Obiskleda

Ker bi morala napisati običaj pa sem napisala kar obiskleda, ker tista skodelica za čaj, še ni imela krožnička. In to se mi je zdelo tako blazno zabavno, da je letelo za naslov. Saj so moji naslovi vedno nekaj. Nekaj nenavadnega. In o vsakem bi lahko napisala razlago, pa jo ravno zaradi tega ne.


Kako napreduje moje likovno delo. Pa težko bi rekla. Nekako je to delo obtičalo nekje v kotu za vrati, ker je bila velika deska povsod v napoto. In zmanjkalo je zagona, ker je zataknilo zgolj pri enem malem vzorčku. Kaj šele bo, ko se bom lotila barv.
To bo pestro.

Ravno sem ugotavljala, da sem nekoč obljubila reportažo znamenitosti iz Pariza. Pa jih sploh ni bilo. Lahko pa preizkušam moj prelukljani spomin in napišem sedaj. Ne ravno v tem trenutku, ampak v kratkem. Lahko bi.

Kdo bi vedel kako in zakaj, ker sem v filmu V for Vendetta ugotavljala kako so naredili tista jajčka v košarci. Eggs in the basket. Ampak to je tako blazno preprosto.
In potem sem ustvarjala in si pri tem zamišljala kaj bi Pehtran napisal. In kakšno stopnjo posvinjanosti bi dosegla.


In ko sem že pri blogih - odkrila sem novega naljubšega. Kendi Everyday. Tako, da pridno pregledujem prejšne poste in sem nekako impresionirna nad preprostostjo in učinkovitostjo.
In ja projekt 30 za 30. Trideset dni. Trideset kombinacij. Trideset kosov oblačil. Mislim, da je še to, da v tem času nič novega ne smeš kupiti. Blazno zanimiv projekt sicer.
Dobro, da včasih kaj natipkam v telefon.

Kemije pa imam dovolj. Zaenkrat. In očitno.
Ker mi ta kolokvij res ni usojen. In ne tista točka. Pa tretjič. Nekoč, nekdaj.

Blazno so me danes impresionirali slovenski izrazi za opredelitev časovne lege dogodkov. Zdijo se mi simpatični. Sinoči. Drevi. Davi. Včeraj. Jutri.
Kot tudi za dele dneva. Svit. Zora. Jutranja zarja. Polmrak. Vzhod. Zahod. Jutro. Dopoldne. Opoldne. Popoldne. Večer. Zahod. Somrak. Mrak. Noč. Polnoč.

Torej od začetka somraka do noči je večer. Somrak je čas med sočnim zahodom in nočjo - tisto, ko sonce zaide, ampak je vse obarvano v rožnato-oranžno-rdeče-vijolično. Potem nastopi mrak, ko prehajajo odtenki v vedno bolj temno in noč, ko je čista tema.
In zora je prva svetloba pred sončnim vzhodom, medtem ko je zarja tista oranžkasta svetloba, ki izgleda kot, da bi Miklavž piškote pekel. Čeprav je zarja lahko tudi somrak. Teoretično je to rdečkasta svetloba. Očitno pa imata zora in svit enak pomen. Oh, kako blazno komplicirano.

Pri tem, ko sem brala napis "Pazi stopnica!" sem se skoraj spotaknila in nežno ujela za ograjo. To je skoraj tako kot tisto, ko ti nekdo reče: "Pazi štanga!", rečeš: "Kaj?" in se zaletiš vanjo.

Različne glasbene podlage pričarajo različna vzdušja. Zato je bilo tudi potikanje po trgovinah čisto različno. Harmonika pa je kraljevala na Čopovi. Prva asociacija ob besedi harmonika je nedelja in goveja župca. Slovenski stereotipi.

Matt White - Best Days

Čarobni napoj

Pisati se zdi tako preprosto. Včasih.
Papir je verjetno edina stvar, ki prenese vse. In bo prenesla.
Zgodbe, ki jih utegne zapisati človeška domišlija so včasih tako mogočne, da presežemo sami sebe.
Še sama nad seboj sem presenečena, ko berem svoje stare stvari. Nikoli nisem vedela, da sem vsega tega sposobna. Nikoli nisem blestela v pisanju in še vedno se mi zdi tako.

Čeprav je res, da se noben pisatelj nikoli ni držal "šolskega" načina pisanja. Vsak je bil nekaj svojega. Kot vsak umetnik, katerega ime sedaj slišimo in katerega dela sedaj občudujemo.
Pa ne da bi se sedaj primerjala s pisatelji svetovne veljave, ampak samo povem. Ne, da bi se sploh imela za tistega, ki je sposoben napisati knjige, ki jih berejo še generacije. Pa če hočejo ali nočejo.
Samo takšen tok misli je stekel skozi glavo in beseda je dopolnila drugo.

Ker spoštujem dobre pisatelje, njihovo tvorjenje zgodb, opisovanje malenkosti in pesnjenje z besedami. Vedno se mi je pa zdelo čudno, kako so tiste slovnično pravilno tvorjene zgodbe dobile boljše ocene, kot tiste, ki so bile napisane kot so bile mišljene. Ampak verjetno z otroškimi očmi drugače vidiš in drugače dojemaš kot odrasli.
Ampak to je očitno šola. To je poseben sistem, ki velja samo takrat in "nadarjene" otroke spodbuja k dolgočasnemu dolgovezenju. Jaz nisem nikoli spadala v ta sistem. Ker so se moje ocene gibale komaj nad pozitivno mejo.
Pa vseeno. Danes še vedno tukaj tipkam. Še vedno tvorim "hecne" stavke in še vedno se najde vsaj eden, ki mi reče: "Veš na tvojem blog sem bral/a..."

Kemija pa res ni moj predmet. Noben predmet sedaj ni takšen, kateremu bi namenila vsaj kanček veselja. Vse me neinteresira.

In kako se morajo moški osebki pogovarjati o koristnosti porodnišnic. Kam gre ta svet?
V enako smer kot je pristal Egipt.

Train - If It's Love

Slonje močni navihani angelci

Kaos ne obstaja. Kaos smo ustvarili sami.
Po filmih, ki me impresionirajo vedno dobim popolnoma odsoten in prazen pogled, ampak nova spoznanja.
Danes sem videla dva taka. Klišejasto se sliši, ampak nič za to. Harry Potter in princ mešane krvi. Ter V for Vendetta. Ker v slovenščini so temu rekli V kot vroče maščevanje in to zveni kot poceni butasta ameriška nesmiselna akcija.

Evey o očetu: "Govoril je, da umetniki izrabijo laž za izpoved resnice, medtem, ko jo politiki izrabijo, da resnico prekrijejo."
Prav zanimive citate ima ta film: "Naključij ni, Dalia. Naklučja si le predstavljamo."
In celotna zgodba o Valerie v tistem pismu, zvitku papirja. Ter predstavitev V-ja Evey.

Ja Potterja sicer nisem celega gledala ampak samo proti koncu. In ja. Zdel se mi je zanimiv. Pa čeprav, ga nisem prvič videla. Pa vseeno. Občutek je bil že tak.
Dejansko sem se bolj čudila nad dejstvom, kako lahko ustvariš tako različne like. Recimo Dumbledorja, ki je poln modrosti in vsega. Kako ga tako precizno oblikuješ?
To sem se tudi potem pri V for Vendetta spraševala o liku V-ja. Kakšni citati so prihajali iz njegovih ust. Kakšna neverjetna odlika.
In ja film je sam po sebi neverjeten. Tako blazno. Že celotna igra se zdi tako resnična. Čeprav se z vsako sceno pojavi še eno vprašanje več, se ti zdi, da ne rabiš slišati odgovora.
In ja. Zgodovina se ponavlja in vse kar je prikazano lahko izbruhne vsak čas.

Ugotavljam, da nas na vsak način nekaj hočejo naučiti. Ampak po drugi strani te pa za napačno obrnjeno vprašanje zaprejo nekam.
Več kot bi bilo potrpežljivosti in umirjenosti, boljši bi bil ta svet. Ker samo živčni in razdraženi ljudje delajo zgago. Tisti, ki so jezni na vse in sovražno nastrojeni. Ampak samo mi znamo iz vsega ustvariti pošasti.
Z neumnimi poskusi in dejanji. Za dobro vsega. Pa kaj še.

Slonje močni navihani angelci. To je dejansko ime čaja. Imamo paket 20ih okusev in danes sem na plano potegnila tega. Pojma nimam kaj naj bi to bilo, ampak okusen je pa bil.
Domač golaž, ki je skuhan zvečer za naslednji dan je najboljši.
Pikec pa praznuje. Trarara. Tako mimogrede.

Tchaikovsky - 1812 Overture

Mala srnica

Sneg je padel nekje ponoči. Zjutraj sem bila čisto presenečena, ko sem se zbudila in je bilo belo. Komaj pokrito pa vseeno.

Tam sredi gozda. Malce stran od poti je stala. Drobcana mala srnica. Še mladiček.
Ampak tako radovedno je zrla proti nama in se delala da je ni tam. Midva pa sva strmela nazaj. Čisto počasi sem izvlekla fotoaparat in v navalu radovednosti in presenečenja fotografirala. Malo bitjece pa je stalo tam in naju gledalo. Kot da sva dve čudesi narave, ki strmita v praznino.
Ampak vsega lepega je enkrat konec in takrat je odskakljala nazaj k družini. Naš bučk pa za njimi. Oh, v trenutku so izginile. On pa je ves vesel prisopihal nazaj s pogledom - srne sem videl. Oh, ta psiček.
Če bi bilo po njegovo bi se že zdavnaj igral z njimi in jih lupčkal kot vse kar vidi.


Jaz pa imam paketek fimo mase, ki čaka da bo postal umetnina. Sicer ne tako glamurozna kot se sliši ampak neka malenkost, ki se je zasidrala v mojo glavo in noče ven.
Poleg tega pa na to opcijo niti pomislila nisem.


Sicer sem pa danes poskušala premagati glavobol in me je sredi učenja ker zmanjaklo. In potem je močna sončna svetloba prisijala skozi okno in nekaj minut nisem vedela ne kje sem, ne kako mi je uspelo zaspati.
Ampak vsa vprašanja in črpanje znanja preprosto utrudijo človeka. In ga kar naenkrat zmanjka.


Vem, da so mi nekaj rekli naj omenim. Pa ne vem več kaj. Toliko stvari pozabim, da je še dobro da se kaj spomnim. Čeprav je tole pretikavanje v nočeh koristno, ko moram pogledati za kakšno informacijo nazaj. Spomin še ne zbledi takoj.


Počasi polnim škatlico s kovančki. Danes so se zmage kar vrstile, kar me je povsem presenetilo. Ampak dobro. Kdaj pa kdaj pa tudi tak dan pride.

Herbert Groenemeyer - Demo

Jagode za zajtrk

Gledala sem malce statistiko, kar je sicer že nekaj časa možnost pri Bloggerju. In zabavajo me nizi iskanja, ki pripeljejo do bloga. Vse od preprostega a_girl, konoczaspi do yorškega terierja, skajpa, psihologije barv, tričetrtinsega takta, koherence do božične večerje ter najbolj zanimivega iskalnega niza: "site:http://konoczaspi.blogspot.com tipi"

Ko blisk življenje naše zagori in traja le, dokler ga uzro oči. Neba in zemlje večen je obraz in ne spreminja ga bežeči čas. Sreča - nesreča: ni usodi mar, kaj nam v menjavi časa je njen dar. Polna je vina čaša pred teboj. Kaj vendar čakaš še? Izpij napoj!
(Li Bai - Vprašanje)

Bolj zabavo je vse skupaj napisano. Drugače so štiri dvovrstičnice.
Prevajal je pa Gradnik. Tisti, ki je opeval ljubezen in smrt. Eros-Tanatos, ki smo jo tako opevali pri koncu srednje šole pri slovenščini. Povsod smo našli motiv ljubezni in smrti.
Sicer pa drugega ne opevajo.

Zlobna dekleta v nadaljevaju sploh niso tako blazno kul kot so bila v prvem delu. Ampak prvi del je tak film, ki ga gledaš za mimogrede. Sploh ker je tista igralska zasedba odrasla in ustvarja dobre filme. Vsaj polovična.

Za zajtrk sem si postregla kar z jagodami. Takšnimi super dišečimi in sladkimi. Kot bi bili ravno sredi največje sezone jagod. Pa nismo.

Fascinirana sem nad blogom. Nad razliko med Parizom in New Yorkom. Nekaj drobnih malenkosti, ki so popolnoma zadete s čisto enostavnimi in preprostimi grafikami.
In ja, danes me je fascinirala trenutno najnovejša - tista o romanih.
O Proustovem izgubljenem času in o Salingerjovi pripovedi, ki se dotakne srca. Varuh v rži, kot je poimenova. Sicer veliko bolj znana pod originalnim imenom Catcher in the Rye.
Verjetno bo to ostala edina uspešna ameriška knjiga, ki ne bo spremenjena v film. In bo vedno brana.


Sicer se mi zdi, da sem o tem že imela monolog. O današnjih otrocih in klasičnih pravljicah.
Ker koliko jih dejansko pozna Zlatolasko? Ker jo niti v naših kinematografih ne, ker dajo Motovilki naslov Zlatolaska. Ker Motovilko morda poznajo iz Barbie risank.
In koliko jih je že slišalo za brata brata Grimm ter Hansa Christiana Andersena in njegovo Deklico z vžigalicami.
Ali se sedaj otrokom bere Nodija. In ne-vem-kakšne bugimene. Like, ki pri katerih se gre samo za premoč enega nad drugim in vsi se tepejo.
Saj so se v klasikah tudi, ampak s srcem so se borili za srce princese. Z zlobnim zmajem, ki jo je varoval.
Ampak v teh pravljicah se niso. Ne Grimmovih ali Andersenovih. Ker so iskali nekaj globjega. Kot v Grdem račku.
Ker ne vem, če imajo današnje risanke sploh kakšen pomen. Razen klasike, da dobro premaga zlo. Pa še to je bolj tako - močnejši nadvlada nad šibkejšimi.
Kam so šli pisci pravljic. So se res ujeli v hitenje današnjega časa.
Ja trenutno sem vse zmetala v isti koš, ampak vem, da so otroške knjigarne še vedno polne prikupnih junakov. In ja, Malega princa moram najti.

Jay Sean - "2012 (It Ain't the End)

Damask

In živeli so do konca svojih dni...
Kakšni zaključki sploh so to?


Tele "počitnice" kar spim. V dopoldneve, ki so na meji popoldnevov.
Sem pa izvajala prodoktivnost, med drugim. Z urejanjem zapiskov. Z učenjem kemije in ustvarjanjem na veliko.
Muči me vzorec. Pa vem, da je nekje, ampak se skriva pred menoj. Lump.
Tako, da sem prebrskala že nekaj blogov in pregledala že marsikatero fotografijo. Pa še vedno nič.
Najbolj je zabavni tisti del, ko me nekaj čisto nenadno presune in se mi začne nasmihati ob tej ideji.
Zapestje in dlan. Jutri pa bom še enkrat nos izrisala.

Igranje remija je vedno zabavno. In najboljše so izjave. Današnja: "Sam dvojka mij mankala, nakonc sm pa še črto dobu." Vzeta iz konteksta.
Številke pa so sedaj črne. Skoraj povsod.

In noč ima svojo moč. Vedno jo je imela. Ker začnem na polno razmišljati in ustvarjati. Ko vsi potihnejo in pospijo.
Poleg tega pa, sanje so dovoljenje. In nasmihanje ob podobah, ki se rišejo v glavi, ko zaprem oči, je neprecenljivo.
Vsaj to je nekaj, kar mi ne morete vzeti. Vsaj to je nekaj mojega.
In če si svinčnik bodem v prst. Boli.

In ko se spogleduješ s srno, ki stoji 2 metra od tebe, sredi gozda je tudi nekaj bolšega. Dokler ne dojame, da je v njeni naravi, da bi morala že zdavno zbežati. Nakar zbeži.
Pasja promenada pa je potekla ob glavni cesti.

Carrie Underwood - Ever Ever After

Ekonomsko-propagandni program

EPP ali ekonomsko-propagandni program. Sedaj poznan kot oglasi oziroma reklame. To je tista nadležna in predolgo trajajoča stvar med filmom. Ali kot bi rekla Nina "nasveti za šoping".
In ja vsaka druga reklama je za zdravilo. Kar glejte.

Sicer pa držim svinčnik v roki in po velikem listu papirja kracam. Končno.
Naredila sem improvizoriš stojalo. Velika, težka deska je sedaj prislonjena na okno in je ravno v pravšnji višini. Ko ne gre drugače so takšne rešitve še najboljša alternativa.
Moram dokončati.
Dejansko pogrešam tiste petke preživete v risalnici. Ko smo bili črni od oglja.

Kako so pravljice zabavne. Princesa princu pade v naročje, ko beži pred trolom in se spogledata in ji on reče: "Takoj zjutraj se bova poročila."
Jaz pa v smeh seveda. Ampak to so le pravljice, kjer nastopa zlobna mačeha, ki mora vse to preprečiti. In iz risanke nastane film. Začarana. Z Amy Adams seveda.
Preskok dimenzij.

Remi je tako zabavna zadevščina. Ko vsi govorimo preveč in igramo premalo. In Megan Fox lahko zmede celo situacijo.

Billy Gilman - Oklahoma

Črni labod

Black Swan sem si v miru pogledala. Pri prižgani luči. Ha.
Ampak moram priznati, da je nor film. V vseh pomenih te besede.
Sicer bom verjetno zaspala kar pri prižgani luči, ker je bil precej psihološki film in še vedno ne vem kaj je bilo res in kaj ne. Šmentana reč.
Ampak blazno so mi všeč ti učinkoviti konci. To sem verjetno že razjasnila.
Ravno tako sem bila šokirana kot pri Remember me. Pač izkopiček tega filma, da je dober. Vsekakor.
Balet je vedno nosil še temno plat v sebi. In končno so jo uspeli prikazati. Ker za to gracioznost, je potrebno toliko bolečin in muk. Za popolnost.
In všeč mi je bil tisti njen zadnji odziv, ki bo sedaj vzet iz konteksta (spoiler/kvarilec):

"I felt it. Perfect. I was perfect."
(Čutila sem. Popolnost. Bila sem popolna.)

Tole o popolnosti zadnje čase je povsem naključno in nenamenoma. Ampak, ko se vse kot zanalašč vedno vrne nazaj k tej temi.

Sedaj pa imam izpitno obdobje. In začela sem ga s kolokvijem. Matematika.
Najbolj bedno mi je, ker sem napisala vso nalogo in vse in sem dobila na testu ista vprašanja in jih nisem znala rešiti. Samo tistega, ki se je razlikoval mi je nekako uspelo napisati. Samo ne bom skakala od veselje, ker sploh ne vem, če sem prav mislila.
Poleg tega pa bolj, ko si poskušam vbiti v glavo, slabši je učinek.
Ali to nasplošno tako deluje?
Ker zdi se mi, da vse bolj pozabljam tiste stvari katere bi si mogla po vseh "kriterijih" zapomnit.
Sicer v teoriji pri matematiki nisem nikoli blestela. To je bila vedno šibka točka.

In ja, največ časa pa sem porabila tudi za tuhatnje kako v Ljubljano. In kako nazaj. Ker bolj kot oglašujejo prevažanje z javnim prometom, slabše so povezave. Resnično.
Če bi se tisti, ki to oglašuje dejansko vozil z avtobusom ali vlakom, bi že davno opustil vse.

Sem pa precej pod vtisom filma. Se grem sedaj skrivati pred seboj. Ker sami sebi smo največji sovražnik. Ali kot je bilo v filmu rečeno:

"The only person standing in your way is you."
(Edina oseba, ki ti stoji na poti si ti.)

Carrie Underwood - Mama's Song

Neglektik

Cel dan že poslušam Bruna Marsa in Pink, ker sem za prvega ugotovila, da je posnel tudi Marry me. Zanimivo je, da precej pesmi poznam iz serije Glee, ampak nekaterih sploh nisem še slišala v originalu in sem vedno presenečena. Ampak ja, Bruno je kul. Sploh tisti seznam pesmi, ki sem jih zadnjič naštela.

Aja sicer sem nekje pri učenju in delanju naloge iz matematike, ampak mi ne gre. Počnem vse drugo in nekako me niti ne mika, da bi spravila vse limite in integrale v glavo. Po drugi strani se mi pa zdi, da ni učinka tudi, če jih. Ker bom vse pozabila, ko bom potrebovala.

Ne vem, kje so moji oljni pasteli. Ker dejansko imam tudi pastele. Nekje...
Sedaj si moram privoščiti malo izživljanja na papirju. Se kdo javi za model?

Pošteno je bila danes naša najljubša beseda. Seveda v povezavi z remijem.

Če sem se včeraj zdrla na kozmus, sva bila danes v veliko boljših odnosih.
Mogoče včasih izgledam tako kot Cameron Diaz v začetku filma Počitnice. In tista podeželjska hiška je tako prikupna.

Moje nihanje razpoloženj je tako blazno občutno. In še bolj - nadležno.
Citat iz filma Počitnice:

Iris: Low point! [slaps her face]. Low point!

Sicer pa, kar te ne ubije, te naredi močnejšega.

Oh, Omar.
Še nikoli nisem te pesmi slišala v slovenščini. Spodnje namreč.

Omar Naber - Dokler se ne zbudim

Fakin prfekt

Zakaj moramo ustrezati družbenim normam?

Ja no, to je zaenkrat vse kar mi je padlo na pamet ob izbruhu besa in obupa. Sicer imam veliko preveč za napisati, samo ljudje že tako obsojajo potem bodo še bolj. Že tako vsi gledajo postrani in odkimavajo z glavo.
Zdi se mi da ne ustrezam tistemu, kar bi od mene pričakovali. Že dolgo ne izpolnjujem tistega, kar bi morala izpolniti in funkcionirati natanko tako kot vrstniki ali junaki iz ameriških filmov.

Ja, ljudje obsojajo. Vedno so in vedno bodo.
Ampak nekateri smo prešibki za vse to in se počasi pogrezamo sami vase.
Stati pod tušem je res največji luksuz.

In če je poštenost to, da dobiš 5 jokerjev v roko. Potem res ne vem kako lahko še obstajamo.

Ta pesem P!nk je za danes popolna. Ravno pravi dan z ravno pravim sporočilom. Fakin prfekt.
Popolnost ne obstaja!

P!nk -Fuckin Perfect

Karina dvojka

V zvezi s faksom sem počela nič. Prav nič. No, skoraj tako.
Ko bi morala že znati vso teorijo in zračunati kaj - jaz pridno prelagam vse skupaj iz danes na jutri. Ker pač tako poteka sistem in se je temu težko izogniti, ko enkrat padeš notri.

Sem pa odkrila zelo zanimivo dejstvo. Likovno teorijo dejansko lahko študiraš. Hmm. Ampak šele po diplomi. Hmm. In še to - likovna teorija očitno spada pod znanost. Ha.
Če sem pa nekoč izustila nekaj v smislu, da če se na moji končni oceni mature iz likovne teorije pojavi 5 - da bom šla kar študirat to.
Ja, no. Dejansko se je ta ocena pojavila, ampak sem pristala popolnoma drugje. Na nič umetniškem ali ustvarjalnem programu. Danes sem slišala pripombo, da v depresivno vijolični stavbi. Ne vem, če sem prav povzela, ampak zdi se mi, da je bilo izrečeno nekaj takšnega.

Jesti jagode sredi januarja sploh ni zabavno. Ali maline. Ker so se ti meseci pridelave sadja tako pomešali, da sezon sploh ni več. Včasih smo čakali, da bodo zorele jagode, da bomo rabutali maline, sedaj pa jih dobiš januarja. Sredi zime!
In še nenormalno okusne in sladke so. Sumljivo.
Pa sem se vseeno sladkala s tem in jih vmešala v mafine. Ne vem kaj bo nastalo, ampak slikica na začetku moje knjigice je bila naravnost slastna. Bomo pa videli, kaj bo v resnici.
In ja, mogoče mi je kaj priletelo na glavo. Ker to je bila včasih zadnja stvar, ki jo bi človek pričakoval od mene.


Poleg tega sem pa zganjala vik in krik. Razporejala sem igralne karte, da ne bo pomote. In je manjkala karova dvojka. Pri dveh kompletih kart. Nemogoče. In besedna zvezova dvojka karova oziroma karova dvojka, izgovorjena prevečkrat. Vsaj tako so se ostali okoli mene odzvali vsakič, ko sem odprla usta. Če je pa res bilo tako.
Ampak kot v osladnih ameriških filmih s srečnim koncem, smo tudi dvojko najdli za en komplet in odigrali našo družinsko partijo remija.
Zgodilo se mi je pa še nekaj nenavadnega. Sedela sem na kavču, zlagala karte in en kup kart odložila na površino sedežne. V naslednjem trenutku pa jih nisem več našla. Dobesedno sem pregledala vse kote, pod povštri in odejo ter šla stati dva metra stran in se ozirat med vse pa sploh nisem videla. Dobesedno nisem našla kart, ki sem jih prejšni trenutek odložila. In sem jih imela nekje pred seboj pa jih nisem našla.
Ampak potem sem se lahko samo še tolkla po glavi, ko se čudežno znašle pred menoj.
In enako zgodbo sem ponovila s tem, ko sem 4-krat pregledala karte v katerih smo prej skrivali dvojko iz drugega kompleta. Karto za karto sem pogledala pa nisem našla. A potem, ko hočem iz enega vzeti dvojko, je bila ta na dnu kupa in mi je skočila v glavo.
Ne razumem nič od tega. In se samo čudim.

Očitno tudi najbolj patetični in rahlo neumni filmi iz tebe ob dveh zjutraj iztisnejo čustva. Gledala sem Sorority Wars. Kar je na kratko sosedsko kreganje in tekmovanje med sestrščinami. A ampak očitno že cel dan poslušam Ain't No Mountain High Enough in se mi že blede.
Po sicer pričakovanem in očitnem koncu sem se ozrla na steno nad zaslon monitorja. Kjer je narisan kuža.
In se v trenutku zavedala popolnoma nekaj novega. Ta kuža nosi zgodbo, dobesedno sicer nosi culo, ampak njegova pojava pa govori zgodbo. Tisto iz knjige. In tisto drugo, ki jo narekuje življenje in toliko preživetih let na tej steni. Celoten nastanek in vse skupaj.
In to me še nikoli do sedaj ni tako fasciniralo kot ravno po tem filmu. O filmu, ki se je končal ravno prav. Ravno tako, da je v meni lahko vzpodbudilo ta čustva. O odnosu in ponosu. Zgodovini ter nasledstvu.
In ja to je bilo to. In sedaj je ta kuža prikazan v popolnoma novi luči, ker se slona še vedno skrivata za omaro.

Jan Plestenjak - Amore mio

Blačkasto

Trenutno si na Youtubu predvajam skladbe Bruna Marsa. Grenade. Billionaire. Nothing On You. Just The Way You Are.
Znova in znova. Sicer se sprašujem, kako sem do njih prišla ampak so mi blazno všeč.
Kar me je pripeljalo skozi tok iskanja in sem prišla do primerjav cen albumov v Ameriki in pri nas. Če njihovo ceno preračunaš stane dobrih 7€, ampak v naših trgovinah ga pa pod 20€ komaj dobiš. Zakaj to?


In če sem že v glasbenih vodah - letos bodo Tabuji na Emi. Kaj takšnega.
Važno, da ne bo tistih vsakoletnih ljudi, katere vidiš samo na Emi in nikjer drugje.
Mogoče je vse skupaj končno srečala pamet in se bomo lahko pustili presenetiti kakšnemu pozitivnemu obratu v tej smeri.

Dnevnik Bridget Jones. Prvi in drugi del. Ne vem, kako sem se spomnila na to, ampak blazno se mi je zahotelo gledati. In takšni filmi so še vedno blazno zabavni. In všeč mi je cel koncept filma z njenimi komentarji, njenim zornim kotom.

In ja. Cel dan sem praktično počela nič. Ob uri za vstajanje sem globoko zaspala zato je Ljubljana danes odpadla. Se zgodi. Dogaja...
Ampak važno, da je konec predavanj. Sicer me učenje ne mika pa vseeno.


Potem pa se mi še blazno zahoče ustvarjati pa kar nimam pravega pristopa k stvari. Ko že pridem do vsega skupaj vedno nekaj ali nekdo skoči vmes. Rada bi samo malo miru in odsotnosti misli na to, da bi morala nekaj naresti. Ker bi nekaj naredila, ampak ne tisto kar "moram". Tisto bi, kar hočem.
To je bilo vse zaradi izleta v Lidl, kjer veselo prodajajo kovčke s potrebščinami za ustvarjanje. Ampak jih imam. Skoraj vse kar je tam notri.
Rabim samo še malo zagona. To je to.

Včasih se tako blazno prileže - se zadekati na kavču, dati na seznam predvajanja Blodinko s Harvarda in uživati v večeru. Z mafini seveda in dobro družbo.
Res se prileže. In se smejati ob skoraj vsaki sceni.
To sva izvajali nekje iz včerajšnega dneva na današnji. Ob povabilu na čaj.
Ker kljub vsemu pride dan, ko se prijatelji znajdejo v tvoji družbi. Čeprav smo vedno vsi tako blazno zaposleni.

The Pretenders – Don't Get Me Wrong

Fizikalna cenilka

Prav posrečen dan je. Bil.
Jutro je bilo prav mistično. Sonce je vzhajalo na nenavadne način. Mislim šlo je gor kot vedno, ampak oblaki in megla ter meglice so ustvarili takšno nenavadno jutranje razpoloženje. V napol spanju, napol učenju in opazovanju sveta. In imam dokazno gradivo. Sicer nima enakega učinka kot resničnost pa vseeno. Nekaj je. Če ne pa samo opomin na spomin.


Ravno takrat, ko se je tri-urno čakanje iztekalo h koncu, smo v strnjeni skupini čakali pred vrati učilnice. In bili smo prav ena dobra druščina. Vsi neučakani, vsi v pričakovanji kolokvija, a nam je nekako uspelo držati pozitivo v zraku in smo jo delili med vse. S smehom. Ker ti samo še to ostane, ko si že prelistal vse, predebatiral in pregledal vse. Dvakrat.


Pri Guštu je prav fino. Tako prikupno in luštno imajo. Pa priročno. Ker časa za kosilo ni vedno, sendviče pa redko dobiš na bone. Ampak tukaj jih.

Kako fino se je usesti na vlak in se počasi pomiriti. Ko se mi je še nekaj minut nazaj to zdela prava znanstvena fantastika in misija nemogoče. Pa vseeno.
S hitrimi koraki in gumjastimi škornji, ki so ob stiku s tlemi odmevali daleč naokoli, sem hitela mimo vseh nasproti se vozečih avtomobilov in zrla v veliko uro navrhu strehe. Kazala je občutno več kot bi hotela, ampak tako je vedno. Če se ti mudi pa še sploh. Nekako to trdi tudi eden izmedt Murphyjevih zakonov.

Občutek, da se je dan prevesil v popoldne in ta v trdo temo, še pred včerom, je prav fin. Po vseh skrbeh in učenju za kolokvije, ki so se na koncu izkazali za vse prej kot težke, se je breme faksa za trenutek dvignilo.
Za en sam trenutek. Sedaj prihaja izpitno obdobje.


Spomin na jutrišnji datum mi je odneslo tja nazaj, ko smo skoraj da običali sredi hriba, zažgali sklopko in pospali po fešti. Nasljednji dan pa po smrni obsodbi napolnili pnevmatike. Kako hitro gre čas mimo.


Pritožujem se, da nimajo kuharskih rokavic za levičarje. Ker jo moram obrniti na glavo ali pa dati v drugo roko. Sicer pa dokler se ne opečem, do takrat je vse v redu.
Ampak so nastali pa takšni zlato zapečeni mafini. Prav takšne barve kot je bila verjetno mišljena v samem opisu, ali pa je mišljena nasplošno. Zlato-rumena.
In nastali so princes mafini s kvazi zvezdo.

Plan B - She Said

Rdeča zelena modra

Zdi se mi, da sem prenatrpana s smešnimi poslovenjenimi izrazi za razne informacijske zadeve in polna nesmiselne teorije za tiskarske postopke.
Yule-Nielsonove in Murray-Daviseve enačbe. Za vse priraste. In vsi heksa decimalni sistemi.
Saj pravim. Nesmisel.

Za to obstajajo vse aplikacije in vsi vizualni pripomočki, ki to poenostavijo. In nikoli ne bom razumela kakšna je temno siva magenta kot barva. Ker to pa je res posameznikova interpretacija. In do kje je meja med sivo in temno sivo. Oziroma sivo in svetlo sivo.

Pač ujela sem se nekje med včerajšni najbolj depresiven dan in jutrišnjo polno luno. Čeprav je bil spet čudovit dan. Poln sonca in pomladanskega vzdušja. Jaz pa sem se grela pod odejo in listala zapiske.
In poskušala ostati na tekočim s serijam med umesnimi pavzami. Pretty Little Liars. House. The Big Bang Theory. Veliki pokovci dejansko.
Vse zanimive filme pa si dodajam v mapico "moram gledati", ampak se mi zdi, da se iz tam nič ne premika nikamor.

Brooke Waggoner - Go Easy Little Doves

Okus ledenega bonbona

Končno sem ugotovila, kakšen skrivnosten okus je imela tista sladica izpred nekaj časa.
Oksu ledenega bonbona. Tistega, ki ga dobiš v škatlici, ki so naložene pri blagajni v Lidlu. Ali kje drugje in se zdijo preveč "češke", da bi jih kupil.
Točno tak okus je imela krema sladice v LaStorii. Sedaj vem.

Najbolj me muči dejstvo, da sem naredila vse različne naloge, vsaj en primer si pogledala forumle in podobno in na koncu so samo izpuhtele iz moje glave. Oh, kako me to jezi. Pozabljam stvari pa ne morem čisto nič. In če to rečem se sliši tako klišejsko. Pa sploh ni, res pozabljam.

Kot reagiram na situacijo čisto drugače kot bi morala. Imamo prav butaste sosede. Ti Hrvati so tako blazno nesprijaznjeni z dejstvom, da niso v evroobmočju, da vsakemu najedajo.
In tako so "izgnali" Američane tja dol. Joj.
Po prvotnem šoku, sedaj ne občutim prav ničesar. Podobno kot zgodba z izgubljenim mobitelom.

Malo golaža pa snedemo vsakič, ko pridemo v kuhinjo.
Še malo pa bom naredila kakšno zaobljubo.

Luke Bryan - Rain Is A Good Thing

Svetovni dan zmajev

To da je danes svetovni dan zmajev, lahko izveš samo na 24ur.com. Ker wikipedija trdi, da je danes svetovni dan religij.
Zmaji. Ogromna krilata bitja, ki pihajo ogenj in stražijo pomembne stvari. Bitja, ki so vedno poražena s strani vitezov.
Vse pravljice, pripovedke, zgodbe so jih polne. Nekaj resnice pa že mora biti v tem. Ali ne?

Sem en mali učenjak. Sicer se mi zdi, da vse skupaj ne vodi nikamo, ampak bom videla jutri. Tako blazno za res.
In tudi kartanje letos ni na moji strani. Povsod drugje je, le pri meni ne.

Res je kriza. Res smo v k****, ker so še trgovine ob razprodajah in akcijah popolnoma prazne in polne oblačil. Kljub 70% znižanju ni bilo v njej niti enega obiskovalca. In vse je bilo znižano, ne samo nekaj in do te številke.
Tako, da ja. V krizo smo in v še večjo tonemo. Ker glede na stanje naše politike ne bomo več dolgo funkcionirali. Le kaj bo po tem?

Billy Currington - People Are Crazy

Svetleč kristal

Nekaj se delam pridno. In se nekaj učim. Za učinek sicer ne vem, ampak pod dekco rešujem "komplicirane" račune s svinčnikom v roki. Juhej.


In danes je bil spet tisti pomladanski dan sredi januarja. Samo še malo pa bodo zvončki cveteli. In potem bo nepričakovno zopet prišel oster mraz in nas prisilil v oblačanje najtoplejših stvari, ki jih premoremo. Ker je tako začel svet funkcionirati. Sami ekstremi.


Zajčka sva preganjala v gozdu. Sicer nisem prepričana, če je bil velik zajček ali zelo majhna srnica. Ampak še vedno se bolj nagibam k velikemu zajcu, ker bi bila srna res pritlikava. Sta pa bili potem dve. Z belimi repki, sta oskaklajala čez podrast na prosto. Kuža pa se ni niti zmenil, ker je bil preveč zaposlen z vohanjem nečesa. Je pa imel več sreče čez nekaj časa. Ko sva jih srečala čisto nepričakovana. Ker sem se ravno med potjo tja prepričevala, da jih je tam nemogoče srečati. Pa smo se gledali nekaj časa. In naše poti so se čisto "mirno" razšle. Pes preveč utrujen, da bi stekel za njimi. Onidve preveč prestrašeni, da bi še minuto počakali. Jaz v premalo raziskovalnem duhu, da bi odtavala za njima.


Ha. Zmagala sem mini turnir v Osvajalcu. Saj ne, da bi bilo to ne vem kaj, ampak je tudi nekaj. Lahko se hvalim.
Za nekaj trenutkov. In pogledala sem precej epizod The Big Bang Theory. Prav posrečeni so.

Dusty Springfield - You Don't Have To Say You Love Me

Cinglajoč

Danes je bil en tak dolg, prežvečen petkovski dan. Tisti, ki visi med tednom in vikendom in ga štejemo kar k obema. Kakor polnost kozarca, ki bo vedno zgolj polovična. Pomemben je samo pogled nanj in subjektivna definicija.


Jaz sem danes slišala zvoniti uro. Kar dvakrat. In enkrat sem oslepela, ko sem se obrnila. Pa zazdelo se mi je, da so se sanje tako zanimivo začele. Pa kaj, ko se niso hotele nadaljevati ob stiskanju vek skupaj. Pa drugič.
In ja morala sem v Ljubljana. Ne na predavanja, ne na vaje. Zgolj po dnevnik. Dobesedno zgolj po to in slišati stavek - ja imate opravljene vaje, sedaj greste lahko na kolokvij. Ha.
Tudi to je nekaj.


Ampak morala sem prav pohiteti na avtobus. Ne glede na to, da sem bila dobre 3 minute prezgodaj, avtobusi sploh nimajo nobene točnosti. Še prezgodaj so. Šmentana reč.
Ampak sem prišla do Ljubljane. Nekako. Ob živčnem modelu pred menoj. Babico, ki je hitela svoji prijateljici razlagati in jo obveščati o trenutni lokaciji in postopku njunega srečanja. Potem pa je bila še ena zamišljena gospodična in en dedek, ki ni vedel kaj bi sam s seboj. Ostale druščine nisem bila sposobna opredeliti, ker so sedeli za menoj. V neočitnem opazovanju pa nikoli nisem blestela. Kajne...


Pa sem avtobus zamenjala za trolo in bila na kemiji ravno ob času.
S tistim groznim dvigalom, ki je sedaj dobilo še prav "posrečen" vpis o uporabnosti. To so pa kemiki. Sklepa.


No po prejetju dnevnika in izpustitvi temperature, sem se sprehodila v sončen dan. Blazno sončen. In topel za sredi januarja. Ja, dejansko bomo vsak čas vstopili v sredino januarja. Kdo bi si mislil. Nekje sem prebrala, da se nam ne zdi, čas gre dejansko hitreje. Pa ne vem kje...


Tri ure prevažanja in čakanja sem porabila z to, da sem bila za slabih 5 minut na kemiji. Potrata časa. In dejansko sem si še pogledala kemijo. Vse enačbe z molskimi masami in masami na splošno. Ter deleži. Sanja se mi. Mogoče vsak dan več.

Ampak tako prekrasen dan je bil ravno pravšnji za vandranje naokoli. Kar vklučuje psa. Ki ima novo svetlečo vratnico in napis "Ron". V obliki kosti. Blazno prikupno. Oh.


Pot naju je nesla natanko tja kot včeraj. In čutila sem prav vse posledice včerajšnega dvournega sprehoda in bowlinga dan pred tem. Leve roke ne morem spraviti v pest in čakam, da se bo vse skupaj sprostilo.
Bilo je ogromno psov. In moje moči v rokah so z vsakim pasjim prijateljem pojenjale.
Kako sva prišla do doma, bo samo nerazjasnena skrivnost.


Sedaj pa me v hladilniku čaka sladica. Ubistvu čaka na popolno ohladitev, da bo jutri pripravljena. Bila je en sam eksperiment in si niti ne predstavljam okusnosti končnega rezultat. Puščam se presenetit.


Fotografije pa so danes prav take pokrajinske. Landscape.

Tajči - Moj mali je opasan

Dolg sprehod

Samo en Murphyjev zakon.

Verjetnost, da se bo kaj zgodilo, je obratno sorazmerna zaželjenosti dogodka [zakon zaželjenosti].

Vse ostale se lahko poišče.

Mariah Carey - I Want To Know What Love Is

Pulzni oksimeter

Bowling. V Tivoliju. Sploh nisem vedela, da tam imajo bowling. Saj se mi je nekoč v spomin zasidral napis, ko sem ga opazila. Ampak nikoli mu nisem posvečala nobene pozornosti.
Ampak dejansko je tam. Nekje po zavitih stopnicah z mostu. In pričakala me je ameriška govorica in sem si oddahnila. Skoraj.
Šlo nam je v redu. Čeprav je koncentracija iz igre v igro popuščala je bilo vedno bolj zabavno.
Sprva smo videli 5 zaporednih stikov. S strani dekleta. In jaz sem dobila plus točke za stil.
Posledice čutim v kolenu, ampak tako pač je. Ne vem sicer, kaj se je zgodilo z mojim vrtečim metom, ko se je krogla popeljala v loku do kegljev.
Pa vseeno. Bilo je zabavno. V čevljih in z glasbo na katero smo poskakovali in poplesavali.

Sicer je bila bolj grozna vožnja do tja. Na hitro sem natipkala kar grožnja.
Meglice, ki so se lebedeče premikale naokoli. Posuta bela plast. In nivo oblakov/megle, ki je bilo tik nad streho avtomobila. Kot bi bila v tunelu celotno pot. Pa še na Celovški so se šli škarijce. Kar je očitno priljubljen šport. Vedno naletim na kakšnega takšnega kret*na.
In imela sem telovadbo pri iztegovanju za listek. Geni so krivi. Edina stvar, ki mi zares ne uspeva najbolje.

Hotela sem napisati celo stran o tem kako smo ovce in mediji manipulirajo z nami, ampak se mi sploh ne zdi smiselno. Seveda, so vsi ptiči popadali od ognjemetov. In to samo v določenih koncih sveta, ko so se slavja z več polurnimi ognjemeti odvijala na vsaki vasi.
Tako prikrivajo. In za tem stoji nekaj groznega, da so še nekoga, ki je imel informacije brutalno pospravili s tega sveta.
Sicer pa američani o vsesplošnem prikrivanju resnice vsakič posnamejo kakšen film na temo katastrofe. Vidite vzporednice?

Red Hot Chili Peppers – Under the Bridge

Neukrotljiva marela

To zdajle bo en velik trenutek šibkosti.
In danes je bila debata o komuniciranju. O molitvah dejansko. Čeprav se mi zdi to v slovenščini blazno neizgovorljivo in grozno. Ampak bom preživela. In nekako se mi je v glavi odvrtela scena iz Sunshine Cleaning. Tisto, ko se vsede v kombi vsa objokana prime napravo, ki jo imajo ponavadi policisti in začne govoriti. Pošilja informacije nekam. K mami, ki je že davno umrla.
Nekako rabim poslat. Nekam.
Hočem povedati, da je to moj način. Sporazumevanja z veliko praznino.

Kaj če preprosto ne verjamem v ljubezen. Kaj če me je strah se vezati na nekoga. Kaj če mi ni do obsežnega deljenja čustev in občutkov, ki jih v veliki večini sploh nimam oziroma jih ne znam ubesediti.
Je potem še kaj pomoči, upanja zame?
Če res pride odgovor za vsako stvar - zakaj se vedno le ta znajde na področju materialnega. Kaj pa ostalo!? Kje je upanje?

Zvok kitare je odmeval po sobi. Res čudovit in mi je povzročal mravljince. Vendar je moj tok misli neslo popolnoma drugače. Huje in huje. Moj pogled je postal popolnoma meglen in izginila sem od tam.
Kot pojave v filmih, so se za menoj slišali koraki. Odeta v ogrinjalo z veliko kapuco. Manjkalo je le še podrsavanje dolge obleke pa bi se znašla v popolnema drugem stoletju.

Pa saj je bilo danes vse blazno fino. Blazno simpatično in preprosto, ampak sesula sem se kot hišica iz kart. In potrebovala sem iti domov. Pod tuš. Čutiti curek vode na drhtečem telesu.

Pekla sem piškote z Jennie, kar je bilo super. Snedla sem malo mase, kar je bilo še boljše. In preživela dan v gledanju serije, kuhanju in sprehajanju po dežju s psom. Ker imam nove, nepremočljive gumjaste škornje. Zaenkrat. Kako fino bi bilo, če bi ostalo pri tem.

Tako je. Polno vprašanj. Dvomov. In lepih trenutkov.

Matt Redman - Did You Feel the Mountains Tremble?

Zatrapanost

Klima je bila na vlaku. Klima! Desetega januarja! Ob gretju.

Sanje. Prikupen trebušček. Sanjala sem, da sem bila noseča. Ha. Kakšne sanje. Ampak najbolj zabaven del je bil pa ta, da se mi je prav smehljalo po tem, še celo jutro. Brez razloga. Kar tako.

Danes je bila cela akcija in grozno pretoplo je. Razen zunaj.
Koondicijski treningi po stopnišču faksa. Danes sem rekordno prevelikrat prehodila stopnice.
Ker je bilo potrebno dopolnit seminarsko, oddati neoddano. Iti v knjižnico. In zgolj samo iti gor, da sva šle lahko dol. Skratka cela akcija.

Marelica in marakuja. Jagoda in vanilija. Blazno sem srečna, ko mi vedno prinesejo čaj presenečenja, ko naročim zgolj sadni čaj. In vsi so kar dobri. Še čajnik bom postala.

Danes mineva 40 let od smrti Coco Chanel. Ne vem kako, ampak to me je prešinilo sredi stikanja in šnofanja po Zari. Njena mala črna. To pa ni bila edina "scena" sredi Zare.
V drugem trenutku sem se znašla v popolnoma fimskem položaju. Takšnem iz kakšne Strastne zapravljivke. Ko sem v vsaki roki z oblačili obtežena sredi trgovine vzkliknila: "Obožujem razprodaje!", to je bilo tudi nekaj boljšega. Ko se je še prodajalka obrnila.

Ampak, če pa res iz nekje izvlečejo vse "pozabljene" cunje in jih znova postavijo na police, obešalnike. In potem jaz napol v smehu, popolnoma nemišljeno, rečem, da bodo mogoče še moj plašček imeli. In najprej zagledam Alica-iz-čudežne-dežele oblekico, znižano za polovico. In oči se zasvetijo na veliko in v podobah se mi zariše en velik zajec z uro in velike skodelice. In v naslednjem hipu se obrnem. In tam nekje med vsemi plaščki, se mi pogled ujame. Prešeren nasmeh in roka že grabi. Znajdem se v svetu domišlije. V svetu pravljic. Kot Alica v preobleki modre kapice, se vrtim po premajhni garderobi.

Vse odložim. In ponovno zgrabim mehkobo temno modrega blaga. In se ogrnjem. Ker je ogrinjalo, lomilec vetra. Z veliko kapuco.

Ogromna vreča mi je omejevala premikanje, ampak veselje je bilo neizmerno. Kot tisti dan, ko sem dobila čevlje. Take stvari se vsaj ceni.

Ali imamo slovensko besedo za "crush"?
Ker sva ob čaju prišli do naštetega. Zatrapanost. Zagledanost. Faza pred zaljubljenostjo. Boleča, neprijetna izkušnja in občutek žalosti. Nekako ima ta "crush" negativne prizvok, čeprav na prvi pogled ne izgleda. Ampak, ko začneš razmišljati, se nikoli ne konča boljše kot klavrno.

Sladica v La Storii. Izgledala je plesnivo zelene barve, nič kaj užitno. Ampak bila je fantastična proti izgledu. Prav okusna.

Pa še seminarsko sem preživela. Predstavitev vendar. Obup. Sedaj pa se bom usedla pred odprto omaro in strmela. Nekaj časa.
Ukoreniniti se piše z u. Dobro da vem. In vsak dan se naučim kaj novega. Ni to fino.

Beyonce - Irreplaceable

Leva nosnica

Moja leva nosnica je danes utrpela neprijetno srečanje z rožnatim prašičkom. Tistim, ki oinka.

Modno-kuharsko-ljubeznesko-prijateljski blog. Kakšna oznaka. Verjetno manjka še jamrajoči in zasanjani ter nakladajoči. Ampak to bi bilo pa res že pretirano.
Poznate kaj takšnega?

Pisanje seminarske je res cel projekt. Sploh, če vedno to počneš zadnje dni. Kako nenavadno in neodvadljivo.

Natasha Bedingfield ima res kul komade. Kako neumesno. In ne ne bom predvajale nje. Imam nekaj drugega v mislih. Prav takšne za v avto in vožnjo s polno energije, vneme in odločnosti. Res.

Ja, seminarska. Saj, ko že spraviš vse skupaj te čaka šele naloga. Ker je vedno potrebno narediti predstavitev in natisniti ali pa vsaj lepo v .pdf oddati. Jej. Tu se začne projekt. Ker se vedno potem nakoncu vbadaš s tem, kako odstranit številko iz prve strani. In uporabljaš vsaj dva različna urejevalnika dokumentov. Ker en sam ni nikoli dovolj dober oziroma ne dela tako kot hočeš.

En šprint gor in dol. Pa ni bilo tako preprosto. Moje tekanje po ulici s psom za menoj ali korak pred menoj je vedno akcija. Danes sem se mu posmehovala, ko je kot specialec ponovno poskušal vdreti na piškot k mami. Pa so bila vrata zapahnjena in je bil bolj kot muha na avtomobilskem steklu kot karkoli drugega. In jaz sem se začela od smeha valjati po tleh. On pa je užaljeno gledal okoli in začel stokati. Oh, ta kuža. Prisrčno bitje z velikimi očmi, ko je potrebno.

Poleg tega pa to ni bil moj edini napad smeha. Pobralo me je med sceno iz The Big Bang Theory. Pa je bilo čisto banalno, ampak meni se je zdelo tako fantastično, da nisem mogla nehati in so iz moje leve prihajali prav čudni pogledi.
Res, da je vzeto iz konteksta in mogoče sploh ni smešno, če jo vidiš mimgrede, ampak meni se zdi blazno zabavno.

Vikend je mimo in gremo na delo. Spet.
Na Golici pa je največkrat predvajana instrumentalna skladba. Ali nekaj takšnega. To sem že slišala, ampak sedaj povem. Da je dosežek.

Perpetuum Jazzile - Avsenik Medley

Kraš

Prvič sem videla goreti lučko za tank. Vedno zaženem paniko, ko kazalec pade pod E, ampak nikoli še nisem videla te blazno moteče oranžne stvari pod vsemi števci. Joj. In ni nehala svetit.
In ja avto imam leto in še malo.

In zadnje čase mi skačejo psi in mačke pred avtom. Danes je bil na vrsti zmeden labradorec. Saj predvidevam da je bil. Karkoli od tega.

Orade v pečici so najboljša možna kombinacija. A sem samo jaz, ali se mi zdi da so vsi kuharski blogi naredili vpliv name in sedaj razpravljam kaj jem? Še malo pa bom kuhati začela. Hihi.

Šoping. Zdi se mi kot da nisem bila že celo večnost. Ampak v H&M-u je še vedno vse isto in nič interesatnega. Poleg tega se mi je pa ta bencin danes tako zameril, da se mi je zapravljanje zdelo čisto odveč. Ni prava besedna zveza, pa vseeno. Vrglo me je s tira in noben cent ni bil vreden ničesar. Poleg tega so pa kino vstopnice drage kot hudič.
In ne razumem dveh stvari - zakaj so ob sobotah in nedeljah dražje ter študenstki popusti ne veljajo in zakaj so različne cene po različnih koncih Slovenije. Prosim - razsvetlite me.
Poleg tega pa so imeli ob predvajanju filma ogromno težav z zvokom in pri 5,55€ človek pričakuje najbolje. Saj je tudi karta najdražja.

Če ne drugega je bil vsaj film Life as We Know It blazno kul in zabaven. Zdi se mi da že dolgo nisem videla takšnega filma. Čeprav je vse predvidljivo pa vseeno. Katherine Heig je blazno zabavna in vsi njeni filmi so tako blazno kul.
Verjetno sem se nasmejala na široko in veliko. Prav zabavala sem se. Zaradi filma in vseh vzdihlajev in komentarjev z desne strani.
Ampak ne bom pa nikoli razumela ljudi, ki se med kino predstavo prosto sprehajajo gor in dol po stopnicah, kot da so na promenadi. In tudi ne ljudi, ki 10 minut pred koncem filma vstanejo in gredo ven. Ljudje ne znajo hoditi v kino. Res ne.

Bivše sošolke in tuje govoreče prijateljice. Vse naenkrat. In ja nakoncu nas je bilo že 9. In ko sem opravila s službo taksista sem se lepo vrnila nazaj na krajši klepet. Izvedela nič, ker smo si samo podajale nesmiselne stavke in brezpomenske povedi.
Moja glavna spretnost pa je obračanje avtomobila na mestu. Obladam.

Izpraskala si bom noge. Mogoče bo potem zaleglo.
Kraš ni čokolada. Kraš je poslovenjena verzija besede crush. Sem saj približno zadela?

David Sides ft. Ahmir - The Climb

Veliko bolje kot Miley.

Viseči pajek

Ujela sem se nekje med socialna omrežja. Vizualno in ob pisanju seminarske, ki ne gre prav nikamor.
V levem oknu imam odprto Facebook stran. V desnem oknu imam odprt nov dokument, ki ima napisan naslov "Facebook" in dva ali tri stavke dodane, spodaj pa se spredvaja film The Social Network. Ironično?

Ha, pa sem opravila z vajami iz kemije. V prvem semestru. In to brez problemov. Iz prve. Jej zame.
In vse skupaj se je res obarvalo rahlo rožnato. In trajalo neskočno dolgo. Če omenim kaj sem počela, se niti meni ne bi sanjalo o čem govorim.
Sedaj moram samo še poročilo spisat. Projekt...

Fino je, ko se pojavi vikend. In ko se znajdem doma že ob 1h. Ko s psom v gozdu skačeva za zajčki. Kako prisrčno bitje. Tukaj se znajdem in faks pustim tam v Ljubljani, kjer dejansko stoji. Ne kot nekateri ljudje, ki očitno sploh ne poznajo drugega. Resno.
Jaz nisem ta oseba.
Kaj hočem - ne vem. Kaj si želim - ne vem. Trenutno se prebijam samo iz dneva v dan in pojma nimam kam bo to vodilo. Cilja ni pred menoj.
Včasih sem ga imela. Danes ne več.

Po tistem, ko sem se zjutraj prav v počasnem tempu sprehajala po Čopovi, je odmevala pesem o mačku v žaklju. Znašla sem se v popolnoma drugačnem času in vzdušju. Čeprav ga nisem nikoli okusila, se mi je zdelo, kot da ga poznam.

Bele vrane - Maček v žaklju

Matematični kriminal

Danes tudi lahko povem, da sem imela neznosne težave z držanjem glave pokonci, a kdo bi se s tem ubadal. Pač vstajanje prezgodaj te vedno vrže s tira. In nesmiselno nabiranju ur z gretjem sedeža je res - nesmiselno. Ampak tako je, kaj češ.

So pa sredi fizike, sredi odmora za fiziko, razvili zanimivo debato o barvah, pri kateri je kmalu sodelovalo vseh 10 mogoče 15 prisotnih.
Kakšna je travnato zelena. Ali malo svetlejša zelena kot tista barva umetnega božičnega drevesca tudi obstaja? Svetlo modra pa baby blue modra. Pinki. Roza. Ciklamna. Marelična. Lila. Pujskasto roza.
In olivno zelena.
O tem se lahko prerekamo v nedogled in nihče ne bo našel odgovora. In izvedela sem, da je bil Monet zadnja leta svojega življenja barvno slep, no vsaj barv ni več videl tako kot jih je včasih.
In ob tem se zdi tisti znani stavek tako smiseln. Tisti o zeleni.


Potem pa sem že čakala pred Cafe Romeo. Kako nenavadno. Ampak tudi Amy se je prikazala.
In sva za nekaj dobrih uric obsedele tam in pretgnile pozornost ostalih.
Predvsem jaz, ko sem se na ves glas trudila zahvaljevati za prečudovito božično darilo, ki je prispelo z malce zamude. In se je skladalo s tistim delom za dedka mraza. O obročih. O, kako kul.
In ja, nakoncu so vsi poslušali najin pogovor in mojo hvaležnost. In še midve sva se začeli zabavati ob tem.
Ob vsem pogovoru in temah in smejanju, sem bila zmožna še pojesti okusne palačinke z belo nutello. Čeprav dvomim, da dejanska bela nutella obstaja je bil to samo beli del Viki kreme.
In tam sva sedeli, da so se že vsi okoli naju zamenjali. Zdelo se je kot v ponetkih v filmih, ko se fokusira na enega okoli pa se vse menjuje. In vsi so si izmenjevali darila, tako da je to "d plejs" za obdarovati. Očitno.
Dobre tri ure so naju "prenašali". In potem sva skočili še v antikvariat in videle nekaj slik o katerih sva se pogovarjali. Kakšna naklučja.

In ja, dan je bil super. Še People's Choice Awards sem gledala. Čeprav nima smisla, pa vseeno.

Lady Antebellum - Need You Now

Tiskarna

Kakšna težava je nastala danes zjutraj. Po petih dremežih nisem mogla iz postelje. Bilo je tako toplo in mehko in fino, da je bil dremež vedno primerna opcija. In ne, nisem vstala. Ne takrat, ko bi morala.
Ura se vedno prileže, pa tudi te zmanjka. Vedno je premalo.

Ampak sem morala. Morala sem se prepričati, da se moram že spraviti iz obdobja in oditi v nov dan. Ker sem vedela, da moram ujeti zadnji vlak. Zadnji vlak ob 8ih. Ni to nenavadno?

Počnem čisto nič. Vrat me boli. In vsi strašijo in se nekaj psihirajo s prihajajočimi izpiti in kolokviji. Mene pa sploh ne gane. Sploh.
Jaz živim drugje. Sem popolnoma odsotna precejšen del predavanj in se za povrhu blazno dolgočasim, saj noben ne zna ničesar razložiti. Kaj se je zgodilo z dobrimi profesorji?

Poslušam eno in isto pesem spet in spet. Ker sem jo ponovno našla med objavami. Zdi se mi blazno fina. Kdo bi znal razložiti zakaj. Jaz nikoli nisem blestela v tem. Meni so se po glavi podile misli v takšni obliki, da jih je bilo nemogoče ubsedeti. In potem vsi s pričakovanji zrejo vame, od mene pa ni nič. Ups.
Tišino obladam, ostalega ne.

Jaz bi tudi sedela v senci krošnje na topel pomladno/poletni dan. V oblekci. Kdaj bo to?
Chicago je bil na enki. Že pred dnevi sem rekla, da ga moram gledati. Pa sem vedela, da bom pozabila. In tudi sem. Dokler nisem čisto po naklučju naletela nanj in ostala prikovana na program in film.
Oh, kako fantastično. Kakšne scene, gibi, kostumografija in pesmi. Obožujem. Res. Tango del najbolje. In zadnji del ter uvodni del pesmi tistega, ki ga Roxie sama prepeva pred tem.
In bil je najboljši stavek: "Oooh, I'm a star, and the audience loves me... and I love them. And they love me for loving them and I love them for loving me." Ki se sicer še nadaljuje, ampak pri tem delu ostajam.

Te lahko boli od mraza? Ker mene danes je. Zelo. Še vedno čutim posledice, pa sem se ogrela že pred nekaj časa.
Avto je luksuz. In parkiranje pred vhodom še večji. To občutiš potem, ko zmrznješ ob čakanju na trolo in pri tem nisi dokončno prepričan, če vozi v pravo smer. Proge dvojke ne bom nikoli razumela.

Chicago - Funny Honey

Sončev mrk

Ali je sončni ali sončev mrk? No kakorkoli, danes je bil. Danes sem ga opazovala. Po tistem, ko so me vrgli iz postelje in sem vstala s takim zagonom, da komaj verjamem. Videla sem ga tako improvizoriš za nekaj sekund, ampak se je vtisnilo v spomin. Ukradel del sonca.
Ker s fotografijami nič ni bilo. Vsaj rezultata ni vidnega.


Dejstvo za mimogrede. Pojma nimam, kdaj je minil december. In kako. Ker danes sem se sprehajala po Ljubljani in sem bila šokirana nad dejstvom, da ni stojnic. In letos sem bila samo, kaj - enkrat?


Tako fino je zjutraj vse zaledenelo in zamrznilo in se lesketalo v manjkajočem soncu in modrem nebu. Kdo je govoril o megli? In zima je tudi bila. Sibirski mraz. Skoraj da.
Ker notri na toplem sem se samo zabubila v dve odeji in se nisem ganila nikamor. Vsaj nekaj časa ne. In že spet sem zabubljena v eno oranžno odejo.
To zimo sem prav zmrznjena. Ali pa mi zgolj paše toplo.


Res se lahko dogaja samo meni. V trenutku, ko najbolj potrebujem mobitel in se rabim vse dogovorit, ne takrat ga jaz pozabim doma. Točno tam, kjer sem ga dala polnit in mi na misel ni padlo, da bi ga pograbila in stlačila v torbo. In to sem se spomnila šele, ko sem že sedela na vlaku. Pa nič. Pa je propadlo vse skupaj in v glavi sem morala sestaviti plan B.
Napolni Urbano. Najdi Kres pod gradom in beri Madam Bovary. In vse troje je funkcioniralo.
Ko mi je gospa povedala, če lahko porabi še 3€, naložene na Urbani sem bila čisto šokirana, da sem skoraj pozabila na to dejstvo. Oh, ti požrešni Urbanomati.
In našla sem Kres pod gradom. Točno tam, kjer je omenjen. Sedaj vsaj vem, kako še drugače prideš na Ljubljanski grad.
In res je mala knjigarnica, taka za velike otroke kot sem jaz. Ko se mi svetijo oči, ko z očmi preletavam naslovnice.
Ko bom velika bom imela Malega princa. Ker je to knjiga, ki je danes name naredila največji vtis. Niso me tako impresionirale Plesalke sveta, ki so bile čarobne ali pa naslovnice knjigic iz katerih so veselo pogledovala vsa bitjeca. Ne mene je impresioniralo samo eno, preprosta ilustracija in velik napis. Mali princ.
Ker si jo že tako dolgo ogledujem, da bi jo res imela. Pa se mi zdi, kot da se skriva nekje doma. In ker naj bi poznala zgodbo, ki sem jo že brala dolgo nazaj in želim vedeti kakšna je sedaj interpetacija pri meni.
Sedaj vem kaj iskati. In našla bom.


Ko bi vi mene srečali, ko sem zapustila to otroško knjigarnico. Skoraj, da sem poskakovala od samega zadovoljstva. Dokler me ni pribilo na realna tla in sem potem odsotno zrla v svet.
Kaj mi je bilo tega treba. In vseh občutkov, ki so se zvrstili v roku parih stotink. Vseh ekstremnih.
Sanjam pa še vedno lahko.

Oh, načrti. Te čudoviti načrti. Ja, jaz upam na vse izlete. Prav vse. Na raziskovanje Slovenije in šopinge ter bowlanje.
Jaz upam, da ujamem čimveč trenutkov, predno se bodo vrnili nazaj v svoje življenje. Ker imam priložnost. In ker se imam izredno željo prikazat na vratih in zaupiti: "Hi, everybody!"
Definitivno bom to leto prepuščena sanjam, če ne uresničevanju.


Koliko smeha smo bili danes sposobni proizvesti. Pomojem se je dnevna tresla in moje trebušne mišice tudi, ko smo se krohotali. Že dolgo ne toliko. In kar nismo in nismo mogli začeti "resno" in "zares" z našimi temami. Ker nas je vedno vrglo malce ven in smo počeli traparije. Bogi vili. In vse "ilustracije", ki so nam pomagale razumeti in smo se na ta račun tudi presmejali.
Ampak potem v prevedenem smislu vse izzveni popolnoma drugače.

Bazar - Dober dan