Tri ure je definitivno preveč za pisanje testa. Ah... Potem pa sedenje na štengah. Kokoši smo. Vsaj tako misli naša profesorica za slovenščino. In folk je najbolj čuden in wc se je zamašil. Furale smo safer (teoretično, praktično je bolj slabo uspevalo), ker nismo bile povabljene na "prireditev" v zgornji učilnici. Zagreto smo opazovale osebek, ki se je šetal gor in dol po štengah. Teoretično naj bi sedaj znali povedati kako priti do nečesa v španščini, ampak problem potem nastane, ko še v slovenščini ne znamo povedati. OVD. Beda. Resno. Igor je zmešan. Groza. Smehi na vlaku. Prikrito posredovanje informacij. Utesnjenost. Dvourna vožnja. Neverjetno, ampak je kar šlo. Enkrat za spremembo. Nagledala se bom risank. Šla sem na predstavo - Na kmetih. GD Gardelin. Dobra predstava, čeprav mi je bila mogoče prejšna še boljša (Vladimir). Kuži :P
Šola popoldne. Pred tem je bilo še nekaj opravkov. Ni mi bilo treba iti na bus in še novo oblekico sem dobila. Super ane? Pa še mami je dobila svoj obljubljeni sladoled. Ker je imela danes rojstni dan. :D Am... Važno, da sem bila danes puding in sem imela zebraste japanke, ki so bile v resnici samo črtaste. Šole samo toliko, da se je komaj splačalo. 3 ure. Ampak je bilo ostalo zanimivo. Naglaševanje.
mood:čisto A vam povem kako zgleda naša telovadba - ležanje na tleh in skupinsko obnavlanje knjig. Cankar je bil obseden z istimi imeni. Važno, da sem Saro nesla čez mokra tla. Smehi. Esej je odpadel. Ker je profesorica zaklenila liste ali nekaj podobnega. Važno, da ga nismo pisali. Matematika. Obup. Profesorica je skoraj znorela. Dobesedno.
Vlak je imel zamudo. Ubistvu ga ni bilo od nikoder. Pa še vlilo se je.
Rahle težave z mojim dekoltejem. Ubistvu so jih imeli vsi okoli mene preveč. V šoli je bilo vse bolj optimistično in polno energije, ker sedaj je ob tej soparnosti in vročini vse izpuhtelo.
Ker potem se ob nevihti pojavi toča in jaz moram biti ravno ob tem času na cesti. In potem inštruktorica zažene paniko. Meni pa nič jasno in ostanem čisto mirna. Kot da se nič ne dogaja. Sicer pa je šlo res vse narobe.
Narisala in naslikala sem se. Upam, da imam tiste pomembne naloge za risanje sedaj narejene. Problem bo nastal jutri pri tovorjenju v šolo. 4 platna.
Drugače pa ja. Poleg tega, da je bila danes na sporedu Californija in potem Petar Grašo se je dalo preživet. Razen vročine ne. In danes so imele nekatere traume. Petke. In nisem bila edina.
Tisti trenutek, ko se po nevihti izza oblakov prikaže zahajajoče sonce in osvetli okoliški gozd, to je čarobno. Ko se pojavijo vsi ti oddtenki zelene barve. Ko komaj vrjameš svojim očem, da jih je res toliko. To je trenutek, ki ga ne moreš fotografirati ali pa kaj. Samo doživiš ga lahko in se zazreš z odprtimi usti v svet. To je tisto, kar popoldanske nevihte, skrivajo čarobnega v sebi. Prvi žarki. Ponovno upanje. Potem pa zaton.
Nardila sem si arhiv letošnjih šolskih in domačih del. Fotografij mislim. Dokončala sem tudi nalogo pop art. Sicer sem jo vmes najmanj 3-krat polila in popacala in jo popravila. Prav neverjetno.
Ugotovila sem tudi, da sem strelo slikala. Na najbolj premaknjeni fotki.
Dejstvo je, da je ura že veliko ali pa malo, odvisno kako uzmamete. Skozi odprto okno se sliši muska na neki zabavi (rojstni dan ali poroka). Moj tamau na vsake toliko časa nekaj pripomni. V spanju seveda. Hecni pogovori. Meni dogaja na polno. Moj tok misli je hecen. Piše se mi. Ali pa ne. Mogoče.
Ne dejstvo je, da je tukaj že skoraj poletje. Prevroče je za ta čas. Res nenormalno. In ker je tako soparno moram potem odprati okno in dobim tisti občutek po poletju. Počitnicah. Tisti uživanciji. Skoraj brezskrbnosti. Sicer letos ne bo tako kot lani. Lahko, da bo lepše. Lahko, da bo slabše. Ampak bo pa poletje. Spet. Prevroče po vsej verjetnosti.
Ja no tako je to.
Bijelo Dugme - Ne Spavaj Mala Moja Muzika Dok Svira
Brala sem svoje stare poste. Pesem Pesek in dotik. V meni vedno vzpodbudi zasanjanost. Misel na poletje. Na zvezdice. Na utrinke. Presanjane noči. Moj način mišlenja in vse. Utripajoča noč. Sanjam z odprtimi očmi.
Sončnice. Trava.
Bila sem na atletskem tekmovanju mojega bratca. Neverjetna sem. Poslikala sem vse črte in vse zložene ovire. In ti ljudje so prav hecni. Vsi se derejo, navijajo ali pa zdolgočaseni, naveličani sedijo. Ogrevanje je potekalo bolj kot ne med samo tekmo.
Kosilo. Pohan sirček. Občutno previsoka cena soka.
Nabava.
Skok v daljino. Lopata. Grablje. Merilni trak. Bel plastični stol. Rumena črtasta marela. Lastovke. Ukradli so jim šotor. Nič akcije.
Simsi so pač simsi, nič posebno pretirano novega. Današnji dan v šolo, še eden izmed petkov. Kar nekaj smeha. Debata o reinkarnaciji. Indigo otroci. Mavrični otroci. Kristalni otroci. Barve sošolk. In podobno. Nasledni teden bomo pisali test 3 ure. To je nenormalno in pojma nimam kako bo izgledalo. Med umetnostno je profesorica naša dekleta poslala k razredničarki. Ljudem se meša ja. Nazaj pa so prišle z opravičilom in šopkom rožic. Smeh. Med glavnim smo sedeli za sodi pira in ugotavljali ali so polni ali prazni. To je bilo tudi analitično testiranje (ali kako že). Smeh. Španščina. Sin comentario. OVD. Najbolj beden predmet. Resno. Spet smo imeli restavratorstvo in neke filmčke in me je profesor napadal z vprašanji zakaj se na vsake 15s za trenutek zaustavi. Res zanimivo. In če se CD opraska, če se to vidi? Dvakrat sem se ga ustrašila. Potem pa domov. Z vlakom. Nekje med Loko in Kranjem je bila se je na tisti ravnini poskušala skriti srnica. Sladoled v Obiju in 4 kvadratna platna. In dejstvo, da so imeli potem v Mercatorju 20% na vse sladolede. Smeh. Orhideja.
Včeraj nisem pisala, ker tega res nisem bila zmožna početi, saj je bilo že sedenje naporna zadevščina. Očitno je ceplenje na meni postilo zares negativno posledice in stranske učinke. Tako, da sem cel popoldne prespala. Dobesedno.
Danes je za silo že boljše. Sicer imam vročino in se na vsake toliko časa čisto pregrejem ampak se lahko premikam in sedim. Drugače pa sem naravnost obupno. Bi to sploh smelo biti?
Moj bratec je prej brskal po starih zvezkih, ker je iskal neke zapiske in sva se kar nasmejala. Na ves glas pa iz sosedne sobe odmeva Siddharta, v tem trenutku sicer Simple Plan.
Američani so prav glupi. Gledala sem oddajo My Super Sweet 16 in še eno. To je res neverjetno. V negativnem pomenu te besede.
Stopljena čokolada in pisanje bloga, nekje v ozadju pa se sliši grmenje.
Danes smo imeli zdravniški pregled, ampak šele popoldne. Tako, da sem bila celo dopoldne doma. Spala sem do 9ih ampak sem bila prepričana, da sem najmanj do 12ih. Imela sem čudne, travmatične sanje. Pes.
Zadnji del Gossip Girl. Sicer po naslovu je bil malce manj optimističen (The Goodbye Gossip Girl) ampak sem prebrala novice o tem, da imajo pogodbe za 6 sezon. Tako, da komaj čakam na naslednji del, ki bo sicer šele jeseni oz. konec avgusta.
Končale so se tudi Razočaranje gospodinje in jutri (oz. danes) se bo končala še serija 90210. Super ane? Zakaj to naredijo vedno pred poletjem?
Ne vem kako mi vedno uspe, ampak ne glede na čas in del dneva, vedno nekako zamujam na vlak. Prav hecno je bilo dejstvo, da sem bila med edinimi na vlaku in je šel ob tem času ravno v nasprotno smer in sem ugotvaljala, kdaj ta vlak drugače vozi in na katerega grem jaz ponavadi. Dolgčas pač.
Potem pa v zdravniški dom na Metelkovo. Travme. Poslušanje oz. nepolušanje predavanja o nečem, ki mi je povzročalo zelo slabo in šibko počutje. Sicer se mi je uspelo zamotiti s pisanjem smsov. Čakanje. Čakanje. Čakanje. Kateri k se je spomnil dati zdravnikom večje plače? Ker delajo - čisto nič... Dobila sem inekcijo in še zdaj me roka boli in verjetno me bo še jutri. Proti tetanusu (?).
Potem pa smo šle v Koloseja gledati Še enkrat 17. Še prej pa smo si omislile nekakšen sadni posladek namesto kokic, bonbonov in podobnih zadev. Jagode in ananas. Film je bil zabaven in zanimiv. Večino časa je bila cela dvorana v smehu, ki je bila začuda malce bolj polna kot ponavadi.
Iz sosednjega gostišča se sliši muska (Orion) in nekje v daljavi veter prinaša musko iz Kranja, kjer se zaklučije teden mladih.
Že nekaj časa ugibamo kako bo letos z pozdravcem, ker Kongresni trg je iz dneva v dan bolj zagrajen. In moram vam sporočiti slabo novico. Letos Pozdrava poletju res ne bo. Novico o tem sem našla na Hitovi strani - http://www.radiohit.si/si/novice/10584/default.html Brezveze.
Včeraj na koncertu Big Foot Mame je bilo noro. Res noooro. Sicer je dejstvo, da smo bili samo zunaj, ker nismo imeli kart, pa vseeno. Ker sem skakala, pela, plesala, skratka dogajalo je na ful. Skoraj sem prišla na VIP, samo me je varnostnih zalotil pri tihotaplenju notri in me poslal ven. Tako, da resnično upam, da bodo to še kdaj ponovili. V bližnji prihodnosti.
Danes je bil pa čuden dan. Zjutraj je bilo še vse super in fino, ko smo izmenjavale izkušnje od včeraj. Potem pa je bil vmes nek nenavaden zaplet. Še vedno mi ni čisto jasno, kako je sedaj s tem? Potem pa četvorka.
Ne razumem, zakaj moram biti jaz vedno kriva in odgovorna za vse. In kako so nekateri egoistični. To je prav neverjetno.
Po malici smo šle na Slovensko cesto, kjer so bili letošnji maturantje že v pripravljenosti na podiranje novega rekorda. Vzdušje je bilo tako kot vsako leto zakon. Ko smo našle vse in spremljale vajo in vse, smo si našle plac in tam ob 12ih spremljale četvorko. Iz zvočnikov so prihrumeli zvoki Straussovega Radetzkya Marcha. Prva slika. Druga slika. Priklon plesalke. Priklon plesalca. Prikon parov. Angleška veriga in tako naprej. Tretja slika z dežniki. Sicer so le-ti povzročali kar precej težav. In še zadnja četrta slika. Sicer pa maturanti niso bili edini, ki so plesali. Tudi jaz in Rebči sva si privoščili nekaj plesnih korakov med četvorko in potem še pri vseh ostalih plesih. Cancan. Sirtaki. Tango. Polka. Dobili pa smo tudi največji ignor. Za vsem tem pa so se maturantje prestavili na Gospodarsko razstavišče, kjer so nadaljevali z žurom, me pa smo morale iti nazaj k pouku. Za vsem pa je ostalo razdejanje. Polomljeni dežniki. Prazne pločevinke. Počeni baloni. Razbite steklenice. Tisti, ki se niso odpravili naprej na žur so si svojega naredili, kar na še nezagrejenem delu kongresca. Španščina. Notri so vleteli maturantje s tistim neprijetnim piskanjem, ki je bil vse prej kot pa balzam za ušesa.
Ne vem kaj si naš profesor predstavlja? Resnično, koga zanima restavratorstvo v petek zadnjo uro? Ali pa tudi na splošno... Kako se naredi pergament. Kako morajo poznati drevesa in vse. Kako lahko stavek, da bomo v smislu "da bomo hitro zaključili" poveš na najpočasnejši način. Kako se lahko naguziš sredi vsega in govoriš vseskozi "aha".
Sedaj pa gledam Pearl Harbor, ker ga še sploh nisem gledala nikoli. Pa čeprav imamo DVD doma.
Prej sem ugotavljala, kako da se vedno dogaja, da imamo rajši starejše pesmi neke skupine kot pa tiste nove. Ker do novih imamo vedno neke predsodke in nekako ne dosežejo tistim najbolšim iz prejšnih albumov ali nekaj podobnega.
Ravno se odpravljam nazaj v Ljubljano na koncert Big Foot Mame.
Danes smo si privoščile banjico sladoleda. Planica. Sicer sva s Saro hoteli iti na tržnico po jagode, ampak sva pristali na pici. Naše neočitno opazovanje in nekako šokantne novice.
Najbolj hecno je to dejstvo, da če te nekdo pohvali vedno iščeš napake, pri sebi ali v svojem delu. Medtem, ko če te nekdo skritizira iščeš tisto, kar je dobro, kar je sicer vredno pohvale. Kako je lahko človek čisto brez življenjske energije?
Najdla sem pesmico :)
Dejstvo je, da se mi je danes sanjalo od naše "preljube" profesorice. Še vedno me zanima konec. Pa sem se morala zbudit. Brezveze. Mi in naša "telovadba". To je tudi nekaj. Hlapci. M-da. Naslednja dva predmeta pa smo tudi preživeli. Dvoje domačih branj in kotrolno ter popravo pri matematiki. Polom.
Nevihta je. Ok teoretično se še nekako pripravlja na to. Ampak mislim, da je to letos prvič. Spet prihaja ta čas, ko bo neznosno vroče, ali še slabše, soparno in potem bodo te vročinske nevihte, ko ne veš ali bi pustil računalnik prižgan ali ne. Ampak še vedno mi je največji izziv ujeti strelo v objektiv.
Ne vem kako to, ampak prva pesem, ki mi je šla danes po glavi je bila od Čukov (spet) - Štorklje.
Risanje. Našli smo tak prijeten kotiček ob Gradaščici. Prav luštno za risat. In na nek način je bilo zabavno, zanimivo in sproščujoče, če odštejemo radovedne poglede mimohodečih.
Naša razredna slika je že narejena, ampak moramo zbrati denar. Samo še ta teden, vsaj tako vsi pravijo.
Najbolj zanimivo je, da se stvari zavedaš šele, ko se konča. In takrat je že skoraj prepozno.
Sedaj bi bilo pa res bolje, če to zadevico izklopim.
Ravno danes zjutraj sem ugotavljala, da me letos (na srečo) oči nič ne srbijo od alergije oz. cvetnega prahu. In glej ga zlomka to sploh ni več res. Brezveze.
Zunaj je že precej vroče in preveč poletno. Z precejšno mero lenobe v zraku.
Nights in Rodanthe. The Notebook. Waaaw. Samo waaaw. Družinsko gledanje.
Drugače pa je bil včeraj tak zanimiv dan. Predvsem napolnjen s praznovanjem. Špelin in Sarin rojstni dan. Vse se je začelo že zjutraj v tisti minuti, ko sta stopili v razred. Polno voščil. Drobna presenečenja, ki šokirajo in podobno. 5 minutna predstavitev, ki je vsebovala celih 8 slidov ali nekaj podobnega in kanček Vivaldijeve pomladi, ampak tudi nekakšno "nagrado". Polno je bilo smeha. Dretje čez cesto na semaforju. Potem pa sem šla domov odložit stvari in druge vzet seboj in se preoblečt. Vlak je imel, pač neverjetno ane, spet zamudo, ko se mi je že tako ali pa tako mudilo. Tako, da s tistim s katerim sem nazadnje navezovala stike, tokrat klepetala. Sicer odzivi na to dejstvo so bili pričakovani. Poleg tega, da sem bila na koncu jaz kriva za vso zamujanje in vse, ker sem šla še na wc. Tivoli. Spet. Iskanje primernega mesta. Komarji. Drug plac. Piknik "varjanta". Nazdravlanje. Po rednih odhodih na wc. Ohladitvi in vsem smo se počasi odpravile na drug konec. Z vmesnim tekom. Pristale smo na meti. Žiga in Jani. Spet tist iz vlaka. Potem pa proti Bachusu. S tem, da so šle one notri, jaz pa domov.
Ja, danes smo imeli še "roštiljado" in smo pekli na žaru. In ni se mi dalo v Ljubljano na dan elektronike.
A se res ne da uživati, biti dokaj dobre volje ali pa samo biti. Zakaj ti vedno potem vsi poskušajo zbuditi slabo vest, te zajebavajo in skozi tebe vrtajo še večjo luknjo kot pa že je. Kaj res ni nobenega tam, ki bi bil samo, da je. Ki bi stal ob strani. In te podpiral enkrat za spremembo. Zakaj se rama vedno umakne, ko se poskušaš naslonit? Zakaj zaradi tega vrtanja luknje nastaja vedno večja praznina?
Sama sebi grem na živce, ker sem: 1. brez glasu 2. kiham na vsake 3 minute 3. kašljam in smrkam 4. bo kmalu polna luna
Danes je bil tak, prav zanimiv dan. Telovadba oz. ležanje na tleh in pletenje kitk Lari. Sicer smo vmes tekli na 60m ampak smo potem spet sedeli v telovadnici. Belo svetleče senčilo. Krofek. Najbolje je bilo, da smo imeli slikanje med slovenščino. In potem tu nastane nekakšen zaplet. Kot prvič uletimo pred učilnico in tisti, ki so imeli notri se sploh niso hotli spokati ven. Dobili pa smo tudi namig, da ima naša profesorica danes rojstni dan. Seveda smo čakali in čakali, da je profesorica končno prišla. Potem, ko nismo dobili razreda smo se vsi skupaj nabasali v manjšega zraven. Tam pa smo jo presenetili s pesmico in darilom. Seveda je bila čisto paf. Potem pa uleti fotograf, da imamo slikanje. Juhej. Preden se vsi postavimo, vsi pridejo in tako, nas vidi že cela šola. Končno nam nekaj uspe. Odpade prva ura slove in imamo malico. Potem pa odmor in jaz dobim obisk. Sicer je to zgledalo tako, da najprej noben sploh ni verjel in so vsi mislili, da se zajebavam, ampak, ko so dojele, da mislim resno so se vse naštimale pred šolo, da bi to videle iz prve roke. Pikec je prišel na obisk. Ubistvu so imeli predstavo in potem malce prostega časa in mi ga je uspelo prepričati, da pride pred Križanke. Sicer sva se po hitrem postopku zbasala iz vidnega polja in se namestila na klopcah pred NUKom. Sicer je tiste pol ure ali 20 minut minilo hitro in jaz sem morala naprej na naslednjo uro, on pa še malce po naši prestolnici. Druga ura slovenščine je potekala brez kakršnihkoli domačih branj ali možnosti zvišanja pritiska pri profesorici. Cankarjev slog, posledično to pomeni spanje. Najbolj čudno je, ker smo bili cel čas v isti učilnici. Še matematika in njena zapletena in nerazumljiva razlaga pri kateri moraš sam posledično vse skupaj povezati v smiselen zaključek. Saj mi je bilo sicer, kar jasno, samo so potem vsi ostali napadali z nadležnimi vprašanji. Potem pa sem imela še vožnjo. Vmes pa sem gledala serijo 90210, ki je zadnje čase na mojem predvajalniku.
Dan potekal bolj zdolgočaseno in nezavedno. Zjutraj sem bila že ob 9ih v Ljubljani, čeprav sem imela golf šele ob pol enih. Tako, da je bilo šetanje po centru in trgovinah, sedenje na prešercu in dolgočasenje. Vožnja s trolo. Moj spomin. Iskanje mercatorja. Iskanje igrišča. Golf. Anglež in posledično razlaga v angleščini. Potem pa smo v roko dobili palico in poskušali "pokositi travo". Kasneje smo to izvajali z udarcem ob žogico, ki ni letela pretirano daleč. Zamah s stilom. Poskusi tihotaplenja. Lutanje v Vižmarjah. Vožnja. Ustavlanje pešcem. Nezavedanje. Moj nadvse prijazni bratec mi je pojedel puding. Pri tem, da je imel 4 svoje.
Mogoče jutri dobim obisk. Pa jutri imamo slikanje. Brezveze.
Odkrila sem zelo zanimivo obleko, ki bo v novi kolekciji pri H&M čez nekaj dni (recimo, da bo). Dan sem preživela. Mislim pouk. Ves dan smo bili v U6, zaradi nekih novih razporeditev v tem projektnem tednu. Prebrala sem ravno pravšnjo knjigo za DB. Delale smo načrte za petek.
Pri našem nehotenem risanju smo šli ven na "plažo" nerisat ampak jesti sladoled. Ja profesor nam ga je častil. Enim je lahko žal.
Po slikcah sodeč lahko vidite lazanjo, ki sem jo danes ustvarjala.
