Nidro

Naslov je zanimiv zgolj, ker sem se zatipkala. Pisati bi moralo modro. Pa sem zgrešila postavitev črk.
Ker me je oslepila modra svetlob, ki je prosevala skozi napol odgrnjene žaluzije. Tista gasilska modra. In to kar trikrat. Pojma nimam kaj je bilo.


Imam grozno veliko idejo, ki me tišči. Mogoče mi torkat uspe. Mogoče?
In če nisem "Need You Now" poslušala 100-krat danes, potem jo sploh nisem. In v spletu naklučji sem ugotovila, da je to naj pesem ali kakšno kategorijo že imajo pri Grammyjih.

Če napišem - sanjala sem, kdo pa ne sanja. Ampak vseeno se mi zdi to čisto zadosti. In ko sem se zbudila so ustnice izoblikovale ime. Čisto nezavedno, čisto potiho.

Pekla sem. Namesto da bi se učila.
Naredila sem tlakovan kolač ali nekaj takšnega. Tako je navedeno v receptu. In blazno sem se zabavala ob pripravi in mešanju ter miksanju. Vrgla sem jajce na tla. Margarina je pristala na tleh. Malce moke.
Grozno nerodna sem. Ampak izgleda pa že tako kot izgleda v receptu.
Za povrh sem pa ustvarila še čokoladne pudinge. Zelo čokoladne.
Zadnje čase bi samo pekla in kuhala. Ne vem od kje imam potrebo po tem.


Zavračam vse okoli sebe.

Videla sem urnik. In še vedno nisem k sebi prišla. Vsak dan imam 4-5 urno luknjo.
Če je prej še obstajal kakšen košček veselja in upanja, se je s tem uničil in pogubil.
Dokončno.

Spekter misli. Pismo tebi.
Fino se je skriti.

Tyler Ward ft. Alex G - Born This Way

Razlezen piškot

Roke mi dišijo po margarini. In to vonjam že od daleč.
Pekla sem ameriške piškote s koščki čokolade po slovensko. Pa so nastale velike palačinke. Presladke velike palačinke.
Predno sem dala peči je vse izgledalo natanko tako kot bi morala. Potem pa je naskočil problem. Ko sem odprla pečico. In zagledala velike ploskve razlezene mase. To samo zato, ker sem imela precejšne težave z odstranjevanjem mase z žlice. Več moke bo treba.
Bo že bolje. In mislim, da se bo miklavžu pridružil tudi božiček, ker tako vestno uničujem njune podobe. Pridružil pri tem, da mi ob koncu leta ne bo prinesel prav nič.

In, ko sem že pri hrani. Na naši mizi se je znašel piščanec. Prav lepo pečen. Mmm.
S filo in vsem. Potem pa še domač jabolčni 'štrudl'. Danes smo definitivno pekli in kuhali.


Going The Distance. Pričakovala sem en takšen plehek film. Pa na koncu sploh nisem dobila takšnega vtisa. Mislim, saj je. Samo ne danes. Ne zame.
Tak fin. Za en večer, ko rabiš ves svet spravit iz tvojih misli. In ja razpoloženje definitivno vpliva na končno oceno filma. Kot vpliva spol. Moški filmi niso za ženske in obratno. Tako, da če moški skritizira film to še ne pomeni, da ga bo ženska tudi. Oni bi gledali akcijo. Mi bi gledali zgodbo in romantiko. Če tako malce stereotipno povzamem. Čeprav dobra zgodba nakoncu reši obe strani.
In mogoče je v tem filmu ta igralski par naredi vse še bolj zanimivo. Mislim Justin Long vedno igra nekekga zmedenega fanta in Drew Barrymore bi pisala članke in nosila hlače v hiši.

Mogoče, če bi bila nekje drugje bi lahko tipkala članke o filmih. Pa nisem. In tipkam samo blog.
To bi bilo predvsem... zanimivo.
Oh, preveč Carrie Bradshaw. Še vedno bi prebrala Dnevniki Carrie Bradshaw. Ne vem niti, ali naša knjižnica to premore.


Blogec se je oblekel v zeleno. In ob strani so priljubljene objave zadnjih 7ih dni. To funkcijo mi je ponudil Blogger. In še za našega kuža lahko lajkate na Facebooku. Tam pri Pes - moj prijatelj. Ker je pes res moj prijatelj. Ki "trpi" preveliko pozornost in pretirano ukvarjanje z njim. Mislim, da mu prav nič ne manjka. Pasja družba včasih.

Cat Power - Could We

Jajčni liker

Danes sem se ujela nekje med Irsko in Škotsko. Leap Year, prestopno leto po naše, sem pogledala nekje vmes. In impresionia me. Blazno. O katrci in kovčku z imenom Louis.
Ne morem verjeti, kako tem ženskam uspe v takšnih petkah hoditi vsepovsod. Že Sandrina Snubitev je bila po TV-ju, ko je šla tja, mislim da Aljasko, v petkah. In spomnim se Cameron, ko je odšla na Počitnice in se našla v petkah na angleškem podeželju. Mogoče a so to samo newyorška/hollywoodska dekleta. Katerih pete so vsakodnevna obutev. In ne poznajo drugega. Zakaj bi.
Drug pa je bil Made of Honor, ki ga presenetljivo še nisem gledala. Ampak je tak simpatičen. Za kakšen večer, ko ne želi popolnoma nič početi. Samo gledati film. Tak za sprostitev. Z nekaj škotskega podeželja.


Moje baletne pudraste baleinke so dobile družbo, še črne. To spominja na Black Swan. Hmmm.
Letos bo sezona balerink. Definitivno. In še vedno žalujem za rdečimi, ki jih bom pridno hranila. In pokazala vnukom. Ha. Bogi.
Poleg tega sem pa čisto srečno odtavala iz H&M-a danes, ko so mi v roke potisnili kartico vrednosti 5€. Res, da bi vsak rekel - pa kaj je to, ampak meni se to zdi blazno fino. In zame bo dovolj.


Moder stol. In to kakšen moder stol. Kot iz kakšnega filma. Kot iz kakšnega bloga, ki ga ustvarjajo notranji oblikovalci. In z nakupovanjem živil je cela kolobocija.
Ker sem imela polno dobrot za kuhanje in pečenje. Danes je že nastal marmorni pudnig. Blazno fina stvar. Ampak mislim, da bo šel naslednjič v samostojne posodice. Bo bolj prikupno.
Ampak sem bila cel car v kuhinji. Vse sem delala s tako vnemo, ker sem zraven opazovala kdaj bo mleko prekipelo. Pa sem bila ravno v skladu s časom in vse se je čudovito izšlo. Ter tudi uporaba dveh rok za mešanje je bila priročna. In še okusno je. Ne vem če bo preživel dopoldne.

Dashboard Confessional - Stolen

Napis na roki

Dekle se je vrnilo z Irske pa sem odtavala na obisk. Obisk je bil izlet v nakupovalno središče. To pa se je že kot predvideno sprevrglo v eno maratonsko pohajkovanje po trgovinah. Veliko videnega, veliko probanega in nekaj kupljenega.
Veliko pudrastih, tako imenovanih "nude" odtenkov, in malo barvastega. Ampak prikupne balerinkice sem dobila. Iii. In travnato zeleno majčko. Oh.
Čeprav razprodaj nikoli ni konec. Očitno se čisto nič ne prodaja. In nekateri kosi so prav bizarni.
In kot sva ostali brez energije, tako je zmanjkovalo besed. Pa tišina se ni zdela nezdrava. Bila je samo tam. Ob vseh povedanih dogodivščinah.


Sonce je bilo nenavadno žareče danes. V času, ko se je že spuščalo dol z neba. Mogoče zaradi meglic in rahle megle, mogoče zaradi zahajanja ampak bilo je drugačno kot ponavadi. Ker to sem opazovala celo pot domov. In nakoncu je ostala samo še rdeča krogla že napol za hribom.
Pa žal nisem imela fotoaparata, samo telefon s slikami grozne kvalitete.
Krogla je bil. In še vedno sem presenečena nad videnim.

Beležnica je prispela. The Notebook. Joj. Kako kul. Sedaj imam dejanski DVD, ki ga je v Sloveniji nemogoče najti. Hvala! Za božično darilo.

En skriti avto je oddan. Tako neumestno.

Mary Black - Only A Womans Heart

Kariraste

Danes so mi v oči padle kariraste srajce. Karaste. Bolj kot ponavadi.
Pa sem gledala film v katerem jih je bilo polno, pa nisem opazila. Opazila sem šele, ko sem v Two Way-ju zagledala eno zeleno. Prav nenavadno za ta vzorec pa mi je bila blazno simpatična. In potem sem zopet nadaljevala s filmom in sem opazila. Bilo je tam. Že skozi pa nisem videla. Bila sem tako zamišljena in odsotna, da se nisem zavedala. In to mi je dalo misliti.

Oslička danes ni bilo. Prostor v daljavi za ograjo je bil prazen. Pa sem mislila, da bom vsaj tega vesela. Ampak sem samo mislila.

Kot dejstvo, da me je ocena vrgla iz tira pa mi je popolnoma vseeno. Mislila sem, da mi je popolnoma vseeno. Še vedno se presenečam z reakcija, ki pridejo iz mene. Povsem nepričakovane in ne v skladu s tistim, kar bi "morale" biti.

Flipped je prikupen film. Navdušujem se nad dvema pogledoma iste zgodbe. Nad izražanjem misli, občutkov. Nad različnimi pogledi. Iz dekliškega in fantovskega vidika. Ker zgodbo razlagata dva najstnika, ki kažeta naklonjenost drug nad drugim. Ubistvu jo en kaže drugi pa ne in obratno. In vse skupaj je pospremljeno s kar nekaj dobrimi mislimi.
Pri filmih vedno pogrešam še drugo stran zgodbe. Drugo plat. Zorni kot. Ker vedno tako reagiramo kot hočejo da reagiramo. Vzljubimo tisto kar hočejo od nas. In stranski liki so samo stranski. Ampak zgodba ni nikoli enoplastna ali v samo eni dimenziji. Vedno se lahko postavimo v drugo kožo in drugače gledmao. Pa to velikokrat pozabimo.
Ker smo samo mi in ne nekdo drug. In se ne postavljamo v drugo kožo.

Phil Everly - Let It Be Me

Hipohonder

Namišljeni bolnik. Kaj pa si lahko še drugega, ko s termmetrom meriš svojo telesno temperaturo vsaki 2 minuti in se prepričuješ, da je vse narobe s teboj. Dejansko sem vrgla veliko buklo imenovano SSKJ pred brata in je poiskal pomen besede hipohonder in se nasmehnil.
In iz tega sva potem izpeljala stavo, pri kateri noben ni zmagal ne zgubil, ker se za temperaturo 37.0°C nisva znala odločit ali je ali ni vročina. Očitno lahko tudi staviš tako, da je volk sit in koza cela.

Polno novih delov serij se je vrstilo. Če naštejem, se bom zamislila nad seboj.

Eight Below. Ne morem verjeti, da tega filma še nisem pogledala. Čeprav se mi zdi, da je pristal nekje na "zaprašenem" seznamu z napisom "Poglej!", pa nikoli nisem prišla do tja. Oh, kako lepo. Kako žalostno. In koliko nepovedanih misli lahko izraziš samo s kretnjami psov. Neverjetno. In nadvse prisrčno.
Belina z modrim nebom je tako všečna.

The Temper Trap - Sweet Disposition

Po poteh poeta

Danes je tisti dan, ki ga praznujemo kot praznik slovenske kulture. In še vedno sem mnenja, da je to najbolj primeren dan, da slovenski narod nazdravi. Ampak ne, na ta dan se vsi zgrnejo po muzejih in v Vrbo.
Vsi hočejo okusiti kanček kulture in se brezglavo potikajo okoli in prikimujejo z glavo, ko vidijo velika dela, ki jim ne pomenijo čisto nič.
Takšni smo Slovenci in zavist je šele na četrtem mestu. In kot je rekel tisti radijski voditelj - torej se lažnivost znajde na prvem?


Pa slavimo tega velikega pesnika. Poeta, ki je spoštovan za časa našega življenja. In še veke vekov po tem.
Ampak v resnici je bil samo še ena strta umetniške duša, ki je svoje misli prelivala na papir. Katalizator pa je bila pijača.
V filmu Pesnikov portret z dvojnikom je bilo kar nekaj zanimivih citatov, ampak so mi vsi bolj kot ne zdrsnili iz glave. Bilo je nekaj v zvezi s cerkvijo in narodom, ker je iz mojih ust priletelo tisto o 500 milijonskih dolgovih Mariborske župnije in da smo na tem področju že tako in tako pogubljeni. Ker Cerkev... res škoda besed.
Saj župnik zapravi par milijonov, gre k spovedi in je odrešen vseh grehov. Ravno po takšnem principu to deluje. Ali pa zlorabi par mladih osebkov, gre k spovedi in zmoli par Zdravih Marij in je odrešen vsega. To se gremo?
Spet me je odneslo.


Pot nas je vodila od Kranja do Vrbe in v Ljubljano. Samo še v Ribnico nismo zašli pa bi obredli vse Prešernove poti. Smo srečali dva Ribenčana, to šteje ane?
In vse to je bilo zgolj naključno. Oče je tekel maraton, midve pa sva bili spremstvo. Ker je bil čudovit, topel nezimski dan.
In štart iz Kranj, nekateri malce kasneje, je vodil do cilja v Vrbi. Ker se kulturo da združit s športom in rekreacijo. In za mini maraton se vedno najde nekaj.

Kranj.

Za čar tistega časa v Kranju kot so na veliko oznanjali organizatorji smo bili čisto prezgodnji. Zato smo naredili en sprehod gor in dol. Slišali pete pesmi in videli izgubljeno dušo iz 19. stoletja na ulicah 21.
Vsi so se čisto počasi pripravljali. Lajnarji so bili na poti. Stojnice so dobivale še zadnje popravke. In listine so se tiskale. Vse za dober štart.

O VRBA, SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA
O Vrba, srečna, draga vas domača
kjer hiša mojega stoji očeta;
da b' ùka žeja me iz tvoj'ga sveta
speljala ne bila, golj'fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup preobrača
vse, kar srce si, sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b' igrača!

Zvesto srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvóljeno devico;

Mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet' Marka.

Vrba.

Ne glede na dejstvo, da so opozarjali kakšna gneča bo na cesti in da so zastoji na izvozih, smo mi komaj kakšen avto srečali. Ker smo se peljali po poteh, ki so včasih vodile do te gorenjske vasice.
Še v Begunjah, po domače Begnah, sva gledali kje je tista "opevana" norišnica. In ugotovila sem da imamo pred Dobrim Poljem še Malo Dobro Polje. Kako zabavna imena krajev.
In pohodniki so se vrstili kot tudi tekači.
Sendvič z mortadelo je sedel. In cilju sva bile bljižje kot sva mislili. Čeprav sem Vrbo opazovala bolj kot ne od daleč. Nekako nisem videla Prešernove hiše od blizu pa tudi mikalo me ni najbolje. Sem jo nekoč nekdaj, ne danes.


In počasi so tekači prihajali skozi cilj. Pohodniki so se zbirali na hribu pred cerkvijo mi pa smo slišali zvonec v daljavi in se vrnili proti domu.
Mislila sem, da sem videla NLP, pa je bil samo motorni zmaj.


Ljubljana.

Potem pa je še prestolnica vabila. Vsi zastonj muzeji in vse odprte galerije. Jej.
Sicer je ob takšnih dneh bolj problem s parkirišči. Ker je bilo vse polno. Šment.
Ampak sva kaj kmalu odtavali v Cankarjev dom na bianale slovenske ilustracije. Predno ga zaprejo in ga zamudim. Zdi se mi, da je bil zadnji bolj simpatičen. Ampak sem našla tako prisrčne miške Maše Kozjek. In Metine ilustracije sem prepoznala na daleč. In sem poskakovala na mestu kot otrok, ker se mi je to zdelo blazno fino.


Narodna galerija. Po dolgem in počez. Zdelo se mi je kot, da se ne bi znašla na istem kraju, kjer sem že tolikokrat tavala saj je bila polna obiskovalcev. In to mi je bilo blazno nenavadno. Ker ponavadi smo se plazili okoli in so bila edina živa bitja naokoli zgolj varnostniki.
Ampak sem dušo napolnila s slikami Ivane Kobilice in odkrila Sternenovo Dekle z violino, katere nisem nikoli opazila. Do zdaj. Slika mi je blazno simpatična in všeč. Mogoče jo bom šla opazovat, brez gruče ljudi, ki se vijejo pred teboj. In bila sem na "evropskem" delu, kjer se mi zdi da se še nisem potikala. Tako naokoli. Čeprav se mi nič ni zdelo posebno interesantno.

Moderna galerija. Samo kratek sprehod naokoli. Moderna umetnost ni zame.
Še krajše pa je bilo na Gospodarskem razstavišču. Cena vstopnice naju je obrnila tako hitro, da sva bili doma mimogrede.


Danes je torek. Ne sobota ali nedelja, kot so nas možgani cel dan varali s temi informacijami. In to pomeni nove dele serij. Jaz pa sem popolnoma pozabila. Le kako?


Ampak najboljši del je ta, da sem šla povsod kamor sem si včeraj zaželela. Kako nenavadno.

Robin Thicke - Lost Without U

Prešernoslovci

Jutri pa bomo slavili najbolj slavnega slovenskega pijanca, ki je dobil še svoj praznik. Pa šalo na stran.
Zgornji izraz se mi je zdel blazno zanimiv, saj sem mislila, da se teta po televiziji šali. Pa očitno ne. Ker še SSKJ trdi, da to obstaja pri tem pa ga podpira Wikipedija s seznamom. Kaj se človek ne nauči vsak dan.


In ja na vsak način se trudim scitirati Vrbo pa mi nekako ne uspeva. Bom jutri znala.
Mogoče bi se bolj zgodaj izvalila iz postelje in skočila pogledati kaj se dogaja v Kranju. Enkrat za spremembo.
Še bolje pa bi se bilo potikati po Ljubljanskih muzejih, ki so jutri zastonj. Ker še vedno nisem videla bianale ilustracije. Šla pa bi tudi v Vrbo. Čeprav ne vem zakaj.


Zadnji dnevi so prečudoviti. Res.
Tako blazno toplo in sočno je. Če sem danes naokoli skakljala samo v jopici pa smo komaj začeli s februarjem.
Dve leti nazaj sem se potikala v Krškem. Kako zanimivo.


Superbad je en tak glup film. In bolj butasto od njega je samo še parodija. The 41-Year Old Virgin Who Knocked Up Sarah Marshall and Felt Superbad About It. Z najdaljšim naslovom.
Čeprav igrata Michael Cera in Emma Stone, ampak je vse tako nemogoče splanirano. Kako sem uspela prenesti in pogledati, ostaja uganka. Američani imajo precej čuden smisu za humor. Očitno.
Saj se samo oni spomnijo narediti parodijo na komedije, tako imenovane glupe filme. Ker vsi ti, ki so v naslovu niso ravno gledljivi. Ker če bi cenzurirali film, bi več kot tretjino besed vse skupaj samo piskalo.


Je pa bil vsaj Glee zabaven. Fine pesmice imajo.
In blazno zanimivo je, ko nekaj vidiš prvič. Ker se popolnoma skoncentriraš. Za vse skupaj se ti zdi, da traja blazno dolgo. Večinoma v pozitivnem smilu. V drugo že vse hitreje mine. Ne vem kaj je s tem. Mogoče, ker pričakuješ. Mogoče ker veš.


Danes pa imam tako preveliko fotografij, ker mi je bilo škoda kakšno izločit. Od malo čez 200 posnetih. Pa se mi je zdela kolekcija tistih s soncem povezanih prav interesatna. Nekako se mi zdi, da brez teh fotografij sploh ne morem.


In nekdo je v gozd navozil fine lepe take vintidž kovčke. Čeprav se mi zdi, da so že napol razpadle - se to ne dela. Prav!?


Palačinke sem pekla. Take male in debele s koščki čokolade. En čokoladni Miklavž je doživel svoj kruti konec, ko sem ga grobo zdrobila na koščke in zmetala v maso. In izpadlo je super. Še enega imam za porabit. Ker mi čokolada, ki je v teh miklažvih in božičkih ne gre najbolje. Ampak na ta način je pa še kako uporabna.

DEBELE RAHLE MAJHNE PALAČINKE
En recept na hitro:

• 1 jajc
• 1 lonček moke
• 1 lonček mleka
• 3 žlice sladkorja
• 1 žlica pecilnega praška
• 1 žlica vanili sladkorja
• 1 zdrobljen miklavž od lanskega prenajedanja
• malo olja
• ščepec soli

To bo nahranilo vsaj dva. Pri nam je imela cela družina nočni prigrizek. In s smetano so božanske. Ker, če bi bili v Ameriki bi polili tono sirupa, pa ga nimamo in nismo tam. Tako, da je alternativa veliko boljša. In na ponev za palačinke pridejo tri male palačinkice. Kako? Z nekaj vaje. Moje še vedno niso okrogle, ampak gredo pa v slast.
To je samo zato, ker vem, da bom spet iskala recept.

Glee - Bills, Bills, Bills

Romarka

Dnevi postajajo bolj in bolj spomladanski. Kar mi je vedno bolj všeč.
Kmalu se bomo lahko znebili vseh plasti zimskih oblačil in ne bomo vedeli kaj nase navleči.


Promenade sprehajalcev so se vrstile povsod. Ljudje se radi priplazijo ven, ko posijejo toplejši sončni žarki.


In tako smo se na pot pod soncem podali tudi mi. Slikovita druščina, ki bi se imenovala midve z mamo in pes. In pot je bila dolga.
Osel me je čakal. Tisti sivček, ki je tako prikupen.
Pranje psa med potjo se izkaže za enostavno, ko se ta kar namoči v vodo. Kot moji z blatom prekriti škornji.


Končni cilj je bil nekje daleč proč pri mami in atu. Ampak pot do tja je bila podaljšana in psov je bilo na pretek. Tudi bel, dobesedno bel labradorec. Len.


Brskala sem po kuharski knjigi, katere oddaja se je predvajala medtem, ko smo igrali našo partijo remija.



Tisti krajec lune, ki je še ostal je bil čudovit videti. Ker se je v zahajanju obtično povečal in oranžkasto zažarel. Prekrasen prizor. Kot jasno nočno nebo.

Christina Aguilera - I'm a Good Girl

Burleska

Zdi sem mi, da mi ti ogledi filmov povzročajo prav neverjetno veselje, ker jim občasno namenim kar celo objavo.
Tisti, videni v kinu. Ko se dejansko spravim kam. In pogledam film na zelo velikem platnu. Zelo naglas. Na žalost občasno všteto z odvečnimi komentarji in nažiranjem ljudi okoli mene.
Ampak danes ni prišlo do slednjega. Bil je samo fin del.
Burlesque. Tisti težko pričakovani blesteči film, ki ga osvetljuje polno luči in oprav.
Pomankljivo oblečena dekleta z dodelanimi nastopi.
Zasedba je znana. Verjetno je to posledica že toliko videnih filmov. Cher. Christina Aguilera. Cam Gigandet. Kristen Bell. Stanley Tucci. Peter Gallagher. Eric Dane. Dianna Agron. Sicer sem nekaj imen "pošpegala", ampak je bil pristen odziv bolj tak - a veš to je tist "tazlobn" iz prvega dela Twilighta. To je oče od Setha v O.C. To je tist iz Hudičevka v pradi. Ta je Veronica Mars. A veš to je tista noseča navijačica v Glee. No, skratka tako nekako je bolj zgledalo. V glavi.
Film mi je blazno všeč. Tako posrkajoč je bil. Ker sem se za trenutek znašla tam. V ritmu pozibavala nogo in strmela predse.
Ko te zgodba vzame vase in ko zgodbo vzameš za nekaj realnega. To so ti edinstveni filmski trenutki.
Ko te nastopi navdušujejo. Ko ob glasu Cher in Christine dobiš kurjo polt.
Kostumi. Scena. Žarometi. Sijaj. Ritem. Glas. Gibanje. Dogajanje.
S tem zadihaš in za trenutek oživiš. Tam na odru. Tam za mizo. Na balkonu. V zaoderju. Povsod se pojaviš za kratek čas.
Vse to je tisti čar filmske industrije. Ko ti predstavijo zgodbo, ti jo ponudijo na pladnju in posrkajo del tebe za zameno.
Presenečena sem bila predvsem na Cher. In Kristen se bolje znajde v vlogi zlobnega dekleta. Christina pa v zgodbi Coyote Ugly pomešano z mjuzikli.
Sanje se sanjajo povsod. Sanje pa se uresničujejo samo nekod.

Polna vtisov filma. In še vedno krožno tleskam s prsti. Presunilo me je in navdušilo.

Planet Tuš pa postaja obupen. Sedaj greš na pijačo samo pod pogojem, da imaš osebno in ti pregledajo torbico. Kot navečji krimnialci.

Christina Aguilera - Express