Od krova ladja

mood: morsko


Neverjetno, ampak bila sem na morju. Kar tako.


Ubistvu je včeraj, bolj v šali kot zares, padla ideja, da greva z mami pogledat kita na morje. Sicer sem dejstvo o izletu na morje vzela resno, ne pa dejstva o kitu.


In tako sem se danes v rekordnem času pobrala s postelje in bila uro in petnajst kasneje že v sončem Piranu.


Sicer je bilo zjutraj še malo hladno. Predvsem ob mojem optimimističnem občutku za temperaturo.


Poginule sardele. Krof za 30 centov. Male ulice. Tartinijev trg. Benečanka.


Vzpenjanje. Cerkev sv. Jurija. Razgled. Topel sonček. Tečne in glasne italijanke.
Avtobusna postaja. Sedenje na plaži. S škornji v morju.


Kakav s smetano 2 m od morja. Opazovanje te čudovite modrine. Opazovanje valov.


Restavracije ob obali. Novice o kitu. Videla sem tudi istega mačka, katerega sem na istem mestu na začetku 2. letnika (torej leto in skoraj pol nazaj). Vzpenjanje po stopnicah zopet pred cerkev sv. Jurija. Tako ekspresno še nisva bili gor.

Ljudje z daljnogledi, naslonjeni na ograjo. Upanje, da zagledava kita.

Iskanje ladijce. Pot v Portorož.

Otroci. Vozički. Psi. Tega je bilo veliko, preveč.

Plakat o kitu grbavcu in vožnji z ladijco do tja. O razpravlanju naja je slišal nekdo in naja usmeril na pravo pot. Čakanje na ladijco skupaj s 4 potapljači, punco od enega in psom Snoopijem.

Vožnja. Občutek vetra v laseh. Sredi morja. S fotoaparatom v pripravljenosti. V pričakovanju.

Kit. Videli smo ga, ko se je dvingnil na površino na vsake par minut. Tam že daleč od kopnega. Obkrožen s številnimi ladijcami z ljudmi polnimi radovednosti.



Potem pa priplava čisto blizu. Na nekaj metrov razlike. Grba iz vode. Potapljači nad njim. Ampak je ušel naprej, tistim Koperčanom, ki so ga zasledovali kot kašni lovci na kite.



Vožnja proti obali. Odhod nazaj v Piran.



Kosilo v eni izmed restavracij z imenom Pavel. Kalamari.



Vožnja domov. Branje Eclipse. Pisanje bloga.

Alizee - La Isla Bonita

Neznane poti

mood: vredu


Pa so šle počitnice in pred menoj je samo še vikend. In potem spet Ljubljana.
Ubistvu ne vem kaj naj si mislim o tem, saj je vse šlo mimo mene in v naslednjem tednu ne bo nič kaj drugače.


Tisti krofi od včeraj so izginili. Prehitro.


Izgubljala sem se. Na neznanih poteh. Brez najmanjšega občutka kje sem in kam moram. Samo hodila sem in upala, da pred seboj zagledam kaj znanega. In nakoncu tudi sem, tiste stebre, ki držijo avtocesto, viadukt, kjer sem presedela marsikatero uro med poletjem.


Zopet sem bila ob vodi. Kosič, tokrat. In vzdušje in temperature - spomladnske.
Toplo. Sončno. Vetrič, ki se je poigraval z mano.


New Moon je prebrana. In je super. Bella je zmešana in njene reakcije in vse. In ko se tako vživim v knjigo, da se zraven smejem, da me spravi ob jok, da sočustvujem in se bojim. Drug svet.

Jagode so okusne.

Hoobastank - The Reason

Cvetni vzorec

mood: zainteresirano


HM krofi z rumom.
So krofi, niso popolni.
So moji krofi. Moji prvi in upam, da ne zadnji.


Testo je vzhajalo fantastično. Čeprav sem na začetku mislila, da sem s kvasom vse skupaj zasrala ampak sploh ni bilo tako.
Vse skupaj je sicer dolgotrajen postopek in je veliko čakanja, ampak to pride še kako prav med branjem knjige, ko čas mineva skoraj prehitro.
In potem majhne kepice. No vsaj jaz sem mislila, da bodo majhne. Nisem predvidevala, da bodo tako vzhajale in postale gromozanske.
In tako je sledilo še cvrenje in tu so nastali "kraljevski" gromozanski krofi z vidnim belim "venčkom".


Muskelfiber imam. V prstih. Od bowlinga. Včeraj 2 uri in danes 2 uri. Mama je na vsak način hotla iti bowlat z mano sedaj, ko imam počitnice in tako sva tudi šli.


Uspavanka za Bello je prekrasna, ne morem se jo nenaposlušati. Tisto, kar je neverjetno je, da berem knjigo. Po lastni izbiri in želji. In to v angleščini.

Celine Dion - When I Need You

Somrak

mood: nič kaj preveč dobro

Somrak. Twilight. Kakorkoli - obsedlo me je, kot knjige Potterja.

Ubijalski izbor pesmi.
Happy Ending. Out Of Reach. Truly, Madly, Deeply. When I Need You.

Edward Cullen - Bella's Lullaby

Kakadu

mood: navdušeno


Tukaj je torek. Drugi dan počitnic. Pustni torek.


Moja peka krofov je propadla. Za danes.


Zopet pa sem bila zunaj. Na sprehodu. Ob vodi.
Tam sem obsedela, dokler me niso zmotile tri starejše ženske, ki so bile na nasprotni strani. Pač to ne bi bilo nič kaj čudnega - mame se dobijo po kakšnem mesecu, grejo na sprehod in naglas opravlajo vse po vrsti. Ampak kar naenkrat prileti kamen v vodo. Med pavzo ob menjavi pesmi se sliši glasen smeh in zopet pljusk. In to so z glasnim smehom počele še kakšnih 10 minut. Jaz pa sem se hitro pobrala drugam.
O čistoči mojih čevljov bi lahko tudi razpravljali, saj so bili vse prej kot pa čisti.
Raziskovala sem. Potikala sem se ob vodi. In danes sem zasledovala račke. Ampak mi tudi teh ni uspelo fotografirati.


Prebrala sem Twilight. In hočem še naslednje dele. Ker me zanima kaj se bo zgodilo. In padla sem notri v zgodbo. Navdušila sem se na Bello in Edwardom. Njuno zgodbo. Njuno ljubeznijo.
In knjiga je v primerjavi s filmom stokrat boljša. Čeprav tudi film ni slab. Ampak res je, da ne moreš prikazati in opisati istih dogodkov skozi oči junakinje v knjigi in skozi kamero v filmu.

The Pierces - Secret

Sledi v snegu

mood: raziskovalno


Čas počitnic. Čas sprehodov. Čas raziskovanja. Čas preživlanja v naravi v dopoldnevih oz. bolje zgodnjih popoldnevih.


Po visenju na računalniku. Po nekaj prebranih (poslušanih) poglavjih in "zajtrku" nekje ob dvanajstih, ki je vseboval celo jaboko ob poskakovanju na pesem Alenke Godec - Vsak je sam, sem se po naloženih melodijah na mobitel, z vso potrebno opremo (kar vsebuje batarije, robčke, vazaline in podobne zadeve) odpravila na pot.


Nič kaj neobičajnega. Zaenkrat.
Namesto, da bi šla po poti, po kateri grem zelo pogosto oz. skoraj vedno, zavijem na prvo možno pot v gozd. Tam s tisto otroško radovednostjo opazujem svet okoli sebe. Sicer sama pokrajina deluje dokaj turobno in nič kaj barvito, ampak se vseeno oziram za vsako stvarjo, ki mi pride na pot.


Nenadno se obrnem, saj začutim, da se je med drevesi v daljavi nekaj premaknilo. Kot pribita obstojim na mestu in opazujem 3 srne. Dve odrasli in eno malce manjšo. Nekaj sekund je trajalo, preden sem se zavedala, da ubistvu držim v rokah fotoaparat z, nažalost, malim objektivom. Akcija oz. menjava objektiva. Srne pa še kar stojijo tam in gledajo v mojo smer. Ko končno zamenjam se pripravim, da bi fotografirala in ostrim pa zbežijo naprej.


Verjetno so imele občutek, kot da bi jim rada škodovala.


Tudi jaz se premaknem v njihovi smeri. Ko se zopet ustavim, izginejo naprej. Tako sem jim sledila kakšne pol ure ali pa mogoče malce manj po gozdu in po poteh, po katerih sploh nisem še nikdar hodila.


Na žalost teh srnic nisem dobila v objektiv ampak sem odkila nove kotičke in nove prostore, kamor sem hotela iti. Samo še nisem našla poti do tja. Mogoče pa jutri.

Anahi y Kuno - Juntos

Pikova štirica

mood: dobro

Res ne vem kako sem lahko tak talent in jolly-ja vržem sredi igre na kup.
Dejansko ni bilo čisto sredi igre ampak sem se zmotila in sem priložila napačno karto in sem na kup posledično vrgla jolly-ja.

In pesmica, ki je bila danes v oddaji Spet doma tokrat v izvedbi Henrika Cerkve (interna fora).

Enrique Iglesias - Stand by Me

Z okusom medu in limone

mood: z oblaženimi bolečinami v grlu

Edino, kar mi je v času pusta všeč so domači krofi.
Ugotovila sem, da so v kombinciji z nutelo prav fantastični. Ampak, kaj, ko ni več ne nutele in ne krofov.

Ta teden med počitnicami bi nekako okopirala kuhinjo in pekla in kuhala razne sladke pregrehe in podobno. Predvsem bi rada naredila krofe. Lahko mi pride kdo pomagat ali pa vsaj kaj poskusit?
Recimo no, da mi načrt uspe.

Ja in za razliko od včeraj imava z očetom danes na sporedu angleško zgodovino. Zopet gledam film The Other Boleyn Girl in če bo še kaj časa bi si pogledala The Queen do konca.
Aja, če kdo pozna kakšen dober film, ki se navezuje na francosko ali angleško zgodovino v času Ludvika oz. Henrika, pač v času teh razkošnih oblek, spletk in podobnih zadev naj prosim pove.
Ker dejansko sem včeraj pozabila omenit, da je bil film The Duchess naravnost fantasičen. Mislim, kar se tiče posnetkov, zvoka, kostumografije in teh zadev. Ko slišiš vsako stopnico, na katero stopi, ko slišeš zvoke kopit, škripanje vrat in vsega. Meni je bilo fantastično.
Vedno in še vedno me zanima, kako vse to posnamejo, kako vejo, kako bo to izgledalo potem v filmu, kako vse to obladujejo. Zanima me...

Aja moj "mali" bratec je bil danes maškarca - rožica v teglcu. In na začetku je bil smešen, saj mu je ta teglc segal nekje pod koleni.

Ne vem kako mi uspeva, samo zadnje dva dni vse nekako razmišljam v angleščini in danes so bile vse pripombe, ki sem jih imela avtomatično povedane v tem germanskem jeziku. Res ne vem kaj je to, saj včasih res pojma nisem imela - sedaj pa to.

Nuša Derenda - Čez dvajset let

Gorila

mood: še vedno obupno

Dejansko sem danes cel dan preležala v postelji ali na kavču.
Zjutraj me je sicer že okoli 8ih zbudil sms, ampak sem potem vseeno še nazaj zaspala.
Dopisovanje. Z dogajanjem na tekočem. Branje Twilight in gledanje The Duchess. Počivanje.
Potem enkrat pa sem dobila tak lep sms od Lare s fotkami seveda. Takrat te pa res prešine misel, da obstajajo na tem svetu ljudje, ki jim ni vseeno zate in ki ti nekako želijo najbolje.

Važno, da sem si danes zapičila v glavo, da hočem najti "vesoljske" brezžične slušalke, amapk edini problem, ki pri tem nastanje je, da jih ni nikjer.

Navdušili so me ti zgodovinski filmi, ker jih zadnje čase, kar nekaj pogledam. Vse te obleke, to razkošje, odnosi in način življenja nekaj stoletji nazaj.

Sedaj grem pa nazaj spat ali pa brat ali pa pogledat kakšen film. Aja sinhronizirana Sezona lova je zanimiva, sploh tisti bobri.

The Roots - The Seed

Mig mag

mood: obupno

Ti vsakodnevni prepihi, nenadne spremembe temeperatur in vse to je vplivalo na moje telo. Ubistvu na odpornost, ker te sploh ni več.
Počutim se naravnost obupno, ne vem več ali me zebe ali me kuha, ker me oboje hkrati.
Roka mi bo odpadla, kar je v precejšni meri posledica včerajšne odbojke.
Ampak se "razvajam" z mojim jabolčnim čajčkom. In se spoznavam z dejstvom, da bi se mogoče šla naspat, ker nisem sposobna funkcionirati.

Aja danes ženska na vlaku. Ubistvu sta bile dve. Pač prideta na vlak obe čisto "fensi" in tako. Se usedeta tam zraven in nasproti mene in začneta jesti. Kokice in smokije. Obup. In imata glupe pogovore o telefonih. To bi morali videti in slišati. In ženska je imela zlat telefon. Joj. "Samo en evro!?" in to ponovi še 5-krat z najbolj butastim pogledom in tonom glasu.
Potem pa ni čudno, da nas moški obravnavajo kot nevedne, kar se tiče tehnologije in podobnih zadev, sploh če imajo nekatere take izpade.
In ta ženska je spala tako, da ubistvu sploh ni imela oči zaprtih. Bolj nekako napol odprte, nekako tako, da je defektno izgledala.

Aja to mi očitno ne bo nikoli jasno, če se drugi pritožujejo in zajebavajo je vse vredu. Če pa jaz nekaj rečem, je pa vse takoj narobe in so vsi užaljeni.

No to bo to. Jaz pa se grem poskušat pozdravit.

Bohem - Deveti junij