Šola na kolesih

mood: jej


Danes nas je pot zanesla na Štajersko. Strokovna ekskurzija v okviru umetnostne zgodovine.
Kartuzijanski samostan Žiče. Ptujska gora.


Kaj je point postaviti uro ob kateri bo odhod, če nikoli ne gremo takrat. Vedno, ampak res vedno nekdo zamuja.
Garderoberka. 31.32.


Pot do prvega postanka je bila polna tunelov. Znana avtocesta proti Štajerski.
Ampak znašli smo se pred neko cerkvico na pokopališču. Svečomat. Romanska cerkvica je ostanek spodnjega samostana. Špitalič.

(punce me bodo obglavile?)

Kratka vožnja do zgornjega samostana. Nekaj obnavlajo. Ostalo pa so predvsem razvaline. Muzej. Velika cerkev, ki je v današnjem času samo še velika razvalina s klopco. Sprehod do kapelice. Zelišča. Sprehod po balkonu, ki je bil sumljivo razmajan na nekaterih koncih.


Sedenje zunaj in malicanje. Napadalna osa. Veliko smeha. Pametno izogibanje hoji okoli gostilne, ki je teoretično najstarejša nevemvečkje. Gastuž.


Pot na Ptujsko goro. Cerkvica na hribčku. Romarska pot do vrha po zanimivih ploščah. Hrib utruja.
Čakanje na wc. Tesnoben in čuden občutek notri v cerkvi. Obstaja fobija pred cerkavmi? Notrajščino ubistvu. Ko imaš občutek, da se boš kljub ogromnemu prostoru vsak čas zadušil ali pa omedlel. Ko vse deluje precej tesnobno z ozkimi visokimi, barvnimi virtaži. Ko je vse preveč nakičeno. Preveč ljudi. Preveč stvari. Pretiravanje z vsem. In svetloba čudnih barv.


Dolgočasen fimček. Kakor hitro smo se mogli, smo se zbasale nazaj na avtobus, ker nobena ni imela namena iti prostovoljno nazaj notri.


Čakanje na avtobusu. Vse so zmrzovale mene pa je kuhalo. Malicanje, čeprav naj ne bi jedli na avtobusu. Vedno vsi zamujajo. Sploh nima smisla postavljati ure.


Šola na kolesih. Nore ideje naše profesorice s hipi avtobusom, ki ga naredimo in oblikujemo skupaj z industrijo, najdemo zastonj gorivo in sodelujemo z Jankovičom. Ha.
Poleg šolskega spraševanja tudi zabavni program. Naš popotnik nam je prepeval. Mi pa smo se pošteno nasmejali. In na koncu dali en asfalt, namesto aplavza.


Ko avtobus ne more v podvoz zaradi višine in naredimo malce zastoja, profesor pa ima uro razmigavanja.
Postanek na Trojanah kot presenečenje. Ampak meni ni bilo do krofov.


Karaoke tajm. Profesor je začel, punce pa nadaljevale. Zabava vse do Križank. In dejstvo je, da ko enkrat dobiš v roko mikrofon, ga dejansko nočeš spustiti.
In za konec še enkrat popevka.


Am. Slikanje sredi prešerca. Hecne poze. Verjetno čudni pogledi.

Pridem dam najdem knjige in odhitim v Kranj. Vedno več na poti. Tako, da sem dejansko dam prišla šele okol pol sedmih. Prenesla slikce in pišem blog.

Tomaž Domicelj - Slovenskega naroda sin