja igralska zasedba, nekje pa so sami "popularni" ali pa sami "znani" in podobno. To je prav zanimivo.

Imam rdečo "homemade" majčko z belimi pikcami... in nisem bila jaz tista, ki se ustvarjala.

Dejansko sem toliko časa hodila naokolni v škornih (beri: tistih za dež, ki jih imajo ponavadi majhni otroci), da danes, ko sem obupa petke (in ne tistih prav pretirano visokih) me rahlo, čisto rahlo noge bolijo. Ker ponavadi me sploh ne ali pa to zelo hitro popusti.

Ko se podam v iskanje in raziskovanje nečesa, vedno končam ali pa vsaj potem v nadaljevanju raziskujem v čisto drugi smeri. Nekako sem začela pri raziskovanju tega, kaj vsebuje Otro v 0, končala pa pri pesmi iz Džabestovega oglasa. Še sama ne vem kako sem prišla do tega. In nekje v umesni fazi sem se poglabljala, kaj je bolje - Mobitel ali Si.mobil. Sicer sem sama še vedno na Si.mobilovi strani. Ja, ker sem danes izvedela, da sedaj imam (oz. bom v kratkem imela če še nimam) Orto v 0. Ampak, dejstvo je da so nekako vsi na mobitelu ali pa se bodo tja prestavili.

Ja no kljub vmesni nevolji se je na koncu vse lepo končalo. Krof z marmelado. Sedenje ob Ljubljanici. Smeh. Cela zgodba naokorg. Smeh. Bistvo. Smeh. Smeh. Smeh. H&M vreča pod ritjo. Smeh.

Štorklanje po Ljubljani. Trola. Predavanja. Malica - prezgodnje kosilo. Predavanje. Trola. H&M. In tako naprej.

Ubistvu pišem dan iz zvečera do jutra.

Zjutraj sem skoraj zamudila na vlak. Ker me je sprevodnik že priganjal naj malo pohitim.

The Ting Tings - That's Not My Name

Lazanja

mood: bolj optimistično

Pol urni pogovori vedno pašejo. In polepšajo večer, kljub predhodnemu pesimističnemu razmišlanju.

Končno sem uspela usposobit računalnik, ker je "crknil". Sploh se ni hotel več zagnati. Ubistvu je trajal potem zagon 10 minut in nakoncu se še nisem morala prijaviti v Windowse, ker ni zaznaval miške.
Ugasnil se mi je pa sredi skeniranja. Potem pa sem šla kopirat ampak mi je na polovici zmanjkalo barve v kartuši.

Dejstvo je, da imam zdaj luškan mali usb ključek za 2GB. Včasih je dobro viseti kje in še izpade nekako zanimivo. Pač novoletna zabava, ki jo je priredil NZS.

Sedaj pa še do konca poskeniram potem pa spat. Ker se mi ne da več tukaj viset. Ker je utrujajoče zadnje čase.

Daughtry - Over You

Spomini na petek

mood: dobr

Ubistvu sem prej, ko sem brala bloge, ugotavljala da dejansko nisem edina proti kateri se je vesolje zarotilo.

Ja danes zjutraj sem navsezgodaj stresla špagete po celi kuhinji. Zabavno ane?

In že cel dan imam občutek, da je petek. Ker smo bili na Gerbičevi. Tako kot lani, vsak petek. In ja bilo je zanimivo. Tako, da se je dejansko zanimivo vrnit nekam, kjer smo preživljali lansko leto.

Srčki z imeni na steni. Darila pod smrekico.


CPP je bil pač CPP. Ubistvu sploh ne vem ali je bil vredu ali ne. Nekako še nisem definirala. Bili smo tam, si malo zapisovali, poslušali in tako. Pomojem nam je povedal vse možne načine kako ne opraviš izpita.

Topli obrok - kosilo. Ob 10ih. Nekako ni sedlo, ker je bilo občutno prezgodaj. Je pa res, da je bil vsaj topel obrok.

Potem pa smo imeli še prvo pomoč. Teorija in nekaj praktičnih prikazov. Na koncu pa smo prakticirali še oživlanje. Masaža srca in umetno dihanje. Nekaj smeha je bilo tudi med drugim.

In vse skupaj je bilo občutno preveč podatko za en dan. Bili smo v "šoli" od 8ih pa do 15ih.

Sedaj grem pa samo še spat :D

Tim McGraw - I'm Amazed By You

Rožnata lizika

mood: j*beno v glavo

Svet je lep. Ampak kaj ti to pomaga, ko pa se vesolje zaroti proti tebi.

Danes je bil precej pester dan.
Ker se je vozni red spremenil sem se morala od doma spravit že malce prej kot ponavadi. Lepo se napravim, obujem, pograbim stvari in se spravim v avto. Malce jutranjega petja v avtu, Alya - Absolutley moj. Pridem na železniško se spravim ven iz avta in se odpravim proti vlaku. Zagledam eno, za katero vem, da hodi na našo šolo. V tistem pa me prešine, da sem tist kubizem, ki sem ga ustvarjala, pozabila doma in tudi praznih listov za danes ter larine risbe nimam. Hitro skočim nazaj do mami in tako se spraviva nazaj domov. Ja dejstvo je, da sem ta vlak zamudla.
Stečem gor po risbe, ki so bile že od včeraj lepo spakirane v vrečki, stečem dol in se odpraviva.
Komaj prideva ven iz ulice pa začne piskati "bitte tanken", tako da greva še enkrat domov in še enkrat "laufam" gor po "štengah" po denarnico. In ker pravijo, da gre v tretje rado se končno odpraviva nazaj do železniške.
Ja na vlaku sem pa 2-krat raztreščila mobitel po tleh.


Sicer sem bila prepričana, da bom zamudila pouk, ampak sem na koncu prišla 5 minut pred zvonenjem. Teoretično bi lahko hodila na ta vlak, samo mi je prvi nekako bolj všeč. In ker opažam, da vsi na tega drugega hodijo je na prvem manj gneče pa še lahko se bolj počas vlečem v šolo.

Na srečo mi je uspelo dobiti Saro na telefon tako, da sem si rezervirala "potrebščine" za risanje (pručka, deska in stojalo), ker če bi zamujala bi dobila samo tiste majhne ali pa bi brez ostala. Dobro, da imam Saro :P

Potem pa, ko sem spet prihrumela v razred so nekako vse stvari padle z mene. Oddam risbo in se začnem pritoževati. Nad dejstvom, da se mi res ne da slikat in packat, ker je premalo prostora (mogoče o tem raje ne bi, ker se potem spomnim kako doma ustvajram) in da tega v šoli ne moreš delat in podobno. Nekako se mi je ratalo pritoževat tudi takrat, ko je bil profesor že v razredu. Tako, da me je slišal.
Potem sva pa imeli z Laro še skupno pritoževanje čez dejstvo, da smo že tako rahlo na tesnem s prostorom potem pa še vedno hodijo k nam sošolke iz prve skupine. In danes nas je bilo 21. 21! Lepo prosim, ponavadi nas je 16 ali pa še to ne. In potem tiste, ki pridejo iz prve skupine hočejo, da se vse skupaj premaknemo malo bolj tja. Mislim, kot prvič nam zasedejo prostor gibanja, kot drugič pa nam bi še spremenile kot pogleda na celotno kompozicijo. Nismo mi krivi, če one ne morejo iti k pouku takrat ko bi morale.
In to debato mislim, da so slišale. In se ne sikiram.
Tako, kot se bomo skregale glede odpiranja oken. Ker so obupne. Mi pridemo takoj po zvonenju v razred in odpremo okno toliko, da se prezrači. Ne potem morajo pa še one pridet in ga še enkrat odpret in potem je 10min odprt. In če jim kaj rečeš... "joj če zračmo" in potem se razjeziš in greš lastnoročno zapret okno in ne une (da raje ne bom rekla kaj) ti zanalašč v trenutku, ko se obrneš nazaj odprejo okno.
Direktno skregale se bomo. Obup.

Aja kje sem že ostala. Aja pri risanju. Potem je sledila razlaga in je povedal nekaj, kar sem si sicer hotela zapomnit ampak sem sedaj pozabila. Potem pa smo slikali. Sicer prvo je bilo bolj oziranje, kako bodo drugi delali, potem pa je nekako steklo in sem "not padla", tako da sem se na koncu potem pritoževala "zakaj že končujemo, da imam samo še nekaj za naredit in podobno". Ja obupna sem, hvala :P

(današnja umetnina pri risanju - tihožitje)

In ker mi je bila nekako moja "umetnina" všeč, se odločim, da bom fotkala vse skupaj (ker bo potem profesor spravil slike) in lepo fotkam, potem pa hočem še najino "mizco" ampak sem rahlo nerodna in še vesolje me ne mara tako, da vse skupaj polijem po učilnici. Na srečo ni bilo kakšne škode (pač polita torba ali kaj podobnega), samo malo brisanja je potem sledilo. Ja pač Kaja talent ane.

No uglavnem spet se mi je spalo med gledanjem filma. In dejansko konec mi je bil na nek način všeč. Ne glede na nekatere pripombe, kako je to grozno in da kako lahko to naredi in podobno. In na nek način je bil srečen konec. Samo z določenega zornega kota.

(moja roka... čeprou je mal defektn palc ampak ok)

Ja pred in med angleščino pa sem se izživlala nad radirko. Zajček.
In ja namesto, da bi eno uro prej končali smo dobili še dodatno uro angleščine. Super ane, sploh za zadnji dan pouka.
In risala sem svojo levo roko - s katero drugače tudi pišem in ustvarjam in skratka vse počnem (zato zame ne velja da kaj naredim z levo roko... ampak jaz ponavadi rečem da če je kaj lahko da to naredim z desno (smeh)). Potem pa smo morali imeti še pogovore v angleščini na temo "Junk food is healty food". In dejansko serije in vsi filmi, to pomaga. Moja angleščina se izboljšuje.

(zajček iz radirke)

Aja ravnokar sem se spomnila, kaj je rekel profesor za risanje. Nekaj let nazaj, ubistvu kar nekaj, ko so bili še njegovi časi so nekim dijakom dali nalogo naj narišejo kravo na paši.
In naslednji dan so vsi prinesli raznorazne krave na paši, nekdo pa je narisal prazen hlev. In to se mi je zdelo izredno zanimivo. Čisto nov pristop k stvari.

No uglavnem pa se vrnimo nazaj. Ja potem pa je sledila še zgodovina. Pač vse je potekalo blazno hitro in nakoncu sem imela občutek, da mi bo roka odpadla.

(to je bilo 5s po fotkanju sesuto in polito)

Potem pa še pot do glavne. Spet sem imela družbo. In dejansko danes nekako veliko govorim.
Haribo medvedki :P
Važno, da imam jaz vedno zaloge robčkov, ampak niti ne zase.

In danes je bil zadnji dan pouka. Sedaj samo še vsak dan CPP in prva pomoč ali tako imenovan OIV.

In niso resni. Res ne. Gossip girl je naprej šele 5. januarja. Kaj naj do takrat?

Dan D - Počasi

Kubistično sranje

mood: zbito

Sama sebe vedno znova presenečam kako dober spomin imam. Danes zjutraj sem poslušala po radiu pesem, ki je imela besedilo "počasi, postajam bolj lahak, ko vdihneš moj zrak...". Ampak tega se nikakor nisem morala spomnit do pred kratkim. Ko sem se trudila ubistvu že skoraj pol ure, kako je šlo besedilo, kdo je sploh izvajal in podobno. Nič.
Potem pa kar naenkrat mi je prešinilo v mislih.
Hvala bogu (da sem ateist :P) za Google. In tako potem Kaja ugotovim, da to izvaja Dan D in da je naslov Počasi. In hvala bogu za Youtube, da lahko to takoj preverim.
Ja doba računalništva je čisto všečna. :)

(ja to je moje kubistično sranje)

Ja no danes mi je vso mojo bogo moralo do pisanja zbil en stavek moje "predrage" profesorice za slovenščino. V esej mi je napisala komentar: "Groza! Pazi kako tvoriš povedi!".
Hm... ja... Super ane?
Kaj je pa narobe z mojim slogom pisanja?
Aja dejstvo je da sem komaj ujela 2 in da sem za slog dobila 0 točk za jezik pa 1 (od 10ih).


Ja.


Tako, da zaklučujem s svojim pisanjem. Aja fotke so iz današnje razstave. Bianale v Cankarjevem domu.

(sam ta miška/podgana mi pa tuki tko luškana :P)

Hudo - Kok ti men zdej dol visiš

A ste pričakoval Dan D, a? Ja premislila sem si.

Modre črte

mood: razmišlujoče v angleščini

A se vam tudi kdaj dogaja, da se sami sabo začnete pogovarjat/ kregat v angleščini. Ali pa vsaj razmišljati. Ker zadnje čase mi gredo od vseh teh videnih filmov in serij po glavi že angleški stavki, misli in podobno. In ponavadi se prej spomnim angleškega izraza kot pa slovenskega. Pa še bolje se sliši.
Zadnjič sem hotla napisati kar "bunch of kinds", ker se bolje sliši, danes je bilo "my bad".
Zanimivo.

Aja včerajšna pesem je bila tista, ki sem jo iskala že nekaj časa. Ubistvu jo praktično nisem iskala, samo v avtu sem jo po radiu slišala in si nekako nisem zapomnila, zapisala besedila/naslova/izvajalke. Ampak enkrat pa mi je uspelo.
In ne morem tako hitro povedati refrena kot ga ona (ne še :P se bom strenirala).

Drugače pa ja. Naj bi ustavrjala. Dejstvo je, da mi kubizem sploh ne leži. Ni zame.
Čeprou so vsi dejstva, da je lažje kot impresionizem. Ampak ni.
Mogoče bi ga pa morala čez počitnice delati. Samo kaj, ko jih še ni. To pa moram naresti do torka. Ja in samo še jutri in pojutrišnem. Potem bom pa delala CPP in PP. Potem bo pa Sara prišla v petkah v šolo :P

Dejstvo je, da sem tako brez kondicije, da se sama sebi čudim. Ker ne moreš no. Mislim saj je res, da sem že 2 leti brez rednih treningov. Ampak, da niti 3 minute nemoram zdržati brez da ne bi bila brez sape, je pa res obup. In sedaj bom prav delala na kondiciji. Zase. Kar tako.

Važno, da imava svoj chat. In nisem perverzna. Vsaj ne toliko kot nekateri.

George Michael - I'm Never Gonna Dance Again

Zdenka sirček

mood: pa v tem trenutku vredu

Ubistvu pojma nimam, kaj sem danes počenjala.
Vem, da sem izvajala tetris terapijo. Da sem imela pospravit mizo, samo ni kaj preveč uspelo. Začela sem pospravljati kuhinjo, da sem lahko naredila kosilo.

In hotela sem začeti pisati zgodbico. Samo kljub dejstvom, da sem imela popolnoma sestavljen začetek, konec in nekatere osebe, nisem bila sposobna nič natipkati ali napisati.
Ker očitno še ni čas za to.

In dejansko se počutim skrajno nekoristno.

Amy Macdonald - This Is The Life

Draperija okoli vratu

mood: brezupno

Strokovni izrazi iz likovnega področja v uporabnosti vsakdanjega življenja.
Dejstvo je, da je moje risanje treba še vadit, vadit, vadit in vadit. Samo kaj, ko ni časa ali pa volje. Ker dejansko, če se že lotim risanja portreta znane osebe se mi zdi, da je pomembno dejstvo, da je tej potem nekako podobna.
Skušajte ugotovit kdo naj bi bil na risbi (smeh).


Obupala sem. Ker je brezveze. Ker nima pomena.
Ker vedno, ko jaz nekaj hočem obstaja največja možna verjetnost, da se to ne uresniči. In res ne vem zakaj je to tako...

(ful zanimiva "prspektiva" mi je - U6 drgač)

Pač danes sem imela eno tako veliko željo igrat igrice (GTA ali NFS) in kot prvič nisem najdla volana, ko sem ga našla se ni hotel inštalirati pa če sem se na trapalnice postavila. Potem pa sem še celo hišo preiskala, da bi našla CD-je. To sem sicer našla, ampak je brez volana nezanimivo. Ker sem hotela z volanom vozit.

In gostilniške palačinke so nastine.

(temu naj bi se pa reklo preveč vroča čokolada)

Video posnetki. Smeh. Obveščevalna agencija, ubistu agentke na delu. Ja kaj lahko vse doživiš.

In so srečno živeli do naslednje minute.

(ne segrevajte jo preveč in predolgo - posledico so na sliki in nisem jaz izvaja tega)

Sedaj grem pa poiskat ideje za kubizem, ali pa bi mogoče raje pogledala do konca film, ki smo ga gledali v šoli in me zanima konec. Aja gledali smo The Hours (Ure do večnosti).

Faraoni - Ne bom pozabil na stare čase

Motna slika

mood: dokaj ustvarjalno

Pogledala sem si že The Women, zdajle bi si pa še pogledala Remember The Daze. Notri igra Blair iz Gossip Girl - Leighton Meester. Blond je. Hecno.


Če si ne delam zapiskov, dejansko sploh ne vem kaj napisati. Ker se mi trenutno res ne da ukvarjati s tem.

Alya - Absolutely moj

V stilu šerloka

mood: ah naj bi šlo

Ubistvu sem šele zdaj sama sebi dokazala kako pogrešam ples. Zakaj imam vedno izgovor, ko me Urška povabi na kakšno tekmo. Ker preprosto ne morem.
Ker se ob gledanju počutim kot, da bi mi kdo zabadal nože v srce ali pa ga trgal. Ker boli. Preveč.
Ker bi se sama pred sabo skrila. Ko me tako zasrbijo pete (dobesedno) ampak jih tiščim ob telo in se delam da ne boli.
Ne morem.
Danes pri telovadbi sem mislila, da me bo razžrlo znotraj, ko sem opazovala Tanjo in njenega soplesalca, ki sta nam pripravila kratek nastop.
Saj ne rečem, da nista dobro plesala. Nasproto. Super sta bila.
Ampak nisem mogla gledati. Ker vsi ti gibi, vsi ti koraki. To mi je tako znano. Še glasba.
Dejansko v tem trenutku pogrešam vse treninge, ki sem jih mela pa čeprav so bili naporni, čeprav se mi res včasih ni dalo. Ampak je bilo zabavno, bilo je zanimivo.
In mogoče je več od plesa tisto po čemer res hrepenim.

Sms. Vprašanje. Trenutek "navdiha".
Odgovor. Obrazložitev.
Neprijeten položaj. Farbanje. Očitno milo za žajfo še vedno.

Pestro ja. Važno, da sem imela preblisk in stvar dejansko naredila.

No uglavnem ni važno. Najdla sem pesmico, ki sem jo že večkrat slišala po radiu samo sem končno najdla izvajalko in naslov. Ampak jo prihranim za kdaj drugič. Danes nekaj drugega.

Phil Collins - You Can't Hurry Love