Kresovanja

Šnite.
Jaz, Robot.
Ne bi imela robotov. Čeprav se včasih rajše izogibam človeškemu stiku, vseeno ne bi živela v svetu kjer je vse avtomatizirano. Kjer ne upravljaš avta ročno. Kjer se vrata odpirajo in zapirajo na tvoj glas. In kjer se dela robot s človeškim obrazom vljudnega.

Ni mi do kresovanj. In ne vidim pomena v le-teh. Razen še en razlog več, da se ljudje na mrtvo napijejo, ker jim naslednji dan ni potrebno iti v službo.

Steve Wonder - Superstition

Otrokinja

Neizmerno veselje. Splet naklučij. Vsaj na izgled.
Samo na spletni strani sem pregledovala do kdaj bodo sporočili rezultate, ko je zazvonil telefon. Neznana številka in jaz. Znanost, ampak pa dajmo. In kot zanalašč je bila na drugi strani predstavnica MCO in mi je sporočila veselo novico, da je bil moj logo izbran na natečaju.
Ne nisem dojela takoj. Ni bilo ameriškega krika navdušenja. Samo šok.
Moram eno malenkost popraviti, kar pomeni da sem pogojno izbrana, ampak to je to. Pa še nagrada, vikend paket v Radencih me potem čaka.


Sicer je trajalo nekaj trenutkov od prekinitve klica do drvenja po stopnicah in predaje vesele novice domačim. Hecen je občutek poplačanega truda. Dejansko nisem ničesar pričakovala, samo upala na dobre reference za nadaljnje delo in študij. Pa še zadnjič sem imela skoraj da "moro", pač sanje, da se je moj izdelek izgubil nekje na pošti. Ali nekaj takšnega. Danes pa to.


Ko pa sem prišla zopet nazaj v realnost, sem se znašla pred spoznanjem. Držala sem telefon v roki in ugotovila, da ni nikogar s komer bi to novico delila. Nobenega nisem hotela motit.
Ne, ne morem deliti niti sreče.

Sicer se najde vedno nekdo, ki me hoče razveseliti, doseže pa ravno nasproten učinek. V meni pusti razočaranje in obup. Samo en stavek je za to dovolj.
In zopet sem tam kjer sem vedno.

Timbaland Feat. One Republic - Apologize

Metulja

Kako je nadležen občutek, ko je konec neke serije ali filma in se prikaže moder zaslon z znakom Microsofta kot ozadje. Ko te privede nazaj v realnost. Tega dejanja pa se vse do konca sploh ne zavedaš. Da si nekje drugje. Tam, poleg vseh likov.


Pribita na trdna tla.


Beli listki cvetov, ki so povsod, ko veter zapiha. Ples drobcenih belih pikic. Kot snežinkic pozimi.
Metulja, ki se v svojem letu kot plesni par prepletata med seboj.


Spomnila sem se na veliki rdeči napis na mojem zadnjem eseju. "To je odvisni stavek. Kje je glavni!?". A ni zabavno pisati nekaj, kar nimaš namena povedati do konca.


Lahko bi pisala modernitično prozo, ker me je citiranje obesdlo. In modernistična proza vsebuje elemente citiranja. Poleg asociacij. Notranjega monologa. In fragmetalnosti. Nalomljeenga časa in kraja dogajanja.

Ti časi so imeli svoje muhe. Nenadoma, s poskončno filmsko naglico, se je ena od tet oblekla v belo, se obkrožila s sorodniki, ko so se zgrinili okrog nje z enako hitrostjo filmov tistega časa, da bi se s hitrim in odsekanim korakom odpravili v cerkev, kjer se je teta znašla ob moškem z brki in naoljenimi, gladkimi lasmi. In skoraj takoj za tem - v Charlottinem spominu nista imela časa niti zapustiti cerkve - se je nevesta odela v črno in ni več dvignila pogleda, zamegljenega od solz. Sprememba je bila tako hitra, da bi bilo skoraj nemogoče verjeti, da je že iz cerkve prišla sama, oblečena v žalno črnino, skrivajoč pred soncem svoje pordele oči. Oba dneva sta se zlila v enega - barvitost sijočega neba, zvonenje in poletni veter, za katerega se je zdelo, da še pospešuje prihajanje in odhajanje gostov. In topla sapa je čez obraz mlade žene razpela, enkrat belo tančico neveste, drugič črno tančico vdove.
Andrei Makine: Francoski testament; str. 58-9)

Saj pišem modernistično prozo. Ozirajoč se na vse podatke. S pomočjo modernega komunikacijskega sredstva.
Prebrala sem Prišleke. Berem Francoski testament. Prevečkrat.

Kim Wilde - Kids In America

Ločevanje

Pri Prišlekih, katere prebiram pridno že 3 dni in nikamor ne pridem, sem ugotovila, da je v knjigi umenjen Kljukec. Pač prepričana sem bila, da je bil fant katerega je napadel nemški vojak Kljukec, samo se je izkazalo, da je bil Kukec. Niti ne Tinček kot je mislila večina. Za Kljukca sicer okliče Lada Pšeničnika. Tistega s črno torbo iz dragega usnja, katero je skrbno nosil vse pomembne stvari.
Poleg zatikanja tipke T na tipkovnici, sem morala poslušati pesem katera je med drugim omenjena (tudi na koncu današnje objave). In še citat, ki se mi je zdel izredno zanimiv. Ja imam neverjetno veselje do citiranja knjig zadnje čase.

Zraven je hotel vsak s svojimi molitvami izprositi nekaj, kar ne bi bil pripravljen dati nikoli nikomur naprej. Molitev... je bila oskrumba Boga, najbolj oduren greh... Za vsako molitev, ki si jo zmolil, bi moral delati dolgo pokoro...
(Lojze Kovačič: Prišleki II. del; str. 217)

Papir. Plastika. Steklo.

Poleg branja sem samo še barvala. Nič drugega. Nič pretresljivega. Le dolg torek.

Marlene Dietrich - Lili Marleen

Zeleni volančki

Mir in poln hladilnik. Mali je šel na priprave.
Jaz pa s Heleno na potepanje po Celovcu. Tako imenovani šoping.

Pač naraste potreba po zapravlanju in takrat jo je treba umiliti, kar v sosednji Avstriji. Ker naše trgovine niso več zanimive, ker nimajo točno takšne ponudbe ali pa ker je izlet v (ne)znano toliko bolj zabaven.
Samo naravnost. Po ovinkih seveda.
Celo pot sem držala takšno koncentracijo, bila tajnica in odpisovalec sms-ov, da je slabost prišla za menoj, šele ko sva uspešno parkirali avto in že brskali po prvi trgovini. Čeprav avto jo je odnesel z nekaj svetlo zelene in bele barve. Ups.
Zdi se mi, da vsi naletimo na težave, ko pride do pobiranja listkov iz avtomatov v parkirnih hišah ali urejenih parkiriščih. Kar priznajte. Občasno se kje zatakne, ravno pri napačno ocenjeni razdalji med oknom avtomobila in oddaljenostjo avtomata. Potem pa so potrebne gimnastične vaje. Dobesedno.

Ugotovili sva, da probavanje, še bolj pa kupovanje, čevljev poteši tisto žalost, nesrečnost. Šuterapija. Samo, kaj ko niso imeli nobenih prisrčnih čevljev in Humanic naju je razočaral. Brez mornarsko modrih so bili. Škoda, pa takšno veliko željo sem imela po obuvanju le-teh.
Čeprav je udobnost čevljev v Zari neprecenjiva, dokler ne pogledaš cene. Mogoče še vedno rajše brskam po nižnjem cenovnem razredu, ampak vseeno. Lepo jih je imeti obute.

Spet sem si popestrila izbiro. Neverjetna sem in prelahko se dam prepričati. Ampak lepa je. Resnično. Oh, ja. Število sem razširila na enako števko in omogočila štiri kombinacije, namesto dveh.

Čipke so me obsedle. Čisto za res. Kdo se ima moč upirati, če so za povrhu vsega še črne. Jaz, ne.
Končala sem s črno majico in čipkastim detajlom. Obožujem.
Obsedena postajam in povsod vidim samo še čipke. Še vedno rabim nekaj za ogrnit pa tudi, če v sredini maja ne bo več tako mraz. Mogoče nekoč.

Tlačim se v oblekice, ki poudarijo silhueto. Tlačim se v oblekice, ki imajo rožast vzorec. Tlačim se v oblekice, katere pokrivajo srčki po celotni površini. Tlačim se v oblekice, ki so totalno pisane. In tlačim se v oblekice s čipkastim vzorcem.
Edina nevšečnost, poleg tlačenja, je to, da imam že preveč oblekic. Punca sicer nima obleki nikoli preveč, kot tudi ne čevljev.

Me močno veseli, da smo odkrile Ann Christine trgovino, ker tukaj pa ne moreš, da te ne bi popadla nakupovalna mrzlica. Koliko stvari sem probala. Noro. Ampak razumno sem jo odnesla s samo eno. Pridna, kajne?

Vedno pristnem pri otroških zadevah, glede prehrane. Premala sem za velike stvari. Mali otrok z izpitom za avto.
Potep tudi po centru Celovca. Peš cona. Samo je bil zaradi vročine in utrujenosti ter bolečih nog zmanjšan na minimum.
In pot domov se vedno odvije tako zelo hitro. Kljub škripajočemu avtomobilu in zasledovalcem v ozadju.

Doma pa praznovanje. Očetov rojstni dan. Lani morje, letos Avstrija.
Posedanje na vrtu s tistimi, ki so prišli na obisk. Glavni norček, ki je vzdrževal veselo vzdušje pa je bil kuža Ron. Naša mala črna zadevica, ki teka gor in dol za novopridobljeno oranžno žogico.
Vreme pa je precej muhasto. Medtem, ko se je jablana razcvetela iz včeraj na danes. Nima povezave, ko parodiram gor in dol po hiši. In končam vsa utrujena na kavču pod dekco ob branju Prišlekov. Me ne veseli. Kljub kremšniti.

Zapiski niso čudni, samo tak občutek je in zelena kravata vzbuja veliko pozornosti.
Vedno sem hotela, vedno sem želela, pa nisem...

The Pussycat Dolls feat. Avant - Stickwitu

Perle

Film The Blind Side je neverjeten. Čeprav je po žanru biografska drama, se vmes nasmejiš. Od srca, skoraj do solz. Sandra Bullock je svojo vlogo odigrala izvrstno kot tudi Quinton Aaron, ki je bil Veliki Mike, črna gmota. Nekako so filmi posneti po resničnih zgodbah še vedno najbolj navdihujoči, ker imajo v sebi kanček nečesa za kar občutiš, da je mogoče.
In v ameriški nogomet dobiš čisto nov pogled. Čeprav mi še vedno ni všeč. Če smo že pri tem, kater šport pa mi je.

Ko sem ponovno obupala nad branjem Prišlekov, v nočem-vedeti-katero, sem gledala še en film. Chéri. Ni me navdušil. Samo všeč mi je kostumografija. In scenografija. Art deco oziroma art nuovo. Ker nekje sta definirana kot isti slog, nekje pa se v nekaterih malenkostih razlikujeta. Kdo bi vedel.
Jaz bi mogla.
No, uglavnem... Biseri in čipke.

Ko prebereš "čebela" namesto "čebula", stvari res dobijo drugačen prizvok. In potem se skozi film sprašujem, zakaj čebelo napasti z nožem. Ker del s čebulo je veliko bolj jasen. Pač tisti, da so nekateri ljudje kot čebula in se počasi odpirajo svetu, ampak če uporabiš nož, gre vse skupaj hitreje.

Bon Jovi - Bed Of Roses

Tifusar

Vsak drug ima že rojstni dan danes. Kako zanimivo.


Tek okoli Brda. Ne nisem sodelovala, samo opazovala in čakala. Nekako se mi zdi, da ljudje niso normalni, ampak če jim paše teči 10 in 21km, pa kar.
Posledično me je opeklo v čelo. Super. Že stokrat sem rekla, da moram začeti kremo za sončenje uporabljati. Tako, da imam sedaj tak občutek, kot bi bila na morju. In trošim negovalno pomiritveno mleko za telo. Pretiravam pač.


Nisem tip človeka za vrt. Nekako rožice in jaz ne gremo skupaj. Sploh pa ne splomladi zaradi cvetnega prahu. Čih.


Neverjetno. Skoraj vedno, ko pridržim telefon v roki ali pa hočem samo nekaj pogledati, ta začne zvoniti. Sama sebi se čudim.

K'naan – Wavin' Flag

Torpedo

Zaspala sem pred televizijo. In se tako tudi zjutraj zbudila. Zanimivo.
Televizijski progam me tako blazno dolgočasi. Edina pametna stvar je bila samo spati.
Tako, da sem v pol urnih presledkih, spala po pol ure. Rezultat tega je, da si po hitrem bujenju totalno izmučen.

Zajček. Dve srnici.

Tisti dokumentarec o Christini Aguileri mi je uspelo pogledati od začetka do konca. Ker vidla sem začetek, ne samo enkrat, vidla sem konec in občasno sem ujela nekaj vmes. Ampak to je pa bilo vse v enem delu. Ženska je res neverjetna. Mislim, vse kar se tiče nje. Njena zgodba in njen glas.

In potem ostanem brez besed.

Christina Aguilera - Reflection

Pivo

Kakšen nenavaden občutek. Zadnje počitnice. Takšne šolske.
Hecno je, ker smo spet prišli do konca. Ker se bomo ponovno razšli.
Ker smo odpisali še zadnji test. Ker nas čaka samo še matura. Ne morem verjeti, da je to tako hitro minilo. In vedno so nam govorili, da tudi bo. Samo nismo verjeli, nismo hoteli verjeti.

Pivo. Fuj. Nikoli, nobene stave več. Ne razumem predvsem moških, ki to pijejo, da se odžejajo. Fuj.
Pub.

Janko Ropret - Ljubljančanke

Barvmni

Osupljivo presenečam samo sebe. Slovenščino, tisto poskusni del s slovnico sem pisala presenetljivo dobro. Celih 73%, kar je neverjeten dosežek. Resno.
Mislila sem, da je šlo precej slabše, a na koncu se je izkazal za enega boljših rezultatov.

Jutri pa dejansko še zadnji test. Še zadnji dan pred zadnjimi počitnicami. Pred poletjem seveda.
Ne morem verjeti, da smo spet na koncu. Ker zadnjič enkrat sem imela preblisk, ko sem se zavedala tukaj in zdaj. Ko sem dojela, tisto res dojela, da sem na oblikovni. Mislim, da je bilo med risanjem, za povrh.
Ker običajno pride ta trenutek šele, ko se vse že zgodi in je mimo, šele tedaj ti postane jasno, kaj se je zgodilo.

Pred tem plesom brez ritma so se vsi počutili intimno. Zakaj? Ker smo vsi navajeni na to, da delamo stvari, "kot jih je treba delati". Nihče noče narediti napačnega koraka, še posebej, ko se tega zavedamo.
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str. 196)

Slikanje za jerbuk smo imeli. Čeprav še vedno trdim, da bi morali to izvajati lansko leto, saj bi imeli saj kaj za pogledati tam notri. Ne letos.

- Kaj je skrivnost življenja? Imenujemo jo "zahvala" ali "blagoslov". Vsi ljudje skušajo biti zadovoljni s tem, kar imajo. Razen mene. Razen tebe. Razen nekaj ljudi, ki se na žalost moramo žrtvovati v imenu nečesa višjega.
Naša domišljija je večja od sveta, ki nas obdaja, mi presegamo naše meje. V preteklosti so to imenovali "čarovništvo", toda hvala bogu so se stvari spremenil, kajti sicer bi že bile na grmadi. Ko so prenehali sežigati ženske, je znanost našla razlago, običajno imenovano "ženska histerija"; in čeprav ne povzroča smrti v plamenih, povzroča vrsto problemov, še posebej v službi.
Kljub temu naj te ne skrbi, kmalu jo bodo imenovali "modrost".
(Paulo Coelho: Čarovnica iz Portobella; str. 178)

Barve, ki se dejansko mešajo so drugačne od tistih v barvnem krogu. Saj te barve dojemamo zgolj psihološko in jih ne bi dobili takšnih. Ker naj bi jih lažje zaznali. In s krogom se povezuje modra barva.

Nenamenoma sem zaspala med gledanjem resnične holivudske zgodbe. Hugh Hefner in Playboy.

Mark Ronson feat. Amy Winehouse - Valerie